ponedeljek, 16. marec 2009

Pripomoček za spopad z zgodovino

(opozorilo pred branjem: besedilo je zapisano v skladu z nacionalno kulturno politiko - tu in tam je sočno zabeljeno po vzoru uspešnice, ki je letos dobila nagrado Prešernovega sklada za literaturo)
.
Ob dogodkih, ki sta me sprovocirala k pisanju prejšnjih 2 prispevkov, pa ob številnih komentarjih in predvsem ob živahnih debatah v javnosti v zvezi z našo polpreteklo zgodovino - sem o teh stvareh spet precej razmišljal tudi sam.
.
Zelo očitno je, da na plan zelo hitro pridejo razne nekonsistentnosti, ljudje se velikokrat ujamejo v paradokse. Premnogi izhajajo iz trhlih predpostavk, nekritično verjamejo mitom, v argumentaciji pa se čudno hitro odpovejo lastnim načelom. Zdi se, kot da v zvezi s polpreteklo zgodovino velika večina ljudi refleksno opusti uporabo razuma, čeprav si v vsakdanjem življenju z njim pomagajo.
.
Tu imata sedaj povzetek tega razmišljanja - skrbno ubeseden, da bi bil ja razumljiv še takemu bebcu, in oblikovan v takorekoč didaktični pripomoček. Zakrknjenim starim prdcem najbrž itak ni več pomoči, zelo pa bi znal koristiti prav vsakemu mlajšemu forumašu. Pa začnimo:
.
Mit o obsolutnih pozitivcih
.
Opozarjam na "logiko", ki si za izhodišče izbere določen trenutek, določeno dejanje ali odločitev konkretne osebe, nato pa skozi to legitimira vsa prejšnja in kasnejša ravnanja. Tako imamo nato opravka z izkjučnimi pozitivci in izključnimi negativci. Sam pa verjamem, da se tudi lopov lahko pošteno naspi.
- "Stalin je bil največji antinacist."
To je v neki meri seveda res. Stalinova SZ je k zmagi tapravih v WW2 veliko prispevala, med drugim več deset milijonov padlih. Res je pa tudi, da od te zmage ljudje, ki so jih "osvobodili Rusi", niso imeli kaj dosti - najbolj drastično se to vidi na primeru po vojni razdeljenega pogorišča Nemčije.
In res je tudi, da je bil Stalin, preden je postal "največji antinacist" - največji pronacist! Socializem in nacional-socializem sta si že itak sorodna, ampak opozoril bi rad na konkretno zavezništvo. Hitler in Stalin sta pred začetkom WW2 sklenila pakt o zavezništvu, ki je veljal od 24.8.1939 do 22.6.1941! V tem času je zajet ves Blitzkrieg in nemška zasedba praktično celotne Evrope! Skoraj polni uvodni 2 leti - sta Stalin in Hitler Evropo masakrirala skupaj!
In jaz nimam nobene potrebe, da bi to pozabil ali zanikal. Če je k zmagi zaveznikov v vojni proti nacizmu kasneje veliko pripomogel, to še ne pomeni, da Stalin ni bil en največjih svetovnih zločincev vseh časov.
- "Tito je pozitivna zgodovinska osebnost" - je podobno sporna trditev.
Danes jo argumentirajo skoraj izključno le še s tem, da je šlo za njegovim pogrebom veliko državnikov. Naj sploh razlagam, zakaj menim, da je neki strojni ključavničar, ki je s svojo zmagovito kamarilo iz Juge naredil freak-show, podoben današnji Severni Koreji, predvsem en velik zločinec?
- Janez Stanovnik je bil pred koncem Juge en tak simpatičen, glasen slovenski predsednik. Ampak človeka, ki je bil vseskozi, tudi v najbolj svinčenih letih, del vrhuške komunistične kamarile, enostavno ne morem sprejeti kot poosebljene dobrote. V svoji bogati karieri je tajnikoval najprej Kardelju, kasneje, v OZN, pa še nekdanjemu nacističnemu oficirju Kurtu Waldheimu celoten mandat. In predvsem - če bi bil šef borčevske organizacije resničen pravičnik, poštenjak in dobrotnik, bi svojemu članstvu lahko že davno dal navodilo:
"Let's come clean; na plan z zapiski, spomini, imeni, vse povejmo!".
Tako pa njegova organizacija izgleda kot konspirativna druščina kriminalcev (in mlajših zavedencev, med katerimi je tudi predsednik SLS!), katere glavna agenda je vzdrževanje zarote molka.
- "Bučar je pravi oče naroda", pravijo drugi.
Nekaj let preden je zasnoval slovensko ustavo, je šel v Strasbourg in Evropejcem priporočil, naj nedemokratične komunistične Juge ne spustijo zraven. To dejanje je večina jugoslovanskega naroda interpretirala kot izdajo, meni pa se je zdelo strašno kul. Ampak mene moti predvsem, da je Bučar v partizanih opravljal poklic politkomisarja. Če danes še borčevska organizacija za nazaj dela (za lase privlečeno) retorično razliko med bojem proti nacifašizmu in komunistično revolucijo - je bil Bučar kot politkomisar Komunistične partije v partizanih, po današnjih borčevskih standardih, en tistih negativcev, ki so partizanščino grdo zlorabili.
- "Kocbek, ta je dober!", pravijo eni.
Kaj jaz vem. Vseskozi je bil zraven, po vojni pa so ga njegovi malo ušutkali. Pa o pobojih je plaho spregovoril v sedemdesetih. Ampak ne dajajte mi za zgled riti, ki je podpisala Dolomitsko izjavo! Kocbek je Krščanske socialiste prodal Komunistični partiji in s tem uničil edini protinacistični upor, ki ni bil v funkciji revolucije.
- Nekateri pravijo: "Tale Jambrek je dober - ustanovil je Zbor za republiko!".
Kaj jaz vem - ko berem Jambreka iz časov, ko je bil sekretar aktiva delavcev partijske celice Pravne fakultete, pa ustanovitelj in prvi predsednik Marksističnega centra Pravne fakultete, pa član partijskega komiteja občine Ljubljana Center, si mislim kvečjemu - kurc pa tak desničar.
- Pa pravijo drugi: "Pahor, ta je moder!"
Pa si mislim spet in spet - pa kaj mu je, vraga, bilo potem treba pri šestindvajsetih riniti v Centralni komite Komunistične partije!? Prav nič boljši ni kot tranzicijski milijonar Slivnik...
...
.
Mit o absolutni pravilnosti odločitev
.
Opozarjam na logiko, ki odločitve, ki so vplivale na našo zgodovino, samo zaradi tega legitimira kot dobre, modre in celo absolutno pozitivne. Nekaj tovrstnih odločitev sem navrgel že zgoraj, na pamet jih pade še nešteto, tu pa bi rad predvsem opozoril na splošno razširjeno zablodo. "Izvedba" nikakor avtomatično ne pomeni, da so bile konkretne odločitve najbolj modre!
.
Mit o relativnosti absolutnih vrednot
.
Danes bomo težko našli koga, ki bi jasno in odkrito propagiral "vrednote" kot so ubijaj, kradi, izdajaj, laži in taji. Se pa zato s tovrstnimi obtožbami lahkotno medsebojno obkladajo protagonisti nekdanjih dogodkov. Ali, kar je še huje, omenjene "vrednote" priznavajo, v isti sapi pa jih hitijo relativizirati z bolj ali manj za lase privlečenimi izgovori.
