Prikaz objav z oznako O slikarstvu. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako O slikarstvu. Pokaži vse objave

petek, 6. april 2012

Zadnja večerja

Ker je ravno Veliki petek:
Prerez 62
'Section 62' /oil on linen, partly silver plated/ framed 228x63 cm/ Jan2010 - Apr2012

torek, 6. december 2011

Najsodobnejša umetnina v duhu časa


Za jutrišnjo novoletno dobrodelno dražbo v galeriji Hest sem v nedeljo naslikal tole umetniško sliko.
Preden sem se lotil umetniškega likovnega ustvarjanja, sem skušal kar se da začutiti aktualni trenutek in ustvariti kar najsodobnejšo umetnino, ki bi subtilno odražala samo bistvo duha časa.
Po tehtnem premisleku sem likovno kompozicijo zasnoval tako, da je na krvavo-komunistično ozadje komplementarno postavljenih nekaj prijaznih modrih, rumenih in belih likovnih entitet, ki s pomočjo strateško umeščenih linijskih potez zelo tehtno odsevajo vrednote in energijo aktualnega trenutka.
Umetniška slika predpisane velikosti 14x20 cm mi je odlično uspela, pa sem se proti večeru jel predajati navdušenju nad svojim likovnim delom.
.
Ampak točno ob 20:00 istega dne sem nekako začutil, da se je duh časa nenadoma popolnoma spremenil. Tako zelo, da se je spremenila tudi sama paradigma najsodobnejše likovne umetnosti. In nemudoma sem začel iskati tehten umetniški odgovor na najnovejšo likovno zagato. Ampak naj se neskromno pohvalim, da mi je rešitev uspelo najti še istega večera.
Kot je razvidno s priložene fotografije, sem likovno-umetniški problem uspel vehementno rešiti z nekaj skrbno odmerjenimi linijskimi potezami v beli barvi, ki sem jih, kot pandan vsebinski spremembi umetnostnega trenutka, z mirno, izkušeno roko, drzno plasiral na sam desni rob likovne površine.
Zadovoljno ugotavljam, da mi te umetniške slike ni bilo treba zavreči, saj mi je z brihtno umetniško intervencijo - koraku časa uspelo parirati.

torek, 29. november 2011

Pikapolonica

Ko sem bil mali, sem narisal tole sliko.
Naslovil sem jo Bill's Gate - Golden Gates.
Več o njej lahko najdete na FB.

No, nekoč mi je nekdo sunil eno od 28 velikih pikapolonic, ulitih iz gipsa.
Ker sem si na začetku pripravil še nekaj rezervnih, sem sliko na srečo lahko popravil.
Na veliko krivico, storjeno z brezobzirno krajo nedolžne pikapolonice, pa sem z leti skoraj pozabil.


Dokler ni predvčerajšnjim KK tvitnila, da bo spekla kekse.
Ob tej priliki je bojda čisto sama izdelala tudi plakat, ki izgleda, kot bi na fotografijo na računalniškem monitorju z edigsom ročno dopisala vabilo, nato pa vse skupaj fotografirala s telefonom, da bi dosegla specialen, oh tako kul, vintiđ luk. Zaradi objektivnosti prilagam izvirno fotografijo, povsem nepopravljeno.
Med navduševanjem nad njenim vabilom - pa me je znenada prešinilo, da si je KK predpasnik okitila -
z znano mi pikapolonico.
Hudirja!?, sem pomislil.

Za svoja bralca sem na koncu pripravil tale izrez, pa naj sama presodita.
Jaz mislim, da ogromna 3D pikapolonica na KK-jinem  predpasniku izstopa kot vnebovpijoč tujek. Glede na izbrani okus, s katerim se sicer ponaša naša ex ministrica, je ta tujek toliko bolj očiten.
Če je torej tole, malo nad dolgimi prsti KK, res pikapolonica z moje slike, vaju sprašujem, draga bralca:

Ali je to prav?
.
Lahko noč.

petek, 25. november 2011

Prerez 61


'Section 61' / oil on linen, partly silver plated / framed 166 x 46 cm / Nov 2011 / Peter Štrovs

ponedeljek, 21. marec 2011

Prerez 60

Pravkar končana:

(Section 60 / oil on linen, partly gold plated / framed 166x46 cm / Feb - Mar 2011)

petek, 28. maj 2010

Arbitraža

Tole sem zadnjič narisal, na naslovnici je pravkar objavil tednik Demokracija.
Kar se mene tiče, je risbica namenjena predvsem kratkočasenju in izvabljanju smehljajev. Zanimalo me je tudi, ali znam na določeno temo proti mezdi korektno izpolniti naročilo. No, najbolj me pa seveda zanima, ali kdo zapopade poanto tudi brez posebne razlage.
(Risbica seveda nikakor ne prejudicira izida referenduma, niti izplena iz morebitne arbitraže.)

četrtek, 18. februar 2010

Prešernove nagrade 2010

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral.
Letos so imena že drugič skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen "javni razpravi", ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Tudi letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo (čeprav so imena baje prišla ven že prej) - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.
Da pa ne boste rekli, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star skoraj toliko kot objava imen, le natipkati se ga ni spodobilo prej kot zdaj, saj se vsa republika že tretji teden ukvarja s pasjo zadevo.
.
Kultura in psi
.
Klavrno stanje ali celo odsotnost se da ponazoriti s primero, da je nekaj "na psu". Da je nekdo nekulturen, se da povedati tudi z besedami, da je pri njem kultura na psu. Doslej se je "kulturni razpon" znotraj te družbe dalo ponazoriti z daljico - na eni strani je bila kultura na psu, na drugem koncu pa, kaj jaz vem, v nebeških višavah.
Ampak, če si lahko sposodim besede Milana Kučana - nič več ne bo tako, kot je bilo. Ni važno, ali je za stvar kriv ponesrečen PR, obupno vodenje "preiskave", ali pa je celotna "elita" dejansko izprijena - dejstvo je, da danes vsa republika ugiba, kdo vse je hodil k Baričeviču "na pse". Povsem jasno je le, da na pse niso hodili tisti, katerih kultura je na psu, ampak tisti z drugega konca.
V Sloveniji "kulturnega razpona" med državljani naenkrat ne moremo več ponazarjati z daljico - ko se da skrajni točki označiti z "na psu" in "na pse", se stakneta. In dobimo krog. Krogec pravzaprav, katerega premer je, če operiramo z istimi podatki kulturnega razpona, pi krat manjši od dolžine daljice.
Čeprav se zdi, da se je kulturni razpon znotraj naroda v nekaj dneh skrčil za več kot trikrat, panika ni potrebna. Sam menim, da se v resnici ni spremenil razpon, ampak le percepcija. V bistvu so (včeraj smo pokopali Pusta) samo maske padle - percepcija kulturnega razpona pa je danes mnogo bližje realnemu stanju. Odpadli so le navidezni vršaci - semenj ničevosti, napuha, videza, zlaganosti, pa tudi zanikrnosti, klavrnosti, protesta in sabotaže.
Tistega Breclja, denimo, ki nosi trahter na glavi, na elitno kulturniško proslavo v Cankarjev dom najbrž ne bi spustili. Ampak razpon med Brecljevim videzom in videzom kateregakoli "člana", ki je morebiti smel celo hoditi na pse - je mnogo večji, kot je med njima širok resnični kulturni razpon. Še več - čeprav bi vsa fino opravljena "elita" Breclja vzvišeno odpravila z mislijo, da je pri njem kultura na psu - ga jaz, nasprotno, če ga primerjam s tistimi, ki hodijo na pse, dojemam kot Deviško Poosebljenje Kulture Z Veliko Začetnico.
Tako, tu je uvodna kost za glodanje, zdaj pa pojdimo k nagradam.
.
Po 562 ojrof
.
Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo recesijsko leto, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.
To je 37 in dobro tretjino šiviljske plače. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati točno 3 leta, 1 mesec in 11 dni. Če je začela šivati 8. februarja 2010, bo za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 19. marca 2013.
Tu pa je treba še dodati, da tej nagradi pripada tudi pravica do izjemne penzije. Standard enega izjemnega penzionista bi lahko vzdrževale 3 - 4 šivilje na minimalcu, če bi bile izjemno radodarne in če bi lahko živele od zraka (od prihrankov bi najbrž težko).

