Nafta

Po propadli konferenci v Kopenhagnu je Svet doletelo, kot bi nam hotel kaj sporočiti, nekaj velikih naravnih nesreč. Naj omenim le potres na Haitiju, izbruh vulkana na Islandiji in aktualno uhajanje nafte v Mehiškem zalivu.

.

Potres je nekaj povsem naravnega. Niti ta, katastrofalen, na Haitiju, ni bil umetno induciran. Zanj ni bilo krivo niti intenzivno poljedelstvo, niti prekomeren ribolov, niti vožnja z avtomobili. Pa vendar je v eni najrevnejših držav čez noč umrlo 92 - 230.000 (?) nedolžnih ljudi, 300.000 je bilo ranjenih, milijon pa jih je ostalo brez doma.

Naravni so tudi vulkanski izbruhi. Zanje ni kriv človek, čeprav, kot tale zadnji, na mah topijo ledenike, v zrak izpuščajo strahotne količine toplogrednih plinov in s črnim pepelom ustavijo globalno aviacijo. Potresi in vulkani so povezani s premikanjem kosov litosfere, debele vsega 40 - 200 km, ki plava na nečem zelo vročem in tekočem. Litosfera, kakor rečemo tanki zemeljski skorjici skupaj z zunanjim delom plašča, je debela le od 1 do 3% zemeljskega polmera - ampak naravno je tudi tisto, kar je spodaj, z ogromno železno kroglo, čvrstim jedrom našega planeta, vred.

S potresi so povezani tudi potresni valovi, cunamiji. Samo tisti decembra 2004 v JV Aziji - je ubil 230.000 nedolžnih ljudi, da o brezdomcih ne govorimo...

Bolj ali manj naravne so tudi poplave, suše, požari, mraz. Ljudje se proti temu od nekdaj borijo, da bi si pač uredili neko znosno, predvidljivo življenje, sito, zdravo in dolgo. Proti poplavam se borijo z regulacijo vodotokov, pa tudi z jezovi, s katerimi na naraven način proizvajajo elektriko. Zaradi poplav danes po svetu umre manj ljudi kot nekoč, regulirani pa so Nil, velike kitajske reke, pa tudi Sava in Donava. Ampak danes je poplavljen velik del Poljske, Nemčije in prijateljske države Hrvaške - in nekateri se pridušajo, da je to zaradi pretirane regulacije, drugi pa, da so v kanale vlagali premalo. Nekateri celo pravijo, da je za to, da je naenkrat padlo preveč dežja, gotovo kriv človek.

Proti suši se borimo z namakanjem. Izrael ne bi bil pomemben izvoznik pomaranč, če bi reko Jordan pustil teči v prazno. Ali so torej izraelske pomaranče naravne? Rastejo na drevesih, ne delajo jih v tovarni, namakajo jih z naravno vodo, špricajo jih s kemikalijami, ki so narejene po naravnih zakonih kemije in fizike, po nasadih pa se vozijo stroji, v katerih po naravnih zakonih zgorevajo derivati naravnih energetskih zalog. Nekateri pa se vseeno pridušajo, da to vse skupaj ni naravno - in si olupijo pomarančo.

...

.

Pred poldrugim mesecem je v Mehiškem zalivu razneslo plavajočo naftno ploščad, cev se je deformirala in počila, skoznjo pa je začela uhajati nafta. In imamo ekološko katastrofo strahotnih razsežnosti.

Zanimivo je, da je ta zadeva v nekem smislu povsem naravna. Je kombinacija samih naravnih stvari. Naravno je morje, z vsem živim vred, naravna obala. In naravna je nafta - nastala je naravno, skozi naravne procese preobrazbe naravne, organske materije (planktona in alg). Vse, kar je v tem primeru naredil človek, je, da je zvrtal luknjo. In postopek vrtanja luknje je v svojem bistvu nekaj elementarnega, mehanskega, naravnega. Sploh če ga primerjamo s postopki sofisticirane industrije, denimo petrokemične.

Imamo torej naravni rezervoar naravne nafte, naravno morje z vsem živim, in luknjo. In že podrugi mesec se dogaja, da se nafta in morje, naravni stvari, mešata. Dobro, narava je poskrbela, da so nekatere stvari ločene - med nafto in morjem je tam naravno 4 kilometre materiala. Res je tudi, da je Zemlja tako fajn ravno zato, ker so stvari na njeni tanki lupini strukturirane v čudovitem ravnotežju.

.

Poglejmo, kaj se je zgodilo 20 aprila, zanimivo, točno na Hitlerjev rojstni dan. Družba BP je z naftno ploščadjo, do leta 2013 najeto pri tvrdki Transocean, Deepwater Horizon, ki jo je za 560M$ leta 2001 izdelala korejska tvrdka Hyundai, končala vrtanje do zaloge na polju Macondo Prospect na območju Mississipi Canyon. To je 66 km od obale Louisiane, morje je tam globoko poldrugi kilometer. Za lažjo predstavo - to je za eno Šmarno goro več od največje globine Jadranskega morja. Nesreča se je zgodila med postopkom zapiranja vrtine, da bi bila pripravljena za kasnejše podvodno izkoriščanje - ko so v cevi zamenjali težko vrtalno blato z vodo, je pritisk predrl betonski čep, nafta pa je izbruhnila do površine, kjer se je vžgala. Ekspložijo je brez posledic preživelo 98 delavcev, 17 je bilo ranjenih, 11 pa jih je umrlo. Draga ploščad se je potopila, varnostni ventili so zatajili, nafta pa je začela uhajati v morje.

Ocene o pretoku nafte nihajo od 2 do 16.000 kubikov na dan, samo doslej je baje izteklo že od 72 do 600.000 ton. Jasno je, da gre za eno največjih tovrstnih katastrof sploh. Na prvem mestu pa je še vedno razlitje v Perzijskem zalivu, ko je pokojni Sadam v 1. zalivski vojni odprl ventile v kuvajtskem pristanišču - tedaj je v morje izteklo do 1.500.000 ton. Polovica tega je izhlapela, tretjino ostalega so uspeli povrniti, drugo pa je končalo v naravi. Je pa res, da ob tisti obali v glavnem ne živijo od morskih sadežev, kot v Louisiani. Z aktualno katastrofo pa je zelo primerljiv primer ploščadi Ixotoc, tudi v Mehiškem zalivu, leta 1979. Vse je zelo podobno, le voda je bila tam le 50m globoka.

Kako se s katastrofo ubada tvrdka BP, je zanimivo pogledati kar na njihovi spletni strani. Po neuspešnih poskusih s težko kupolo in žogicami za golf, so zdaj sredi rezanja cevi, postopek je ilustriran tule.

.