- "Tile so pa izdajalci slovenskega naroda!", od kar pomnim poslušam od tardečih. Če pa prisluhnem Justinu Stanovniku, Tinetu Velikonji, ..., ali otrokom in vnukom političnih emigrantov iz Argentine - pa slišim lepo slovensko besedo in močno pripadnost slovenski kulturi in tradiciji. Na kak način so torej izdali narod, če pa so kulturo tega naroda negovali pol stoletja na drugem koncu sveta, izdani, izgnani in zatajeni od naše "popolne" partijske države?
- "Kvizlingi! Izdajalci so, navadni kvizzzlingi!!!", kar naprej poslušam tardeče, na čelu s tistim slavnim zgodovinarjem Repetejem. Ampak - Norvežani danes še vedno govorijo norveško, WW2 pa so, za razliko od nas, preživeli neverjetno mirno. Po vojni so sicer pobili 28 članov vlade, vključno s tistim Quislingom. Ampak iz današnje pozicije izgleda to, da je norveška oblast medvojno politiko plačala z življenjem - od te iste oblasti neskončnokrat bolj modro in plemenito (od 3M je padlo skupno 9.500 ljudi, kar je bilo 0,32% populacije) kot politika naše zmagovite partizanske kamarile, ki je sama v glavnem preživela, država pa je izgubila 5-10% prebivalstva. Kurc pa taki "izdajalci", si mislim - če pa so nas naši "zmagovalci" tako neskončno veliko stali...
- Nihče pa za izdajalce slovenskega naroda ne upa označiti naših partizanov, OF-ovcev, NOB-jefcev oz. komunajzarjev. Čeprav so nas prvič izdali (v natančno enakem pomenu besede kot jo očitajo domobrancem!) 26.4.1941, zaradi česar še danes(!) praznujemo "Dan upora proti okupatorju" - z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte. V ustanovni listini so nas, ne da bi ljudi kaj posebej spraševali, prodali "velikemu ruskemu narodu", oznanili pa so tudi, da se bodo "borili proti angleškemu imperializmu". Pazi, to je bilo v času, ko sta Stalin in Hitler že dobro poldrugo leto (od 24.8.1939) skupaj(!) masakrirala Evropo, v času neposredno po okupaciji poražene Juge in predvsem v času, ko je bila junaška VB še praktično edina svobodna evropska država! Zakaj torej tej nagravžni izdaji (ki je bila le uvod v 50 izdajalskih let!) - ne bi smeli reči izdaja?
Pomislite - ko so nas ustanovitelji OF prodali Stalinu, so nas hkrati prodali tudi njegovemu zavezniku Hitlerju! Ko so "vaške straže" precej kasneje sprejele orožje od okupatorja, ali pa ko se je vsa partizanščina od 22.6.1941 udinjala le še Stalinu - je šlo pri obojih le še za enojno izdajo. Protiimperialistična fronta iz Vidmarjeve vile pa nas je izdala dvojno - Hitlerju in Stalinu hkrati! Pička jim materina...
- Najbolj pa se mi fržmaga, ko dediči (in tudi kakšen akter?) največjega zločina v zgodovini te države, sistematičnih množičnih in izjemno krutih pobojev vojnih ujetnikov, političnih nasprotnikov in mnogih nedolžnih civilistov - stvar hinavsko relativizirajo, omalovažujejo in opravičujejo.
Lahko bi tedaj sodili posameznikom, preostale pa spustili domov k družinam. Lahko bi vse zaprli v gulage in jih prisilili delat “cesto bratstva I jedinstva”. Celo če vzamemo, da je bil sistematičen poboj političnih nasprotnikov nujen sestavni del komunistične revolucije – bi lahko kamarila oznanila kraje grobišč in objavila imena. Če niso zmogli prej, bi bil idealen trenutek leta 48, ko se je Tito skregal s Stalinom, tiste ki informbirojevskega obrata čez noč niso zmogli, pa strpal na Goli otok. Zmagovita kamarila je, skratka, zamudila nešteto priložnosti, da bi se pokazala za vrednejšo od psov. Odločili pa so se za kurjenje arhivov in zaroto molka.
.
Mit o junaški zgodovini
.
Ljudje se v zvezi s slovensko zgodovino praviloma hitro zapletejo v paradoks preprosto zato, ker izhajajo iz aksioma, da je naša zgodovina junaška. Ampak - kakor niso absolutni pozitivci njeni akterji, kakor niso popolne njihove odločitve - je temu primerna tudi zgodovina, ki so jo pomagali ustvarjati.
Z mitom o naši junaški zgodovini so meni prali možgane že v osnovni šoli, verjamem pa, da podobno počnejo še danes. Učijo, da že dejstvo, da danes smo, dela našo zgodovino za junaško. In da zgodovina (kakor jo pač predstavijo) - legitimira vsa pretekla dejanja (tistih naših prednikov, ki so imeli nanjo vpliv) - kot dobra.
Pomemben del zgodovinskega pravljičarstva pa je tudi ignoriranje mnogih dejstev, dogodkov in oseb - nam v šoli o povojnih pobojih denimo niso niti pisnili. In prva naloga je, da se razišče in v javno zavest spravi informacije o dejstvih, ki so bila dolgo prikrita. Brez interpretacij, le dejstva.
Zdaj pa tako - če bi dejstva poznali (poznamo še zdaleč ne vsega - kar danes prikritega spoznavamo, pa je pospremljeno s hudim odporom), bi lahko trdili, da je bila naša zgodovina taka in taka. Ampak iz tega sploh ne izhaja nujno, da je tudi junaška.
.
Takole poslušam še danes:
- "Če ne bi bilo partizanov (in komunistične revolucije s poboji vred), ne bi dobili Primorske!"
- "Brez Tita ne bi bilo slovenske državnosti!"
- "Brez NOB ne bi bilo samostojne Slovenije!"
In si mislim - pojdite vsi lepo u kurac. Takoj si lahko izmislim nešteto zgodovin, ki bi bile za Slovence boljše! Argumentacija, ki se jo da slutiti za prej omenjenimi izjavami, je s tem povsem v skladu; če nekateri junaškost uresničene zgodovine "argumentirajo" z domnevami, potem lahko domnevam tudi jaz.
.
- Zamislimo si najprej tako zgodovino Slovenije, kjer generaciji naših dedov in tudi staršev - ne bi bili riti. Recimo, da bi vsi mali ljudje skupaj zmogli toliko ponosa in poguma, da bi se komunajzarski diktaturi na čelu s tistim strojnim ključavničarjem - uprli. Zamislimo si zgodovino, v kateri bi se našim prednikom fržmagalo sodelovati na "udarniških akcijah" in "delovnih brigadah", ponižujoče ponižno častiti dosmrtnega diktatorja in ubogati "zaslužne" člane zmagovite partizanske kamarile, ki si je uzurpirala vso oblast in premoženje. Sram me je v narod, ko se zavem, da so milijoni naših prednikov mirno gledali, kako jim zločinski sistem indoktrinira otroke v "rdeče atome" - v 45 letih pa niso zmogli niti ene samcate vstaje, primerljive s Praško pomladjo. Pička jim materina boječa!
