K arhitekturi I, II, III

Tu pa tam kaj napišem, pa sem mislil, da bi kar na ta opuščeni blog prilepil, ko ga že imam.

Tale recenzija je bila objavljena v aprilski reviji HIŠE, ki pa ima precej skopo spletno stran, tako da je na internetih še nista mogla najti, kupci lepih tiskovin pa itak raje slike gledajo, pa je celo kakemu od teh sigurno ušla. Je pa fajn, že zaradi sočnih citatov. Še bonus: dodal sem odstavek anekdot in nekaj linkov, ki na papirju niso delovali.
Pa začnimo.

.

.

K arhitekturi I, II, III   (Fedja Košir /Fakulteta za arhitekturo 2006, 2007)

.
.

Dr. Fedja Košir ('40) je v rosni mladosti zidal bazene po Tivoliju ('69) in hotele na Bledu ('70), teh 900 strani o razvoju arhitekturne teorije pa izdal šele v zrelih letih. Veličastno delo je avtor skromno naslovil 'K arhitekturi' (v francoskem prevodu bi zvenelo nekako kot Vers une architecture), in ker v Koširjevih sublimnih sporočilih gotovo ni naključij, naj kar sam pove (skozi opis Corbusierja): »Tu je torej kovačnica, kjer je zakaljeno jeklo ...skega …izma in kjer skuje najslavnejše orožje svoje teorije« (2/87). Kljub temu, da meni: »Arhitekt mora čutiti IN vedeti, kaj ustvarja: tu ga lahko učinkovito vodi le teorija, vse ostalo je naključnost« (3/306), pa tu nima smisla iskati zapoznele 'teorije Koširjeve prakse', ampak prej njegov intelektualni, pisateljski in razsvetljevalski credo, ki ga med vrsticami bolj ali manj diskretno servira skozi vse 3 volumne. Pa začnimo.
.

* * *

.

V prvih 2 zvezkih obdela osnove in razvoj svetovne arhitekturne teorije, 3. je namenjen obračunu s slovensko. Vseskozi je neverjetno sistematičen, izčrpen in precizen. In 900 strani samih črk prekine ena samcata slikica, shema kalčka (2/61). Sicer pa, kot ironizira, tudi »Vitruvija in Albertija veže vrh vsega posebnost, da sta sicer celovita teoretska kolosa…, toda teksta sta neilustrirana. Arhitektura kot izrazito vizualna umetnost pa nujno potrebuje slikanice« (1/137). Se sliši suhoparno? He he, bolj ne bi mogli zgrešiti.

Erudit Košir je neverjetno razgledan in brihten. Predmet svoje obravnave jemlje resno – kljub temu (oziroma ravno zato!) pa piše jasno in razumljivo, kar kot vrednoto jasno in razumljivo izpostavi denimo tule: »Pričevalo zdravega razmišljanja je razumljiv jezik. Juvančevo izražanje je neverjetno okorno: terminološke zadrege so domala analfabetske.« (3/338). Predvsem pa je resnično duhovit, tu in tam neskončno sarkastičen in zajedljiv, in vseskozi pohujšljivo sočen – prav tak kot na predavanjih, kjer je znal kadarkoli visoko poskočiti v zrak in doživeto odrecitirati dokaj vrstic v starogrškem heksametru. Skratka, kot sam zapiše pri Venturiju: »lahkotna, ironična antiveličastnost (kar je dejansko edini razumni način)« (2/187). In ob Koolhasu: »Končno se znajde v teoriji arhitekture tudi humor: resda bridek, toda resnično zabaven. Morda je ironija edina drža, ki nam še ostane, potem ko si dodobra ogledamo okoliščine v sodobnem svetu« (3/232).

.

K arhitekturi je zgledna zakladnica relevantnih citatov, v izvirniku(!), ko je potrebno, in prevedenih, zaradi česar bo dolgo ostala uporaben priročnik in priročno zaletišče za poglobljeno brskanje po servirani literaturi. Prav tako kot je z Banhamovo Theory and Design in the First Machine Age (1960) »vzpostavljena norma, kako pisati take razprave, razumno podprte s citati, ki so dokaz, da obravnavano snov zares poznate … Zato postane nemudoma referenčno besedilo generacije jeznih mladeničev, ki se žele znebiti fosilnih usedlin…« (2/165). To je praktično, saj le tako, kot oceni ob baroku, »kar so nekoč čuvali kot skrivnost, postane dostopno vsakemu zakotnemu diletantu, ki nato meni, da ve o arhitekturi vse, če ve za zlati rez« (1/136). To je vzgojno, saj vendar nočemo, kot se huduje ob knjigi Stanovanje (Mesar, Spinčič, 1931): »da arhitekt, ki kani prevesti neslovenski strokovni ali teoretski tekst, lahkomiselno meni, da lahko brez milosti šari po izvirniku (kakor mu drago)« (3/77). Lepo bi bilo, če bi vsak, kot Mesesnel, vsaj dokazal, »da delo vsaj skrbno prebere (česar ni mogoče reči o marsikaterem sodobnem kritikastru)« (3/78).

.

Ker gre pri reviji HIŠE, kot meni, za »tabloidno orientirano publicistiko, ki bi bila rada teoretsko relevantna, a nima za to niti pravega posluha niti zadostne razgledanosti« (3/335), katere namen da je »zalagati nezahtevno bralstvo z močno vsakdanjimi informacijami o arhitektskih praktikah« (3/319), na tem mestu bralstva seveda ne bomo gnjavili z resnobnimi traktati, ampak raje z zabavnejšimi vložki.

.

Začnimo z osnovnim: »Tisti, ki zida hiše, ni hišnik (temveč zidar)« (1/15).

Ob navduševanju nad aristokratskim značajem besede 'arhitekt' ne pozabimo, da je tudi »Enver Hodža obveljal po takšni slovarski logiki za 'arhitekta albanskega socializma'« (1/16).

»Iz grščine presadi v latinščino besedo 'arhitekton' komediograf Plautus (3./2.st.). In sicer v tehle dveh pomenih: (1.) stavbar, stavbenik … in (2.) tvezilec oziroma blebetač (po balkansko 'mutivoda'). Kar je skrajno podcenjujoče in posmehljivo, pa tudi odlično ponazorilno (in ustrezno do dandanes)« (1/17).

Še izjemna definicija Geoffreya Scotta o arhitekturi kot umetnosti: »Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov« (2/79).

In končno o kritiki: »Da bi bila arhitekturna kritika tehtna, mora do potankosti poznati razvoj teorije področja, ki ga cefra. Neinformiranost ni dober izgovor za krivično enostranskost, prav tako kot ob advokaturi očitno nesmiselnih konstruktov ne zadošča ugotovitev, da je najbolj temeljna človekova pravica neumnost.« (3/315).

.

V prvih 2 knjigah nas avtor v enakomerno izčrpno–kritičnem slogu pelje od Vitruvija skozi postmodernizem, zadnji razdelek, 'Dekonstruktivizem', pa oriše z opazno večjo naklonjenostjo. To poudarjam, ker velja do pisarij, podobnih slavni Sokalovi potegavščini (tu je izvirni članek), ali do tekstov, primerljivih z izdelki Postmodernism Generatorja (program na vsako osvežitev strani generira briljantno nesmiseln esej, doslej 10 milijonov različnih) - gojiti znaten odpor. Ampak Koširjevo mnenje do potegavščin je znano, njegovo navdušenje pa vendarle predvsem posledica obeta spremembe paradigme po obdobju zatohlosti, kar dovolj jasno poda. In da je 'novo' vrednota, pojasni že prej, npr.: »Venturi ni zelotski kverulant kot Jacobsova, pa tudi ne tolikanj zgonjena lajna kot 'blue stocking' Norbert-Schulz. Kar nas uči, je dejansko novo.« (2/187).

.

Nadaljujmo z anekdotami.
Očak Vitruvij »poroča v zvezi z znamenito (in od sile zabavno) homoerotično zgodbo o helenističnem arhitektu Dinokratu,« ki si s priporočili o sposobnosti sprejema pri kralju Aleksandru ni uspel pridobiti, zato si je »naoljil telo, glavo si je okrasil z venčkom iz topolovega listja in si čez levo ramo vrgel levje krzno, z desnico pa prijel za batino – in tako stopil pred tron, ravno ko je kralj razsojal…« Razplet je znan: »Dinokrat potlej projektira urbanistični načrt Aleksandrije: popoln uspeh.« (1/75).

