Ni se mi dalo

Nekoč davno (ko se je zamudnini še dalo izogniti na lepe oči) se mi je dogajalo, da sem zamudil rok za knjižnico. Stvar sem enostavno odmislil. Potem so začele prihajati lepe rozaste dopisnice. Z vsakič hujšimi grožnjami. Odmislil. Ko je bilo končno treba spet po kako knjigo, pa sem se naredil neumnega, češ: "eee? aja nisem vedu. ja bom pogledu doma, ampak ziher sem vse vrnu..." In naslednjič končno prinesel tisti dolgo pripravljen kupček knjig. In namesto zamudnine, bil je pač še socializem, požel le pristno radost, da so se knjige končno našle, da se vsakemu lahko zgodi in da naj drugič pa le preberem, kaj da piše na rozastih dopisnicah, če bi spet kdaj slučajno pozabil. Res. Moj rekord v Knjižnici Šiška je bil eno leto!
.
S tem blogom je podobno - ko padeš iz ritma, je vedno težje nadaljevati. Ko gre par stvari, očitno vrednih komentarja, mimo - se nič ne zdi dovolj dober povod za nov zapis. Pa odmisliš. Delaš kaj drugega. Ni težko ;)
.
Poleg tega, da poleti blog itak malo izklopim, mi je sredi avgusta crknil računalnik. (Ostal je le še ostareli laptop, za prvi silo.) No, glavni disk, 500GB, pičla 3 leta star. In, res je, backupa nisem imel. Ne da bi bilo z varnostnimi kopijami veliko dela - le ni se mi dalo.
.
No, disk je bil klinično mrtev, podatki nedostopni, sistem sem pognal s starega diska in vse poskušal. Potrebno je bilo reševanje. V Ljubljani so bili vsi na dopustu, pa sem našel nekoga v Vajdoušni, da bi hitro uredil. Disk izvlekel, zapakiral, poslal. Hitro dobil seznam rešljivih datotek. In šok - 300GB particija, kjer je bilo 3 leta filmčkov, je mrtva. Dobiti pa se da skoraj vse ostalo (fotografije, dokumente, projekte...). Na internetu sem torej kupil 2 diska, 1,5TB externega, ki sem ga dal poslati tistemu v Vajdovšno, in 750GB hitrega internega za domov.
Da ne bom predolg - naložil sem sistem in vsak dan nekaj programov, vmes je prispel tudi disk z rešenimi podatki, izgledalo je, da bo navsezadnje vse v redu.
.
Le da se je izkazalo, da je izginilo kakega pol leta (ostalih 10 let sem na srečo drugje arhiviral) email korespondence, nekakšen .wab fajl od Outlook Expresa al kako že. In na nekaj zadnjih pisem nisem uspel odgovoriti, se tule opravičujem. No, tu sledi ukrep: odpovedal sem se Siolovi pošti (ja, plačeval sem po 5 ojrof na mesec samo zato, ker sem po inerciji vztrajal pri ...@siol.net) in končno začel uporabljati Gmail.
.
Izkazalo se je tudi, da je 8 let star računalnik, čeprav sem ga skrbno dograjeval, resnično že precej v letih. Prejšnji teden je dokončno crknil. Crknil je parkrat že tudi vmes, pa je zadoščalo malo prevekslati kable v škatli in se je zbudil. Crknil je, če se prav spomnim, prejšnji torek.
V četrtek pa sem šel po novega.
.
Uganila sta - v Hofer.
Štirijedrni procesor, 4GB rama, 1.5TB diska, 1GB na grafični, Win 7 in 3 leta garancije. Za 499 ojrof! :)
No, nemudoma sem ga odprl in vanj došraufal še tisti novi 750 GB disk.
Dela ko šus!
.
Otroci so zdravi, na Pohorju nastaja nova kmetija ("barakca" je že pod streho, vodovod iz lastnega potočka tudi, greznica je, agregat laufa po potrebi, en panel sončnih celic pa tudi že čaka), Zabukovje malo sameva, zato pa v Lj nastaja en čisto mali pomožni ateljejček. Knjige padajo, gobe rasejo. ...
Na dolgo pa kdaj drugič.
.
Lahko noč.

Selitev

Fotografije končanih slik že skoraj 10 let zlagam na staro spletno stran.

"Urejal" (že dolgo je stagnirala) sem jo sam, saj je bila postavljena na prijateljskem spletnem servisu Spletomat. Ta platforma pa se je sčasoma izpela, povrh pa so se malo spreminjala razmerja med lastniki domene. Izvedel sem skratka, da bodo (so jo že) mojo staro spletno stran ukinili zadnjega junija.

.

Zato sem si s priročnim programčkom najprej izdelal kopijo. Offline Explorer je zelo uporabno orodje, se je pa treba malo poigrati z nastavitvami, da si človek sname natanko toliko kot je potrebno - mimogrede se namreč lahko zgodi, da downloadaš celoten internet. :)

Programa seveda nisem kupil, le "testiral" sem ga tako, da sem si varno shranil vseh 2.400 elementov (strani, slik,...) z vsemi medsebojnimi povezavami in ohranjenimi externimi linki.

.

Potem sem pri tvrdki GoDaddy nabavil domeno peterstrovs.com, menda ni stalo več kot pičlih 10$/leto.

Zdaj torej končno posedujem domeno, podobno mojemu imenu, a ni to fajn.

.

Potem sem, z veliko pomoči Aleša in Sandija, s pomočjo programa Filezilla Client, ves material sFTPjal na njun server. Se še enkrat lepo zahvaljujem.

.

In, vuala, tule je moja stara stran, spletni arhiv slikc, varno spravljena od konca junija. Je pa bilo treba tole napisati, ker ljudje baje ne vejo.

Enako dobite s klikom na ikono na vrhu sidebara. Je pa zunaj veliko linkov na posamezne podstrani, ki so naenkrat spodrezani. Ker jih zaenkrat ne mislim popravljati, vam le navržem trenutna nahajlišča par priljubljenih lokacij:

Prerezi

Kvadrati

druge Slike

Ovce na platnu

"Večerni akt"

.

Stran je seveda le na videz enaka kopija prejšnje. "Mrtva" kopija, brez funkcionalnosti Spletomata - ne morem je urejati, nimam dostopa do statistike, ne da se komentirati...

Seveda se pa kuha nova, sveža stran, ki bo na veliko zlorabljala vse prednosti povsem novega, izboljšanega Spletomata.

Ko bo fertig, bom seveda oznanil.

Do takrat bom pa končane slike objavljal kar tu na blogu.

Kupčija stoletja!

Tale blog je precej star - ko sem začel, jih v Sloveniji ni nastajalo več kot nekaj 10. Takrat sem precej klikal okoli in si ustvaril določen pregled (takrat se je to še dalo), sčasoma pa sem jih nekaj začel celo redno spremljati (spodobi se omeniti da sta, po samouničenju famoznega No Pasaran neke Anaiis, moja favorita ostala Crnijevo Slepo črevo in Poulette iz Belgije). Nekaj časa sem celo imel objavljeno kratko blogorolo, ampak sem jo hitro zamenjal s seznamom "blogi s povezavo sem", kamor sem uvrstil vse, ki so vzdrževali link na oslikarstvuinšečem med favoriti, ali pa so se kdaj sklicevali na kak moj prispevek.