Ampak zamislim si lahko tudi junaško zgodovino...
- Če gremo še malo nazaj, si lahko zamislimo tako zgodovino Slovenije, kjer upor proti okupatorju ne bi bil talec Komunistične partije. Že takoj, sploh pa po kapitulaciji Italije leta 43, bi naši nekomunistični partizani izdatno asistirali zavezniškim komandosom, ti pa nas bi oborožili in nas logistično podpirali. Vsekakor bi maja 45, po tem ko bi zavezniki premagali sile Osi, Slovenija imela precej boljše izhodišče za širitev ozemlja, kot pa ga je imela dejansko. Namesto da bi Koroško poražene Avstrije Angležem prodali, kot so storili komunajzarji, za žive begunce, ki so jih nato zverinsko pobili in njihove grobove zamolčali - bi veliko območje, z Vetrinjami, Pliberkom, Celovcem in Beljakom vred - priključili Sloveniji! Če bi zmago zaveznikov na ozemlju Slovenije dočakali nekomunistični partizani, bi nam gotovo pripadli obe coni Svobodnega tržaškega ozemlja, in ne le slaba polovička ene. Ker bi slovenskim nekomunističnim partizanom resnično šlo za slovensko državnost, in ne za Jugo, bi Slovenija danes segala do reke Mirne (ker pa je šel Kardelj nekoč na pivo z Bakarićem in v pol ure zarisal mejo, kjer je nikoli prej v zgodovini ni bilo - se danes kregamo zaradi tistega Joška). In glavno: če bi zmago zaveznikov tu dočakali nekomunistični slovenski partizani, ne pa komunajzarske poturice, ki so nas prodale Stalinu, sredi vojne pa so nas še v Bosni vnaprej pripojile novi, komunistični Jugi - bi bila Slovenija samostojna država že od leta 1945!
In še bistveno: ker bi bili na pravi strani železne zavese, bi naša država napredovala tako hitro kot zahodna Nemčija, ves socialistični eksperiment pa bi nam bil prihranjen. Evo vam torej, "enobejefci", junaške zgodovine!
- Ko že tako razmišljam, bi šel še malo nazaj. V pomembni državi Avstro-Ogrski je bilo slovensko narodno ozemlje zaključeno in v celoti zajeto (ja, vse kar je na slavnem Kozlerjevem zemljovidu). Komunistično, projugoslovanarsko zgodovinopisje, kakršnega so vcepljali v glavo nam, je Avstro-Ogrsko prikazovalo kot "ječo narodov". Še več - čeprav so proti naši državi v WW1 skupaj paktirale srbske in italijanske pizde (na njihovi strani je bil tudi Hemingway) - so nas v šoli učili, kot da smo se borili skupaj s Srbi! In ker so Srbi in Italijani zmagali, so si Italijani odrezali zahodni del slovenskega ozemlja do Postojne, vključno z Istro, Cresom in Lošinjem, neki srbski dinastiji pa so priključili majhen trikotnik slovenskega ozemlja, da je nastala tvorba SHS. Korošci pa so dobili možnost, da se odločijo sami, in so, razen Libelič, izbrali Avstrijo.
Razmišljam torej, kake riti so morali biti naši predniki, da so v WW1 zafrečkali vse slovenske dežele, razen Kranjske (večino Štajerske, Koroško in Primorsko!). Kako da so Čehi iz Avstro-Ogrske izvlekli vse - nam pa je ostal le tisti mali, piškavi trikotnik, pa še ta se je dal pod komando neki srbski dinastiji?! Predstavljam si torej tako zgodovino Slovenije, kjer se naša državnost uresniči takoj po razpadu Avstro-Ogrske, in to na ozemlju, velikem kot Kozlerjev zemljovid. Evo vam, Slovenčki, junaške zgodovine!
.
Zgodovina Slovenije bi bila lahko, skratka, resnično junaška edino brez Tita, brez komunističnih partizanov, brez takozvanih "vrednot NOB" in brez izdajalske Protiimperialistične fronte, katere ustanovitev ta čudna država praznuje še danes.
.
Bradavičasti kozolnjak
.
Obstaja posebna žival, ki me od nekdaj na moč fascinira. Najti se jo da tudi pri nas, pravzaprav je v slovenskem morju dokaj razširjena. Oblike je fascinantne, še bolj fascinantno pa je nekaj drugega. Phallusia mammillata, slovensko bradavičasti kozolnjak, izgleda kot preprost velik polip - v resnici pa je čisto pravi strunar! Resnično, ta žival je na drevesu življenja precej bolj sorodna tebi in drugim vretenčarjem, kot pa kakemu nadvse kompleksnemu jastogu!
Bradavičasti kozolnjak je tipičen primer bitja, ki je skozi evolucijo doživelo regresiven razvoj. Bradavičasti kozolnjak je bitje, ki nima junaške zgodovine.
.
Slovenija se mi večkrat zdi kot en sam kurčev bradavičasti kozolnjak. Saj smo, obstajamo, živimo - ampak naša zgodovina je daleč od junaške. Rezultat kurčeve regresije smo, in smo na to, vidim, vsaj tako prekleto ponosni, kot kurčevi bradavičasti kozolnjaki. Lahko bi vladali svetu - pa smo se raje v tej šentflorjanski dolini zabubili v svoje žolcaste plašče, oči so nam zakrnele, možgani tudi, in edino sled hrbtne strune priča o tem, kako pokončni bi lahko bili. In podmladek - zarodki bradavičastih kozolnjakov gredo skozi faze, ki so mnogo kompleksnejše od odraslih primerkov in ki živo pričajo o visoki poziciji na drevesu življenja - dokler se ne "izležejo" kot zakrneli retardirani živi fosili brez možganov.
.
Draga moja bralca, učenca zgodovine, takole je:
Naši predniki so bili same riti, bizgeci, prpe, kriminalci in konvertiti. Tisti redki, ki so imeli jajca, so se praviloma žal hkrati izkazali tudi za zločince. Tisti redki, ki so se kdaj znašli na poziciji sprejemati pomembne odločitve, so se v glavnem izkazali za šleve, butce ali hinavce. Tisti, ki so šli po izobrazbo v tujino, so se vrnili kot janičarji. In preostala večina - večina je od nekdaj hvaležno pristajala na hlapčevstvo; oprezna, boječa, tiha, podložna večina, ki je bila navadno najglasnejša le tedaj, ko je bilo treba slaviti živega (ali objokovati mrtvega) tirana...
In namesto junaške zgodovine - imamo zgodovino pizdekov.
.
In edinkrat, da je ta narod naredil tako kot je prav - da si je pripravil priložnost, da jo je razumel, da voditelji niso ravnali kot poturice, in da so ljudje složno stopili skupaj ter da so vsi skupaj ravnali odločno in pogumno - je bilo pred 18 leti.
Ne pred 89, 68, ali 64. Pred 18 leti.
Ampak tedaj se je končno zgodilo tisto, na kar bodo lahko tudi čez 200 let naši zanamci nazaj gledali kot na - začetek junaške zgodovine.
.
Lahko noč.