V poglavju o zdravi pameti in izbranem okusu Clauda Perraulta (1/168) med drugim izvemo, da je »knjigo najlepših pravljic, kar si jih je kdaj kdorkoli izmislil za bistre vnuke. Obuti maček, Rdeča kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sinjebradec… Histoires ou contes du temps passé (1697),« objavil njegov brat Charles (1/171).
O veselih šestdesetih: »… Življenje je čedalje bolj prijazno, tudi zaradi množičnega uporabljanja kontracepcijskih tabletk ('60-'62)« (2/166) ampak na koncu »naivna zagnanost mladenk in mladeničev koristi samo konservativcem na obeh straneh železne zavese.« (2/167).

.

V skladu z maksimo 'kultura in prosveta – to naša bo osveta!', osvetlimo avtorja (dolgoletni profesor, 1997-2001 dekan) še kot resigniranega pedagoga:

O Bauhausu: »Pedagoški proces vodita v vsaki učni enoti 2 osebi: Lehrmeister + Formmeister, kar močno spominja na rdečearmejsko dvojico komisar + komandant« (2/73).

O mladem Corbusierju: »Le kakšen mladenič bi to bil, če ne bi bil izzivalno radikalen!« (2/86), in z njegovim zapisom (1923): »Pri nas obstaja velika nacionalna šola za arhitekturo. V vseh deželah obstaja vrsta šol za arhitekturo, …, ki mešajo mlado pamet in ji vcepljajo zlaganost, šminkerstvo in zaplotniško hlapčevstvo« (2/89).

In ob Vodopivčevem doktoratu: »Po zdaj uveljavljenih kriterijih je lahko na vseh ravneh mentor vsak, ki je dovolj domišljav, vsakomur, ki ni prezahteven« (3/304).

.

Zadnja, zajetnejša knjiga, posvečena »vnukom, da bi ravnali razumno,« je namenjena lokalni problematiki. Izčrpno analizira vse, od Stavbinskih slogov Janeza Flisa (1885), do aktualne periodike.

Slovenija je majhna, da se znotraj Stroke vsi poznajo – ampak če bi slabiča to pasiviziralo v obzirnost, je Košir, obratno - neusmiljen! Ključ nakaže takole:

»Ena od glavnih značilnosti socrealistične kritike je zmerjanje« (3/141); »in kakor v starih časih socrealizma se znova oglaša dominantni motiv dušebrižništva 'poklicanih', ki so kvalificirani za nadzornike tako imenovanih 'kolegov'« (3/239).

.

O knjigi Architectura Perennis (Stele, Plečnik, Trstenjak,1941) pravi, da je »morebiti edino slovensko teoretsko besedilo, o katerem moremo resneje razmišljati« (3/95) – a hkrati opozori na momente, kjer Stele »hvali fašistične in nacistične arhitekturne 'dosežke'« (3/120), s Plečnikovim P.S. pa zadnjo redakcijo datira v okupirani december 1941. To, ne pa zahtevnost tiska, je razlog, da »tega našega gotovo eminentnega teksta o arhitekturi ne moremo ponuditi v prevod« (3/121)!

Pove, da povojna dekana postaneta Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, »ker v kritičnih trenutkih odločitve izpričata pravilen patriotizem, prvi v ilegali (VOS), drugi na fronti (NOV)« (3/136). In se izdatno znese nad petletko socrealizma, denimo s citatom Kraigherjeve žene (Novi svet, '48): »Arhitektonska sekcija DIT-a naj bi pod vodstvom arhitektov-partijcev organizirala vrsto diskusij o konkretnih kulturnih vprašanjih, ki naj bi jih vsestransko osvetlili s stališča marksizma-leninizma« (3/144).

Obdobje vpliva nekega numerološkega šarlatana Kurenta na študij arhitekture (1960-'90) označi kot »Dark Ages« (3/160).

Marjana Mušiča pohvali, kakor tudi Ravnikarja, ki pa da si je na stara leta zaradi odkritosrčnosti nakopal vzdevek »ein ewiger Besserwisser« (3/260).

Iz Juvanca se vsaj izdatno ponorčuje, s Suhadolcem da »kritika funkcionalizma doseže nižišče« (»strukturiranje« = »zamikanje« = »razjebičenje«) (3/310),  mnoge pa povsem zataji; aktualnega dekana Košir sploh ne omeni, razen ko na več mestih citira, da »most ni arhitektura«. Fistra pusti pri miru, Živo Deu pa sumljivo celo hvali, čeprav drugje zapiše: »Trajnostni razvoj je avtokastracija ustvarjalnosti«…

Na podžupana Koželja in profesorja Vodopivca pa se spravi kot »z atomsko bombo nad ekrazit«, brezskrupulozno kot minister Čufer (što se mora, nije teško). Obema skupaj vsebinsko najbolj zameri agitacijo za postmodernizem in kasnejši zdrs v minimalizem, pri čemer Košir dokazuje, da je tako imenovani minimalizem le »nadaljevanje postmoderne (z drugimi sredstvi)« (3/350), osebnostno pa omenjeni salto mortale.

Koželju posebej pa oponaša »gostobeseden funkcionarski žargon« (3/295), »zagovorništvo kontinuitete« (3/297), da je »v pičlih 5 letih vzpostavil šokantno bizarni lok od zagovora total(itar)nega reda do zagovora total(itar)nega kaosa« (3/340), in da zna le malokdo »tako zlahka razvrednotiti svojo verodostojnost,« češ, »nič strahu: mundus vult (svet hoče biti nategovan)« (3/342).

Alešu Vodopivcu pa očita naslov 'Vprašanje umetnosti gradnje': »Vprašanje leninizma, denimo, je dovolj podobna sintagma« (3/300); propagandne metode Lenina in Goebbelsa: »odlomke teksta uporabi potem še dostikrat v svojih esejih, pač po načelu, da postane mnogokrat izrečena trditev resnična, če jo dovolj vztrajno ponavljamo« (3/300); da se pri njem »deziderat ideološke diktature manifestira v ekskluzivizmu,« češ »Ni Boga razen Alaha, Ni Arhitekture razen Minimalizma« (3/346); najbolj pa mu zameri, da klasične temeljne pojme začne nadomeščati z »nebulozno metaforičnimi termini, kot so 'oaze miru' ('96), 'tišina arhitekture' ('98), 'samoumevnost prostora' ('01) in 'poetika samoumevnosti' ('05)« (3/343).

Minimalizem, pravi Košir, »ni estetska drža, temveč domet duha (horizont intelekta),« zato se slovenski minimalist ukvarja zgolj sam s sabo: »Aroganca hodi v korak in z roko v roki z ignoranco. Iz združitve smrtne resnobnosti asketske etičnosti in navidezne lahkotnosti estetske očiščenosti se izcimi ena sama rezultanta: duhamornost ponarejene pretanjenosti« (3/350).
.

* * *

.

'K arhitekturi' je izšla že davno, še pred izumumom pametnega telefona.

Je Košir kot Loos: »Kar je najbolj presenetljivo in zaradi česar ga nasprotniki tako sovražijo, je to, da vse, kar pove, res drži. In drži še danes« (2/69)? Ne vemo; zaenkrat je recepcija tega epohalnega dela podobna tisti Architecture Perennis: »Nikakršna – kot da bi stroka sklenila, da ne bo komentirala (razen kuloarsko). Marksisti bi rekli takemu odnosu 'zarota molka'« (3/130).

Ampak! »Tudi če se ne strinjamo z njegovimi izvajanji, mu ne moremo odreči intelektualne potence – to pa je največ, kar kritik kritiku sploh prizna« (2/82)

.

Prva dva dela sta vsekakor vredna ponatisa, tretji pa najmanj burne polemike!

Čisti užitek, toplo priporočam.
.