Twainov literarni junak Huckleberry Finn se je nekoč na moč čudil Tomu Sawyerju, kako da je kosilo, se pravi, zaporedno - najprej juho, potem meso, krompir in solato, sladico pa na koncu - čeprav se v želodcu vse zmeša. Sam je zato propagiral učinkovitejši, vzporedni način prehranjevanja - vse lahko zmešamo že zunaj. Do podobnega absurda, v katerem ni prostora za kulinarične užitke, pridemo tudi v širšem merilu - če bi vse, kar je na Zemljini lupinici naravnega, zmešali skupaj in obdelali z naravnimi zakoni, bi izginila vsa lepota. Da je nekje led, drugje puščava, da je nekje morje in drugje kopno, da v določenem trenutku nekje naravno gori, drugje pa ne, da so reke sladke, morje pa slano, da nekje bruha vulkan, drugje pa ne, da je nekaj živo, nekaj pa ne, in da je nafta naravno ločena od morja - je dobro. Da sploh smo, je naravno povezano s tem, kako Zemlja funkcionira naravno.

Ampak res je, da bi se nafta in morje v konkretnem primeru, če človek ne bo učinkovito, sofisticirano, umetno ukrepal - naravno mešala dolgih 7 let, toliko nafte je baje v tistem bazenu. Zato čvrsto podpiram vse umetno početje, ki bo naravno mešanje naravnih snovi prekinilo. Podpiram tudi vse početje, ki bo posledice izlivanja naravne nafte omililo in Svet spet ukrotilo v smer, ki vrsti gospodarjev zagotavlja največ udobja. Podpiram polete umetnih jeklenih ptic, ki v svojih motorjih kurijo naftne derivate in z neba v morje mečejo kemikalije, ki pomagajo razgrajevati naravno nafto. Podpiram vso umetno plavajočo mehanizacijo, katere motorji kurijo naftne derivate - ploščadi, ki vrtata razbremenilni vrtini, ladje, ki skladiščijo zajeto nafto, pa sofisticirane umetne robotske podmornice, ki delajo namesto ljudi, pa vse tiste ladje in čolne, ki kurijo naftne derivate in v morje odmetavajo kilometre umetnih plavajočih barier. Podpiram vse požrtvovalne ljudi, ki v umetnih kombinezonih, ali pa le v umetnih škornjih in rokavicah, v umetna, plastična vedra, po plažah zbirajo nanose tiste črne, lepljive, naravne snovi.

.

Tvrdka BP ima veliko denarja. Mogoče celo toliko, da bo zmogla financirati odpravo posledic škode in izplačilo morebitnih odškodnin. Predpisi za črpanje nafte daleč od obale, pa tudi v zvezi z rokovanjem z nafto nasploh, se bodo najbrž še bolj zaostrili. Pridobivanje surovine, na kateri temelji sodobna civilizacija, bo vedno dražje, saj je lahko dostopnih zalog vedno manj. Ampak manj ko bo nafte ostalo, dražja bo - in rentabilno počasi postaja tudi tisto, kar bi bilo nekoč brezupno izkoriščati. Naftne družbe danes presežke veliko investirajo tudi v obnovljive vire energije. Le tako si lahko dolgoročno zagotovijo pomembno vlogo na energetskem trgu. Dogaja se prehod, postopna zamenjava generacij energentov. Stvar je na moč kompleksna, povezana je tako s prostim trgom kot s politiko, predvsem pa je neizbežna. Danes smo denimo sredi faze, ko je še vedno rentabilneje vrtati za nafto poldrugi kilometer pod morjem, 4 km globoko - kot pa se lotiti izkoriščanja bajeslovnih kanadskih in venezuelskih zalog naftnega peska. Ali pa investirati v fotovoltaiko brez izdatnih politično izposlovanih subvencij.

Ampak - še vedno se lahko zgodi, da bo kdaj sredi Evrope razneslo jedrski reaktor, denimo v ekološko osveščeni Franciji. Lahko se zgodi, da bo komu toča razbila sončne celice na strehi, z ostrimi črepinjami pa se bo grdo porezal otrok. Lahko se zgodi, da bo popustil kak jez. Ma - že med navdušenim čolnarjenjem skozi novo ekološko hidrocentralo se lahko zgodi tragedija... In če se spomnim tistega cunamija, nedavnega potresa na Haitiju in islandskega dimnika - ali smo zaradi naravnejših naravnih nesreč kaj bolj srečni?

(tudi na Vesti)

Evrovizija

Drevi bodo v drugem polfinalu pevskega tekmovanja Evrovizije nastopili zmagovalci Eme, Ansambel Žlindra & Kalamari. Precej verjetno je, da sobotnega finala ne bodo videli z odra, ampak zato se še ni treba metati na trepalnice. Stvar bo hitro pozabljena.

To pevsko tekmovanje je predimenzionirano in precenjeno vsaj tako, kot bi bilo bizarno, če bi denimo pri mednarodnem natečaju za oblikovanje steklenice za pivo razpisali nagrado 10M ojrof - stvar bi bila na moč popularna in odmevna, kot taka pa bi izgovor za lastni obstoj, se pravi zmagovito pivsko steklenico, neštetokrat presegla.

.

Je pa Evrovizija, ko sem bil še mali, kljub temu vplivala na razvoj mojega glasbenega okusa. Najbrž malo zato, ker se nam je v socialistični Jugoslaviji zdelo nadvse nobel, da lahko vsaj tam enakovredno tekmujemo z državami gnilega kapitalizma, malo pa pač zato, ker tedaj po TV v vsem letu ni bilo videti česa bolj zanimivega - so nam starši že v nižjih razredih osemletke dovolili spremljati Evrovizijo. Tudi tisto pompozno glasovanje, vse do razglasitve zmagovalca. Tu in tam se kakega še spomnim, od vseh pesmic tistega obdobja pa je name naredila največji vtis neka Džuli. In ja, tudi pri nas doma se je znašla kaseta nekega Daniela. Katerega slava je pičlega četrt stoletja kasneje zrasla že do te mere, da se je smel udeležiti nekakšne slovenske "Kmetije slavnih".

Evrovizija je pri meni prvič sprožila razmišljanje o glasbi, zavestno ocenjevanje, opredeljevanje. V šoli je bila predmet poglobljenih otroških debat, nekateri so se svoje favorite celo naučili prepevati, s fonetičnimi približki tedaj nerazumljivih besedil vred.

Evrovizija je bila demokratična - političnih strank tedaj nismo poznali, ampak pri favoriziranju popevčic je veljala svoboda. In ta svoboda je bila zametek ozaveščanja glasbenih, pa tudi splošnih preferenc, torej zametek odraščanja, celo uporništva, zametek odkrivanja (kolikor je pač zakoličen v zgodnjem otroštvu), oblikovanja in ozaveščanja jaza.