Hec je bil, da daleč najpopularnejši slovenski bloger ni maral tega seznama. Ko sem zaznal, da ima link name med favoriti, sem ga vpisal med "bloge s povezavo sem"; takoj ko se je tam opazil, pa me je snel z blogorole, posledično pa sem ga snel s seznama tudi jaz. Ker se mu je moj blog sicer dopadel, me je spet takoj uvrstil na blogorolo in vse se je ponovilo. Dokler nisem "blogov s povezavo sem" odstranil, ker je stvar postala nepregledna in bi mi vzdrževanje ažurnega seznama vzelo preveč časa. Ostala je le tipka "Technorati".

.

Drugih blogov ne spremljam že kaki 2 leti. Izjemoma, res izjemoma, še kam pogledam, ampak v resnici sem takrat z razvado ostro presekal. Ugotovil sem, da se bo treba odločiti, ali bom predvsem potrošnik, ali pa bom predvsem generiral vsebino. Odločil sem se za slednje.

Enako adiktivna kot ekstenzivno branje tujih blogov - pa je tudi skrb za čim večji promet. S tem je podobno kot z igricami, ki jih baje nekateri še vedno igrajo (sam sem se, po obsedenosti s Tetrisom, ko sem dobesedno sanjal kocke, in po tisti verziji streljačine Doom, ki se je še imenovala Wolfenštajn, pred desetletjem igricam dokončno odpovedal).

Po tistem, ko je bil oslikarstvuinšečem na lestvici Najdi.si v letu 2006 celo 9. najbolj bran slovenski blog, sem se odločil, da ne bom talec prometa (ki se je kasneje dejansko ustalil na pičlih do 5000 pageloads/mesec).

Namesto rednega objavljanja 2-3 x/teden - sem si privoščil že par večmesečnih pavz, pa izredno nepopularno izčrpno objavljanje gobarskih izplenov, pa teženje s politiko in objavljanje podvodnih fotografij... Zapišem kar in ko mi zapaše - in pravzaprav me boli kurac, ali bo to kdo bral ali celo komentiral. Preberem pa kdaj kar sam in, bogami, dobro je napisano, si rečem. :))

.

Gugl je pred kratkim začel dobavljati novo storitev, ki je nekakšen derivat fejsbuka. Brez posebnih komplikacij lahko komjunitije sedaj tvorijo tudi uporabniki Bloggerja. Zdaj se lahko vsak kot "spremljevalec" javno izpostavi na kateremkoli blogu, ki je aktiviral aplikacijo. Po novem tudi na oslikarstvuinšečem.

.

*

Takole kupčijo lahko skleneš:

.

Zastonj in brez obveznosti se lahko vpišeš na blog, ki je štartal februarja 2005 in je do danes obrnil dobrih 140.000 pageloads. Mogoče si boš tako zagotovil kak dodaten klik, a ni to lepo.

.

Vpis med "spremljevalce" naj ne pomeni, da se z mano strinjaš. Če misliš da sem črn, ni treba da si tudi ti. Če misliš da sem rdeč, ravno tako. Če misliš da sem workaholic, sam pa si lenuh, ali obratno - prav tako. Lahko si Redbukovec ali Janševik - boli me kurac, ker se ne uvrščam apriori, pač pa se opredeljujem do konkretnih situacij. V resnici imam raje špilferderberje kot trobila - vpiši se med spremljevalce in debatiraj tu (na lastnem blogu se mi še da).

.

V zameno ne obljubljam ničesar. Če se razglasiš za "spremljevalca", ne pomeni da sem tvoj prijatelj. Če boš ti moj "spremljevalec" ne pomeni, da bom tudi jaz tvoj. Jaz tujih blogov, torej tudi tvojega, ne berem, in mi seveda ne pade na pamet, da bi se pri tebi lažnivo razglašal za "spremljevalca". Še opozorilo:

naj vas bo nič, 10, ali 135 - jaz bom svoja bralca še vedno nagovarjal v dvojini.

.

Tako, kupčijo ki jo ponujam, sem orisal. Meni se zdi fer.

Še več - če bi bil jaz ti, bi se mi po vsej verjetnosti zdela neznosno vabljiva. ;)

.

Lahko noč.

Sistemske zadeve

Zadnjič sem si končno kupil nov monitor.
.
Vzameš prvega... odviješ, daš na mizo,... pa je?
E... ni tako enostavno. Tule je:
.
Izbiranje
.
Najprej sem nekaj let čakal, da bi ploščati monitorji z ločljivostjo 1920x1200 postali dovolj poceni.
Potem sem počakal še malo, da bi dovolj poceni postali tudi tisti, ki niso čisto najslabši.
Najdlje sem čakal, da bi kdo izdelal monitor, ki bi bil po diagonali manjši od 24".
Potem sem malo preletel forume na temo LCD, TFT in celo S-PVA.
.
Sprva sem se precej ogrel za model Thinkvision L220x tvrdke Lenovo (kot se imenuje IBM, odkar so ga kupili Kitajci). Prvi 22" LCD monitor z resolucijo 1920x1200 (ne vem zakaj, razen mnogo manjših na laptopih, tega sploh ni!?), S-PVA matrika... Kritike so super, cena sprejemljiva. Premislil pa sem si po tem, ko sem preletel tale zanimiv forum (čez 300 komentarjev!). "Verniki" monitor hvalijo in priporočajo, posebej so navdušeni nad izjemno reprodukcijo barv, hkrati pa pravijo, da je treba vsaj en teden, da se na te nečloveško strupene barve navadiš, in da ga je treba itak skalibrirati s kvalitetnim kalibratorjem za vsaj 200$. Vsak, ki ga "verniki" prepričajo, pa potem na forumu jamra, kako nenaravno strupene da so barve in da se tega nikakor ne da porihtat, pa da so črke vse meglene...
Tako da sem potem vzel kar 24" SyncMaster 2493HM tvrdke Samsung. Ocenjen je visoko, meni se zdi lep, kombinacija sijajne črne in kroma se mi ponovi na "radiu", ki je v bližini, pa še zvočnike sem lahko odstranil z mize, ker ima že vgrajene. Kupil sem ga v Celovcu, 30 ojrov ceneje kot kjerkoli tu.
.
Ja... Pa?
Aha:
.
Priklop
.
Svoj glavni računalnik sem kupil pred 5 leti. Takrat sem dal samo za škatlo 1000 ojrov, tako da bi za nekaj časa zalegel. Da bi se ga dalo kasneje kaj dopolnjevati, a ne.