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je skoraj 12 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 13 dni, 5 ur in 18 minut. Če je začela šivati 8. februarja 2010 ob 8:00, bo za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 21. februarja 2011 ob 13:18.
(Izračun je idealiziran - ker je Parlament stvar uzakonil 11.2.10, bodo minimalne neto plače po novem prvič izplačane aprila, za mesec marec.)
.
Nagrajenci
.
Veliki Prešernovi nagradi sta za življenjsko delo dobila 60 let stara baletna plesalka Mateja Rebolj in 65 let star slikar Kostja Gatnik.
Nagrade Prešernovega sklada so dobili igralka Barbara Cerar (39), koreografinja Maja Delak, pesnik Miklavž Komelj (36), skladatelj Aldo Kumar (55), igralec Peter Musevski (45) in gledališki in literarni ustvarjalec Andrej Rozman Roza (55).
.
Nagrada Mateji Rebolj se mi zdi v redu. Če bi bilo odvisno od mene, bi si jo itak zaslužila prav vsaka baletka z izklesanim telesom... Ampak ta dama ni le klasična balerina... Scipion nasice, Rdeči pilot, Krst pod Triglavom... - NSK so vendar pravi osamosvojitelji! Farič, Berger,... - ampak najlepše zveni Živadinov. Ja, Mateja Rebolj je ena tistih, ki se kanijo nekoč izstreliti v vesolje (Petdesetletni projekt Noordung, 1995).
Malce pretirana se mi zdi le dikcija iz utemeljitve, da "je raztopitev scenskih in plesnih paradigem (utelešenih v Mateji Rebolj) v antigravitacijskem polju tako rekoč edini primerek iz dolge plesne zgodovine, ko se je velika plesna utopija realizirala" - kar so ti plesalci z Živadinovim počeli v ruskem avionu, se od figur, ki jih v prostem padu brez posebnega pompa delajo padalci, razlikuje le v odsotnosti vetra.
.
Barbara Cerar si nagrado Sklada seveda zasluži. V strokovni utemeljitvi sicer piše nekaj drugega, ampak vsi vemo, da je Kraljica ljudskih src lani postala s popularnimi TV reklamami za špecerije Tuš.
.
Tudi Maja Delak, brez pardona. Manjši problem je le, da je v svetu sodobnega plesa prisotna tako profesionalno, da se praktično nimam iz česa pošaliti... No, nekaj pa sem vendar našel - več minut sem se trudil, ampak vesoljni internet ne premore podatka o njeni starosti.
.
Miklavž Komelj je seveda, za razliko od lanskega lavreata za književnost, bleščeče pismen v slovenščini - moti me le sprenevedanje Komisije. Povsem jasno je, da je nagrado, vključno s kuverto, debelo kot dve Pulitzerjevi - dobil za remek delo naše nominalne levice, "Misliti partizansko ...". Ne le študiozna knjiga, tudi razstava "Misliti partizansko ..." v Moderni galeriji je levemu delu naše ideološke fronte prijetno celila rane v letu Hude jame...
Kdo torej ni zmogel toliko partizanskega poguma, da bi namesto "Nenaslovljiva imena" - pogumno rekel: "Misliti partizansko ..."?!
.
Na skladateljstvo se resnično ne spoznam, ampak za Alda Kumarja sem že tolikokrat slišal, da upam dati roko v ogenj, da je tu vse b.p.
.
Peter Musevski, tu ni nobenega dvoma, si je nagrado za to, da je idealno podobo "Tipičnega Slovenca" tipičnega slovenskega režiserja - izpilil do te mere, da se je uveljavila kot Prepoznavni Slovenski Izvozni Artikel - več kot zaslužil.
.
Andreju Rozmanu Rozi pa po mojem skromnem mnenju tudi ne bi bilo treba čakati do 55. leta na nagrado za ponarodele TV reklame z Dergancem, da o največjih očeh stare Evrope ne govorimo...
.
Kostjo Gatnika sem si pustil za konec.
Resnično sem navdušen, da so se ozrli nanj. Ne le zato, ker gre za jasen prelom s tradicijo malikovanja zaslužnih likovnih modernistov, idealistov, ujetih v davno mrtev slikarski historični slog. Ne le zato, ker so si upali za slikarski opus nagraditi slikarja s klavrnim, skromnim in nekonsistentnim slikarskim opusom - slikarja, ki je slikal počasi in malo, ki slik ni razstavljal ampak skrival, in ki je slikal perfektno - samo zase. Ne le zato, ker niso šteli razstav, ampak so se poglobili v njegovo razmišljanje in življenje intelektualca, ki je bil pač slikar. Ne le zato, ker niso ocenjevali tistega, kar je pokazal, ampak so nagradili tisto, kar skriva. To so vse tektonski premiki - ampak ne le zato. Za kaj torej tudi?
Perfekten risar. Itak: Magna Purga!!! Stripar torej. Aja, tankal ga je v Šumiju (Osamosvojitelj!). In (na ALU je to najhujša zmerljivka) - ilustrator.
Jaz ga jemljem v kompletu; v kompletu, razumem jaz, je bila podeljena tudi Nagrada s Penzijo - v kompletu s Kamilo Volčanšek. Njeno ilustratorstvo mi je šlo od nekdaj dražljivo na živce - makaronastih las nikoli nisem zmogel prebaviti. Ampak ko je 2004 udarila s tisto slavno razstavo v Equrni, nas je vse peljala scat. V njenih slikah, v tistih stiliziranih konveksnih babnicah, izpiljenih do perfekcije - vidim oba.
In še čisto osebna zadeva - ko sem bil mali, v vrtcu, sem veliko študiral Cicibana. Postopno sem tako, ne da bi se tega posebej zavedal, izpili okus za ilustratorje. Cenil sem Boža Kosa, Marjana Mančka, Matjaža Schmidta, Jelko Reichman, Marjana Amaliettija, Kostjo itak, Kamilo Volčanšek zaradi špagetov malo manj. Sovražil sem Milana Bizovičarja, Aca Mavca, Maričko Koren. Do Marjance Jemec Božič, Marlenke in Marije Lucije Stupica pa sem bil indiferenten. No, zanimivo je bilo, ko sem tu in tam, ko sem s kakim kolego cicibanom skušal prediskutirati likovno opremo najnovejšega Cicibana, vedno znova ugotavljal, da ljudje ne ločijo niti zrnja od Bizovičarja, kaj šele, da bi bili sposobni iti v podrobnosti...
No, doma sem imel tedaj med drugim slikanico z naslovom "Jure kvak - kvak". Izjemna zadeva! Ja, narisal jo je naš lavreat. Neki Jure je pri kosilu vedno zraven tankal vodo, se zato spremenil v žabo, dokler ga niso rešili z veliko skledo jagod s smetano. Ne vem kako mu je uspelo, ampak Kostja Gatnik ima, zaradi "Jureta kvak - kvak", pri meni še obilo bonusa.
Kostja Gatnik - čestitam, privoščim, svaka čast!
.
Slavnostni govor
.
Zaključimo s slavnostnim govorom Mirana Zupaniča (Otroci s Petrička):
"...Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."
To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. ...
.
Takoj se odzovem. Zupaničev govor je bil preroški. To je jasno, saj je bil natisnjen na vabilih že par dni pred pasjo zadevo. Žižkov citat je bil sicer uporabljen zato, da bi vzbudil zgražanje in strnitev vrst v obrambo CD avditorija, ampak danes stvar vidimo v širši luči.
Elito, ne le kulturniško, ki hodi na pse, bi narod, prepričan sem, danes mirne duše žrtvoval. Citirani odlomek tako vidim kot poziv VSEM, ne le konzumentom visoke kulture - tudi kulturniškemu cehu v najširšem smislu, pa takim in drugačnim elitam - da se soočimo s tem, da bo treba marsikaj na novo regulirati.
Svetovna recesija je za to ugoden kontekst - moralnega in etičnega ogrodja ne potrebuje le finančni sektor. Zdi se, da se bo treba k nekakšnim vrednotam vrniti na vseh nivojih. Celo naše elite se bodo morale posloviti od moralnega karkolizma, celo naši novinarji se bodo nekoč morali odpovedati ponižujoči vlogi levo- in desnosučnih vojščakov. In celo naš mali človek si bo nekoč moral vzeti pravico utemeljeno verjeti, da niso vsi ostali apriori izprijeni, da obstajajo absolutne vrednote in da so pravila za vse enaka.