Še 6 jih je padlo

"Nazadnje" so padle Opoldne nekega dne, Skrivno življenje čebel, Psihologi, psihiatri in drugi norci, Pride ženska k zdravniku, Vdovec in Dedu za petami, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že sredi lanskega februarja, je za tale zapisek res že skrajni čas.
.
Opoldne nekega dne / Vinko Möderndorfer, 2008 (CZ, 2008)
Tranzicijski zmagovalec, debeluh, ima vse. Njegov retardirani brat dvojček ničesar. Potem se pa vse malo obrne, ups... Seveda je vmes tudi veliko kurbarije, kot se za našega Vinka spodobi. Fajn.
.
Skrivno življenje čebel / Sue Monk Kidd, 2002 (MK, 2007)
Nekaj kao proti rasizmu, cepljeno na čebelarstvo. Brezveze, zanič.
.
Psihologi, psihiatri in drugi norci / Rodrigo Munez Avia, 2005 (Didakta, 2008)
Nek družinski oče, ki ima rad curling (takoj pomislim na Vesno Zornik in tistega njenega vojaka), duhoviči o svojih izkušnjah s psihiatri. Knjiga je brezveze.
.
Pride ženska k zdravniku / Raymond Kluun, 2003 (MK, 2008)
Relativno mlad, uspešen reklamar, v prvi osebi o ženinem umiranju za rakom na dojki. Imata dveletno hčerko. Poglavja so opremljena s citati besedil pop pesmic. Doživeto, kruto, realistično, cinično, veliko kurbarije, povrh dejansko avtobiografsko. Čeprav je zgodba specifična, funkcionira tudi bolj splošno, kot kontemplacija o kompleksnosti sodobnega življenja. Proporočam!
.
Vdovec / Raymond Kluun, 2006 (MK, 2009)
Nadaljevanje prej omenjenega je še boljše. Še več kurbarije (Ibiza, Tajska), nato se s hčerko preselita v Avstralijo. Tip očitno nikoli ni imel nikakršnih denarnih težav, zato se lahko posveča izključno sebi, bejbam, zabavi in hčerkici. Tudi to je menda avtobiografsko. Kot rečeno, še boljše, kljub tečnemu beigbederjevskemu napihovanju. Priporočam.
.
Dedu za petami / Arto Paasilinna, 1977 (MK, 2006)
Prvoosebni pripovedovalec je vnuk, ki je odrasel brez očeta, ki je izginil v vojni, v kateri so Rusi po dogovoru s Hitlerjem Fincem ukradli Karelijo. Lovi svojega deda, dedu je za petami. Zelo zabavno, strašno pustolovsko, tale bogati kožuharski ded je res podjeten in z vsemi žavbami namazan. Na koncu se pojavi še srednji - njegov oče in dedov sin. Kakšna malenkost me je spomnila na Odbite arktične zgodbe. Zelo kratkočasno, kot pač pritiče Paasilinni. Priporočam.
.
Lahko noč.

Še 5 jih je padlo

Nazadnje so padle Kao da me nema, Famous Last Words & Tombstone Humor, The Castle in the Forest, 1985 in The Hippopotamus, v tem vrstnem redu. In ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim letom, je za tale zapisek res že skrajni čas. Pa začnimo.
.
Kao da me nema / Slavenka Drakulić, 1999 (Feral Tribune, 2001)
Begunka iz Bosne v švedski bolnici. Se spominja vsega sranja. Iz mesta gre za učiteljico v zakotno šolo, vojna, taborišče, posiljevanje, mučenje... Na koncu rodi otroka, v švedski bolnišnici. Živi naprej.
Napisano je dobro, je pretresljivo, ampak jaz sem imel vseskozi en tak deja vu občutek. To vojno in razplet sem pač v živo spremljal po TV, nešteto filmov je po tem nastalo, pa to... Vsaj Grbavico je treba omenit, če že Angelininega prezremo, ker so mu srbske hekerji anihilirali rating. Sicer je pa tudi po tem že posnet film, a je ostal nekako prezrt.
Slavenka Drakulić mi je všeč, ker ji ni odveč zgrabiti bika za roge. Kolikor jo doslej poznam, pa se tudi ne trudi pretirano z moralnimi nauki. Če od knjig zahtevate katarzo, se tejle raje izognite.
.
Famous Last Words & Tombstone Humor  / Gyles Brandreth, 1979 (Sterling Publ., 89)
Kratko tole je, to je pa tudi vse. Izbor popolnoma arbitraren, o kontekstu praktično ničesar. Tu pa tam kak dober stavek. Eh.
.
The Castle in the Forest / Norman Mailer (Little, Brown, 2007)
Zadnji Mailerjev roman, tik pred smrtjo. O Hitlerju. Aplikacija Godwinovega zakona iz spletnih debat na pisateljski credo?
Neki Belcebubov odposlanec naredi raziskavo o Hitlerjevem poreklu. No, pravzaprav gre za poročilo o njegovem subtilnem vplivu na Hitlerjev razvoj... Adolf naj bi bil med drugim sad incesta, pa to. Zanimivo, dobro napisano, tu pa tam duhovito.
Priporočam, če ne zaradi drugega zato, ker je Mailer prvi pisatelj v zgodovini, ki je nagrado 'Bad Sex in Fiction' prejel posthumno.
.
1985 / Anthony Burgess, (Hutchinson of London, 1978)
Knjiga je seveda odziv na Orwellovo 1984, izdano 1949 (ki sem jo prvič prebral leta 1984). Stvar je iz dveh povsem različnih delov - v prvem Burgess presecira in dokaj sesuje 84, skozi esejčke in izjemne intervjuje s samim sabo; drugi del je romanček na temo projekcije prihodnosti, v slogu predloge, sicer pa v skladu s prej definiranimi smernicami. In Burgessova vizija je, no, kar aktualna, posebej za nas. Gre za to, da si oblast uzurpirajo sindikati. Vse je pretirano do absurda, ampak malce se pa po tej knjigi človek le zdrzne, ko na TV zagleda Semoliča...
Toplo priporočam! NNNP, preventiva, pa to...
.
The Hippopotamus / Stephen Fry, 1994 (Arrow Books, 1995)
Fry je živa legenda. Prvič sem ga opazil v kultni seriji Blackadder, od tedaj ga nesistematično, a navdušeno spremljam. Btw, zadnje čase je močan tudi na Twitterju - @stephenfry ima za 2 Sloveniji zasledovalcev!
Po prebranem lahko poročam, da je inteligenten, duhovit, razgledan in izviren tudi kot pisatelj. Nilski konj je neki zagrenjeni umetnostni kritik, vse skupaj rahlo komplicirano, prepleteno z zgodbo nekaga tajkuna, komedija zmešnjav. Ampak žlahtna, priporočam!
.
No, pa je. Še kakih 100 knjig sem v zaostanku, pa pridem na tekoče. Takrat, v megleni prihodnosti, bodo komentarčki spet bolj sočni. :)