.

Na Evrovizijo sem potem hitro pozabil, razvil pa sem resnično prefinjen okus za dobro glasbo.

Črednega nagona nikoli nisem prav dobro čutil, zato je razumljivo, da sem pri sebi zaznal močno averzijo do popa. Do vsakršnega mainstreama, torej do narodnjakov, "balkana" in MTVja itak, najslabše pa sem vedno prenašal "popmetal" in "popmetalce". No, že v osnovni šoli se mi je zazdelo kul poslušati country, pač Amerika, kavboji... In reggae - Marley, Grant, Tosh, Nash. In Springsteena - Born in the USA je bila prva plošča, ki sem si jo kupil, ko smo tudi mi končno dobili gramofon. In Sex Pistols, kot kulminacijo upora proti mainstreamu osnovnošolskega glasbenega metjeja.

Kasneje sem namige, kaj mi je všeč, dolgo lovil pretežno na Radiu Študent. S kolegi sem izmenjeval kasete, presnemaval drage CDje, kupoval rabljene vinilke v Škucu in tudi precej hodil na koncerte. Malo sem pobrskal po spominu, pa sem se spomnil nekaterih muzikantov, ki so se mi še posebej vtisnili v spomin - in nekaj popevk našel kar na UTube:

.

Kolikor se je dalo, sem spremljal, kaj izdaja Seattleska založba SubPop. Tako sem leto prej, preden so se prvič pojavili na MTV, odkril Nirvano. Priznam, najprej so mi bili všeč, ampak preboja v mainstream jim nisem nikoli odpustil (kakor si ga ni odpustil Cobain...). Ampak SubPop je zaslužna tudi za mnogo boljši ansambel, enega najboljših sploh, ki mu še vedno rad prisluhnem, Mudhoney. Tule se predstavijo s čudovito pesmijo Touch Me I'm Sick.

Zelo visoko na moji lestvici so tudi ljudski godci Fugazi, ki so na srečo radi koncertirali tudi pri nas. Klik na povezavo razkrije, kako zagodejo vižo Waiting Room.

Ansambel Henryja Rollinsa pa denimo takole ubere pesem Liar.

Zelo všeč mi je tudi glasbena skupina Rage Against the Machine, tule je njena uspešnica Killing in the name - saj veste, Fuck you, I won't do what you tell me!

Tudi skupina Nomeansno je rada prišla k nam, da sem jo lahko občudoval v živo, posebej popularni pa so zaradi pesmi Big Dick.

Izjemen ansambel Dead Kennedys sem seveda na veliko preposlušal, razen popularnejših viž, kot so Too Drunk to Fuck, California Über Alles, Holiday in Cambodia, ali tranzicijsko Kill the Poor, pa še posebej priporočam izjemno tehtno poskočnico Chickenshit Conformist.

Omeniti je seveda treba tudi ljubo mi zasedbo The Gun Club, tu je denimo njihov radostni valček Yellow Eyes.

Zelo všeč so mi tudi muzikanti skupine Smashing Pumpkins, ki takole zaigrajo umirjeno melodijo 1979.

Svoje čase sem se zelo navduševal nad skupino MDC (Millions of Dead Cops), za pokušino je tu njihova pesem Dead Cops.

Glasbene umetnike iz skupine Alice Donut zelo spoštujem. Nekoč sem se zelo veselil njihovega koncerta, a sem tik pred njim tragično zbolel, tako da se ga nisem mogel udeležiti - me je pa potolažil prijatelj TB, ki je v zaoderju uspel sprositi njihovo trzalico, in mi jo je velikodušno podaril. Še vedno jo hranim, skupaj z ostalimi koncertnimi relikvijami. No, tule pa se izjemoma ne bodo predstavili s peto, pač pa z govorjeno poezijo, Come Up With Your Hands Out.

Tudi godci ansambla Jane's Addiction so visoko na moji lestvici. Širše so znani predvsem zaradi popevke, v kateri uvodne takte zapojejo bulmastifi, v mojem srcu pa bodo večno zapisani zaradi čudovitega koncerta na Kodeljevem. No, meni je od vseh njihovih daleč najbolj všeč malo daljša pesem, Three Days.

O ansamblu Sonic Youth pa sploh ne morem reči žal besede - mojo pozornost so nekoč davno pritegnili s čudovito melodijo Kool Thing, navdušenje pa me nikakor ne mine - prav vse, kar so doslej ustvarili, je čudovito. V luči prejšnje kolumne pa si skupaj zavrtimo vižo Teenage Riot.

Tole naštevanje se ne bi kmalu končalo, zato ga bom kar zaključil, z izjemno nadarjenim muzikantom RASMC (Rambo Amadeus Svetski Mega Car) - tu je njegova pomirjujoča pesem Laganese.

.

O subtilnem razmerju med mainstreamom in glasbo, še vredno poslušanja, bi se dalo na dolgo filozofirati. Kakorkoli že - tudi sam kdaj podležem.

Med drugim mi je všeč zelo popularen ansambel Oasis, sploh denimo zelo popularna pesem Don't Look Back in Anger. Nekoč davno, ko sem pohajkoval po Dublinu, so se pred mano pojavili čisto mali otroci, tam kakih 6 let, in jo izvedli resnično vrhunsko. Pel je en fantek, hrabro, doživeto in sploh perfektno, spomnim pa se tudi punčke, ki je zraven godla na gosli, najbrž so se hoteli malo pokazati grede iz glasbene šole, in ljudje so množično jokali od ganjenosti - take stvari človek pač ne pozabi.

Tudi skupina Blur je zelo pop, njihova Song 2 pa je posrečena, čeprav jo zlorabljajo celo v reklamah.

Ni me sram omeniti niti Lady Ga Ga, katere izdelek Paparazzi, denimo (Greyson Chance gor ali dol), je pravi wagnerjanski Gesamtkunstwerk.

In tako si tudi največji zaslužkar med muzikanti, Jay Z, zasluži omembo vsaj z navihano vižo 99 Problems.

...

.

Po tem uvodu lahko končno zgrabim bika za roge. Stvar je taka:

Nedavno, nekega večera, je nekdo pozabil prestaviti, pa je na televizorju obtičala oddaja, ki je sicer res ne gledam, mislim da se imenuje Raketa pod kozolcem. Menda je šlo celo za nekakšno svečano izvedbo, v samih ljubljanskih Križankah. No, pa zaslišim neko pesem - in čas se za trenutek ustavi... Čakaj malo - tole pa je, si rečem, in jo nemudoma zguglam. In si jo zavrtim še enkrat, nekakšno abotno pesem o čebelicah, in jo tokrat poslušam pozorno. "Komad" banda Lojzeta Slaka, Čebelar. In se mi ulijejo solze, ko slap, res. Poslušam še enkrat, pa spet enako. Hudirja. Pa pokažem ženi, kaj se zgodi - pa reče: "Eh, samo staraš se."