ponedeljek, 8. februar 2010

Brcajmo!

Seveda sem podelitev Prešernovih nagrad spremljal.
Stvar si zasluži daljši komentar, denimo v tem stilu, zaenkrat pa čisto lakonično.
.
Zupanič je dobro omreženemu avditoriju prekrasno serviral Žižka -
bil je res čudovit moment. Kasneje pa je povedal tudi, da je treba bolj brcati.
Tudi to je bilo lepo poslušati.
.
Ker jaz zase menim, da že brcam. Denimo takole.
Ali je tako v redu?
.
Lahko noč.

ponedeljek, 1. februar 2010

Kdor ne skače ni Slovenc

The Truest Sense of the Moment
(olje na lanenem platnu, srebrni lističi /
uokvirjeno 126x126 cm /
Nov. 09 - Feb. 10)

četrtek, 28. januar 2010

Renesančni človek

V času, ki je vsaj pri nas slikarstvu izrazito nenaklonjen - ko akademsko izobraženi slikarji, da bi se izognili popolni marginalizaciji, množično odmetavajo čopiče, si spreminjajo imena (najraje v "Janez Janša", lahko pa si le dodajo pomembnozveneč dodatek tipa "Olmijah", "Vega" ali "Tébi") in se, namesto slikanja, lotevajo "delanja projektov", če pa kljub vsemu vendar narišejo kako sliko, rečejo temu "projekt Slika", slikarski razstavi pa rečejo recimo "slikarski projekt" - se hkrati, to je izrazito čudno, z vseh koncev pojavljajo novi in novi. Tako se zdi, kot da bi bilo malanje nekaj najbolj plemenitega, pomembnega, cenjenega, rentabilnega, takorekoč svet odrešujočega.