Še 5 jih je padlo

Pa dajmo spet malo o knjigah. Malce sem v zaostanku - ta runda je padla že oktobra 2010. Ampak grem pač po vrsti. "Nazadnje" so torej padle Kruta Zelandija, Ljubezen traja tri leta, Morje, Poželenje in A History of the World in 10 1/2 Chapters, v tem vrstnem redu.
.
Kruta Zelandija / anonimnež, 1962 (Dotik, DZS, 1987)
Puritanski angleški par sredi viktorijanskega obdobja posluje na drugem koncu sveta, potem pa njo, vso svetlopolto, ugrabijo temni domorodci in z njo zganjajo pornografijo... Dovolj zabavno, da je vredno prebrati.
.
Ljubezen traja tri leta / Frederic Beigbeder, 1997 (Modrijan, 2006)
Knjiga je sicer kratka in krepko razrezana na poglavjica, kar pa nas ne obvaruje pred avtorjevo famozno napihnjenostjo, ki gre meni, no, rahlo na živce. Uspešen in oh in sploh, pa se loči, ker je pa izračunal, da ljubezen traja 3 leta, pa potem šmira z eno poročeno, kar kao ne šteje, ko pa se mu tista ponudi 100%, ga skoraj fršlok, če sem si prav zapomnil. Vmes pa vse tisto malomeščansko duvanje in intelektualni hohštapleraj, al kako bi se temu reklo. Stavim, da je Beigbeder s to knjigo zaslužil mnogo več, kot je v resnici vredna.
.
Morje / John Banville, 2005 (Učila International, 2006)
Ovdoveli starec se zateče v isti kraj ob morju, kjer je preživljal otroška poletja. Tam podoživlja otroštvo, pa čas. ko je umirala žena. Menda je knjiga dobila Bookerjevo nagrado 05, kar baje vključuje tam 50k funtov. Kaj jaz vem... Saj je fajn, ampak jaz je za to ne bi dal.
.
Poželenje / Ricardo Belnome, 2004 (Učila International, 2005)
Neki pisatelj se odloči, da bo v 3 mesecih napisal najboljšo erotično knjigo, kakršne svet še ni videl, v čemer vsaj malo spominja na prej omenjenega Beigbederja. Ta čas pa zagoni za prebiranje knjig, ki so bile na to temo že napisane... Menda je razumeti tako, da je končni rezultat pravzaprav ta knjiga, ampak vse skupaj je, razen lične naslovnice in kakega citata - brezveze.
.
A History of the World in 10 1/2 Chapters / Julian Barnes, 1989 (Vintage International, 1990)
Barnesa zelo cenim zaradi prevedenih Prerekanja in Ljubezen.etc. Tam gre za odnose med ljudmi, predvsem je veliko meni ljubega nadmudrivanja - ta knjiga pa je drugačna. Bližja Flaubertovi papigi, če se razumemo. Tale pogled na zgodovino Sveta skozi stranske zgodbe in marginalce, denimo lesne črve, je spodobno duhovičenje, izdatno podminiramo z bolj ali manj očitnimi bibličnimi referencami in takimi iz, hm, polpretekle zgodovine. Kar je najbrž idealno za pisanje debelih literarno-teoretskih študij - vsakdanjega bralca pa tudi ne moti. Ravno priporočal pa tega vseeno ne bi.
.
Lahko noč.

Še 6 jih je padlo

Večino navdušenja za pisanje zadnje mesece skurim na Twitterju, pa je blog žal temu primerno zanemarjen. Najbolj se sekiram zaradi knjig - ker jih še vedno precej hitreje berem, kot pa uspevam tule dohajati. Kakorkoli že, treba je iti po vrsti, in tele so padle, uf, do septembra 2010. Pa začnimo. 
Nazadnje so padle Agnes, Mohammed Maguire, Živalsko srce, Idiot, Okus po moškem in Pazite se psa, v tem vrstnem redu.

.

Agnes / Peter Stamm, 1998 (CZ 2002)

Lahkotno berljiva meditacija o ljubezni, a v precej mračnem vzdušju. Avtor v ZDA piše knjigo o vlakih in se vmes speča z neko Agnes, ta zanosi, splavi in postane depresivna, na koncu pa izgine. Konec je dvoumen, je pa res, da se knjiga začne z diskretnim namigom: "Agnes je mrtva". Nič ne zamujata.

.

Mohammed Maguire / Colin Bateman, 2001

Glavni junak, Mo', je otrok 2 najhujših teroristov. Po streljačini v libijski puščavi, kjer zavezniki ubijejo islamističnega očeta, ga mati, teroristka pri IRA, spravi na Severno Irsko. Mo je, nič kriv, vpleten v vse severnoirsko sranje konca 70-ih in začetka 80-ih. Zgoščena komedija zmešnjav je poleg omenjenih polna tudi aktualnejših referenc - ker je nastala pred 11. 9., najbrž iz 1. iraške vojne. Zabavno.

.

Živalsko srce / Herta Müller, 1994 (CZ 2002)

Herta Müller je bila večkrat v Sloveniji. Ima srhljive oči. 2009 je dobila Nobelovo nagrado za književnost.

Težka, depresivna zadeva, tole. Nemška manjšina v komunistični Romuniji je dvojno trpela... Začne se z dnevnikom punce, ki je storila samomor. Nato si dnevnik podajajo prijatelji sošolci, nemški otroci nekdanjih SS-ovcev. Securitate, izobčenje, ponižanje, skrivnosti, strah, hinavščina, revščina, brezup. Samomori. Emigracija. Izdajstvo. Take stvari. Roman ne skriva, da je v marsičem avtobiografski. V prvem planu pa ni faktografija, ampak vzdušje. Moreče. Toplo priporočam vsem tistim, ki izmed totalitarizmov - enega postavljajo na piedestal.

.

Idiot / Fjodor Mihajlovič Dostojevski, 1869 (Sanje 2004)
Vsakič ko to preberem, ugotovim, da sem idiot jaz. Seveda priporočam.

.

Okus po moškem / Slavenka Drakulić, 95 (Rotis 1998)

No, tole je malo šokantno. Toliko, da sem po tem, ko sem knjigo konzumiral - da bi jo lažje prebavil, skušal preveriti, če je Slavenka pred 95 kaj pohajala po NY. Sklenil sem, da sigurno - gospa je namreč pravi kozmopolit. Ker napisano je, čeprav po eni strani skopo in neosebno - tako doživeto, tako prepričljivo, da ni varjante, da ne bi pisala iz lastnih izkušenj. Tega si enostavno ni mogla le izmisliti...
Božanska glad, (Scent of a Wo.../) The Taste of a Man, ali pač Okus po moškem, se dogaja v zanikrni luknji nekje v NY. Poljska doktorska študentka Trezika naleti na brazilskega latinloverja Jožeta, antropologa na raziskovalni štipendiji. Sicer sta oba vezana, ampak whatever. No, strast je neizmerna - pa Trezika bolanega Jožeja usmiljeno ubije, razkosa, skrbno spravi in - poje. Kanibalizem kot vrhunska manifestacija ljubezni...
Kolikor je znano, Slavenki Drakulić, čeprav se je tako iskreno samoprijavila, nikoli niso sodili za umor. Kolikor je znano, so ji že 2x presadili ledvico, to pa naj bi bilo tudi bolj ali manj vse, kar je njeno telo človeškega konzumiralo... Eh, blodim. Vzemimo to kot dokaz, da je zadeva močna, da človeka pripravi k razmišljanju, da mu nekaj ostane. Toplo priporočam!

.

Pazite se psa / J. M. Erre, 2006 (Didakta 2007)

Tako rekoč kriminalka skozi pisma in dnevnike. Čisto na koncu je priložena razlaga, ki vse osvetli. Meni taka forma ne sede, sicer bi bilo pa čisto fajn. Nič ne zamujata.
.
Lahko noč.

Še 8 jih je padlo

Takole je - iz čiste zanikrnosti zapisov o knjigah nisem objavljal poldrugo leto. Berem pa seveda kar naprej. In tako je vmes padlo že vsaj 100 knjig. Kaj storiti? Najprej mi pade na pamet, da se spodobi iti po vrsti. Me je pa groza, kako bom vse to not prinesel...

"Nazadnje" so torej padle Žalostne kurbe mojega življenja, Smrt rečnega vodnika, Popravki, Umetnost krpanja, Ekstra deviško, Spodbujanje krokodilov, Emmina sreča in Levitev, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že avgusta 2010, je za ta zapis res že skrajni čas. 
Pa začnimo.
.
Žalostne kurbe mojega življenja / Gabriel Garcia Marquez, 2004 (Učila International, 2006)
To pozno, v nekem smislu gotovo avtobiografsko delo slavnega pisatelja, o ostarelem jebaču, ki si poželi device, sicer ni ne vem kaj, je pa še vedno dovolj v redu za ubiti kako urico.

.
Smrt rečnega vodnika / Richard Flanagan, 1994 (CZ, 2003)
'Slovenca' Flanagana bolj ali manj sistematično obdelujem in mi je kar všeč, pa je tudi tale knjigica prišla na vrsto. Raftarski posel v Posočju cveti, vseeno pa 'rečnega vodništva' jaz nikoli nisem dojemal kot možnosti kariere. Grobi okvir romana se mi je zato zdel dovolj ponesrečen, da sem se bal, da je knjiga zanič. Ampak knjiga ni le prijetno presenečenje zaradi nizkih pričakovanj - super je objektivno. Po tako dolgem času sem vsebino v podrobnostih že pozabil, obnove pa ne mislim guglati, saj to lahko storita sama - ostala pa mi je briljantna 'meditacija' utapljajočega se junaka. Brez slabe vesti lahko posredujem tudi svoj tedanji zapisek: "izjemno!"
.