43 komentarjev:

  1. Odlično, predvsem razmišljanje o alternativnih variantah zgodovine. Vedno me je motilo, da ljudje z gotovostjo trdijo kaj-bi-bilo-če-bi-bilo. Če velja metuljev efekt za zgodovino tako kot za meteorologijo... potem so vse takšne napovedi zgolj špekulacije. Kaj bi bilo, če v Jugoslaviji sploh ne bi bilo upora? Bi potem WW2 zmagal Hitler, kot menijo mnogi, ali pa bi se zavezniki izkrcali kje drugje in popolnoma spremenili potek zgodovine? Kdo ve.

    (morda pa bi zgodovina vodila do drugega predsednika namesto Kennedyja in morda bi vsi leteli v zrak ob kubanski krizi... vidiš, Tito je celo rešil svet! LOL)

    Glede tega, zakaj večina ljudi pri teh debatah refleksno opusti uporabo razuma, je pa tako, da se dobro počutijo v svojem plemenu. Njihovi sorodniki, prijatelji... imajo vsi enako mnenje. Če bi začeli razmislek z ničle in spremenili mnenje, tvegajo izobčenje (konvertiti...). Bolj udobno je poslati možgane na pašo in trobiti v isti rog, tako fin občutek čredne pripadnosti se skriva v tem. (več o tem...)

    OdgovoriIzbriši
  2. Dobro, zelo dobro napisano! Nasmejal sem se do dolz!

    OdgovoriIzbriši
  3. Res izjemen. Kaj takega (razen kletvic, ki tu sedejo, v časopisu verjetno ne bi) bi si želel več brati v Sloveniji. Sem se naročil za naprej. LPP

    OdgovoriIzbriši
  4. Balzam za slovensko mazohistično samokritično dušo!

    OdgovoriIzbriši
  5. evo, tu mata zdaj še slikco.
    bradavičastih kozolnjakov sam še nimam fotografiranih (jih bom za prvomajske nekaj snel), lahko pa povem, da odrasla žival meri od 12 do 15 centimetrov.

    OdgovoriIzbriši
  6. Prvovrstno! Čestitam!

    OdgovoriIzbriši
  7. Hvala kurcu da je tole nekdo nesel na forum Financ, sicer tega ne bi nikoli videl. Izjemno.

    lp
    dob

    OdgovoriIzbriši
  8. @dob:
    jaz sem ga nesel :)
    no, še za druge, če se komu da tam do onemoglosti jebat s kozolnjaki (men se ne):
    objavljeno kot gostujoči blog na Financah

    OdgovoriIzbriši
  9. "In edinkrat, da je ta narod naredil tako kot je prav - da si je pripravil priložnost, da jo je razumel, da voditelji niso ravnali kot poturice, in da so ljudje složno stopili skupaj ter da so vsi skupaj ravnali odločno in pogumno - je bilo pred 18 leti."

    Seveda so lahko to storili zgolj na podlagi slavne zgodovine NOB. Alternativne zgodovine pač ni, je zgolj tista, ki je. Hočeš ali nočeš, temelje slovenske državnosti je izboril NOB. V vzporednih svetovih jih je morda kdo drug, v tem pa jih je komunistična revolucija.

    OdgovoriIzbriši
  10. Hvala Peter, zelo bogat prispevek.

    OdgovoriIzbriši
  11. Tudi ZDA so nastale na prostoru izpraznjenim z genocidom nad indijanci pa to ne pomeni, da morajo biti današnji rodovi nekritični do teh dejanj, zato ker "nimajo alternativne zgodovine".

    OdgovoriIzbriši
  12. prebral sem komentarje na forumu Financ, pa lahko izluščim nekaj zablod.

    .
    - nekdo namiguje, da niti osamosvojitev ne pomeni začetka drugačne zgodovine, pač zaradi izbrisanih.
    s tem se ne morem strinjati. v ozadja se tu ne bi spuščal, le toliko: Slovenija vendarle funkcionira kot pravna država, nenazadnje je Kresalova oznanila, da bodo stvar končno rešili.
    na drugi strani pa imamo kakih 150.000 ljudi, od tega kakih 14.000 Slovencev. resnično izbrisanih - brez sodbe, zverinsko, sistematično pobitih, zmetanih v jame in zamolčanih.
    ali pa druga skupina izbrisanih iz tistega časa - manjšina kočevskih Nemcev (nekaj 10.000), ki je tu mirno živela več sto let - izseljena, izbrisana (formalizirano je to v smislu reparacij za vojno škodo, podobno kot češki Sudeti, osebne zgodbe so pa nekaj drugega).
    to dvoje s temi izbrisanimi resnično ni primerljivo.