Nekoč je bilo tako, da so malarji malali, malali celo življenje - da bi posthumno morebiti postali znani, da bi imela njihova žlahta končno kaj od tega početja. Danes pa v vrsti pred štafelajem stojijo tisti, ki so že znani, in se mečejo na trepalnice, da bi se s svojimi čopiči lahko prikopali do platna. Inštitucije umetnostnega sistema so slikarstvu izrazito nenaklonjene - hkrati pa, se zdi, si vsak, ki je že znan ali uspešen zaradi povsem drugih stvari, nazarensko želi, da bi se svetu predstavil kot - slikar.
.
Nekdo je nekoč definiral pojem "renesančni človek". Danes je to v glavnem pejorativ (vsacga mal', vse sk'p n'č) - ker je znanost tako napredovala, je čas polihistorjev nepreklicno minil. Ampak v času, ko je živel neki Leonardo da Vinci (1452 – 1519), je bilo drugače. Ta je dejansko na mnogih področjih obvladal vse tedaj dostopno znanje, hkrati pa je rinil še dlje. Pravijo, da je bil vsaj inženir, biolog, kipar, matematik, pisatelj, glasbenik, arhitekt, anatom, pesnik in, ja, celo slikar (med drugim je narisal Zadnjo večerjo in Mono Liso). Baje je bil tudi velik prokrastinator, ampak to je najbrž "renesančnemu človeku" imanentno.
Nekateri pa pravijo, da je arhetipski "renesančni človek" Michelangelo Buonarroti (1475 - 1564). Ta je bil kipar, inženir, pesnik, arhitekt, ... in, ja, tudi slikar (med drugim je poslikal strop in zadnjo steno Sikstinske kapele).
Čeprav je živel v času baroka, je zgleden primer "renesančnega človeka" tudi Gian Lorenzo Bernini (1598 - 1680) - kipar, arhitekt, scenograf, inženir, pisatelj in, ja, tudi slikar.
Gotovo je bil "renesančni človek" tudi naš Janez Vajkard Valvasor (1641 - 1693). Bil je poklicni vojak, pa tudi pisatelj, kartograf, tiskar, založnik, izjemno radoveden raziskovalec, strasten zbiralec, pedofil (z Ano Rozino Graffenweger se je oženil, ko je imela 13 let, za kar bi moral danes najbrž v zapor) in, ja, takorekoč slikar - bil je izjemno nadarjen risar, bakrorezi v Slavi so narejeni po njegovih risbah.
.
Vsi omenjeni so med drugim tudi slikarji. Zato stvar raje obrnimo in poglejmo, ali je tudi med bolj (ali manj) živimi slikarji - kakšen kandidat za "renesančnega človeka". Nešteval bom brez reda, kot pade iz glave:
.
- Daleč najbolj uspešen umetnik vseh časov, Damien Hirst (1965), ki je s svojo umetnostjo zaslužil milijardo ojrof(!) - je lani oktobra nenadoma razglasil, da je ustavil vse umetniške aktivnosti in se lotil - slikarstva. Še več, priznal je, da je skrivaj slikal zadnjih nekaj let, v slogu Francisa Bacona. Njegovo slikarstvo pa so kritiki enoglasno povsem raztrgali. Kakorkoli že, "slikar" Damien Hirst je tudi vsaj še uspešen umetnik, poslovnež, lastnik restavracij in filantrop.
- Slikar Arsen Dedić je poleg tega tudi pisatelj, skladatelj, pesnik in pevec.
- Slikar Ronnie Wood je poleg tega tudi pisatelj, igralec, galerist, glasbeni založnik, igra pa tudi bas in kitaro pri nekih Rolling Stonesih.
- "Trgovec z orožjem" Jure Jurček C. je poleg tega nekoč kandidiral za predsednika, baje pa je tudi slikar.
- Slikar André 3000 je poleg tega baje tudi igralec, raper, modni kreator, plesalec, muzikant, pisec besedil in pevec, deluje pa tudi v skupini OutKast.
- Pokojni slikar Adolf Hitler je bil poleg tega tudi pisatelj, politik, arhitekt, predsednik, vojskovodja, začel pa je tudi svetovno vojno in jo izgubil.
- Slikar Bogdan Barovič je poleg tega tudi vsaj še župan Trbovelj in poslanec v slovenskem parlamentu - pravkar denimo tam visijo slike, ki jih je naslikal čisto sam.
- Predsednik Socialistične stranke Albanije, Edi Rama, ki je poleg tega župan mesta Tirana, pisatelj, nekdanji minister za kulturo, nosilec naslova "Najboljši župan na svetu 2004", nosilec naslova "Evropski heroj 2005" časopisa Time - je tudi slikar.
- Slikarka Urška Bačovnik je poleg tega tudi zdravnica in prva spremljevalka predsednika SDS. Njene slike, denimo ta, se prodajajo po 2.500 ojrof! (Tu bi se spodobilo omeniti vsaj še znane slikarke Vlasto Nusdorfer, Štefko Kučan, Tjašo Andree Prosenc, Heleno Blagne Zaman, Romano Jordan Cizelj, Evo Longyka, Vito Mavrič, Polono Vetrih, Eldo Viler, Mileno Zupančič, Zdenko Čebašek Travnik in Darjo Zgonc - ampak njihove slike dosegajo precej nižje cene.)
- Slikar Davor Gobac je med drugim muzikant, pisec besedil in glasbe ter glavni človek skupine Psihomodo pop. Slik ne prodaja, ampak jih le poklanja prijateljem, prodaja pa le grafike, in to drago.
- Slikar Vladimir Putin je poleg tega vešč tudi vsaj še poklicev predsednik, predsednik vlade, judoist s črnim pasom, KGBjevec in fotomodel. Pred dobrim letom je denimo na dražbi eno samo sliko uspel prodati za milijon ojrof! Tole sliko, ki jo je narisal v pičlih 20 minutah (Genij!), dokončal pa jo je neki anonimni profesionalni slikar. Slika prikazuje, kako se vidi skozi okno, če zunaj sneži, na zgornji polovici pa je tudi zelo velik podpis samega Putina.
- Slikar Pete Doherty je med drugim tudi maneken, pisatelj, pesnik, zaročen je bil s Kate Moss, tekstopisec in pevec v skupini Babyshambles.
- Slikar Dalaj Eegol je med drugim tudi muzikant, bil pa je že tudi Ali Ramis Džafić in Ali En, Leva scena pa to (še vedno si jo rad zavrtim).
- Slikar Bob Dylan, rojen kot Robert Allen Zimmerman, je med drugim tudi pisatelj, muzikant, pesnik, kantavtor in celo ena najbolj vplivnih oseb 20. stoletja. Svoje slike je prvič pokazal v majhni vzhodnonemški galeriji, dobri 2 leti nazaj.
- Pokojni slikar Winston Churchill je bil med drugim tudi vojak, zgodovinar, oficir, politik, predsednik vlade, zmagal pa je tudi v 2. svetovni vojni. Na to temo je napisal tudi knjigo z naslovom World War 2, za katero je leta 1953 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
- Yaya, sicer Jadranka Ivaniš, pevka skupine Jinx in žena Dubravka Ivaniša Rippera, vodje skupine Pips Chips & Videoclips, je med drugim tudi čisto prava akademska slikarka.
- Slikar Silvester Stallone je med drugim tudi igralec, režiser, scenarist, lastnik zvezde s svojim imenom na nekem hollywoodskem pločniku, ...
...
.
Zaključimo tole z eno umetniških slik slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka.
Slikar Karl Viktor Erjavec, diplomirani pravnik, ki je sicer že podal odstop, a je formalno še vedno minister za okolje, je med drugim sposoben opravljati tudi funkcije ministra za obrambo, državnega sekretarja na Ministrstvu za pravosodje, vodje kabineta in direktorja strokovne službe v Uradu varuha človekovih pravic, člana Izvršnega sveta Skupščine občine Kranj, člana upravnega odbora Stanovanjskega sklada RS, pa zabavljača, humorista in pavlihe.
Še več - poleg predsedovanja stranki Desus je dokazano sposoben biti tudi član stranke LDS, član stranke SLS in član stranke SKD. Poleg tega hodi tudi na Jošt, sprehaja svojega pesa in igra tenis.
Slika je gotovo zelo kvalitetna, predvsem pa je razločno podpisana, strokovno bi se reklo signirana, na veliko in na zelo vidnem mestu. Tu si bom drznil potegniti paralelo celo z znano sliko slavnega slikarja Putina, ki se je podpisal le malo večje, pa tudi bolj zgoraj, in ki je svojo sliko prodal kar za milijon ojrof. Ni vrag, da ne bi tudi ta dosegla zelo visoke cene - če bi le bila naprodaj.
Čeprav ne more biti več minister za okolje in prostor, se jaz za njegovo prihodnost prav nič ne bojim. Prihodnost slikarja Karla Viktorja Erjavca, renesančnega človeka, je gotovo svetla.