Popravki / Jonathan Franzen, 2001 (Beletrina, 2005)
Za Franzna sem izvedel nekako tedaj, ko se je potikal pri nas zaradi promocije prevoda 'Območja nelagodja'. Takrat sem tudi prvič slišal za afero, ki jo je v zvezi s 'Popravki' imel z Oprah W.
Franzen je napisal dobro knjigo in zanjo požel navdušenje kritikov in več nagrad. Pa ga je Oprah povabila v svojo oddajo za gospodinje (Oprah's Book Club spin-off). Franzen pa je nekje prostodušno mimogrede izrazil manjši pomislek v zvezi z uvrstitvijo na ta seznam knjig za gospodinje, češ da je vmes tudi kak schmaltzy komad. In udarili so po njem, kaj da misli da je, ta elitist, snob in komunajzar, Oprah pa ga je skenslala. In tako je Franzen dodatno zaslovel kot 'človek, ki je zavrnil Oprah'.
Popravki so zajetna sodobna epska saga in v marsičem so me spomnili na Steinbeckovo 'Vzhodno od raja'. Le da zgodba pokriva drugi del 20. stoletja, vzhod namesto zahoda ZDA, in se manj naslanja na Biblijo, ampak bolj kar direktno na milenijski 'Angst'. Slog je briljanten - vse tekoče, brez patetike, z veliko širine in uvida, inteligentno in še duhovito. Knjiga je strahotno fajn, mene je razočaral edino iztek, ki je malo medel - ampak po svoje ta antiklimaks pač odraža sprijaznjenje s 'popravki'. Najboljši dokaz, da je v 10 letih postala 'klasika', pa je v tem, da je praktično v vsem še vedno aktualna, čeprav je bila končana pred 9/11. Zelo priporočam!
Btw - Franzen & Oprah sta vmes že zakopala sekiro; tudi njegov kasnejši roman, 'Freedom', ki sem ga vmes že prebral in je odličen, se je znašel na Oprinem seznamu - ampak v drugo je avtor pohlevno klonil.
.
Umetnost krpanja / Elizabeth Berg, 2004 (Meander, 2005)
Ena najslabših knjig, kar sem jih kdaj prebral. Bruh!
.
Ekstra deviško / Annie Hawes, 2001 (MK Kapučino, 2004)
Če se prav spomnim, stvar govori o tem, kako Angležinja ubode ligursko domačijo in se navaja na stresno/idilično življenje v italijanski vukojebini. Knjiga niti ni zanič, po svoje je čisto zabavna.
Imam pa zabeleženo tole: "tekoče, le misterij okoli prve ženske osebe dvojine ostane nepojasnjen". Ampak tudi če gre za lezbično prenovo stare hiše, so osebne okoliščine junakinje nakazano tako diskretno, da nikakor niso v agitatorskem prvem planu, nč bat.
.

Spodbujanje krokodilov / Antonio Lobo Antunes, 1999 (CZ Moderni klasiki, 2003)
Babe govorijo o članih skupine teroristov, ampak vse skupaj je tako nepregledno, gostobesedno, moreče in komplicirano, da mi nikakor ni sedlo. Knjigo sem prebral prevsem zato, ker je bila 'Hudiču v riti' istega avtorja, izučenega psihiatra, ki je posredoval v Angoli, čisto znosna. S temi krokodili ničesar ne zamujata.
.
Emmina sreča / Claudia Schreiber, 2003 (Modrijan, 2009)
Čudaško samotarsko kmetico doleti kriminalec, kar pa nikomur od njiju ne škodi. Prav zabavno, sploh je pa simpatična naslovnica. Priporočam.
.
Levitev / Carlos Fuentes, 1967, 1974 (MK, 2003)
Od romana, ki so ga v Mehiki nekoč prepovedali, češ da je preveč "pornografski, komunističen, protikrščanski in projudovski", človek seveda pričakuje veliko. Ampak ta kolobocija, kjer kraljujejo neki ex nacist, mehikanizirani Američan in par bejb, je tako neprebavljivo komplicirano zakodirana, da tiste cenzorje, če so se uspeli do črke prebiti skoznjo, prav pomilujem. Meni ni sedlo.
.
Veselo branje!

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Kurba, The Sound of One Hand Clapping, Gould's Book of Fish, Neznana terorostka, Prerekanja, Ljubezen etc., Prvi med enakimi, Hudiču v riti in Vse se vrača, vse se plača, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred dobrim mesecem, vmes pa je padlo že 8 novih, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo:

.

Kurba / Nelly Arcan, 2001 (Učila International, 2007)

Knjiga je fajn. Se pa tu spodobi povedati, da se je njena mlada avtorica lani obesila na štrik. Grozno.

.

The Sound of One Hand Clapping / Richard Flanagan, 1997

Pretresljivo, čudovito. Knjiga je skoraj tako fajn kot njen naslov, zelo priporočam. Morebitnega bralca pa bi lahko pritegnila tudi zanimivost, da Flanagan živi na Tasmaniji s tremi hčerkami in ženo Majdo Smolev, Slovenko.

.

Gould's Book of Fish / Richard Flanagan, 2001

No, to je posebna knjiga. Napisana je v izrazito arhaičnem slogu, kot pritiče jeziku zapiskov nekega arestanta pred davnimi časi. Vse skupaj je skrivnostno, ni opremljeno z razlagami, povrh pa so krasne ilustracije menda delo resničnega Goulda... No, meni je všeč.

.

Neznana teroristka / Richard Flanagan, 2006 (Miš, 2008)

Stvar me je spomnila na Izgubljeno čast Katharine Blum in, glej ga zlomka, nekje sem naletel na podatek, da je podobno razmišljal tudi avtor. No, je fajn, priporočam.

.
Prerekanja / Julian Barnes, 1991 (MK, 1997)
Tega se enostavno ne da prehvaliti. Navdušen predpisujem za obvezno branje!

.

Ljubezen etc. / Julian Barnes, 2000 (MK, 2002)

To je pa nadaljevanje prejšnjega, iste osebe čez nekaj let. Manj poudarka je na dialogih, več na presenetljivih zapletih. Sequel je težko boljši od predloge, branja je pa knjiga vsekakor vredna. Bi bilo pa seveda butasto začeti drugače kot s Prerekanji.

.

Prvi med enakimi / Jeffrey Archer, 1984 (Obzorja, 1989)

Avtor je nekdanji politik, ki je postal pisatelj, stvar je očitno avtobiografska, poleg tega pa naj bi bila preroška. Ker se je prihodnost, ki jo napoveduje, že zgodila, je zabavno odkrivati kikse. SIcer pa se delo loteva tistega, da je politika kurba. Fajn.

.
Hudiču v riti / Antonio Lobo Antunes, 1983 (Pomurska založba 1988)

Avtor, ki je sicer doštudiral za psihiatra, je nekoč služil vojsko v Angoli. In to ga je zaznamovalo, v Angoli je bila jeba. Priporočam.

.

Vse se vrača, vse se plača / Jo Barrett (to je bejba), 2007 (Meander, 2009)

No, tole je žanrsko sicer tipična plaža, je pa stvar nadpovprečno dobro narejena, tako da priporočam. Seveda le za na plažo.

.

Lahko noč.

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pokora, Vragolije porednega dekleta, Suši za začetnike, Tri ženske, Cesta, Galicijske zgodbe, Amsterdam, Šepetanje zbora, Vzrok vsega in Vse te smešne zgodbe, v tem vrstnem redu. No, vmes je padlo že nekaj novih, ampak tudi tiste pridejo na vrsto. Pa začnimo.

.

Pokora / Ian McEvan / 2001, Učila 2003

Pripoved punčke o nekem dogodku, ki je nedolžnemu uničil življenje. Pripoved starke, ki je ta ista punčka, o isti zadevi. Na koncu šokanten obrat, sestop, izstop iz fabule; z drznim manevrom avtor relativizira osrednje, sicer koherentno pisanje - in nas nesramno sooči s konceptom postmodernega romana. Priporočam.