    .
    - druga skupina zablod je v zvezi s spomini. logična napaka je v tem, da ljudje osebne okoliščine (mladost, zdravje, zaljubljenost) radi pripisujejo družbenemu kontekstu (spomini so pač celoviti). naj si pomagam s primeroma:

    nekdo se spominja:
    "na delovni brigadi je bilo... mad sem bil, postaven in zagnan, vseeno pa ne ravno lepotec - ampak takrat mi je uspelo... peli smo tisto, "za zakletvo Titu ja spevo sam stih", jaz sem igral kitaro... in uspelo mi je prepričati najlepšo od vseh... še danes je moja žena... res je bilo lepo v socializmu... nikoli kasneje ni bilo tako fajn kot pod Titom..."

    kdo drug pa se spominja tako:
    "ne morem si predstavljat, da bi me danes, kot takrat, z diplomo gradbenega inženirja, pa tistega kolego zdravnika, celo klapo - zmanipulirali do tega, da bi šel gnat lopato in šajtrgo na gradbišče... ne rečem, zase, za vikend, telovadba pač... ampak če pomislim, koliko intelektualnega potenciala, koliko ur sposobnih ljudi, ki bi bili tisočkrat učinkovitejši če bi jih pustili delati tisto, za kar so strokovnjaki - je šlo takrat v prazno... pa vsa tista ikonografija, zvezde, zastave, slike diktatorja... no, bil sem pa mlad, zdrav... in po glavi mi je v glavnem hodila... še danes je moja žena... ampak vseeno se mi fajn zdi, da je mojim vnukom s tistim poneumljanjm prizanešeno..."

    .
    - skupina očitkov pa mi zameri primere alternativnih zgodovin. no, celo ta teden sem slišal dobesedno enake izjave, kot jih navajam v besedilu:
    "brez "NOB" ne bi dobili Primorske/ ne bi bilo samostojne Slovenije"

    zdaj - kljub uvodnemu apelu k uporabi zdrave pameti - nekateri enostavno nočejo dojeti, da so tovrstne izjave popolne špekulacije. v funkciji relativiziranja zablod in zločinov socialističnega ekskurza.
    jaz se s tako izjavo lahko strinjam ali pa ne (se ne), in lahko ponudim logično popolnoma enako strukturirano trditev:
    "brez "NOB" bi dobili Primorsko od reke Mirne in še Trst/ bi bila Slovenija samostojna od leta 1945."

    čeprav razloge za tako trditev lahko argumentiram, izjava ostaja špekulacija. cilj, ki sem ga želel doseči, pa je, da bi iz političnega besednjaka izjave tiste (in te) vrste - končno izginile.

    .
    - posvetil bi se še primerjavi z bradavičastim kozolnjakom.

    socialistični eksperiment je, danes to pač lahko rečemo - očitna regresija. pred komunistično revolucijo smo imeli kapitalizem in politične stranke - po osvoboditvi pa končno spet.
    današnjega stanja pravne države seveda ne moremo primerjati s "šestojanuarsko diktaturo" v SHS.
    res je tudi, da je kasneje ravno nacifašistični okupator poskrbel za izvedbo določenih objektivno koristnih urbanističnih projektov po načrtih domačih arhitektov (Plečnikove tržnice so zgradili med okupacijo!!!) - v današnji demokraciji pa še parkirišča pod branjevkami niso uspeli izpeljati.
    ampak socializem je bil, objektivno, drag ekskurz.

    drugi ekskurz, 72 let regresije - je bila zabloda z Jugoslavijo. staro in Avnojsko.
    pred tem ekskurzom je bilo slovenstvo zajeto v eni državi, po tem pa pravzaprav spet (če kot okvir sprejmemo EU in če zanemarimo manjšino, ki bo "rešena" šele z vstopom Hrvaške).
    seveda na celotnem ozemlju "Kozlerjevega zemljovida" slovenščina še zdaleč ni bila uradni jezik (takrat, 1848, smo se itak šele dodobra začeli "izumljati" kot narod). res je pa tudi, da po jugoslovanskem ekskurzu - zunaj današnjih meja vegetirajo le še zdesetkane, oslabele manjšine. stara Jugoslavija, z mejo pri Postojni, je sploh povzročila travmatične izkušnje s fašističnim raznarodovanjem - ki italijanske zamejce še danes definira predvsem kot rdeče aktiviste.
    v "narodnem" pogledu je jugoslovanski ekskurz za Slovence skratka - popolna regresija.

    OdgovoriIzbriši
  13. izredno zanimiva lekcija iz, kako bi rekel, socialne antropologije - pa je tukaj:
    RED BOOK/ Sproščeno o preteklosti :))

    OdgovoriIzbriši
  14. Kaj naj rečem? Odlično! Tako je!
    Do enakih zaključkov sem prišel tudi sam. Pravzaprav se čutim v fazi neznanskega razočaranja nad to potuhnjeno, zavoženo deželo in možgansko okvarjenim narodom, ki je v pičlih nekaj desetletjih iz civiliziranega, kulturnega srednjeevropskega naroda uspel postati nekulturen, nazadnjaški in celo zločinski, katerega idoli so okoreli zločinci in antidemokrati. Res velik zgodovinski dosežek!

    OdgovoriIzbriši
  15. Čestitam! Nekaj boljšega ,kar sem prebal v zadnjem mesecu!! clap clap clap

    OdgovoriIzbriši
  16. " Če gremo še malo nazaj, si lahko zamislimo tako zgodovino Slovenije, kjer upor proti okupatorju ne bi bil talec Komunistične partije. Že takoj, sploh pa po kapitulaciji Italije leta 43, bi naši nekomunistični partizani izdatno asistirali zavezniškim komandosom, ti pa nas bi oborožili in nas logistično podpirali. Vsekakor bi maja 45, po tem ko bi zavezniki premagali sile Osi, Slovenija imela precej boljše izhodišče za širitev ozemlja, kot pa ga je imela dejansko."

    ...ob tem ne smemo pozabiti, da svetovna politika takrat ni bila naklonjena ustanavljanju majhnih držav. Slovenija bi bila lepo del Avstrije in Italije. Bili bi kot palestinci v Izraelu, Baski v Španiji.

    OdgovoriIzbriši
  17. Kaj naj rečem: čestitke in kapo dol. Odličen zapis - škoda, da se tole ne bere v dnevnem časopisju. Hvala bogu, da imamo bloge!

    Sem se naročil.

    OdgovoriIzbriši
  18. A+ ocena

    A za analizo, + pa še za prispodobo z bradavičastim kozolnjakom.

    že naročen :)

    OdgovoriIzbriši
  19. "Naši predniki so bili same riti, bizgeci, prpe, kriminalci in konvertiti. Tisti redki, ki so imeli jajca, so se praviloma žal hkrati izkazali tudi za zločince. "

    Slovensko 20. stoletje pozna le dve izjemi gornjega pravila: Rudolfa Maistra in Jožeta Pučnika.