petek, 25. december 2009

Bistvo življenja

Nazadnje sem narisal tole sliko. Zelo je fajn.
.
Ker pa je takoj pričakovati pripombe v smislu: "Pa saj nisi ti razkrinkal DNK! Kako lahko tako sliko prodajaš kot svojo!?", bom raje vnaprej malo razpredal.
.
Kot vedno, jaz tu ne ponujam podobe - podoba je, kar se mene tiče, pri sliki še najmanj pomembna. Ponujam artefakt sliko, ki je rezultat nekakšnega konceptualnega početja.
.
Koncept je pa... No, na kratko gre za, se pravi, "jebanje samega sebe v glavo".
Taka je pač trenutna percepcija - če bi se nekoč spremenile zunanje okoliščine (če bi se pojavil demand in bi končno videl denar), bi popolnoma isto početje najbrž dojemal kot "dobro plačano delo".
.
Na dolgo je pa tako:
Z interneta sem snel zelo majhno sličico in si jo sprintal. Potem sem jo s čopičem na grobo prerisal na platno (pomagal sem si z redko mrežo črt s svinčnikom). Potem sem vse ozadje (in še malo več, za dobro vago čez risbo) pobarval s črno. Potem sem to, črno, premazal z "lepilom" za pozlato. Čez 3 ure pa sem to "pozlatil" s plehom, se pravi s kovinskimi lističi, debelimi nekaj mikronov. To sem lepo zgladil in odsesal odvečno kovino. Potem sem vse skupaj prelakiral. Potem sem pa končno lahko začel risati tisto, kar ni ozadje. In če je bilo do sem hitro, je ta faza resnično zamudna. Spet sem sedel neto nad 60 ur.
.
Rezultat je vsekakor zanimiv; mene to zanima, drugače bi seveda tudi sam že davno odvrgel čopič, kot večina kolegov. Zanima me tisto, kar ostane od slikarstva, če sliki odvzamemo podobo.
.
Lahko noč.
.
(Essence of Life / oil on linen, partly silver plated / framed 148x148 cm / Oct - Dec 2009)

torek, 15. december 2009

En Pahor naprodaj!

.
Tile dve sem narisal za novoletno dražbo galerije Hest.
Meni ni všeč, da so letos vsem v risanje vsilili svoje standardne ploščice premera 13cm (enostavneje bi bilo, če bi vsak prispevaj kaj iz svoje stare zaloge), ampak če so drugi avtorji sprejeli, je moralo biti dovolj dobro tudi zame.
Ker ploščica spominja na 2D projekcijo kugle, pa ker bo ravno Novo leto, sem si zamislil poslikavo v smislu kugle za na smreko.
No, Monrojko so prejšnji teden (Javšnik je vodil dražbo) že poceni prodali v Ljubljani, to sredo bojo pa v mariborskem Hestu prodajali še Pahorja (polni naslov slike je "Čudoviti Pahor"). Če bi kdo mel...
Izkupiček gre zavodu Soča.
.
Lahko noč.

sobota, 5. december 2009

Prerez 59

"Ne takih grdih slik delat - lepo, všečno sliko nariši, boš takoj prodal,"
kar naprej poslušam.
.
Evo, tu imate. Če to ni ena všečna slika, sem jaz bicikel.

Prerez 59 / olje na lanenem platnu, tolčena kovina / uokvirjeno 186x51 cm / 10-11 09