2,4 GHz P4 sicer ni več kos novim dvojedrnim procesorjem, kakršnega imam v poceni laptopu, ampak zaenkrat mi še zadošča.
Papirje imam navado hraniti, med drugim tudi načrt matične plošče itd. No, not sem imel tudi Nvidijino 5200 FX s 128 MB rama, kar je bila tedaj super zmogljiva grafična kartica. Ker sem monitor vseskozi poganjal na 1600x1200, sem domneval, da bo novi lepo sedel.
Ni.
Šlo je enako kot prej, na novem pa mi je na vsaki strani ostal 160 pixlov širok črn pas. Downloadal sem si nove drajverje za staro kartico, pa še vedno nič. Poleg tega je vse skupaj tako zmrzovalo, da sem moral priključiti stari monitor, da bi sploh lahko prišel v "safe mode"... Sklenil sem, da rabim novo.
Ampak kakšna bi pasala? Zdaj so vse na PCI-e, jaz pa mam veliko zastarelih PCI slotov in AGP8x, v katerem je grafična. Iskal sem torej kartco AGP in spraševal prodajalce, kaka bi bla zame najboljša. Namesto Nvidie 7900 GT z 256, sem na koncu naročil tako z ATI-jevim procesorjem 2600 in 512 MB rama, ki je tretjino cenejša in predvsem precej novejša. Da ima novejši ram, DDR3, ki ga moja matična plošča ne podpira, naj ne bi bil problem. Vse na kartici je njena interna zadeva, važno je le, da je priklop (AGP) kompatibilen.
Aja, ker sem nekoč dal za 2x po pol giga rama skoraj 200 ojrof, sem zraven naročil še 2x po 1 giga DDR 400, kar je danes le 54 ojrof. Tako bi moral ves ram laufati na "dual channel", kajne.
.
Menda obstajajo ljudje, ki imajo šraufanje računalnikov za poklic. Takoimenovani sistemci.
Jaz seveda nisem nikakršen sistemc, ampak tozadevno popoln kekec. So pa baje računalniki zgrajeni po neki logiki - in spopadati se s to logiko je seveda izziv. Zato svoje računalnike vedno šraufam sam.
Par tednov nazaj sem denimo prestavil sistem iz starega, 80 GB, na novi, 500 giga interni trdi disk, ki sem ga tudi sam namestil. XP-je sem imel namreč 5 let na nesrečno tesni, 10 Gb particiji, in vse je bilo že neznosno zaštrikano in počasno. Sem se pa tega dolgo izogibal, ker je treba na novo inštalirati prav vse programe. In pospraviti "minulo delo", da se kaj ne izgubi. No, sistem je zdaj lepo aktiviran in vse laufa ko šus.
.
Izpulil sem torej staro in namestil novo grafično kartico. In tisti RAM. In prižgal, da bi namestil drajverje.
Ampak se mi sploh ni hotel zbutati - vmes se je ujel v logično zanko in sproti crkoval in se na novo zaganjal, ne da bi se v redu prižgal. RAM je pa zaznal, 3 giga "runs on dual channel". V "safe mode" mi je uspelo namestiti drajverje, ampak še vedno nič - normalno se ga ni dalo prižgati.
Čas za razmislek.

Najbolj očitna stvar, ki sem se je lahko domislil, je bila - napajalnik.
V škatli sem imel 300W napajalnik, na novi kartici, ki ima seveda že ventilator, pa čisto na drobno piše, da mora biti napajalnik močan vsaj 400W!
Telefoniram trgovcu, če misli, da bi bil problem v pomanjkanju moči, pa mi zatrdi, da seveda rabim nov napajalnik, po možnosti 550W.
Pobrskal sem po internetu, kak napajalnik bi jaz sploh rabil, da bi pasal. Nič jasno...
Potem sem odšraufal svojega in ga odprl (tam kjer piše: ne odpiraj under any circumstances!!!) in ugotovil, da so kabli zaliti v vezje in se jih ne da sneti na tej strani. Zato sem pač izpulil kable na drugem koncu, iz vseh porabnikov, vzel vse skupaj s sabo in šel po novega kar v BTC, ker nisem imel živcev čakati dostave po pošti.
Na koncu sem vzel 450 vatnega, ki je imel vse potrebne kable in predvsem velik, tih propeler na spodnji strani (stari je precej brenčal, kar je res, je res).
Doma sem hitro vse skupaj zmontiral in prižgal, pa - enako kot prej! Ni se hotel zbutati!!!
.
Takoj sem izpulil novo in namestil staro grafično kartico, da bi videl, kaj bo. Pazi to: isto sranje!
Potem sem spet malo razmišljal.
.
Glede na to, da je med butanjem vsakič prišel vsaj tako daleč, da je na črnem ekranu lepo pisalo, da 3 giga rama "runs na dual channel", crknil pa je šele po tem ko je pisalo nekaj v zvezi z AGP, sem zaupal "logiki" in v brk njegovemu zatrjevanju - računalniku izpulil par palic rama. Če sem hkrati namestil kartico in ram, pa če vzamemo, da s kartico ne sme biti nič narobe - potem mora biti ram!
Odstranil sem starega in pustil nov ram.

ČUDEŽ!
Namesto 1 GB (in namesto 3 GB) - bo zaenkrat notri 2 giga rama.
Bom pa najbrž hitro kupil še 2 enaka, ker je to zadnja možnost,

da bi tu notri kdaj imel 4...
.
Happy End
.
Računalnik dela ko šus. Monitor je super. Včasih ga zasukam za 90° in slika se avtomatsko prilagodi. Prostora je končno dovolj - na "namizju" in na mizi.
Še nauk:
ne mešaj 5 let starega in novega rama, četudi sta kao kompatibilna.
.
Lahko noč.

GPRS

Zadnje čase smo v glavnem v ateljeju na Zabukovju. Ukvarjam se s par slikami, ki zahtevajo ogromno časa. O tem več kmalu.

Tam zadnja 2 meseca do interneta dostopam preko telefona, ki občasno ujame kak kvant GPRS-a. Vse skupaj pa je ena velika žalost. Celo kadar Mobitel za nekaj časa uspe dobaviti zadovoljivo močan signal, je internet neznansko počasen. Najhuje pa je, da je tudi precej asimetričen - uploadati se ne da niti približno tako hitro, kot downloadati.

Predvsem v tem torej tiči razlog, zakaj na blogu že dolgo nisem nič objavil. Slikic se preko telefona z Zabukovja na Blogger ne da spraviti. Si bom iz Lj. uploadal manjšo zalogo, potem bo pa steklo.

Lahko noč.