    OdgovoriIzbriši
  20. @anonimni:
    treba je prebrati tudi med vrsticami, pojasnilo k slogu je pa itak priloženo čisto na vrhu.

    bistvo tega članka je opozoriti, da nimamo nikakršne potrebe, da bi prokomunistično in projugoslovansko interpretacijo dogodkov, ki so del slovenske zgodovine, še naprej besno do onemoglosti fetišizirali.

    v resnici menim, da bi si precej ljudi zaslužilo spomenike. od tistih, ki jim že stojijo, pa le redki.

    OdgovoriIzbriši
  21. Še manj pa je treba fetišizirati osamosvojitev leta 1991. Konec koncev je bila osamosvojitev izvedena na podlagi jugoslovanske ustave. Znotraj Jugoslavije so Slovenci prvič dobili lastno državo, pa čeprav kot del federacije. Institucionalna in politična podstat Slovenije je jugoslovanska, zato me čudi tvoje poveličevanje l. 1991 in kao kritična distanca do YU.

    OdgovoriIzbriši
  22. daj, Marko, definiraj "lastna država".
    naj ti pomagam:
    - pasoš, na katerem piše YU
    - vojska, ki jo služiš v Prizrenu ali Baćki Palanki, skakati pa moraš na srbohrvaško komando
    - državni prazniki a la 29.november (AVNOJ, Jajce, pionirčki), 22.december (dan JLA), 25. maj (rojstni dan večnega diktatorja).

    saj so tudi mene lepo naučili v šoli o naši "širši" in "ožji domovini", da bi nam kaj posebej podrobno razlagali o raznih avstroogrskih pešpolkih, kjer so slovenskim vojakom poveljevali v slovenščini, se pa niti ne spomnim.

    če si, Marko, že itak imel lastno državo - dozvoli da te nešto pitam:
    pa zašto si se onda uopšte otcijepio? :))

    OdgovoriIzbriši
  23. Marko, pomisli, po tvoje smo že imeli lastno državo, a ko smo hoteli s samoodločbo urejati detajle (carina, vojska, denar...), se nas je "širša domovina" lotila s tanki in v vojni je moralo umreti nekaj Slovencev. Pomisli na padle v tej vojni in njihove družine ter se zamisli nad lastnim cinizmom.

    OdgovoriIzbriši
  24. uuuh ... Priporočam zmanjševanje vnosa psihotropnih substanc.

    OdgovoriIzbriši
  25. Ah, kako gnevno reagiraš, Peter, ko te nekdo sooči z lastnimi predsodki. Ostani pri slovenščini.

    NOB je bil tisti, ki je z Jugoslavijo, federacijo, ki sestavljeno iz šestih republik, Slovencem prvič v zgodovini izboril lastno državo - z mejami, lastnimi političnimi institucijami in drugimi pritiklinami.

    Slovenija je bila pač del federacije, kamor je v skladu z ustavo prenesla del pristojnosti. Jugoslavija ni fenomen, ki bi ga bilo mogoče postaviti na stranski tir kot aberacijo, še posebej če govorimo o slovenski državnosti - je namreč bistven korak na poti do nje.

    In 29. november je zato velik dan, tako za Jugoslavijo kot tudi Slovenijo.

    OdgovoriIzbriši
  26. ah, Marko, ko "si me soočil s tvojimi lastnimi predsodki", nisem reagiral prav nič gnevno, preberi si pač še enkrat - ampak na moč vedro :))

    to v zvezi z "NOB", AVNOJ-sko Jugo in 29. novembrom jaz pač jemljem popolnoma drugače kot ti, čeprav sva bila najbrž deležna podobnega šolskega pouka. vse to skupaj je, objektivno, sestavni del iste zločinske indoktrinacije totalitarne države, ki se je na zunaj nagravžno manifestirala skozi "Titove pionirčke".

    pa ko si že tako občutjiv zaradi jezika - mene so v šoli še učili "srbulo" (imel sem 5) - uradni jezik države, ki se tebi v slovenski zgodovini nikakor ne zdi "aberacija", pač pa "bistven korak do slovenske državnosti", pa bi moral vsaj toliko, da bi razumel vprašanje: "pa zašto si se onda uopšte otcijepio?", razumeti tudi ti :))

    za domačo nalogo razmišljaj, ali je Trubar pred stoletji o morebitni "nujnosti Juge za slovensko državnost" razmišljal podobno, kot ti zdaj vehementno zatrjuješ za nazaj.
    razmišljaj tudi o Prešernu in Čopu, ali sta si 70-80 let pred prvo in 100 let pred AVNOJ-sko Jugo - "slovensko državnost" v resnici predstavljala tako in takšno, kot jo za nazaj vidiš ti?

    sicer pa, Marko - tvoje mnenje je dragoceno, od mojega je pač različno, jaz sicer mislim da je tisto, kar bodo učili v naših šolah čez 50 let bližje mojemu razmišljanju, kot pa tvojemu trobljenju jugoslavenarsko-komunajzarske interpretacije, kakršne sva bila v šoli deležna midva, in s to razliko v mnenjih se boš moral pač sprijazniti.
    lep pozdrav, pa beri in komentiraj me še naprej!

    OdgovoriIzbriši
  27. Bluziš. Kaj so razmišljali Čop, Prešern in Trubar je za slovensko državnost prav malo relevantno (razen mogoče v optiki novodobne narodnostne indoktrinacije), bistveno je, kaj so razmišljali in kaj dosegli slovenski politiki v času NOB in po njej.

    Državnih struktur Slovenije - predhodnike parlamenta, ministrstev, sociale, policije, pravico do samoodločbe, ustavo, meje, kulturno politiko, šport etc. - namreč niso "gor postavili" poeti in pridigarji, ampak ribičiči, hafnerji, mački, kavčiči in ostala komunajzarska kamarila. Pa če se ti na glavo postaviš in v nedogled brbljaš o zločinski indoktrinaciji.

    Tisto, na kar so se zavihteli kristjanarji l. 1991, so jim postavili komunajzarji v 45 letih pred tem.

    Govorjenje o nekem mitskem l. 1991 kot presvitli točki preloma, ko je iz niča vzplamtela slovenska drežavnost, je simptom, ki te izdaja za nevrotičnega antikomunista, ki je pripravljen potlačiti vso zgodovino, samo da bi se lahko mirne vesti sončil v luči svojega pravičniškega patriotizma.

    Tukaj se prav malo ločiš od zakrknjenih komunjar.

    OdgovoriIzbriši
  28. Marko, si ti Mataj s foruma Financ?