petek, 6. november 2009

Mladinina pravica do drugačnega videnja

Odprem danes Mladino, pa na 12. strani, v rubriki Manipulator, zagledam obupno zanič (zrnato, neizostreno, slabo osvetljeno in porazno kadrirano) podpisano avtorsko fotografijo 3 od teh 5 Ovc (ki skupno predstavljajo 1-2% neto poslikane površine vseh razstavljenih platen), pod njo pa podobno kakovosten podpisan avtorski članek, bojda "poglobljeno strokovno recenzijo" moje razstavice, ki bo vsaj še naslednji teden visela v Muzeju novejše zgodovine.
.
Strnjen povzetek remek dela slavnega slovenskega novinarja Marjana Horvata se glasi takole:
...razstava fotografij z naslovom Slike ... sin Marka Štrovsa ... NSi ... KSD ... MATILDA ...
.
Torej - jaz razstavi nisem dal naslov "Slike" brez razloga. Naslov sem skrbno izbral natanko z namenom, da bi genijem tipa Marjan Horvat olajšal umetniško percepcijo - da ne bi, skratka, na slikarski razstavi v silnem iskanju fotografij - cerebralno bankrotirali.
.
Zdaj - jaz sicer ne vem, kaj počne ata Horvat, me pa pravzaprav niti ne zanima. Čeprav se meni konkretni veleumni novinarski dosežek ne zdi vreden pol kurca, mi kljub temu ne pade na pamet, da bi avtorstvo pripisoval komurkoli drugemu, kot pač podpisanemu. Tudi nimam posebne potrebe, da bi poleg podpisa Marjana Horvata pisalo, da je to sine od fotra od Marjana Horvata, katerega bitje in žitje da najbolje opiše beseda Matilda.
.
Ampak Marjan Horvat je gotovo brihten fant in precej verjetno je, da je zapisal, kot je, namenoma. Da si je prizadeval doseči nek cilj. Poglejmo torej, kam bi lahko meril:
- sugeriral je, da so slike na moji razstavi fajn, ampak da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs (v skladu s tezo, da je delo Shakespeareja preveč zajetno in kompleksno za eno osebo in da on ne more biti avtor - resnica pa da potemtakem je, da je vse tisto napisal nekdo čisto drug, ki pa se je, le po naključju, ravno tako imenoval Shakespeare)
- sugeriral je, da so slike zanič, kar pomeni, da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs, ki je torej le zlorabil moje ime, da bi se lažje infiltriral k Dežmanu
- sugeriral je, da so slike fajn in na mestu, čeprav sem jih narisal jaz, da pa jih nikakor ne bi smel obesiti v Cekinovem gradu, ker je Marjan Horvat enkrat videl Markota Štrovsa in Dežmana skupaj na televiziji
- sugeriral je, da so slike zanič, da pa je Marko Štrovs s križem in mečem prisilil gospoda Dežmana, da jih, v nasprotju s svojimi visokimi umetniškimi merili, proti svoji volji obesi v Muzeju novejše zgodovine
- sugeriral je, da so moje slike fajn, vendar pa so všeč tudi gospodu Dežmanu, pod katerega direktorovanjem pa bi bilo treba v Muzeju novejše zgodovine razglasiti prepoved prirejanja kakršnihkoli umetniških razstav, razen tistih, katerih avtorji so si ime spremenili v Janez Janša
- ...
.
Tale Marjan Horvat je gotovo brihten fant, pa je svoje remek delo genialno zastavil tudi tako, da med vrsticami nič kaj subtilno, ampak na megafon, vpije: NEPOTIZEM!
Povedati nam hoče, da je meni ata konkretno razstavo zrihtal.
No, to je ravno nasprotno od resnice. Jaz to vem, lahko tudi tu napišem, verjeti pa itak ni treba.
Pred mesecem me pokličejo v MNZ, v pisarni sta slikar Črtomir Frelih in direktor Jože Dežman.
- Tole se nama zdi fajn... Bi mel razstavo? Kr drug teden, mamo glih frej. Ad hoc, nobenih tiskovin, nobene mega otvoritve, email vabilca samo razpošljemo - je pa prostor en mesc frej.
- Kako ste zvedl zame?
- Tale tukaj mi je povedal, Črtomir Frelih.
- Sigurno? Po nobeni drugi liniji?
- Je tako.
- Ajde, pripeljem slike.
malo kasneje:
- Pa poznaš ti enga Markota Štrovsa?
- Ja, oče. A vam je slučajno on kej reku?! Ne bi maral "po zvezah"!
- Nisem vedu da sta sploh v žlahti...
.
Hec je drugje.
Hec je v tem, da to ve tudi Marjan Horvat. Vem da ve, ker me je par dni nazaj klical po telefonu, se predstavil kot novinar Mladine in povedal, da to ve, ampak da Mladina pač pripravlja nov napad na ideološki fronti.
Povedal je, da je prebral Štabni dokument in sugeriral, da bi v zvezi z mojo razstavo lansiral afero v neki drugi točki, ampak sem mu prijazno svetoval, da iz tistega jaz ravno ne bi delal afere.
Povedal je tudi, da bo spisal genialno recenzijo razstave, da pa si je sploh nima namena ogledati, ampak bo napisal kar na pamet.
Jaz sem mu potem prijazno svetoval, naj si stvar vendarle pogleda, da je fajn, pa tudi napisal bo lažje. Če pa že išče kaj zanimivega, naj se razpiše o tem, da so otvoritev popolnoma bojkotirali. Bojkotirali so jo janševiki in krščanarji (ti so so razstavo proti svoji volji par dni kasneje blazno množično ogledali, ko so tam obhajali obletnico SKD), tardeči itak, kulturniki pa sploh, da o novinarjih ne govorimo. Bojkot je bil tako očiten, da bi ga lahko z nožem rezal.
.
* * *
Mladina je bila vedno najbolj zanimiva, ko je bila v opoziciji. Enako velja za vsa občila - ko so na oblasti njihovi, se nujno bolj ali manj spremenijo v trobila. In meni osebno se trobila gravža brati - to je poden v smislu intelektualnega izziva. Mladina je danes v situaciji, ko je provladno trobilo, in jaz to stisko razumem. V podobni situaciji je, kot so bili Janševi brezplačniki takrat pred volitvami.
.
Ampak če si želi ohraniti videz skozi "likovno kritiko", naj se raje razpiše o tej diverziji bioenergetikov.
Če se želi iti raziskovalno novinarstvo na področju nepotizma v slovenski kulturi, naj razišče sorodstvena razmerja med teticami na kulturnem ministrstvu in njihovimi artističnimi partnerji, otroki in posinovljenci. Follow the money, vraga - sam nisem, razen statusa, v življenju pokasiral še niti tolarja subvencij!
Namesto nedolžnega, zastonjskega, priložnostnega zapolnjevanja praznih sten na MNZ, pa za začetek raje revidirajte naše drage predstavitve na Beneškem bienalu in podobno.
.
Če Mladino skrbi nepotizem na splošno, pa naj raje vrže oko na take primere. Neverjetno močna podpora državnih podjetij in privat bogatašev - za robo (gre za prodajanje določenega videza), ki je škart.
.
In končno - če Mladininega Marjana Horvata v resnici skrbi nepotizem, naj vpraša svojega urednika sleš lastnika, koliko članov dinastije Repovž - Lorenci je poslovalo na Delu, preden je tamlajši skupaj s tistim udbovskim Saftijem kupil Mladino.
.
Lahko noč.