Igračke

Od raznih tehničnih igračk nisem ravno odvisen, prej obratno. Kljub temu pa se jih je v slabem letu spet nekaj nabralo.
Najprej nekaj pritiklin za k staremu računalniku, potem telefonček, pa kamerica, pa nov "radio" za v dnevno sobo, pa laptop, pa internet na Zabukovju, pa brezžični router v Lj., v tem vrstnem redu.
Seveda pa sem tudi že par let "on the market" za nov monitor, ampak dokler je moje naslajanje nad padanjem cen večje od realne potrebe, lahko to počaka. (Ker že 9 let poganjam katodnega trinitronca 17" Nokia 447xpro pri resoluciji 1600x1200, pride v poštev edino tak, ki v navpični smeri podpira vsaj 1200 pixlov. Pred pol leta je prvi 24" ploščati monitor ločljivosti 1920x1200 prebil magično mejo 500 EUR. Kmalu bo torej nekaj padlo.)
Tule pa bi se posvetil predvsem kamerci in telefončku.
.
"Kamermani"
.
Od nekdaj mi grejo na živce. Ponosno javno nastavljajo tista svoja jajca in brezsramno zajemajo vse, kar jim pade v objektiv. Nekoč so bile te reči ogromne, prenašali so jih v kovčkih, doma pa na policah zbirali nekakšne gigantske videokasete. Danes so manjše, ampak to je itak le fasada. V resnici me moti nekaj drugega.
Najbrž je že prav vsak izmed mojih dveh bralcev kdaj doživel srečanje s "kamermanom". Navadno gre za ponosne mlade očete. Navadno gre za kak "pomemben dogodek", denimo 2. rojstni dan kakega njihovih otrok.
Pol ure mora vsa žlahta na vse pretege "živeti" - uživati, se veseliti, tekati in se smejati. Na "kamermanov" ukaz. "Kamerman" neprestano snema. Potem mora vsa žlahta v hišo, pred televizijo, "kamerman" pa počepne nekam med kable in nekaj šraufa, dokler se ne pojavi "slika". In potem mora vsa žlahta 2 uri na vse pretege gledati samo sebe po televiziji (med tem ko zunaj še vedno sije sonce) in že samo zaradi tega nenehoma "padati dol", se smejati, občudovati, hvaliti in tako dalje.
Pol ure "živeti", potem pa hitro steči not in se 2 uri gledati po TV, kako "lepo živimo". In potem to leta dolgo kopičiti, na vsake kvatre pa s posnetki težiti vsem znancem in prijateljem.
.
Seveda pa se stvar obrne za 180 stopinj, ko "pričakuješ" sam. Da nama otroštvo prvorojenca ne bi ušlo, se je bilo treba pripraviti. Čeprav se da filmčke snemati tudi s fotoaparatom ali telefončkom, je za tako pomembno poslanstvo treba imeti pravo kamero.
Najprej sem si izposodil tisto od sestrice, 6 let staro, a že digitalno, JVC na miniDV kasete. Takoj sem si seveda omislil še 500 giga WD interni disk, firewire PCI kartico in DVD pekač (sveda s tisto neuporabno funkcijo LabelFlash) in vse prišraufal v 6 let staro škatlo, ki mi še vedno dovolj dobro služi (P4, 2GB RAM). Žal je tista stara kamera kmalu pokazala, da je potrebna drastičnega popravila, ki pa bi bilo nerentabilno. Od nje je ostalo le par posnetkov iz porodnišnice.
Tu ni dovolj prostora za podrobno razglabljanje o vzrokih za točno tako izbiro, zatrdim lahko le, da je bila pretehtana - izbrala sva prijetno majhno Sonyjevo kamerco, brez okularja, a z velikim touch-screen ekranom, s 25x optičnim zumom, namenoma ne full-HD, predvsem pa z zadosti velikim, 60 GB trdim diskom. Kot pri vseh tehničnih igračkah, sem tudi tu prodajalca izbrskal prek ceneje.si. O uporabnosti tega portala naj povem le to, da sem 4 mesece kasneje, ko sva kupovala "radio", v Sony-centru ugotovil, da so isto kamerco tam še vedno prodajali dražje! ;)
S stvarco sva zelo zadovoljna, "kamermana" pa na srečo pretežno igra žena. Ko bo fantek večji, bomo torej lahko tudi mi skupaj gledali, kako mali je danes :))
.
Telefonček

.

Doslej sem zamenjal vsaj 10 "mobitelov". Na začetku mi je bilo še veliko do tega, da sem imel kolikor toliko majhen in kul telefonček, kasneje pa sem par let vedril pretežno s takimi, ki za ostale člane "družinskega bonusa" niso bili več dovolj dobri. Nazadnje sem imel tako znucanega in zanikrnega, da se ga je žena že preveč sramovala, in mi je za rojstni dan kupila lepega novega (in enakega še sebi).

Da lahko dodatne funkcije telefončka človeku precej izboljšajo kvaliteto življenja, je razvidno iz priloženih fotografij. Ker ga ima človek itak vedno s seboj, je denimo vgrajeni fotoaparatić z 2M pixli dobrodošel med gobarjenjem.

Teh dveh jurčkov (in še mnogih) jeseni nisem objavil, čeprav se je gobarska sezona zavlekla daleč v območje kratkih dnevov, megle in nočne zmrzali. Bližnja hosta je bila namreč že prepolna konkurence.

.

Tole zna biti absolutno najzanimivejši jurček, kar sem jih kadarkoli našel.

Ležal je ob poti, zataknjen v korenine, točno tako, kot je razvidno z leve fotografije. Naslednja kaže nahajališče po tem, ko sem ga očistil listja in korenin, drugi dve slikci pa ne rabita komentarja.

Čisto bel, popolnoma trd, "podzemni" jurček, z ogromnim potencialom - že takle je vagal 35 dek!

Tale spodaj je pa najbrž en mojih najlepših do sedaj. Najden v idealnem trenutku - že lepo odprt, povsem simetričen, a še s popolnoma beli trosiščem. Trd kot kamen. Tehtal je točno polovico kile. Da ni bil majhen, je menda jasno že iz primerjave s pesom (ki ima precej veliko bučo).

Na zadnji slikci pa se vidi famozni travnik marel, preden ga je izvohala (in opustošila) konkurenca.

.

.

Skratka, fajn telefonček. Ampak to še ni vse!

Večkrat sem že pojamral (v resnici je šlo za praktičen izgovor), da v ateljeju nimam interneta, kar je bilo do pred kratkim čisto res.

Do hiše je speljana bakrena parica, ki si je Telekom nima več pravice lastiti, čeprav smo telefon odjavili 5 let nazaj. Ena možnost bi torej bila plačati 90 EUR za priklop telefona, pa vsak mesec naročnino za telefon in SiOl, pa še čas priklopa na modem. Vse skupaj precej drag špas za to, da bi človek tu pa tam pobral kak email...

Druga možnost bi seveda bila po telefonski žici dobaviti kabelsko televizijo in širokopasovni internet - pri konkurenci. Cene so za oglaševano ponudbo danes precej konkurenčne.

Ampak kmalu se je izkazalo, da obstaja problemček - baje ne zna nihče tega dobaviti dlje kot 2 km zračne črte od najbližjega optičnega vozlišča, hiša na Zabukovju pa je sredi ničesar, 3.8 km stran.

.

Zadnja možnost je bila - po zraku.

So mi pa na Mobitelu čvrsto zagotovili, da tam gor ni niti signala UMTS, nit HDSPA. Edino GSM in oslabljeno EDGE. Ko sem se po telefonu zanimal za tiste PCMCIA ali USB modeme, ki jih zadnje čase prodajajo v nekakšnih konzervah, pa mi je prijazni uslužbenec Mobitelove "tehnične podpore" razkril, da kot modem deluje tudi moj telefonček ter da mi sploh ni treba ničesar kupovati!

Edini problem je bila cena, menda 0.4 EUR/MB, kar je norih 100 nekdanjih jurjev/GB!

Zmenil sem se torej za spremembo naročnine, tako da za 8 EUR na mesec dobim 100 MB prenosa, kar preverjeno zadošča. Februarja sem tako na Zabukovju skuril 100 MB "mobilnega" interneta. Je pa ob tem seveda treba spremeniti navade - naložil sem si Net-Limiter, preprost števec porabe, in precej "pazil".

Če se po novem komu zdi, da premalo skrbno odgovarjam na komentarje, torej ni zato, ker ne morem, ampak se mi najbrž ne da, ali pa menda celo nočem :)

.

Lahko noč.