Naj omenim še bistro spremno besedo bejbe Aleša Debeljaka, ki ne more skriti, čigava bejba je. Debeljakovo Postmoderno sfingo sem nekoč pač znal takorekoč na pamet, pa - no, lahko bi se podpisal kar sam.

.

Vragolije porednega dekleta / Mario Vargas Llosa / 2006, Učila 2008

Občasna srečanja s skrivnostno bejbo, od otroštva do konca. To je ena krasna zgodba o Ljubezni. Priporočam.

.

Suši za začetnike / Marian Keyes / 2000, Učila 2007

Na platnicah je pojasnilo: "ženski roman". Take imam najraje. In ta zgodba o par bejbah, ki menda predstavljajo nekakšne standardizirane tipe, in njihovih "dogodivščinah", je korekten izdelek ćiklitskega žanra. Nič manj, dosti več pa tudi ne. Ker se zelo tekoče bere, priporočam za na plažo.

.

Tri ženske / Robert Musil / 1952, Mohorjeva 1992

Musila sicer cenim, nenazadnje je bil rojen v Celovcu v času AvstroOgrske, pa tudi v WW1 se je z ramo ob rami s Slovenci boril proti Italijanom in Srbom. Ampak ta zloženka treh zgodbic o kao treh tipih bejb in treh tipih ljubezni - mi pač ni sedla. Zatohlo.

.

Cesta / Cormac McCarthy / 2006, MKZ 2008

Takoj pade v oči slog - kratki, odrezani stavki, lakonični dialogi, zgolj skopi opisi, brez čustvovanja. In takoj pademo v svet, kako bi rekel - dan potem. Oče in sin (sta res, ali sta si le za alibi) se prebijata skozi opustošeno, "Mad Max" pokrajino in mimo podobno lačnih in temu primerno agresivno razpoloženih preživelih. Ne vem točno, kaj je avtor imel v mislih, hladne vojne je pač že davno konec - mogoče je hotel, da bi izpadlo kot metafora, kaj jaz vem, socialnega darvinizma, globalnega segrevanja, pomanjkanja vrednot, ali pa samo socializma, kdo bi vedel. Vzdušje je mučno, slog vsekakor izstopa, prebrati pa tega zaradi mene ni treba.

.

Galicijske zgodbe / Andrzej Stasiuk / 2001, CZ 2009

No, tole je povsem drugačno od Stasiukovega romana Devet - je pa zato sumljivo podobno Krutemu razpoloženju nekega Bolgara, ki je padlo v prejšnji rundi. In torej vsaj malo spominja tudi na Vlada Žabota. Slavospev vzhodno-srednjeevropskim vukojebinam in fascinacija nad mrtvim tekom življenja v gluhi lozi. Nič ne rečem - agenda je plemenita, materija hvaležna - le nad izvedbo sem razočaran.

.

Amsterdam / Ian McEvan / 1998, CZ 2004

Tole je nastalo par let pred Pokoro, jaz pa sem prebral kasneje - ampak kasneje je pri nas izšel tudi ta prevod. Nek zunanji minister, urednik časopisa in skladatelj se znajdejo na pogrebu bejbe, katere ljubčki so bili. Do vdovca in med seboj razvijejo zanimiva čustva, v glavnem prezir. Najbolj pa si gresta na živce urednik in skladatelj, ki dokončno obračunata, uganili ste, v Amsterdamu. Priporočam!

.

Šepetanje zbora / Janko Lorenzi / Beletrina 2009

Tega poznamo iz Sobotne priloge, nenazadnje po tem, da je v času, ko je bila slavna priloga skoraj v celoti pod kontrolo, no, "dinastije Repovž - Lorenci" - stvar tudi likovno opremljal z lastnimi remek deli. Ampak meni je bilo všeč - priloga, njegovi zapisi, in celo njegove risbice. No, tokrat pa sem ga prvič konzumiral kot pisatelja. In nad tole zbirko novel sem navdušen. Zelo priporočam.

.

Vzrok vsega / Quim Monzo / 1993, CZ 2003

Kratke zgodbe, v glavnem se vse suka okoli bejb. Jezik je, recimo temu, sproščen, slog pa sploh nekako poseben, zamaknjen. Ampak stvar je čudovit slavospev Ljubezni, pravi biserček. Zelo priporočam!

.

Vse te smešne zgodbe / Robert Perišič / Beletrina 2002

Perišić razume, za kaj gre. Med drugim kritizira knjige v Globusu. In kratke zgodbe tega izbora so nesramno dobre. Vse sranje tranzicijske Hrvaške, karakterji, ki so živi in polni, pa ta lucidni cinizem, sarkazem in prefinjen občutek za cankarjansko, pa slavospev absurdu med vrsticami - to je vse skupaj res vrhunsko zapakirano. Najbolj pa cenim, da ne ovinkari s tem, da bi brskal po zakotju, da bi kao spregovoril o nas; to niso "Galicijske zgodbe" - na moč urbane so. Zelo, zelo priporočam!

.

Lahko noč.

Še 10 jih je padlo

Nazadnje so padle Pičke, Kruto razpoloženje, Veliki šoping, Mala šola muharjenja, Odbite arktične zgodbe, Sartrov lijak, Kafka: Opis nekega boja in druge zgodbe, Kafkova juha, Japonske novele in Puškin: Povesti, članki, pisma, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred mesecem, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo.

.

Pičke / Juan Manuel de Prada, 1997 / Beletrina, 2003

Kaj jaz vem... Tale je malo preveč resno vzel tisto, da je ženska tista nepotrebna navlaka okrog p..., pa smo dobili razvlečeno in dolgočasno jamrarijo, natisnjeno med platnice. Tule imamo tudi primer, kako se izogibanje iteracijam sprevrže v za lase privlečeno izumljanje terminologije. Pa saj, to bi bilo treba brati kot knjigo o čustvih, spominih - ampak mene vse skupaj, takole zapakirano - odbija.

.

Kruto razpoloženje / Jordan Radičkov, 1965 / Slovenska matica, 2006

Pisanje tega popularnega Bolgara me močno spominja na Vlada Žabota, kar seveda ni kompliment. Ampak iz spremne besede sem se naučil, da je bilo pisanje o zarukanih kmetavzih bolgarskega podeželja pravzaprav izraz subtilnega protikomunističnega uporništva, kar pa je seveda vredno vse hvale. No, določene zgodbe so v resnici kar zabavne - priporočati pa ravno ne upam.

.

Veliki šoping / Ante Tomić, 2005 / V.B.Z. Ljubljana, 2006

Kratke zgodbe iz sodobne Dalmacije. Fajn, denimo za na plažo.

.
Mala šola muharjenja (in drugi napotki) ter kratke zgodbe (in ribji katekizem) / Andrej Lupinc, CZ 2009

Užitek je brati pričevanje strastnega človeka. In ta debeli špeh, poln krajših, daljših zgodb in celo pesmic, je ena sama oda muharjenju. Niti sanjalo se mi ni, da se da o čudnem načinu ribolova z mahanjem z nekakšnimi kičastimi cufki tik nad gladino - povedati kaj tako globokega, doživetega in strastnega. Meni se je muharjenje prej zdelo kot nekaj izrazito dolgočasnega, dodaten odpor pa se me je polotil zaradi medijskih objav o aristokratskem hobiju tajkuna Bavčarja, ko je bil Istrabenz na vrhuncu (kako je muharil na Alaski ipd). Muharjenje je seveda aristokratski šport, sploh v takih dimenzijah - za obhajanje najlepših potočkov sveta je potreben denar, za neskončno postavanje in mahanje s palico pa čas. Čas in denar sta danes statusna simbola - razkoš pa se najlepše manifestira z nesramnim razmetavanjem dragocenih dobrin. Ni treba posebej razlagati, da je tovrstno muharjenje precej bolj potratno kot tipično golfarjenje.

Ampak, pazi: Lupinc je napisal tako dobro, da pri še tako zakrnjenem bralcu odpor do gnilega elitizma - zvodeni. Človek je brihten, izkušen, poln anekdot, strasten in, kar je ravno tako pomembno, čudovito pismen.

Jaz sem navdušen. Zelo, zelo priporočam!

.