sreda, 21. oktober 2009

Štabni dokument

Nikoli nisem znal kot Jure Jurček C.
Jaz lahko napišem milijon takihle "štabnih dokumentov", je pa seveda jasno, da ga na svetu, niti na Finskem, ni bedaka, ki bi mi zanje turil po 340k. Res je pa tudi, da ne pokrivam niti Drnovška, niti Ropa. Kaj šele nekega brata od Rajka Janše, kenede.
.
* * *
Najbolj hecno je, da sistem razumem do obisti.
.
Treba je pač okoli svoje osebe in početja zgraditi čimveč metafizičnega balasta (sintagmo sem že parkrat definiral, denimo tule). Treba je trositi čimveč bulšita. Treba se je dobrikati pravim ljudem in (skupaj z množico) udrihati po napačnih. Treba se je smukati okoli Rotary in Lions. Okoli 21 in YES...
.
In v razna Društva je treba riniti, pa čeprav ga serjejo. Vseskozi je treba imeti pregled nad tem, kdo je na pozicijah v raznih Komisijah, kdo bi se tja lahko prerinil v prihodnosti, in kdo je v nemilosti (takih se je treba izogibati).
.
Na splošno je izredno koristno trobiti z nominalnimi levičarji - treba se je za takega razglasiti, nekritično ponavljati servirane floskule, biti v eno smer občutljiv ko mimoza, v drugo pa psihopatsko leden kot množični morilci brez groba pokopanih.
.
Načelno se izjemno splača preimenovati v Janez Janša (eden se je nedavno že preimenoval nazaj, saj je zaradi izjemnih zaslug baje postal docent risanja na ALU, čeprav risati, kolikor se spomnim, ravno ni znal). No, pa saj se trudim - ampak ko sem Ministrstvo za kulturo 2 leti nazaj prosil, da mi dodeli delovno štipendijo, da si spremenim ime v Mitja Ribičič, sem dobil odgovor, da sem napačno izpolnil obrazec. Med vrsticami zavrnitve pa berem: "MK u proraćunu ima financiranje još 7 Janeza Janša, a za Ribičič Mitja nemamo u programu... A da te subvencioniramo u Janez Janša?"
.
Seveda se ni dobro zameriti "Stroki". Kot zelo nadebudnega in zagnanega študenta so me denimo v 3. letniku ALU uvrstili, skupaj s starejšimi, na neko razstavo v Bruselj. Natisnili so bogato knjižico, skupaj z reprodukcijo moje 2,7x1,7 m slike na lesu. Potem pa me oseba Z (v imenu Stroke) obvesti, da bodo tja poslali manjše slike in naj dam katero drugo, ampak čisto majhno. Pa sem nespametno rekel, da je to čudno in da ni prav, saj so vendar že natisnili kar so nenazadnje skrbno izbrali. Pa se oseba Z v imenu Stroke v trenutku razjezi in se po hodnikih Akademije začne dreti:
"Pa ti veš kdo smo MI!? MI te naredimo ali uničimo!"
Bohpomagi, sem si mislil. Ampak oseba Z je danes še mnogo bolj čvrsto vsidrana v Stroki. Vmes sem jo v živo videl le še, ko sva se oba znašla med povabljenci na neki džet-set poroki, drugič pa na neki razstavi v MG. Obakrat sva sicer izmenjala bežen očesni kontakt in celo par besed, v zraku pa je bilo skozi hinavščino vsekakor čutiti Nemilost, da bi jo lahko z nožem rezal. Anekdotica pač.
.
Tudi galeristom se ni dobro zameriti. V najbolj znani slovenski prodajni galeriji, ki pripada pomembni dinastiji, ki pokriva tako desni, kot levi spekter, tako likovno stroko, kot visoko politiko - imajo tudi vitrinico z nekakšnim "duhovnim" nakitom. "Kristali" pa to, najbolj popularni pa so nekakšni "energetski prstani". Nekoč sem ta "energetski" biznis menda preveč na glas komentiral, pa sem hitro padel v nemilost. Nič čudnega - njihove "energetske prstane" sem po tistem opazil nositi praktično vse njihove umetnike, popularni pa so celo pri likovnih kritikih... Mar bi bil tiho, si ga kupil in ga okoli njih javno nosil in hvalil, kako da čudežno učinkuje, doma bi ga pa pač snel in štel denarce...
No, njihova šefica, ki mi je na začetku v denar spravila precej slik, mi je postopno začela delit "strokovne" nasvete, češ naj raje rišem metuljčke in podobne lepe stvari, v živih barvah kot Arjan P., take slike da so ljudem všeč za na steno... Prijatelj pa mi je nekoč povedal, da se je konkretno zanimal za nakup moje slike, dotična pa mu je na vse načine vsiljevala, naj kupi (začuda zelo mračno) sliko Ficka M., ki je tam pač v milosti,...
No, hinavščina vsekakor ni temelj za sodelovanje...
.
Najbrž mi ni koristilo niti, ko sem nekoč na blogu nespametno komentiral Drnovškovo pomilostitev (še vedno) edinega pravnomočno obsojenega tranzicijskega milijonarja. Ja kaj sem pa vedel, da bo mladi rod iz znane umetniško - igralniške dinastije takoj po tem odprl ambiciozno prodajno galerijo...
Ne pridem zraven, pa če se na glavo postavim...
.
Problem imam tudi z vezami in poznanstvi, pa tudi s fehtanjem davkoplačevalskega denarja. V 10 letih "na statusu" nisem (razen prispevkov za delovno dobo, za kar sem državi neskončno hvaležen!) uspel potegniti niti tolarja kakršnihkoli subvencij. Sem pa po tem, ko sem odkril, da država vsako leto podeli 10-15 "delovnih štipendij" po 10k ojrof (kar pomeni, da je v tem času 100-150 mojih kolegov vsaj enkrat na tiho med drugim(!) potegnilo po 10k ojrof in so v bistvu nelojalna konkurenca), že 2x poskušal tudi sam. Prvič, kot rečeno, "nisem pravilno izpolnil obrazca", drugič pa so me vsaj vsebinsko zavrnili, z njihovim točkovanjem.
.
Da v času "na statusu" nisem "po vezah" prodal niti ene slike, dobil niti ene razstave, še več - še nikoli nisem svoje slike posodil v svrhe pranja denarja, in da nisem (razen prispevkov) posisal niti tolarja davkoplačevalskega denarja, je mogoče nespametno in me je gotovo precej stalo. Imam pa tozadevno vsaj mirno vest - to pa je vendar priceless :)
.
Vrnimo se k Juretu Jurčku C.
Njegovega slikarstva ne poznam, vem pa, da je ZNAN.
In šteje edino to - vse se da unovčiti, ko ime postane blagovna znamka.
Zanj sem prvič slišal pred leti, ko je neki Veselko v eni izmed oddaj, ki so izstrelile Produkcijsko skupino Mangart, šel na obisk k "svojemu prijatelju slikarju" v nekakšno "Belo Vilo z Bazenom" nekje v okolici Celja.
Nekaj kasneje je hotel postati predsednik, tedaj je postal še bolj znan.
Po tem je postal še bolj znan, ko so ga vlačili po časopisih, da ne plačuje "zapitkov", da je povsem spufan, povrh pa ga bivša žena podi iz Bele Vile z Bazenom.
Najbolj pa je postal seveda znan, kot že vsi vemo, z afero Preplačane Erjave Kahle. Najprej smo izvedeli, da je bil sploh zraven, potem koliko je potegnil, nazadnje pa je brat od Rajka Janše opisal njegov štabni dokument.
Kakorkoli že, metafizični balast se veselo kopiči...
.
* * *
Naj svoj štabni dokument zaključim s par obvestili, ki jih, dokler je moja spletna stran na hladnem, nimam kam uturiti:
.
- 19. in 20. septembra sem imel možnost na sejmu "stare kripe & kič" (al kako že) s svojimi slikami zapolniti ves prostor, dodeljen Galeriji Hest 35. Predstavitev je, kar se mene tiče, uspela čudovito. Kontekst v hali, namenjeni "antiki in slikam", je bil tako neprecenljivo osladno natrpan s kičerajem, da mi za cinično distanco ni bilo treba poskrbeti drugače, kot da sem vmes obesil tako sliko na temo T2, kot tisto s papežem in Bin Ladnom. Odziv je bil vzpodbuden :)
.
- od 8. do 30 novembra je v Galeriji Velenje razstava po izboru Društva likovnih kritikov. Predstavljen sem s tremi Kvadrati, kar je zelo lepo.
Mogoče bi sam izbral druge slike, v monografiji napisal drugače in drugače naredil tudi kaj drugega. Po drugi strani pa me zanima nevsiljena percepcija mojega početja, tako da kateremukoli kritiku nimam najmanjšega namena česarkoli sugerirati in se mi zdi razstavljeno in zapisano v tem, pomembnejšem smislu, zelo v redu. In sem izjemno zadovoljen, da sem zraven. Še več - v prispevku z razstave v Kulturi po Odmevih se je gospa Koren - Božiček, vodja Galerije Velenje, izmed vseh postavila natanko pred moje slike, kar ni ostalo neopaženo.
Pejta pogledat!
.
- Danes, ob 6 popoldne, pa bo v Muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu v ljubljanskem Tivoliju otvoritev moje samostojne razstave. Viselo bo od 21. oktobra, do 14. novembra.
Razstava je bila organizirana nekako ad hoc, mene pa je (iz očitnih razlogov) predvsem skrbelo, da ja ni po kakih vezah. No, prepričal sem se, da me je predlagal slikar, ki ga cenim in ki ga osebno prej nisem poznal in je moja vest povsem čista.
So se pa vmes dogajale milorečeno čudne stvari - v par dneh, ko je bil šef v Bruslju, se je zgodil upor "srednjega meniđmenta" v podobi neke tetice, ki naj bi tam skrbela za organizacijo razstav. Ne direktno - s hinavskim sklicevanjem na karkoli ji je pač padlo na pamet, je PO tem, ko sem slike že pripeljal v Ljubljano in ko so bila vabila že pripravljena, hotela stvar zminirati. Omenjena menda spada med ljudi, ki ne zmorejo biti iskreni, česar osebno resnično ne cenim. No, kljub temu sem zaznal, da se ji moje nedolžne slikice zdijo preveč "provokativne"(???) in da so ji osebno bolj pri srcu naslikani kozolci, ali pa vsaj čolni. Skratka, sodeloval sem že na več 10 razstavah, česa podobnega pa vsekakor doslej še nisem doživel.
Kakorkoli že, stvar se je vmes solidno razpletla, včeraj sem slike obesil in sem nad postavitvijo navdušen. Predvsem zaradi konteksta - skozi razstavišče (ki je prijetno mračne bordo rdeče barve!) poteka začetek in konec ogledne poti skozi slovensko novejšo zgodovino.
.
Vabljeni!