Pa saj, najbrž res... Ampak vseeno se mi zdi, da se tu in tam stvari nekako čudežno poklopijo, pa naj gre za Mudhoney ali pa za Lojzeta Slaka - in nastane nekaj presežnega, brezčasnega. Ne glede na žanr.

In tako sem se, kar na lepem, naenkrat znebil glasbenih predsodkov. Če se prav spomnim, sem na hitro zguglal in preposlušal še pol repertoarja skupine bratov Avsenik in še kaj, in se vmes spomnil nekih davnih nedeljskih kosil ter večerov z Marjanom Kraljem. Ampak Čebelar je nad vsem, ne vem zakaj, tu ni nobene logike...

.

* * *

Vrnimo se k Evroviziji.

Z novopridobljeno strpnostjo do naših narodnjakov sem tako pogledal tudi zmagovalko Eme. Ne ne, Emo sem seveda zviška prezrl (to je bilo pač prej) - sem pa v medijih zasledil, da je narod izbral, se pravi, nekakšne "narodnjake v kombinaciji z rokerji". In ker zadnje čase Narodnozabavni rok Ansambla Žlindra & Kalamari nadvse pogosto tlačijo v vsako programsko luknjo nacionalke, sem spot pač strpno, celo z zanimanjem, pogledal.

Zdaj pa tako. V redu - narodne noše, značilen melos, histerični nasmehi, harmonika - to po novem mirno toleriram. Bejba je prijetna na oko - čeprav ima oči in brado nekam skupaj, pri čemer ima oči precej narazen, meča in gležnje pa ima nekam debele, ali pa je to le zaradi dveh parov debelih zoknov - ampak lušna je, in tudi zapoje z jasnim glasom, enkrat OOOO, drugič pa EEEE, kakor pač zahteva pesem. No, ker je glasba na Evrovizijskem freakshowu itak manj pomemben parameter, se posvetimo še Pepiju.

Pepi sicer pravi, da je "roker", ampak tega seveda ne gre jemati resno (za primerjavo sem v uvodu omenil nekaj resničnih rokerjev, kenede). Pepi je roker natanko toliko, kot sta rokerja Milli Vanilli, ali kot sta rokerja Modern Talking. Njegova pojava je rokerska kvečjemu v smislu fetiša uniform, ki ga svetovna gajevska subkultura neguje vsaj od trendsetterskih Village People. Pepi je roker na enak način, kot je George Michael policaj.

Ampak to seveda ni nič slabega, prej obratno. Nobena skrivnost ni, da so si evrovizijsko maškarado postopno prisvojili gayi. Evrovizijski direndaj je že nekaj časa bolj ali manj ena velika "parada ponosa", ne le zaradi nastopajočih, predvsem zaradi oboževalcev.

Če se omejimo na Balkan: najprej so bile Sestre, potem božanski Fuad Backović aka Deen, letos pa carjuje Milan Stanković, plavolasi emo. Reči hočem, da je naš Pepi Evroviziji pisan na kožo.

Zato bom drevišnji predizbor famoznega pevskega tekmovanja - spremljal (ali pač ignoriral), stavnice gor ali dol - povsem mirne duše.

(tudi na Vesti)

O uporniški študentariji

Pred dobrima dvema mesecema je policija nenapovedano z orožjem vdrla v Parlament, da bi ga "zavarovala od znotraj".

Včeraj je policija Parlament pred napovedanimi demonstracijami branila od zunaj, izkupiček je pa bolj klavrn. Parlament je od zunaj razsut. Kocka je padla. Ne le ena, padlo jih je več. Granitnih, skozi zaprta okna.

.

Par let nazaj je predsednik vlade Janša dramatično pridušanje socialnih demagogov o neznosni revščini in lakoti, ki da vladata pri nas, skušal ublažiti z opazko, da se da v smetnjakih videti štruce kruha. Po njem se je iz krogov nominalne levice vsul strahoten plaz zgražanja nad tako arogantnim cinizmom do naše hude revščine in lakote.

Včeraj je predsednik Parlamenta Gantar izrekel modro misel, da ljudje, ki mečejo jajca, ne morejo biti lačni. Ker vsi vemo, da jajca mečejo le siti, lačni pa jih nemudoma pojejo, Gantarjeva izjava ni sporna, ni naperjena proti slovenski revščini in lakoti. Včeraj smo slišali tudi, da je Računsko sodišče ugotovilo, da so v lanskem šolskem letu zavrgli za 160k ojrof dijaških toplih obrokov. Ali z drugimi besedami: dijaki, ki jim je na krožnikih ostalo za 160k ojrof toplih obrokov, niso lačni.

To v zvezi z jajci, zavrženimi dijaškimi obroki in lakoto, je seveda modro in socialno čuteče formulirano. Še vsakemu bedaku, posebej pa našim novinarjem in levemu trojčku, pa je jasno, da tu in tam kaka štruca kruha v smetnjakih - ne pomeni, da revščine in lakote pod prejšnjo, Janševo oblastjo, ni bilo. Vsi tudi vemo, da če ljudje, ki trpijo lakoto, denimo vržejo nekaj štruc kruha v smetnjak, namesto da bi jih pojedli - lakoto še vedno trpijo. Štruce kruha v smetnjakih torej dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar je namigoval Janša - več ko je štruc v smetnjakih, večja je lakota. Pri jajcih in toplih obrokih pa, razumljivo, velja drugačna logika, saj so na oblasti vendar Naši: sitim in razvajenim Slovenčkom gre predobro, zato puščajo tople obroke na krožnikih in mečejo jajca v Parlament, debeluhi razvajeni.

Toliko o demagogiji.

.

Uporništvu sem jaz načelno naklonjen. Kdor se, ko je v primernih letih, tu in tam ne upira, navadno ni kaj prida. Uporništvo je mladim, tam nekje od pubertete do prve službe, imanentno. Tudi kar tako, brez nekih globokih ciljev, tudi mimo posebne dolgoročne strategije.

Nekoč davno so bili hipuzli, in nekateri so, celo pri nas, tudi dejansko prakticirali komunjarjenje v smislu, da je pod isto streho živelo nekaj kosmatih bejb in nekaj zapušenih tipčkov ter nekaj naraščaja, kot ena velika družina.

Kasneje so bili tisti z dudami in majhnimi tabletkami, ki so masovno drli pod stroboskope, zjutraj pa še na, se pravi, "after". Ampak po tistem pred Lipo, Gavioli gor ali dol, je ta scena v zatonu. Itak pa ne gre za tako globok fenomen, kot je bilo uporništvo šestdesetih in sedemdesetih.