Odbite arktične zgodbe / Jørn Riel, 1974 / Didakta, 2006

No, te zgodbe so res odbite. Najbrž je po sredi surova, odbita pokrajina, kjer zdržijo le surovi, odbiti ljudje... In k odbiti materiji lepo paše naiven, nevtralen pisateljski pristop, ki bi se ga dalo interpretirati tudi kot cinizem. Priporočam!

.

Sartrov lijak / Mark Crick, 2008 / Vale-Novak, 2010

Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.

"Praktični nasveti za domače mojstre, literarne sladokusce". Ja, dobro se je spomnil - DIY v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, moram pa pohvaliti izjemne ilustracije - tudi te je zagrešil avtor, ki je sicer fotograf.
.

Opis nekega boja in druge zgodbe / Franz Kafka / Beletrina, 2009

"Skice - črtice - novele II". Stvar je podobna kot prvi del - napaberkovani krajši in daljši, bolj ali manj ohranjeni zapiski. Tipično "recesijsko" vzdušje in očitna odsotnost optimizma... Kafka je itak Car, priporočam!

.

Kafkova juha / Mark Crick, 2005 / Vale-Novak, 2007

Knjiga, kakršne grejo najbrž dobro v promet, denimo za darila. In knjiga, o kakršnih izvemo prav vse že s platnic.

"Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih". Ja, dobro se je spomnil - kuharija v kombinaciji s klišeji literarne zgodovine. Med branjem sem testiral, koliko sem načitan - in samo enega ali dveh avtorjev nisem obvladal. No, tu pa lahko poleg ilustracij pohvalim tudi recepte.

.

Japonske novele / Alma Karlin, 1936 / Mohorjeva, 2006

O Almi Karlin sem vedel, da je bila slovenska svetovna popotnica. Ampak te zgodbe ne odražajo pretiranega "slovenstva" - napisala in objavila jih je v nemščini, sicer pa so to, se mi zdi, zgodbe iz in o daljni deželi, namenjene tešenju radovednosti splošnega srednjeevropskega bralstva. Alma Karlin, po tej knjižici sodeč, torej ni bila pretirana aktivistka v smislu "narodnega buditeljstva" - ampak je pa še vedno "naša", kenede.

.

Povesti, članki, pisma / Aleksander Sergejevič Puškin / DZS, 1970

O Puškinu sem že veliko slišal, od nekdaj se mi je zde kul. Kul je bil tudi v svojem času, saj mu je uspelo prepričati tedaj najbolj popularno bejbo v vsej carski Rusiji, Natalijo Gončarovo. Ker pa se je zavedal, da je njegova popularna, 13 let mlajša, poželenja vredna bejba, tudi radoživa, je postal strašno ljubosumen. Ko se je torej začelo govoriti, da jo je uspel prepričati tudi tedaj 25 let star francoski japi Georges d'Anthes, ga je tedaj 37 let star Puškin tako užalil, da mlajši ni imel druge izbire, kot da ga povabi na dvoboj. Čeprav se je Francoz tik pred tem demonstrativno oženil z Natalijino sestro Ekaterino, tako da sta bila s Puškinom v svaštvu! No, mladi Georges je svojo čast uspešno opral, je torej Puškina po pravilih ubil (no, smrtno ranil - umrl je šele čez 2 dni), človeški rod pa je ostal brez enega boljših sinov.

V tem zborniku ni niti Jevgenija Onjegina, niti Borisa Godunova - dobi pa človek kljub temu dober uvid v razlog Puškinove nesmrtnosti. Posebej sem pa navdušen nad njegovimi časopisnimi kritikami in osebno korespondenco - res je bil en nagajivček! Priporočam.

.

Lahko noč.

Še 12 jih je padlo

Nazadnje so padle Gorska roža, Vsakdanja spominjanja, Ne predaleč od epicentra, Smešne historije, Alef, Pasti življenja II, Pasti življenja, Bukovska mati, Vzporedni svet, Preobrazba in druge zgodbe, Strogo nadzorovani vlaki in Zgodbe iz Egipta, v tem vrstnem redu. Pa začnimo.

.

Gorska roža / Peter Mlakar, 2005

Med platnicami je zbran cvet filozofiranja hišnega filozofa NSK. Ampak meni se vse skupaj zdi kot hermetičen larpurlartizem. Ne v smislu, da se ne bi dalo slediti - ampak v smislu, da se me to samozadostno jamranje ne dotakne. Najbolj me je pa zmotilo, da je najslabši ravno tam, kjer je kao največji strokovnjak - v ZF razgljabljanju okoli zadovoljevanja določenih potreb. To je kot blodnje nedojebanega starega prdca, omejeno, brez strasti in brez navdiha, jejhata. No, so pa spremna besedila koncertov Lajbah, svaka čast, fajn.

Priporočam, če ne zaradi drugega, zaradi splošne razgledanosti.

.

Vsakdanja spominjanja / Vinko Möderndorfer, 2008

Zbirka novel, nastalih med 93 in 07. Kaj naj rečem - Vinko je Car, prebral sem ga že več kot pol (kmalu ga bom "ujel") in vedno raje ga mam. Precej stvari mi je bilo znanih iz njegovih romanov, vseeno pa knjigca lepo funkcionira kot koherentna celota.

Priporočam, tole je en tak fajn vzorček za tiste, ki ga še ne poznate.

.

Ne predaleč od epicentra / Artur Štern, 2008

Podnaslov je Izbranih 125 kolumen 1999 - 2006.

Kaj naj rečem... Škoda ga je!

.

Smešne historije / Fran Milčinski / MK Kondor, 2000

No, tale je izumil Butalce, sicer pa se je ukvarjal s sojenjem nedoletnim kriminalcem, zaradi česar so po njem poimenovali poboljševalnico v Smledniškem dvorcu (Valburga), ki sta ga po osvoboditvi dobili nazaj sestri Lazarini in ga obnavljata z dobičkom iz podvigov gated community Brezovec in pripadajoče igrišče za golf Diners.

Tole pristno, arhaično, žlahtno branje, je izjemna zadeva. Suho zlato!

.

Alef / Jorge Luis Borges / MK Kondor, 1997

Knjigca je tanka, Borges popularen, jaz pa sem navajen hitro brati. Ni težko izračunati, da nisem štekal pol kurca. Baje bi se prebil, če bi si zanjo vzel kak teden in sproti brskal po internetu, predvsem pa zraven prebral par študij. No, tako pa vem le to, da je v tem pisanju vse prepleteno, polno je takih in drugačnih referenc, nekakšna uganka je vse skupaj, ki pa se mi je na rdečemorski plaži ni zdelo vredno razkrinkavati.

Aha, zdaj bi moral pa baje na ves glas razglašati: "ej, stari, kva ta Borges dugaja, ej kva kej ridaš, js Borgesa, mater je kul, hudoo!" Pa niti ne bom.

.

Pasti življenja II / Desa Muck, 2007

Ja Desa je fajn. Ona je ena taka Lila Prap pisanja. Kao ekscentrična, v resnici iskreno navadna. Iskrena, nenarejena, zato sposobna samoironije. Pika Nogavička. Aja, pa pisat zna!

Pri njenih kolumnah me moti edino, da se preveč razkriva, po moje po nepotrebnem. O sebi in svojih piše, najbrž je kaj karikirano, kaj maskirano - ampak kljub vsemu se mi zdi, da bi lahko zastavila manj intimno. Itak gre za same splošne resnice. Seveda pa toplo priporočam!

.

Pasti življenja / Desa Muck, 2005

Ker je tole prvi zbornik njenih kolumen, me je zmotilo, da niso opremljene s časom in lokacijo izvirne objave, kot je to narejeno v II. Drugo je podobno, s priporočilom vred.

Ji pa zamerim, to je pa treba povedati, cinično norčevanje iz jadralske strasti in veščin. Ogabno!

.

Bukovska mati / Vlado Žabot, 1986

O Žabotovem slogu sem že pisal. Tole je pa, zgleda, prvenec, sestavljen iz krajših fragmentov (iz nekaterih so kasneje, sklepam, nastali romančki), in te novele so takorekoč skoraj prebavljive. Vseeno odsvetujem.

.