četrtek, 24. september 2009

À la Picasso

Tule je 7 najnovejših Ovc na platnu.
Nekega Picassoja sem za foro kopiral, iz kubistične faze.
Kopije so korektne (za nekatere sem, vraga, porabil 15 neto ur!), proporci držijo, le malo manjše so (da ne bom vseh mer navajal - najkrajša stranica najožje meri 148mm, najdaljša najvišje 355mm). Če ima kdo preveč časa, lahko izbrska podatke o Picassojevih originalih. No, slikce sem seveda tudi diskretno sabotiral z ovcami.
Zdaj - čeprav gre pri Ovcah™ za olja na klasično grundiranem lanenem platnu, Picassojevi originali pa so nekateri celo preprosteje skup zmetani, so moje kakih 1000 do 10.000 krat cenejše (sem pač še živ).
Bi kdo mel?
.









.

.

.
.
.
.
.
.
.
.
.
Ovce smo
Evo, 200 ovc
Ovce na platnu

petek, 24. julij 2009

Prerez 58

Kot sem pravkar omenil, bom končane slike začasno objavljal na blogu.
Tule je pa ostalih 57 Prerezov.
.
Prerez 58:
olje na lanenem platnu,
uokvirjeno 186x51 cm,
junij - julij 2009
.
Tale slika se meni osebno fejst dopade, žal pa cena tudi tokrat ne dosega proizvodnih stroškov (če bi si vsako izmed dobrih 100 porabljenih ur hotel zaračunati po urni postavki recimo javnega uslužbenca z visoko šolo).
Videti pa se jo da že danes zvečer na prijetni avstrijsko-slovensko-italijanski skupinski razstavici v bližnji zamejski galeriji Šikoronja:
(Skoz tunel Karavanke > prvi odcep na desno > glej table do vasi Rožek/ Rosegg)
Vabljeni!

Selitev

Fotografije končanih slik že skoraj 10 let zlagam na staro spletno stran.
"Urejal" (že dolgo je stagnirala) sem jo sam, saj je bila postavljena na prijateljskem spletnem servisu Spletomat. Ta platforma pa se je sčasoma izpela, povrh pa so se malo spreminjala razmerja med lastniki domene. Izvedel sem skratka, da bodo (so jo že) mojo staro spletno stran ukinili zadnjega junija.
.
Zato sem si s priročnim programčkom najprej izdelal kopijo. Offline Explorer je zelo uporabno orodje, se je pa treba malo poigrati z nastavitvami, da si človek sname natanko toliko kot je potrebno - mimogrede se namreč lahko zgodi, da downloadaš celoten internet. :)
Programa seveda nisem kupil, le "testiral" sem ga tako, da sem si varno shranil vseh 2.400 elementov (strani, slik,...) z vsemi medsebojnimi povezavami in ohranjenimi externimi linki.
.
Potem sem pri tvrdki GoDaddy nabavil domeno peterstrovs.com, menda ni stalo več kot pičlih 10$/leto.
Zdaj torej končno posedujem domeno, podobno mojemu imenu, a ni to fajn.
.
Potem sem, z veliko pomoči Aleša in Sandija, s pomočjo programa Filezilla Client, ves material sFTPjal na njun server. Se še enkrat lepo zahvaljujem.
.
In, vuala, tule je moja stara stran, spletni arhiv slikc, varno spravljena od konca junija. Je pa bilo treba tole napisati, ker ljudje baje ne vejo.
Enako dobite s klikom na ikono na vrhu sidebara. Je pa zunaj veliko linkov na posamezne podstrani, ki so naenkrat spodrezani. Ker jih zaenkrat ne mislim popravljati, vam le navržem trenutna nahajlišča par priljubljenih lokacij:
.
Stran je seveda le na videz enaka kopija prejšnje. "Mrtva" kopija, brez funkcionalnosti Spletomata - ne morem je urejati, nimam dostopa do statistike, ne da se komentirati...
Seveda se pa kuha nova, sveža stran, ki bo na veliko zlorabljala vse prednosti povsem novega, izboljšanega Spletomata.
Ko bo fertig, bom seveda oznanil.
Do takrat bom pa končane slike objavljal kar tu na blogu.

sreda, 29. april 2009

Ovce smo

Ovce na platnu so en tak hec, ki se ga grem že nekaj let. 200 sem jih že proizvedel.
O tem sem tu že pisal, ko sem končal prejšnjih 26 in ko je bilo fertig predprejšnjih 26.
.
Zadnjič sem naredil še 40 platenc in začel obnja veselo brisati čopič.
20 jih imam v delu, "kmalu" bojo.
.
5 sem jih pa ravno končal. Prvih pet nove serije, serije B!
Zelo lične so, skrbno izdelane, veselih, živih barv. Vsebinsko pa so destilat trenutne (navdihujoče, treba je priznati) klime v naši lepi deželici. :))
.
.
.
.
.
.