Danes se uporništvo, če zanemarimo čisto osebne zgodbe posameznikov, manifestira v pripadnosti določenim subkulturam. Ki pa v glavnem nimajo ambicije spreminjati družbe, ampak so čisto samozadostne v omejenih krožkih. Nekatere teh benignih subkultur so povezane predvsem s potrošništvom in preživljanjem prostega časa, druge z načinom prehranjevanja, tretje z odnosom do narave, četrte s spolno identiteto, pete z glasbenim okusom...

Množično povezovanje mladih, preko meja subkultur, pa je povezano izključno s šolstvom. Mlade zadnja leta vidimo na ulicah edino okoli zaključka srednje šole. Vidimo jih, ko pred maturo organizirano ponosno paradirajo skozi mesta in vmes bolj ali manj spontano razgrajajo, le kdo bi jim zameril. Čeprav spijejo kako pivo, čeprav tu in tam iz hudomušnosti v vodomet vržejo kakega učitelja.

In vidimo jih, ko postrojeni in uniformirani na ukaz množično izvajajo nekakšne zatohle figure. Podiranje svetovnih rekordov v plesanju četvorke je v par letih sicer zvodenelo, lani so se organizatorji menda že toliko spričkali, da so se odločili podirati svetovni rekord istočasno, a ločeno. Ampak meni se zdi čudno predvsem to, da se naša uporniška mladina pusti tako nesramežljivo predajati tej abotni manifestaciji konformizma. Temu poveličevanju muh buržoazije, cepljenemu na izvajanje "figur" na štadijonih za "Dan mladosti". "Uporniško sporočilo" naše mladine, ki po cestah telovadi na čast zasebnim plesnim šolam, je menda: "Glejte nas, kako smo bebavi, kako opranih možganov v vrstah stojimo kot roboti, kako pridni smo, kako konformistični, prave ovce smo, preparirani in pripravljeni za naslednjega pastirja!"

.

In potem imamo ŠOS, DOS in študentske servise. Samo lani je ŠOS od študentskega dela dobil 15.500.000 ojrof. To je tako veliko denarja, da ga je težko zapraviti. ŠOS ima toliko denarja, da lahko razmetava po več 10k ojrof samo za nekakšne "študije", ali se splača kupiti to ali ono nepremičnino. Toliko denarja ima, da si je omislil nekakšno zasebno televizijo. Celo toliko, da je za nekaj 10k ojrof kupil termin za HriBar, da smo lahko nekaj tednov Hribarja gledali pred Odmevi. In celo o nekakšni študentski jadrnici se govori. In šefi, ki ob vsej nadarjenosti začuda zavlačujejo s študijem, vlečejo proti 2k neto na mesec. Aja, za včerajšnje demonstracije je ŠOS pihnil 50k.

Za uporništvo imajo funkcionarji ŠOS in DOS, pa seveda lastniki zasebnih študentskih servisov, velik motiv. Kaj motivira študente in dijake, pa mi je manj jasno. Je pa res, da gre tu za gnetljivo materijo, sodeč po "četvorki". Za ovce gre, ki so naprodaj poceni.

Bistvo tega uporništva brez razloga, poceni kupljenega in vpreženega v interes, ki ni študentski, so uporniki ponazorili sami. Zapisali so ga na transparent in ga dvignili visoko v zrak. Bistvo se glasi:

"PIVO NA BONE!"

.

* * *

V Sloveniji velja neformalen dogovor, da lahko pravice krči le nominalna levica. Ne vem če je ta dogovor javen, kakorkoli formaliziran, zapisan, ali kako drugače zavestno sklenjen - zdi se pa, da je empirično dokazljiv. Dokler ima nominalna levica zaradi določenih zgodovinskih razlogov monopol nad, se pravi, "civilno družbo" - nobena desna vlada ne more izpeljati korenitih reform. Prejšnja vlada je sicer nekaj poskušala, ampak se je vsakič opekla. Hitro sta obupala Mrkaić in Damijan, z EDS ni bilo nič, korenita pokojninska reforma je morala počakati na "boljše čase", delo je ostalo rekordno obdavčeno, trg dela tog. Čeprav zdaj za nazaj poslušamo, kako je bil tedaj čas debelih krav, je vsak trenutek zaznamovala neznosna socialna demagogija. (Vladajoči!) penzionisti, famozna BŽT, Kožuhova...

Čeprav so se penzije zviševale, otroški dodatki drastično, uvedeno je bilo zastonj kosilo za dijake, plače so bile obdavčene za odtenek manj, ..., cestnine so se za večino dramatično znižale, dohodninske napovedi ni treba več izpolnjevati, avte je enostavneje registrirati, ..., na svetovni lestvici medijske svobode pa smo bili opazno močnejši kot danes - se je zdelo, kot da se bo vsak čas najmanj svet podrl.

Ko je mandat dobila levica, je bilo jasno, da ima oblast končno mandat za spremembe. Za reforme. Ki bi bile potrebne tudi, če ne bi bilo svetovne finančne krize in recesije. In začelo se je dobro - penzionisti so nemudoma utihnili, Kožuhova je tiho, Ehjavec zatrt in pohleven, nekdaj tako glasno BŽT je Pahor kupil za dobro plačo na nekakšnem "Uradu za enake možnosti", novinarji so menda "končno spet deležni svobode"...

Ampak oblast ima neverjetno veliko opravka sama s sabo. In če sem jaz do mandata te vlade, torej do naloge, da izpelje korenite reforme, uvideven - njeni niso. Pahor je na udaru tudi pri levih - z njim ne dela v rokavicah ne Mladina, na Miheljak, kaj šele ostali. Štrukelj in Semolič se delata, kot da ne zastopita, da so na oblasti njuni. Čas pa teče. Čas za reforme je v prvi polovici mandata - druga je namenjena, se pravi, kupovanju predvolilnega golaža.

.

Čeprav na oblasti niti približno niso "naši", znam biti konstruktiven. Pahor, ta vlada ima mandat za reforme! Izpeljite pokojninsko reformo, izpeljite reformo trga dela, popravite Virantov projekt, obdavčite nepremičnine! Ne ozirajte se na ulice in trge, zmečite granitne kocke iz parlamenta in zamenjajte stekla! Ne izgubljajte energije s "socialnim dialogom" - to je le teater za čase, ko nominalna levica nima večine. In najprej - pometite z anomalijami na trgu dela, ukinite študentske servise in izpeljite koncept "malega dela" vsaj približno tako, kot sta ga zastavili. Verjemite vase, malo manj verbalnega "sprejemanja odgovornosti" (prišlo je do inflacije!) in več odločnega ukrepanja vam želim!