Kategorije

Kot sta opazila, se da po novem brskati po kategorijah.
Presedlal sem na novo Bloggerjevo platformo (dolgo sem odlašal), prispevkom dodal oznake in skušal videz bloga približati prejšnjemu (po menjavi štartaš s standardne predloge).
.
Do nadaljnega ostajam na Bloggerju, ki mi (zastonj) nudi iluzijo popolne neodvisnosti.
Kategorije se da drugače poimenovati. Moti me, da se seznam lahko uredi le po abecedi ali volumnu - lahko bi naslove določil tako, da bi se smiselno zložili po abecedi, lahko jih pa enostavno oštevilčim.
Viden števec sem prestavil v sidebar, ker ga pod footer, kot je bil prej, nisem znal spraviti (da se v footer, ampak grdo zgleda).
Arhiv ima po novem bolj kompaktno obliko, klik na puščico odpre meni.
.
Za urejanje videza je po novem na voljo grafični vmesnik, ki je sicer enostaven za uporabo, ampak tudi omejuje. Kodo se da sicer direktno editirati, ampak direktno vstavljanje java scriptov ne prime vedno. Koda je zelo poenostavljena, vse kar narediš skozi grafični vmesnik, pa je označeno kot "widget". Menda se da widgete pisati tudi neposredno, ampak se mi ne da zajebavat.
Po novem imam možnost na blog pripeti AdSense reklame in zaslužiti kak cent. Zanima me, ali bi koga od vaju reklame zelo motile.
.
No, če ma kdo od vaju v zvezi z videzom in organizacijo tega bloga kak nasvet, pripombo ali željo, naj pove, menda se da vse urediti.

Ni se mi dalo

Vidim, da že 3 mesece nisem nič napisal.
Z blogom sem začel pred skoraj 2 leti, ko je to tu počelo le par frikov. Danes je baje drugače. Baje? Tujih blogov nisem bral že vsaj pol leta. Čas se da v glavnem bolje porabiti.
Leto in pol mi je zneslo pisati po 2 relativno tehtna prispevka/teden, ampak ko se človek znajde pod prisilo rutine in pričakovanj tistih dveh rednih bralcev, ga mine veselje. Pod prisilo delam le za denar.
Kar ne pomeni, da sem se nehal opredeljevati. Seveda imam o vsaki stvari svoje mnenje. (Že slišim tisoče blogerjev, kako cepetajo, da imajo oni tudi mnenje in da ga je treba komentirati.)
Zanimivo je, da se je obisk ustalil pri 3000 pageloads/mesec, čeprav nisem nič pisal. V arhivu je že toliko ključnih besed, da si vedno kdo kaj prigugla ali najde.
Zdaj pa na kratko o stvareh, o katerih nisem pisal zadnje 3 mesece:

.

* * *

Neko neposrečeno jadranje

Prijatelj naju je zvabil na "tridnevno potikanje okoli Krka, z nekim prekaljenim domačinom - "barbo" in njegovo pasaro; na veliko naj bi streljali ribe in jih pojedli. Cena? Džabe!"

Izkazalo pa se je, da "barba" nima pasare, pač pa smo morali najeti drago jadrnico. Namesto okoli Krka smo štartali iz Zadra. Namesto 3 smo pristali pri 5 dneh. Izkazalo se je, da "barba" ni domačin s Krka, pač pa 71 letni gospod izpod Rašice, ki je nekoč lovil po mlakah. Namesto skritih kotičkov za podvodni ribolov - nam je "barba" vsak dan približno 35x razkril, kako je nekoč pri Piranu ulovil veliko kalamarov. Pri vsem odličnem vetru nismo mogli na polno jadrati, ker sta "barba" in njegov vajenec vseskozi s krme preko njunih "oh, tako izredno dragih palic" namakala trnke in zelo grdo gledala, če smo presegli 2 vozla. Ker smo imeli zaradi nepopisne hitrosti dnevno avtonomijo 10 milj, so odpadli preverjeno bogati kotički na bližnjem Dugem otoku - namesto tega smo v 5 dneh obkrožili Ugljan. Namesto rib smo jedli mrčes - "barba", nekdaj velika riba ribiške zveze Jugoslavije, ni pustil vreči nazaj niti prdca. Še več, gvata, babico, crnelja, lumbraka in pirko je hvalil kot največjo gurmansko poslastico. Na srečo lahko neomejeno količino pirk nastreljam sam tudi tam, kjer ni rib, tako da smo vseeno jedli ribe. Dokler si niso 3 frajerji v neki najbolj zanikrni štacuni na nekem otočku izvolili nakupiti ogromno vakumiranega rezanega pršuta po najvišji ceni vzhodno od Monaca, in hoteli to prijaviti v skupni fond...

Ne pomnim, da bi z D kdaj na morju tako malo doživela in jedla tako malo rib. Ponesrečeno.

.
Neke lokalne volitve

Naj se še tako imam za Ljubljančana, smem na lokalnih volitvah voliti le za župana Medvod. Ampak zanimiva je edino Ljubljana in mirno priznam, da sem zelo navijal za Jankovića. Ko je 3 mesece na oblasti, lahko ugotovim:

- da nova garnitura ni imuna na korupcijo. Sklepal sem, da Jankovič nima prav nikakršnega razloga, da se ne bi skušal kar najbolje izkazati. Hitro se je zgodilo, da je neka tetica iz ekipe zase fotokopirala in dala ukrasti debelo mapo s podrobnostmi o mestnih zemljiščih. Taka mapa lahko močno izboljša poslovanje umazanih, pokvarjenih špekulantov. Fuj!

- da se je parkiranje načelno podražilo, je pa dal dvigniti zapornico na grajskem hribu. Danes se da tako: zjutraj se zapelješ na Grad, na edino povsem zastonj parkirišče v mestnem središču, se z vzpenjačo spustiš v službo in zvečer nazaj, ter se odpelješ kot gospod. Celodnevno parkiranje tako stane 2 evra za vzpenjačo, kar je precej ceneje kot po novem v praznem Tivoliju.

- da v predlaganem proračunu manjkajo visokoleteči projekti. Je pa res, da je vlada z novim zakonom o financiranju občin naknadno spremenila pravila igre, kar je precej očitno nagajanje. Dejstvo, da je Viki in Danici ostajalo po 8 milijard/sezono, tega ne spremeni. No, včeraj se je vlada prvič sestala z mestno oblastjo in najbrž se bo počasi nehala sprenevedati.

- da je za podžupana nastavil profesorja Koželja s FA. To se zdi dobro, ker prestolnica potrebuje širokopotezne urbanistične in arhitekturne projekte. Skrbi me nekaj drugega. Splošno znano je, da se profesorji s FA, ki vlečejo dobro plačo, ne branijo evra postrani. Za trženje projektov, ki jih rišejo študenti, so ustanovili nekakšen "Inštitut za arhitekturo d.o.o", preko katerega si profesorji polnijo žepe. Ne vem, ali bo Koželj za podžupanovanje dobil plačilo, bilo bi pa higienično, da se mu s konkurenčno klavzulo prepreči kakršnokoli pobiranje procentov od poslov, ki jih bo uspel zlobirati. Mesto rabi jasne mehanizme za čisto izpeljavo velikih projektov in neodvisno inštitucijo "mestnega arhitekta". Še pomnite Jurančiča? Kolizej še vedno gnije sredi Ljubljane. Še pomnite Ovna? (No, novo vodstvo Stanovanjskega sklada RS deluje bolj pošteno.)