    OdgovoriIzbriši
  29. oglašam se malo pozno ampak vseeno. Dobro napisano. sam si že kar dolgo želim objavit na blogu svoje dokaj identično stališče slovenske zgodovine, ker drugače kot za svojim računalnikom ne morem poglobljeno razpravljat o naši zgodovini s kolegi študenti (še posebej čas komunizma in partizanov) ne da bi bil ožigosan kot belogardist in bil poskušan utišat z običajni brez veznimi frazami, ki ste jih napisali že zgoraj.

    Sašo
    Novo mesto

    OdgovoriIzbriši
  30. Kdo bi si mislil, da se bom kdaj strinjal s tabo! :))

    Lepo si napisal,

    MM

    OdgovoriIzbriši
  31. Mićo, jaz sem se s tabo že davno spravil.
    menda sem ti že parkrat celo prilepil 5 zvezdic! :))
    še enkrat pa moram pohvaliti izjemno luciden naslov ene tvojih kolumen, "Josip Broz Tito - stekli pes iz Kumrovca". izjemen naslov, še enkrat čestitam!

    zdaj pa pojdi raje delat - vidim da bereš iz IMF, hkrati pa je menda nekakšna kriza

    OdgovoriIzbriši
  32. Sprava je obojestranska, gre nama bolje kot ljudem pod Alpami. :))

    Mimogrede, a se da kupiti kaj tvojih platen z ovcami & Brozom? Platna so namrec genialna!

    Lepo se imej,

    Mico

    OdgovoriIzbriši
  33. uh, kako že gre tista -
    "let's not start sucking each other's dicks" :))

    zdaj imam skoraj vse, ki še niso prodane, zunaj, se pravi pri Hestu, tudi teh 5.
    ker si čez lužo, se pa lahko takole zmeniva - sporoči mi naslove, pa bom poskrbel da ti jih rezervirajo.
    druga možnost je, da počakaš do konca razstavice, ko dobim neprodane nazaj - ni pa nujno, da bodo tvoji favoriti še na voljo.
    obstaja pa še kup drugih možnosti - ovco lahko nenazadnje naredim magari "po naročilu" ;)
    lp!

    OdgovoriIzbriši
  34. Http://muceniskapot.nuovaalabarda.org/foto-1-slo.php

    OdgovoriIzbriši
  35. @anonimni: hvala za link.
    res pretresljive fotografije. v glavnem sem jih sicer že videl, tudi tiste s sekanjem glav. vse to so stvari, ki jih ne smemo pozabiti.
    ker vsaj nekaj fotografij obstaja, je stvari vsaj težko pozabiti.

    glede na to, da je bilo med prebivalci Slovenije žrtev WW2 in komunistične revolucije kakih 95.000, pa ta seznam fotografij opozarja tudi na to, da iz tistega obdobja ogromno materiala manjka. del naše zgodovine se je nekdo zelo potrudil izbrisati in zamolčati. fotografij, ki bi pričale o tem delu, praktično ni.

    spregovorimo torej o teh, ki so. rad bi te opozoril na par malenkosti, ki sem jih opazil:

    - ko okupator skozi mesto vodi na smrt obsojene partizane s sramotilnimi napisi okoli vratu (to je seveda povsem v nasprotju z ženevskimi konvencijami):
    žrtve imajo imena, "objavljeni" so razlogi za usmrtitve - takorekoč "sodba".
    oboje je več, kot kot je zmagovita partizanska kamarila privoščila žrtvam sistematičnih povojnih pobojev. pobiti so brez imen, brez sodbe.

    - okupator na kamion nalaga krste s pobitimi talci:
    krste so najbrž namenjene pokopu? v tem se je okupator izkazal za svetlobna leta plemenitejšega kot naša zmagovita partizanska kamarila, ki žrtvam sistematičnih povojnih pobojev krst in pokopa ni privoščila.

    - prizori z grmadami trupel iz nacističnih taborišč:
    grmade trupel in "pokop" brez groba - uničevalski stroj zmagovite partizanske kamarile je v tem primerljiv z nacističnim. s to razliko, da zmagovita partizanska kamarila ni premogla krematorijev, kjer bi upepelili trupla - "naši" so jih zmetali v kraške jame in rudniške jaške.

    ne zavrni teh opazk kot cinizem - skušaj na vojno pogledati s sočutjem do vseh žrtev, tudi zamolčanih.
    pravica do groba bi morala pripadati vsem - zmagovita partizanska kamarila jo je mnogim odrekla.
    pravica do spomina na svojce bi morala pripadati vsem - zmagovita partizanska kamarila jo je mnogim odrekla.

    OdgovoriIzbriši
  36. In Germany they came first for the Communists, and I didn't speak up because I wasn't a Communist;
    and then they came for the trade unionists, and I didn't speak up because I wasn't a trade unionist;
    and they they came for the Jews, and I didn't speak up because I wasn't a Jew;
    And then... they came for me..., and by that time there was noone to speak up.

    en.wikipedia.org/wiki/First_they_came...

    Komunisti in nacisti so sovražniki od začetka, od pojavov nacizma v Nemčiji.

    OdgovoriIzbriši
  37. Á propos debati pod zapisom 11.3.2010.

    Leti 1990 in 1991 sta bili predvsem čas velikega upanja. To upanje se je 18 let še nekako držalo nad gladino, dejansko pa z vsako vlado bolj in bolj plahnelo.

    Z nekim Fonzijem sem imel debato o etiki, ideologiji in morali. Ni res, da obstajajo neke absolutne vrednote ali morala. Obstaja le nekaj, zelo malo, univerzalnih tabujev. Obstaja seveda tudi propaganda, ki določene vrednote po potrebi porine v ospredje. V križarskih časih pač drugačne vrednote kot pa v mirovniških.

    Sam bi v pripročnik na prvo mesto postavil, da se je treba spraševati o vsem. Kako preiti k dejanjem, ki bi pomagala k družbeni preobrazbi, pa težko pametujem. Če se v zadevah, ki se jih neposredno tičejo, javno ne oglasijo niti posamezniki intelektualci in ne pomaga niti vpliv intelektualne elite, je zadnja, a najbolj boleča rešitev le še okupator.

    OdgovoriIzbriši
  38. Z zamudo: od začetka do konca zelo zanimivo branje za viharjenje sivih celic. Ugibam, da sem podobnih let kot avtor in sva šla skozi podobno propagandno mašinerijo, da tudi oba želiva nazaj pogledati z dvomom v pridigano, a kljub temu ugotavljam, da so med najinimi pogledi nekatere temeljite razlike. Bržkone gre za vplive najinega domačega okolja, ki je bilo v mojem primeru verjetno bolj "rdeče" ali pa pohlevno konformistično. To ni težava, saj je čar različnosti prav v tem, da se medsebojno oplaja in bogati. Sicer bi bili vsi enega samega spola. :-)

    Zmotila me je sistematična ali impulzivna raba nekaterih izrazov, npr. komunajzarji. Zaradi piščevega osebnega sloga in dejstva, da gre za blog, sem jih pripravljen tolerirati. Ob čisto zabavno poučnih hipotezah kaj-bi-če-bi povsem resno menim, da je treba za celovitejše razsojanje o junaštvu in hlapčevstvu evropsko zgodovino ter slovensko politično sceno zajeti in podrobneje proučiti vsaj od drugega dela 19. stoletja naprej. Ker tega (še) nisem storil, se bom vtaknil le še v komentar slik z "muceniskepoti". Pri tem bom poskusil uporabiti podobne miselne zasuke kot Peter.