Kar je treba storiti, je nepopularno. Ampak mandat imate vi.

(tudi na Vesti)

13. maj

Pred par dnevi so se dobili Boris Pahor, ki je prejel najvišja italijanska odlikovanja za pisanje o tem, kako so se Italijani veselili, da so od AvstroOgrske dobili slovensko Primorsko s Trstom, Istro in otoki vred, pa France Bučar, ki je pred 20 leti oznanil, da je državljanska vojna končana, in Tine Hribar, strokovnjak za svetost življenja - in izrazili, kako bi rekel, skepso do arbitražnega sporazuma. Najlepše je povedal Hribar - življenski projekt predsednika vlade ("What a beautiful day!") je označil za akt kolaboracije z okupatorjem, njegovo osebo pa s tem najmanj za izdajalca slovenskega naroda. Jaz se na določanje meje v "Savudrijski vali" res ne spoznam, se pa spomnim, da so pred dolgimi leti po TV vrteli nekega Blagojo Adžića, "piarovca" JLA. In Hribarjeva prezentacija mnenja o arbitražnem sporazumu, z intonacijo, gestikulacijo, hudomušnostjo, srčnostjo in leskom v očeh vred - me je spomnila točno na generala Adžića. Ne, taka retorika mi ni všeč.

Preden se naši veljaki, če si sposodim Drnovška, pobijejo med sabo, razmislimo raje o tem, kako je meja med socialističnima republikama Slovenijo in Hrvaško sploh nastala. Jugoslavija je "cono B" nevtralne državice Svobodno tržaško ozemlje dobila z londonskim sporazumom leta 1954, dokončno pa šele z osimskimi sporazumi, podpisanim leta 1975. Glede na dramatično retoriko, ki spremlja aktualno razpravo o določanju naše južne meje, se meni predvsem zdi, da v zvezi z izvirnim grehom slišimo nesorazmerno malo. Če sprejmemo, da je naša Primorska, z dostopom do odprtega morja vred, za Slovence, za našo identiteto, za naš "nacionalni karakter", neskončno pomembna - potem nas mora predvsem zanimati, kateri idiot je v našem imenu potegnil mejo leta 1954!? Glede na to, da se že 20 let dajemo okoli tistega kozarca slane vode - kako da so tedaj vsi tako pohlevno sprejeli partijsko razmejitev? Če je res, da je določanje meje na ozemlju med reko Mirno (ven pride pri Novigradu!) in Miljami, kjer je nikoli prej ni bilo - izgledalo tako, da je šel neki Kardelj z nekim Bakarićem na pivo - potem je to prvovrsten škandal. Če avtoritete našega Panevropskega gibanja rade delijo oznake, naj torej namesto Boruta Pahorja, ki je pač, kakorkoli obračamo, le nasledil neko nesrečno stanje - za izdajalca slovenskega naroda in kolaboranta s hrvaškim okupatorjem, če že, predvsem jasno označijo tedanje slovensko partijsko vodstvo, s Kardeljem na čelu. Resno - tistega, ki je v imenu prihodnjih generacij brez pomislekov Hrvatom (WW2 so prevedrili v NDH, za nagrado pa so dobili Istro, Kvarner in Dalmacijo!?) podaril Savudrijo, Buje, Grožnjan in Novigrad - bi bilo treba jasno označiti za izdajalca, v vseh učbenikih.

Ker vidite, da okoli aktualne kampanje o arbitražnem sporazumu nimam povedati ničesar pametnega, se posvetimo raje današnjemu dnevu.

.

1940: Kri, garanje, solze in znoj

Na današnji dan je imel slikar Winston Churchill slavni govor v spodnjem domu britanskega parlamenta. Tri dni prej je zaradi fiaska na Norveškem odstopil Chamberlain, pa ga je nasledil novi predsednik vlade. Za nas je zanimivo, ker je Janša v slavnem govoru "Nikoli ne bomo največji..." brez omembe vira parafraziral nekega drugega predsednika britanske vlade - da je Churchill tu, ne da bi omenil vir, parafraziral tedaj 43 let star govor Theodorja Roosevelta.

No, WW2 je že davno končana, Churchilla in Roosevelta ni več, "kri, garanje, solze in znoj" pa niso aktualni niti med krizo - te vrednote smo v globaliziranem svetu prepustili kitajskim delavcem.

.

1941: TIGR

Na današnji dan so se trije TIGRovci na Mali gori pri Ribnici spopadli z italijansko patruljo. Ker sta bila svetovni komunizem in Hitler tedaj še zaveznika, tega dogodka slovenska "zgodovina NOB" ne opeva. Upor se je pri nas kao začel šele 22. junija 1941, se pravi na dan, ko se je svetovni komunizem skregal s Hitlerjem. Tedaj je nek Slovenec pod Šmarno goro streljal na nekega drugega Slovenca in ga ranil.

TIGRa OF ni marala, je pa podatek o obstoju te organizacije v javni zavesti vsaj po osvoboditvi.

.

1941: Draža Mihajlović

Na današnji dan se je Draža Mihajlović, oficir razpadle jugoslovanske vojske, začel boriti proti nemškim okupatorjem. Vodja četnikov se je čez dobro leto znašel tudi na naslovnici slavne revije Time, priporočam pa tudi naslovno zgodbo, Jugoslovanski orel. Dve leti po tem, ko ga je po vojni likvidirala OZNA, je Dražo Mihajlovića, na predlog kasnejšega predsednika Eisenhowerja, z Legijo za zasluge odlikoval predsednik Truman. Prvič v ameriški zgodovini so odlikovanje podelili tajno, ker so se bali Titove Jugoslavije. Odlikovanje so javno podelili šele 9. maja 2005, ko so ga izročili njegovi hčerki Gordani.

No, četnike so med WW2 izpodrinili partizani, spravili so se šele v 90-tih, ko so se četniki z ramo ob rami z JLA borili po republikah bivše Jugoslavije... Danes pa so Nemci vsekakor naši večji prijatelji, kot četniki in JLA skupaj.

.

1944: OZNA

Na današnji dan je bil ustanovljen, se pravi, "Oddelek za Zaščito NAroda". Prvi šef je bil famozni Aleksandar Ranković, slovenski podružnici pa sta šefovala neki Maček in neki Mitja Ribičič, ki je še živ.

Danes vemo, da z "zaščito naroda" OZNA ni ravno pretiravala, prej obratno - ščitila je pa v glavnem kasto izbrancev. Vsaj pri tem je pa bila učinkovita. OZNA sve dozna.

.