.

Neki Brajdiči

Lahko se pohvalim, da Ambrus poznam že dolgo. Kot strasten gobar sem pred 15 leti vzel zemljevid, ocenil kje bi rasle in rekel: tule. Pisalo je Ambrus. Odpeljal sem se tja, malo za ciganskim naseljem zagledal idilično vasico, zavil na kolovoz in se pripeljal do roba gozda.

Močno zakrasel teren v Ambrusu redko razočara - ponavadi je dobro imeti koga s sabo, da legalizira dodatni 2 kili. Sprehod izgleda takole: najprej prečešita gozdičke med jasami, najde se hrastove jurčke in pozno štorovke. V strmo gozdno pobočje vstopita po desni strani in do kakih 100m višinske razlike pobirajta jurčke. Nato prečita levo, vzporedno s pobočjem. Lisičke, zelene golobice, posamezni jurčki. Čez kakih 300m spust po gozdni poti - gozd se razredči v gosto praprot in visoko travo pod hrasti in borovci. Marele in rdečeglavi turki, ogromna zaloga. Cesta vodi ob vznožju pobočja nazaj; ko prideta mimo kmetije, zavijta na travnike in po obronkih poberita še mnogo marel in občasnega kraljevskega karžlja (s karžlji se ne hecajta, ga je že kdo zamenjal z mušnico!). Nasvet: če naletita na polno hosto, je pametno vmes izprazniti košaro v avto - inšpektor brez naloga nima pravice vohljati po prtljažniku. Sicer pa jaz na inšpektorja še nisem nabasal.

.

Torej. Neki civil iz Ambrusa je pretepel drugega civila iz Ambrusa, nato pa je prišla sodrga z lopatami izganjat Brajdiče, češ da gradijo na črno... Pri vsej dolgi štoriji štoriji si je vredno zapomniti le tisto simpatično pregovarjanje Drnovška s kristjani ("a ste ljudje al niste?").

In ko Strojani danes živijo v skladišču Rdečega križa na Rojah, pičlih par kilometrov zračne črte od tu, se počutim nadvse dobro. Vsaj tisočkrat bolje kot dušebrižniško pravičniška liberalnoakademska metelkovska samonepredmojimpragomvska civilna druščina, katere tipični predstavnik Pahorjev kočevski župan Veber Janko je s sodrgo tedne ciganil po barikadah.

.

Neki Drobnič

Predolgo je trajalo. Od začetka sem verjel, da bo odletel mnogo prej kot v 2 letih.

.

Neka LDS

V čast mi je, da LDS nisem nikoli volil. Kot sem že nekje omenil, sem se vstopu v Zvezo socialistične mladine Slovenije v sedmem razredu osnovne šole ponosno izognil, kasnejši recidivi ZSMS-ja pa me niso nikoli fascinirali, niti v obdobju trdne in dolgotrajne, brezhibno spiarizirane vladavine LDS. Ampak ko se je stvar tako čez noč in tako dokončno sesula, da na pogorišču ni videti niti tistega majhnega čarovnika iz Oza, sem kar malo začuden.

.

Neki mediji

Po inerciji berem Delo, od nekdaj. V zvezi s tem pomnim 2 šoka - prvi je bil odhod Vasleta, Slivnika in druščine v začetku 90tih, ko so ustanovili Mag, Delo pa je čez noč postalo dolgočasna levičarska trdnjava. Drugi je bil sprememba formata Sobotne priloge iz intelektualnega v polovičnega, več kot 5 let nazaj. (Nedavno spremembo logotipa in fonta sem dobro prenesel.)

Pravtako od nekdaj berem Mladino. Spominjam se, kako sem hlastal po tistem, česar komunistična cenzura v predosamosvojitvenem času ni počrnila, če je revija sploh izšla. Kasneje mi sicer ni bilo všeč, da je preveč trobila v čast LDS - drža kritičnega intelektualca je namreč po definiciji opozicijska in če so "tvoji" na oblasti, je za medij slabo. Začuda pa je zadnji 2 leti Mladina vedno slabša - berem jo izključno zaradi Štefančiča, občasnih Aleksiča in Pogorevca ter genialnega partnerja Drnovškove sestre, Zorka. (Trampuš je seveda pronicljiv, ampak ga ne omenjam, ker baje živi z mojo sestrično.) No, saj jo še vedno preberem do zadnje črke, ampak nekako se mi zdi, da izgublja žar, ostrino ali kaj.

.

Torej, medijska scena se je, po prodaji Mercatorja po 38 pivovarni, v zameno za kontrolni delež Dela, kamor so za direktorja pripeljali tranzicijskega milijarderja Slivnika (natanko tistega, ki je "rušil Partijo" iz udobnega naslanjača v Centralnem komiteju), ki je nemudoma ukazal drago odkupiti svoj Mag skupaj z Markešem in dal z Večera za glavnega urednika pripeljati poslušnega Janšiča, ter takoj nagnati simpatičnega gimnazijskega maturanta Ervina, spremenila. Še več, nekdo je pritisnil na oglaševalce, da so se umaknili iz Mladine - in odkar so lastniki izgnali Severja, lahko v Mladini vsak teden (zgolj po naključju) beremo razkošne oglase za Delo.

Mladi Repovž je z Dela presedlal na Mladino (hvalabogu hitro - če je bilo vedejevstvo Mateje Hrastar tako obupno zanič, kot njena dva uvodnika, bi bil časopis danes mrtev kot Razgledi), vse ostale, ki so se znašli v nemilosti, pa je nemudoma pokupil Dnevnik, pametno.

Ampak pazi zdaj to: si kupim potem enkrat Dnevnik, ko je pobral vse te novinarje od Žerdina do Milharčiča, z iskrenim namenom, da bi se pustil prepričati in spreobrniti in se morebiti celo naročiti, pa...

Ni šans! Dnevnik je še vedno sranje. Predvsem pa je meni delov XXL "intelektualni" format preveč prirasel k srcu, da bi se mu mogel kar tako odpovedati, četudi je vsebina u kurcu.

.

Neki Gaspari

Če mu zamerijo, da naj bi nekoč s pozicije viceguvernerja Narodne banke Yu miniral uvedbo tolarja, da je bil finančni minister pod LDS, ali kaj podobnega - v redu. Meni osebno, ki se na to nič ne spoznam, je bil Gaspari zaradi svojega mirnega, navidezno skromnega, nevidnega značaja čisto všeč. Vsekakor je bližje čudaškemu Greenspanu, katerega neznatne obrazne grimase se v trenutku poznajo na Dow Jonesu, kot denimo Arhar, katerega nagnusno afektirana, samopomembna, evforična retorika me močno odbija. Če Gaspari nima podpore v parlamentu, pač ne more biti izvoljen. In ni bil.

Ampak ta stalinističen politični umor, pritlehna diskreditacija njegovega dela - po uvedbi evra, in predvsem uporaba Jelinčiča za pismonošo - oprostite, to je nagravžno.

.

Midva

Z D. sva se v soboto končno malo poročila. Če bi vedel, da sploh ni grozno, ampak je lahko celo fajn, bi se pustil oženiti že mnogo prej. Naj še enkrat čestitam svatom za udeležbo in se zahvalim za vrhunsko vreme.

.