    - Med enimi in drugimi poboji je zelo pomembna razlika in pred razsojanjem je treba upoštevati ključen element - motiv. Interes okupatorja gotovo ni bila le potešitev sadističnega gona dvonožnih zverin v lastnih vrstah, ampak predvsem zastraševanje prebivalstva, da bi bilo še bolj pokorno. Povojne poboje pa razumem kot zverinsko maščevanje in/ali neke vrste čiščenje, ki je moralo ostati skrito, saj je bilo treba ljudstvu kazati čiste roke, vesele obraze in svetlo prihodnost. Nacisti so celo v domači Nemčiji z nekaterimi grozodejstvi javno vlivali strah v ljudi, druga pa počeli čim bolj na skrivaj.

    - Okupator in njegovi pomagači niso tako skrbno pokopavali vseh svojih žrtev, sicer bi po vojni ne bilo toliko skupinskih spomenikov partizanom in še komu, ki stojijo nad "prazno" zemljo, ne pa nad grobom. V urbanih okoljih je bilo trupla seveda treba odstraniti iz higienskih in tudi političnih razlogov. Ta svetlobna leta so torej zelo emotivno relativna.

    - Trupla iz nacističnih taborišč so bila posledica sistematičnega zapiranja, zbiranja, ropanja, mučenja, izkoriščanja in iztrebljanja določenih skupin ljudi. Krematoriji so služili tudi temu, da se je za vekomaj in najbolj temeljito izbrisalo sledi za njimi in za zločini tistih, ki so to očitno počeli z zavestjo, da tudi v primeru absolutne zmage s tem nekaj le ni čisto prav. Trupla po vojni pobitih pa naj bi, čeprav razumem zadnje neNOBovske interpretacije, bežala pred svojimi vojnimi in ideološkimi sovražniki, vmes še malo streljala levo in desno, ter nazadnje prispela "na varno" v južni Osterlich. Kdo jim je tam dal zavetje in občutek varnosti ter zakaj je bilo to lažno oziroma zlagano, je pri nas veliko manj izpostavljeno kot "partizanska kamarilja". Le zakaj? Je dejanje tistih, ki so stotine (tisoče?) ljudi poslali naravnost nazaj v smrt, pred katero so bežali, kaj manj zverinsko od dejanj končnih krvnikov? So kaj manj dotakljivi, ker še danes nastopajo kot nosilci svetle luči demokracije, svobode, poštenja? Če sprejmemo formulo, da je bilo zaradi pakta Hitler - Stalin podrejanje sovjetski partiji enaka izdaja kot podrejanje nemškemu, italijanskemu ali madžarskemu okupatorju, velja povsem isto za vračanje beguncev na jug v roke "kamarilje".

    OdgovoriIzbriši
  39. Za konec pa še nekaj o pieteti do mrtvih. Noben marmor, noben kip in noben pretresljiv verz ne more zapolniti vrzeli, ki ostane za človekom med njegovimi (njenimi) bližnjimi. Malikovanje in prekladanje posmrtnih ostankov kot izraz spoštovanja do pokojnih se mi zdi religiozno in ideološko početje, zato mi je povsem tuje. Morda tudi zaradi tega, ker komunistična oblast po vojni ni iskala vsake kosti vsakega partizana, ampak so marsikje postavili velikanski obtesan kamen z zvezdo in nanj zapisali imena padlih in izginulih. Komur so ti ljudje kaj pomenili, je lahko tam prižgal svečko in odložil cvetje. S tem se sprijaznil takrat in zaradi tega me tudi danes ne zanimajo turobne podobe iz jam in brezen. Saj so že postavili križe, kapelice, naj še kakšen obelisk.

    Zanimajo me zgodbe in usode teh ljudi, pojasnila kdo, kje, kako in zakaj. Da se vsakomur in njihovim bližnjim na papirju vrne njihova identiteta, kakršnakoli že je bila. In želim, da se potomci ne pre(ob?)sojamo skozi prizmo tistega, kar je naše prednike delilo v preteklosti, ampak le tega, kar lahko skupaj storimo danes in v prihodnosti. Če je zato treba zrušiti kakšen mit ali zmečkati legendo tudi prav, najsi gre za tisto o brezmadežnem spočetju, ali za novejšo o brezmadežnih pobojih. Gre za isto sranje, zato ga je treba vohati od daleč in preudarno.

    OdgovoriIzbriši
  40. Za konec pa še nekaj o pieteti do mrtvih. Noben marmor, noben kip in noben pretresljiv verz ne more zapolniti vrzeli, ki ostane za človekom med njegovimi (njenimi) bližnjimi. Malikovanje in prekladanje posmrtnih ostankov kot izraz spoštovanja do pokojnih se mi zdi religiozno in ideološko početje, zato mi je povsem tuje. Morda tudi zaradi tega, ker komunistična oblast po vojni ni iskala vsake kosti vsakega partizana, ampak so marsikje postavili velikanski obtesan kamen z zvezdo in nanj zapisali imena padlih in izginulih. Komur so ti ljudje kaj pomenili, je lahko tam prižgal svečko in odložil cvetje. S tem se sprijaznil takrat in zaradi tega me tudi danes ne zanimajo turobne podobe iz jam in brezen. Saj so že postavili križe, kapelice, naj še kakšen obelisk.

    Zanimajo me zgodbe in usode teh ljudi, pojasnila kdo, kje, kako in zakaj. Da se vsakomur in njihovim bližnjim na papirju vrne njihova identiteta, kakršnakoli že je bila. In želim, da se potomci ne pre(ob?)sojamo skozi prizmo tistega, kar je naše prednike delilo v preteklosti, ampak le tega, kar lahko skupaj storimo danes in v prihodnosti. Če je zato treba zrušiti kakšen mit ali zmečkati legendo tudi prav, najsi gre za tisto o brezmadežnem spočetju, ali za novejšo o brezmadežnih pobojih. Gre za isto sranje, zato ga je treba vohati od daleč in preudarno.

    OdgovoriIzbriši