1958: Velcro

Na današnji dan leta 1958 je bila registrirana znamka Velcro. Zadevo je leta 1941, po tem, ko se je s svojim pesom vrnil z lova po Alpah, izumil švicarski elektroinženir George de Mestral. Ja, nevtralnost države v času raznih svetovnih vojn prinaša določene prednosti, podobno je tudi z življenjem v družinski graščini.

Patent za genialni izum je potekel leta 1978 in pojavili so se ceneni generiki. Čeprav je blagovna znamka Velcro danes registrirana v 160 državah, pa je beseda "velcro" ponarodela kot generično ime in jo lahko pišemo tudi z malo.

.

1979: Mount Everest

Na današnji dan sta Everest splezala prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.

.

1981: atentat na papeža

Na današnji dan je neki Turek, Mehmet Ali Agca, poskušal ubiti papeža Janeza Pavla II. Izučeni ostrostrelec je papeža ustrelil štirikrat, atentat pa na srečo ni uspel. Papež je teroristu kasneje demonstrativno odpustil.

No, tistega papeža ni več, imamo novega. Po predavanju v Regensburgu septembra 2006 pa je terorist Agca Ratzingerju prijateljsko odsvetoval obisk Turčije. V Turčiji se papežu ni nič zgodilo, Agca je kasneje neuspešno zaprosil za poljsko državljanstvo, 18. januarja letos so ga izpustili iz zapora, nato je oznanil skorajšnji konec sveta, sebe pa za "večnega Kristusa".

.

1989: Tienanmen

Na današnji dan so študenti na slavnem trgu začeli z gladovno stavko. Protesti na Trgu nebeškega miru so se začeli spontano, 15. aprila 1989, ko je umrl reformator Hu Yaobang, in so trajali do 5. junija, ko jih je oblast krvavo zadušila. Čeprav so dogodki na Kitajskem sprožili osvoboditev vzhodne Evrope izpod komunističnega škornja in sovjetskega imperijalističnega jarma, pa se je na Kitajskem komunizem obdržal. Do danes se je formalno obdržal le še na Kitajskem, na Kubi in v Severni Koreji, na novo pa ga uvajajo v Venezueli. Ampak Kitajska danes seveda ni več komunistična država, čeprav ji vlada Partija.

In če pomislim na jugoslovanske vojne, se mi tak razvoj, človekove pravice gor ali dol, zdi pravzaprav v redu. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi se po jugoslovanskem vzoru vsaka od narodnostnih frakcij na zunaj monolitne 1.340 milijonske države - odločila za osamosvojitveno vojno. Kitajska Partija je najbrž enako skorumpirana kot druge in ji sedanji sistem ustreza zato, ker strašno bogatijo oblastne dinastije. Ampak bogatijo tudi mnogi drugi, cveti vse gospodarstvo, nastaja srednji razred, nastaja infrastruktura. Današnja Kitajska ima s sivino maovskih uniform in milijoni koles malo skupnega. Razen tega, da je mumificirani Mao še vedno na ogled - to ni več komunistična država.

.

* * *

Doslej se je zgodilo veliko stvari, tudi na današnji dan. Ampak v svojem času še tako pomembni, zgodovinski dogodki - po kruti sodbi Časa radi obvisijo na koledarju Zgodovine le kot nekakšne šolarjem nadležne, splošno pa marginalne značke.

Slovenci tako poslušamo o Pahorjevem "kolaboriranju z okupatorjem" - nihče več pa se ne spomni, kaj je počela naša oblast pred pičlimi 56 leti, ko se je v resnici odločalo o statusu Slovenije kot pomorske države. Ampak - ljudje so in bodo hodili na morje, naša Luka bo najbrž poslovala še naprej (četudi si je bo, v senci razmejevalne psihoze, na tiho polovico uzurpirala druščina 3000 pohlepnih ankaranskih veseljakov), WW2 je davno končana, Kitajci pa so ob 10+% gospodarski rasti v glavnem tudi zadovoljno tiho in raje razmišljajo o seksu, avtomobilih in šolanju svojih edincev, kot da bi travmirali zaradi cenzure interneta.

Reči hočem, da je zmagovalec Zgodovine - Velcro. V tem priložnostnem naštevku Velcro, v splošnem pač generični, metaforični "velcro". Velcro v smislu, da določene malenkosti neposredno mnogo bolj vplivajo na kakovost vsakdanjega življenja navadnih ljudi, kot vse usodne Velike Zgodovinske Teme. V smislu, da tisočem Hrvatov in Slovencev, pa milijonom Kitajcev - naraščaju ni treba zavezovati vezalk.

Se ne bi raje osredotočili na to?

Kje so naše razvojne priložnosti? V medsebojnem obkladanju s kolaboranti verjetno ne...

"Velcro" je zmagovalec Zgodovine.

(tudi na Vesti)

V boj (,) s pametjo!

"Brez tega, kar slavimo s tem uporom, ne bi praznovali tudi 26. decembra, Dneva samostojnosti in enotnosti, ter tistega, kar praznujemo 25. junija, Dneva državnosti."

(Borut Pahor, Ljubljana, 27.4.2009)

.

"Partizanski upor proti okupatorju je bil odločilnega pomena za kasnejšo zgodovino. Brez tega upora bi bil naš narod prepuščen volji in odločitvam drugih, narodova usoda pa bi bila popolnoma negotova. Z uporom pa je slovenski narod dokončno postal gospodar svoje usode in svoje prihodnosti. Vse, kar je bilo doseženega od takrat do osamosvojitve in po osamosvojitvi, ima svoj temelj v narodnoosvobodilnem boju."

(dr. Danilo Türk, Nanos, 25.04.2010)

.

"Če bi ta pravičniški boj proti partizanom, čeprav v imenu protikomunizma, zmagal, nas danes ne bi bilo tukaj, pa tudi oni sami in njihovi potomci se ne bi več izživljali nad NOB v maternem jeziku. ... Poleg tega bi bili Slovenci obeleženi z najbolj nespodobnim blatnim madežem ter bili edini evropski narod, ki se ne bi bi uprl genocidu. Tako pa smo z NOB postali narod z zavestjo, s katero lahko enakopravno nastopamo v dialogu z drugimi narodi."

(Ciril Zlobec na slavnostni seji predsedstva ZZB NOB Slovenije, Ljubljana, 26.4.2010)

.

"Brez prve povojne revolucionarne vlade Borisa Kidriča tudi ne bi bilo prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta."

(Borut Pahor, Ajdovščina, 2.5.2010)

.

Oblast nam vseskozi zatrjuje, da imamo priložnost, da iz krize pridemo kot zmagovalci - le če se opremo na znanje, na pamet. Pa sem napaberkoval par aktualnih izjav naših pomembnežev, da bi se učil pameti. Preden se lotimo spopada s pametjo, pa preberimo še tale stavek, za hrabrost:

"Butalci so se nekoč skregali s pametjo - pa ni zmagala pamet, nego hrabri Butalci."