Ne grem na kolena

Ko sem to prvič slišal, sem rekel, da bo megahit. Še več, z D. sva se takoj spogledala: "to bo najina pesem!" in od tedaj vsakič, ko zaslišiva znano melodijo, za trenutek odloživa delo in z občutkom izgovarjava izjemno besedilo.

Pred 14 dnevi pa sem po radiu slišal grški izvirnik. Et tu, Saška?

Treba pa je seveda priznati, da je bolj precizen plagiat najbrž težko narediti. Do zadnjega tona, zadnjega doživetega vzdihljaja, do zadnjega "Hej!" elektronsko pomnoženega backvokala! Super je, samo upam, da si se zmenila za avtorske pravice. Ali pa bomo poslušali rudanovske nebuloze, kot pri Lauri?

.

Neka Evrovizija

Ker nisem bil dovolj pazljiv, sem po nesreči slišal letošnjo zmagovalko Eme. Jako sem trpel, zelo je bolelo in sililo je na bruhanje.

Gospodična operna pevka, kaj se to pravi?

Oziroma drugače: kaj sili akademsko izobražene operne pevce, da se z varno plačanega hermetičnega piedestala tako radi skušajo v pogrošni mlakuži? Oziroma natančneje: kaj te je gnalo, neka Alenka Gotar, da, namesto da bi se ozrla po korektni Švajgerci, skušaš z najdebilnejšim "aranžmajem" v zgodovini slo po(p)dna prekositi Naceta Junkerja, Hajnija Blagneta, Zlatka Dobriča in Damijana Murka hkrati?

Sicer pa si je narod sam izbral, kar je pač ocenil, da bo letos najbolj zažgalo na tisti gay paradi...

Googlebomb

Ne vem ali je zadaj zarota, ali pa gre samo za smešno naključje,

ampak če na Najdi.si guglaš

.

spust krvi iz prašiča

.

se na prvem mestu znajde tale skromni blog.

Ponavadi mi čudaška poizvedovanja, ki izgubljene nesrečnike pripeljejo sem,

pustijo mešane občutke. Zadnji obiskovalec ga je pa tako lepo pihnil,

da si zasluži samostojen prispevek.

Praktičen, tale Statcounter.

Drzna teza

Obisk bloga je v določeni korelaciji s frekvenco objavljanja.

Sprememba

Na vprašanje, koliko prispevkov naj bo objavljenih na osnovni strani, je odgovorilo pičlih 27 bralcev.
8 vas pravi da 10, 7 da vsi, 7 da 28, 2 pravita da 1, dveh ne bi moglo manj zanimati, en pa je rekel da 100.

.

Kot šef bloga sem rezultat upošteval po svoji presoji - po novem bo na prvi strani objavljenih slabih 30 prispevkov, kar je trenutno dobra četrtina vseh. Menda se bo stvar reloadala malce hitreje.

.

Samo za vas je pa tu že nova anketa. Izbirate lahko med nasveti, ki sem jih bil deležen v zadnjem času.

Tokrat nisem blokiral IP naslovov, tako da lahko vsak glasuje kolikorkrat želi.

Statistika

Statcounter sem namontiral konec aprila. Nastavljen je tako, da mojih klikov ne šteje, graf kaže vse druge. Če del pri oktobru pomnožimo s 6, se tendenca lepo potrdi.

.

Hitcounter beleži pageloads, razen pri meni, kjer šteje visits. K številki na dnu strani sem prispeval približno četrtino, kar je do neke mere opravičljivo, ker imam pač nekaj opravka z vsakim prispevkom. Delež mojih zadetkov pa se postopno manjša.

Sedaj smo nekako v območju 3k pageloads/mesec, septembra je blo povprečje okrog 100/dan. Včerajšna bera je npr 173/79/32, današnja 176/88/38, jutrišnja pa 203/89/25 (op. kasneje), moji kliki niso všteti.

Kaka tretjina bralcev sem zaide po nesreči. Med njimi so tudi taki:

- guglal je "riba ugor"

- iz Kuvajta je guglal "fasadne boje"

- nešteto jih išče "tipski projekt", "montažna hiša" in "Koran"

- nemalo jih nasede na "feng shui"

- Jordanec je guglal "opaaa"

- najbolj smešni so Slovaki in Poljaki, ampak se ne spomnim več

- ne smemo pa pozabiti na tiste, ki guglajo "lepa slika" in "olje na platnu"

Iz stopnje rasti se vidi, da se določen del teh "prime". Številke so še vedno sramotno nizke, ampak verjamem da za blog v slovenščini, ki ni del klikajočega krožka sošolcev ampak se prebija samostojno, korektne. Res je pa, da bi mi bila ljubša od premega sorazmerja - eksponentna rast. Na 20 000 zadetkov na uro bo skratka treba še malo počakati.

Odmevi

Par dni nazaj me zjutraj zbudi tale Mrkaićeva kolumna (kazalo Financ mi vsako jutro dostavijo v predal). Tokrat precej brezvezen članek je zasnoval okoli:

.

"...let's not start sucking each others dicks...",

.

kar je kake 3 mesece sijalo z mojega tagboarda! Stvar so pred kratkim izrinile druge neumnosti, menda je pri dnu v dokaz ostal le še Bojev komentar.

.

*

Ob tem ne morem da ne bi omenil Arturja Šterna (to je tisti stilske preobrazbe močno potreben kolumnist One, ki se je zavestno odločil živeti krepko pod svojimi sposobnostmi). Ta je pa 14 dni po tem, ko sem objavil tole, zasnoval svoj članek okoli Petrovega načela. Linka ni, ker konkretne kolumne v arhivu delo.si ni(sem našel, iz inata pa jo je našel crni, ki ne dobi zahvale, ker se lahko kopa v zmagoslavju/ op.p)

.

*

Oboje me navdaja z nekakšnim nelagodjem. Precej verjetno je, da tega ubogega bloga nihče od njiju ne bere, pa vendar, gre za princip - jaz sem bil prej!

Dajte si duška

Tole je menda 88. prispevek. Vsi so vidni na prvi strani, enostavno si lahko priscrolate kateregakoli. Tako mi je všeč, vsaj dokler Blogger ne omogoči kategorij. Pri meni se stran naloži v 10 sekundah.

Predolga stran pa je najbrž moteča za tiste, ki nimajo širokopasovnega dostopa.

.

Koliko prispevkov bi ti pustil na prvi strani - vse, 1, 0, 10, 30, 100?

.

Pred pol leta sem si skrito namestil statcounter, pa kdaj malo pogledam rezultate. Jako zanimivo. Ker pa vidim, da poleg FFoxa in MSIE uporabljate tudi Opero, Safari, pa menda še kaj, me zanima če se pri vas vidi tako kot je treba. Pri meni se, na MSIE6 na XP in pri resoluciji 1200x1600, vidi v redu.

.

Se pri tebi vidi v redu?

.

Vidim, da imate nekateri disablan javascript. V javi pa je tagboard.

.

A ti vidiš tagboard?

.

Dejte no mal pokomentirat, pa kak pameten nasvet dat, pa kako uničujočo kritiko, najlepšahvala!

.

Tekma

Tri dni me ni, pa sem na siblogs globoko v drugi polovici, pa rumen kvadratek. Gajstnih blogerjev je že čist preveč. Kdor piše čez vikend, je v pondelk 1 week old. Kaj se ne bi dalo spremenit v 7 dni?