Vzporedni svet / Vinko Möderndorfer, 2005

Tole ni leposlovje, je pa vsekakor zanimivo branje. Prvo polovico knjige je napisal Vinko, konzument kulture. Najbrž je bil v NY ateljeju našega MK, ker so vse recenzije posvečene tamkajšnjim predstavam in razstavam. O tem delu knjige lahko rečem - fajn se je mel, pa tudi brihten je!

Drugi del pa je napisal Vinko, ustvarjalec kulture. Scenarist in režiser. In še veliko več... Svaka čast, Care!

.

Preobrazba in druge zgodbe / Franz Kafka / Beletrina, 2008

Skice - črtice - novele. Zatežen je ta Kafka - človek kar slabe volje rata. Čudno vzdušje veje iz njegovega pisanja - vladajo Dildomafija in razna Omrežja, mali človek je pa jebena stranka.

/sarcasm ON/ No, še dobro, da živimo v svobodni Sloveniji in lahko Kafko kadarkoli odložimo in zadihamo s polnimi pljuči... /sarcasm OFF/

.

Strogo nadzorovani vlaki / Bohumil Hrabal, 1965-1979 (DZS 1981)

To je zbirka novel, vmes je pa vtaknjen tudi naslovni romančič, po katerem so posneli znani film. Kaj jaz vem - ni vsak čehoslovaški disident Kundera... Tale meni ne sede.

.

Zgodbe iz Egipta / zbral dr. Gamal Eldin Sajed, 1986

Izbor sodobne egiptovske novele in črtice. Tole je najbrž stranski produkt kulturne izmenjave zadnjih vzdihljajev Neuvrščenih, ampak, glej ga zlomka, meni je kul. Zgodbe so to, take brezčasne zgodbe, ki bi jih lahko pripovedoval tudi Jergović, zgodbe o ljudeh, o Človeku. Hecno je, da so mi te zgodbe nekega tujega, drugačnega sveta - svetlobna leta blijže, kot večina sodobne zahodne dekadentne literarne onanije. Priporočam.

.

Evo, pa je. Lahko noč.

Še 8 jih je padlo

Nazadnje so padle Samo mrtev moški je dober moški, Blagoslov zemlje, Laž v postelji, Glad, Iščem impotentnega moža, Viktorija, Navali na moške in Pan, v tem vrstnem redu. Pol jih je napisal nek norveški nobelovec in ljubitelj nacistov, pol pa neka danes 53 let stara blond Nemka. Ker je zadnja od njih padla že pred dobrim mesecem, po tem pa je padel že dober ducat novih, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo.

.

Samo mrtev moški je dober moški / Gaby Hauptmann, 1996

Chicklit rad berem, in tale naslov je obetal nebesa - bil sem pa kar malo razočaran. O neki preveč preračunljivi, preveč brezobzirni in preveč bogati vdovi je tole, da bi se jaz z glavno junakinjo lahko identificiral. Kako bi torej svetoval... Meni, ki marsikaj prenesem, se zdi knjiga sicer čisto zabavna - slovenskim ženskam je pa ravno ne bi silil v branje. Za vsak slučaj. Just to be on a safe side...

.

Blagoslov zemlje / Knut Hamsun, 1917

No, tole je pa pravi biser. To je kot Geneza, le da ni o stvarjenju Sveta, ampak Kmetije. Slovenija je polna kmetij, Kmetijo smo imeli tudi na TV, zadnje čase pa se zdi, da je cela republika postala nekakšna Kmetija. Zato to izjemno delo, vsaj zaradi uvodnega dela, kjer Človek ukroti Naravo, resnično vsem toplo priporočam v branje. Protagonisti so resda malo čudaški, ampak - nije ni Slovenija Švajcarska.

Za to je Hamsun leta 1920 dobil Nobelovo nagrado, in prekleto si jo je zaslužil. Zanimivo je pa tudi, da je po tem, ko se je leta 1943 osebno srečal z njim, Reichministru za PR Josephu Goebbelsu poslal svojo Nobelovo medaljo, v znak občudovanja. Čeprav je svojo Nobelovo podelil Goebbelsu, je tale knjiga vseeno fajn. Preprosta, ponižna in čudovito lepa knjiga o Naravi in Družbi, kot sta bili nekoč, in o Človeku, kot vedno bo.

.

Laž v postelji / Gaby Hauptmann, 1997

Chicklit rad berem, tole duhovičenje me pa ni ravno pretreslo. Neka bejba spi s svojim RTV šefom, potem jo pošlje čez lužo, tam pa si nagleda drugega tipčka. Nič posebnega.

.

Glad / Knut Hamsun, 1890

Nek kritični intelektualec klošari po Kristjaniji v času, ko se še nikomur ni niti sanjalo, kaj so to hipuzli, kaj šele da bi pomislil, da jo bodo kasneje hipuzli zaskvotali, okupacija pa še vedno traja. No, ker je preveč intelektualen, da bi se prijel kakega dela, bije notranji boj z lakoto in vzdrževanjem igranega imidža. Ko uspe objaviti kratko zgodbo, čuti neznansko zadoščenje, z izkupičkom pa si kupi tudi žemljo. Sreča tudi neko bejbo, komaj pa se je znebi, jo začne pogrešati in neuspešno iskati. Prespati uspe v toplem arestu, češ da dela nekakšno raziskavo, zastonj zajtrku pa se odpove, ker je preponosen, da bi priznal, da je lačen. Kapitulira in se prijavi za mornarja na neko ladjo, zapusti Kristjanijo.

Kratko, a sladko. Zelo priporočam!

.

Iščem impotentnega moža / Gaby Hauptmann, 1995

Chicklit rad berem in tale naslov je obetal. No, neka prepotentna bejba izračuna, da ji grejo potentni tipi na kurac. Zato objavi oglas, da išče lepega, pametnega in uspešnega, a obvezno impotentnega. Nekaj jih testitra, ko ima, kar je izračunala da je hotela, pa usmerja vse napore v to, da bi ga spreobrnila. Konec je tako predvidljiv, da ga lahko tudi razkrijem - eh, pa ga ne bom, naj bo.

Gaby priporočam, da lahko po istem kopitu naštanca vsaj še garantirano uspešnici Iščem geja za moža in Iščem samozadostnega moža - če se ji ne da, se ji pa ponudim za ghost writerja.

Nič posebnega, urco sončenja pa le popestri.

.

Viktorija / Knut Hamsun, 1898

Mlinarjev sin cilja na bejbo iz višje kaste... Kratko, a nič posebnega.

Zato naj tu raje omenim, da je Hamsun med drugim napisal zelo lep nekrolog Adolfu Hitlerju. Med drugim je ocenil, da je bil Hitler "borec za človeštvo", "prerok evangelija resnice za vse narode" in "reformator najvišje sorte". Hudirja.

.
Navali na moške / Gaby Hauptmann, 2006

Chicklit rad berem, ta knjiga pa se poleg lepega naslova ponaša tudi s posebej vabljivimi platnicami. No, eni bejbi je en tip ravno ušel, že pa si je nagledala novega. Poleg navaljevanja na moške pa se ukvarja tudi s kariero, vzgajanjem 2 hčerk, z gospodinjstvom in igranjem golfa. Dovolj zabavno, spet pa ne ravno izjemno.

.

Pan / Knut Hamsun, 1894

Nek vojak v baraki sredi gozda srečno živi s svojim pesom. Potem se pojavi neka bejba in mu zmeša glavo. Ta bejba pa ne seksa samo z njim, ampak si jih išče tudi okoli. Na koncu se naš vojak obleče v najlepšo uniformo in gre k njej na obisk, da bi ji dal cvaj. Bejba pa si za spomin poželi njegovega pesa. Ker ima naš junak svojega pesa zelo rad, kurbi pa ne zaupa, saj se boji, da bo njegovega pesa zlorabljala, ga ustreli in ji za spomin pošlje kadaver, sam pa odide v vojsko.

To je prekrasen romanček že sam po sebi, zaradi določenih očitnih razlogov pa je izjemno pomemben prav za Slovenijo. Res, zna biti, da gre za prvi, preroški roman o Dildomafiji. Tudi tu se sicer ne ve, ali bi tista bejba njegovega pesa dildirala ali ne, jasno je edino, da je kuža padel pod streli. Toplo, toplo priporočam!

.

Evo, pa je.

Lahko noč.