Haloscan commenting and trackback have been added to this blog.



To je sicer res, ampak mi je požrlo vse obstoječe komentarje, tako da sem čez naložil backup. Rad bi vam omogočil trackback, ampak ohranil vse stare komentarje. Prosim za nasvet!

Blog kot se šika

Tega sem našel, priznam, na vidmarju, pa vseeno.

"Have an analytical mind? Like to cook?" Potem beri Kuhanje za inženirje!

Sistematično, analitično, dobri recepti.

Sam navdušen kuhar, sicer recepte vedno jemljem prosto po prešernu. Sem pa vedno z zanimanjem študiral kemijo kuhanja (npr. zakaj zrezek postane rjav: ker karamelizirajo sladkorji v mišicah), kar je, če skušaš take teme načeti s kako kuharico, tabu. Pred par leti sem iz pasivnega, preplašenega sledilca receptov preskočil v fazo, ko kuham smelo, samozavestno, eksperimentiram, ne merim in ne tehtam in se receptov namenoma lotevam naokrog, nikoli direktno. Čujev blog zato berem kot duhovito čtivo. Ampak stvar je res obširna, sistematična, profesionalna, fotografije vabljive, recepti dobri.

Pred časom, po enem tednu na Bloggerju sem razočarano ugotovil, da so možnosti omejene. Ampak tale Majkl Ču je našel način. Ne vidim sicer drugega razloga, kot da na Bloggerju vztraja iz principa, pa vseeno. Vidim da ima webhosting, na ta način se najbrž lahko malo bolj špila kot ostali. Ampak poglejte njegov sidebar! V osnovni template je v sidebar, kolikor razumem, spravil še en blog, se še malo špilal in sedaj ima kategorije (za tiste ki ne vejo: to, da se na Bloggerju prispevkov ne da razvrstiti po kategorijah, je za nas velika travma). Vidim tudi, da prispevke naslavlja sistematično, tako da se že po abecedi razvrstijo smiselno.

Cooking for Engineers si 20.000 zadetkov na uro povsem zasluži.

Prvo razočaranje

Po dobrem tednu približno vidim, kako gre. Pisat je fajn, se pa hitro nabira in prispevki bodo začeli zginevat nekam v nepregleden arhiv. Zato sem preštudiral tale Blogger servis, pa add-ons, pa iskal po forumih in, pazi to:
na Bloggerju ni kategorij! Prispevkov se ne da rzvrstit po temah! Tisti blogi, ki to majo, so na drugih servisih.

Nekateri imajo lepo strukturirane strani, lično in pregledno. Sam bi zamenjal template, ampak taki za blogger stanejo po 30$, jaz pa iz principa iščem vse free. Pa kategorij, jasno, ni.

Potem sem našel Moveable Type. Lepo, ma vse, je zastonj za nekomercialne namene, ampak moraš met svoj server! Type Pad iste firme je komplet servis, kot Blogger, ampak stane 6 - 15$ na mesec, odvisno kaj vse naročiš.

Nekaj zasilnih in kompliciranih poti najbrž je. Lahko narediš več blogov, kot kategorije, na istem templatu, z istim profilom, pa jih medsebojno zlinkaš. Ampak to zdaleč ni isto.
Nekaj sem bral, da si lahko na posebno stran shraniš in po kategorijah urediš vse rss feede, pa jih linkaš nazaj na blog. Ampak jaz še nisem ta faza, najprej moram naštudirat rss, xml, atom, syndication in podobno.

Predvsem mam pa odpor do tega, da bi se zdaj dodatno učil razne programerske finte, jaz bi samo pisal. Se pa spomnim, kako sem pred 10 leti neki spacal skup v HTML, ko je blo res še na začetku.

Potem razočaranje s postanjem slik, kar piše na prejšnjem prispevku. Naj me prosim kdo potolaži, da se da s Hello hkrati poslat več slik v en post!

No, Blogger je seveda vseen fajn, da ne bo nesporazuma, predvsem je enostaven in zastonj.

prvič

Takole je - tole z blogi je baje v vzponu.
V slovenščini ni še nobenega pametnega slikarskega. Alu sproducira 15 akademskih slikarjev na leto, mnogo jih živi nato še 50 let. Menda torej obstaja niša 750 ljudi, čvrsto jedro. Hardcore. Potem so tu še razni družinski člani, prijatelji in znanci, pa smo na 3000. Baje obstajajo tudi kupci - tu pa tam se pojavijo govorice, da je kdaj kdo za katerega slišal. Nekaj ljudi se hodi kazat na otvoritve. Demeter Bitenc, svaka čast. Obstajajo nekateri, ki bi radi izpadli kul. Nekateri od teh lažje živijo v samoprevari, da se je zato dobro zanimati za umetnost. Par jih dobro, nekaj malo slabše, živi od prodaje tujih slik. Nekaj jih zelo dobro, še več dobro, živi od prodaje lastnih slik pa jih, pazi, še nismo zajeli. Nekaj, ne vem koliko, jih zadnja leta (proti plačilu) sproducira tudi Modic. Nekateri pridejo iz Benetk. Recimo torej, da je takih, ki se iz neke nuje zanimajo za te zadeve, kakih 5000. Na slepo streljam, da jih je vsaj še kakih 30, ki se za te zadeve zanimajo kar tako.
ALU sproducira poleg tega na leto tudi vsaj po 6 akademskih kiparjev. ... 300, sorodniki..., kupci kipcev..., ..., recimo iz te veje še kakih 2000. Do zdaj jih je skupaj 7030, zaključimo na recimo 20000. Priznam, oholo računam na svoj promilček, 20 komadov. Mirne duše prištejem še kakih 20 znancev, ki občasno zaidejo na moje strani. Evo naše niše.
Prvi letnik FA meri 120 rednih in precej samoplačniških kandidatov. Na leto sproducirajo čez 80 univ.dipl.ing.arhov. Pri nas je več kot 2000 univ.dipl.ing.arhov. V vsakem trenutku imamo kakih 500 štud.arhov. ...prištejemo, razširimo, pomnožimo... in ni vrag, da ne bi kdaj sem zašel tudi kateri od teh. Res pa je, da je nekaj zajetih že v prejšnjem odstavku.
Obstaja inštitucija, ki producira muzikante. O teh ne vem veliko, razen da smo imeli menda skupaj telovadbo, na katero pa itak ni nikoli nihče prišel.
Na statusu nas je 6-7000 (ugibam). Nekateri smo povrh na prispevkih, hvala Komisiji.
Čez 200 jih je na špecialni penziji. Svetlana zasluži, Peter Božič ne zasluži.
Oholo strnem, da bi lahko na tem blogu kdaj nasedlo tudi kakih 20 komadov po tej liniji.
60 kar tako(!), pa sploh še nisem upošteval tistih ki znajo brati, plavati ali spletkariti, da o tistih, ki ne marajo bušijev sploh ne govorimo!
Menda sem obstoj niše, ki bi upravičila obstoj tega bloga utemeljil tako dobro, da sedaj vsi vidimo, da je takih, ki jih živo zadeva predvidena ozka strokovna problematika v majhnem slovanskem jeziku samo malo več kot tistih, ki razumejo slovensko.
Lahko noč!