(po Franu Milčinskem)

.

Pa začnimo:

Če ne bi bilo Hitlerja, ne bi bilo passatov.

Če ne bi bilo dinozavrov, ne bi bilo tort.

Če ne bi bilo Bohoriča, bi pisali v bohoričici.

Če Pahor ne bi bil predsednik vlade, ne bi imeli krize.

Če ne bi bilo Eisenhowerja, ne bi bilo Hude jame.

Če ne bi bilo nacizma, bi imeli v Zahodni Nemčiji po vojni tak standard kot v Jugoslaviji.

Če ne bi bilo fašizma, Jugoslovani ne bi švercali škart robe s Ponte Rossa.

Če Stalin in Hitler ne bi 2 leti paktirala, slovenski komunisti ne bi ubogali Kominterne.

Če naša država v 1. svetovni vojni ne bi izgubila proti Srbom in Italijanom, Türk danes ne bi bil Predsednik Slovenije.

Če ne bi bilo NOB, kasneje ne bi bilo vojne v BIH.

Če naši komunajzarji do leta 1948 ne bi bili zlizani s Stalinom, potem po nenadnem obratu za 180° naši komunajzarji preostalih stalinistov ne bi strpali na Goli otok.

Če ne bi bilo sestanka v Vidmarjevi vili, ne bi bilo Srebrenice.

Če ne bi bilo Tita, ne bi bilo nas.

Če se OF ne bi borila za osvoboditev delavskega razreda, proti angloameriškemu kapitalističnemu imperijalizmu ter proti gnili buržoaziji in kulakom, potem Katarina Kresal, današnja predsednica naslednice OF (OF>SZDL>Socialistična stranka>>LDS), ne bi prakticirala dekadentno buržoaznega življenjskega sloga (z najetim reaktivcem na Pandurja in podobno).

Če ne bi bilo povojnih pobojev, potem član naslednice avantgarde delavskega razreda, vladajoče SD, Cvikl, ne bi prejemal 21.000 ojrof bruto plače, obdavčene s pičlimi 18%.

Če Kurt Waldheim ne bi bil nacist, Janez Stanovnik v OZN ne bi bil njegov namestnik.

Če domobranci ne bi prisegli na Plečnikovem stadionu na Hitlerjev rojstni dan, Baričeviču ne bi vrnili psov.

Če Plečnikovih tržnic ne bi zgradili v času nacifašistične okupacije, Janković ne bi gradil stadiona.

Če ne bi bilo Leona Štuklja, Grčija danes ne bi bila pred bankrotom.

Če Ljubo Sirc ne bi bil v partizanih, ga na montiranem procesu naša revolucionarna oblast ne bi obsodila na smrt.

Če ne bi bilo Borisa Pahorja, ne bi imeli proračunskega primanjkljaja.

...

.

Če predsednik vlade reče: "Brez prve povojne revolucionarne vlade Borisa Kidriča tudi ne bi bilo prve demokratično izvoljene vlade Lojzeta Peterleta," lahko to razumemo dobesedno. V smislu, da je današnje stanje sveta, v vseh podrobnostih, posledica natančno ene, dejanske zgodovine, v vseh podrobnostih. Zamah metulja pa to... Ampak če bi imel Pahor v mislih tako ozko gledanje, bi bila izjava, se pravi, bebava. Odveč.

Nauk iz predsednikove modre misli pa se da izvleči, če vzamemo, da ne gre za konkretnega, pač pa za generičnega Peterleta. Nekako tako: "Brez samorazglašene, neizvoljene, revoluconarne, komunistične vlade - ne bi imeli demokratično izvoljene vlade Boruta Pahorja." Ampak - četudi izjavo vzamemo tako dobronamerno, je čudna. Istega tipa je, kot : "Če v AvstroOgrski, SHS, Kraljevini Jugoslaviji (in Italiji, ki si je po zmagi v WW1 vzela dober kos našega nacionalnega ozemlja) ne bi imeli strankarskega pluralizma - ne bi bilo nedemokratične revolucionarne vlade Borisa Kidriča". Oziroma, če smem poenostaviti: "Če pred ekskurzom v socialistično enoumje ne bi bilo strankarskega pluralizma, ga tudi po propadu socialističnega ekskurza ne bi bilo." Kar je spet nekako čudno...

Pahorjeva argumentacija se sklicuje na sosledje dogodkov, ki pa so vsaj, treba je priznati, v določeni liniji. Njegova izjava je tipa: "Če ne bi bilo Hitlerja, ne bi bilo passatov". V smislu, da so imeli v nacionalsocialistični diktaturi organizacijo Kraft Durch Freude (KDF), pač ekvivalent naše SZDL (prej OF, potem LDS). No, in za ljudstvo je dal Hitler ustvariti avtoceste in takozvani KDF Wagen, se pravi Porschejevega hrošča. Okoli avta KDF pa se je po zmagi angloameriških imperialistov razvila tvrdka Volks-Wagen aka VW. Za katero je aktualnega passata narisal neki Lešnik, naše gore list. Ampak - ali lahko trdimo, da brez Hitlerja ne bi bilo generičnega passata? Ker razvoj avtomobila se je začel, če je Pahorju prav ali ne, že pred Hitlerjem in neodvisno od njega, in se je nadaljeval tudi po Hitlerju in neodvisno od njega. Res, med Hitlerjem in hroščem obstaja neka linija - ampak ali lahko zagotovo trdimo, da Porsche brez Hitlerja ne bi risal avtov?

Pahorjeva izjava je tudi tipa: "Če ne bi bilo dinozavrov, ne bi bilo tort." To dvoje je v neki zgodovinski liniji, v smislu da so se iz dinozavrov razvili ptiči, ptičja jajca pa se rabi za izdelavo tort. Ampak - mogoče bi se ptiči (in njihova okusna jajca) razvili, tudi če dinozavri ne bi izumrli? No, če dinozavri ne bi izumrli, bi se najbrž ljudje težko razvili... Pa poskusimo takole - ali res ne bi bilo generičnih tort, če ne bi obstajala kurja jajca? Saj se da torte najbrž delati tudi iz kačjih ali krokodiljih jajc? Ali pa bi se sladokusci vrste homo sapiens znašli kako drugače, s kakim surogatom beljakovisko - lecitinskih žogic? Ma jaz dam roko v ogenj, da bi se neke vrste slaščičarstvo razvilo tudi v primeru, da kurja jajca ne bi obstajala...

.

V Pahorjevi argumentaciji skratka obstaja problem - kako lahko trdi, da brez revolucionarne Kidričeve vlade ne bi imeli demokracije? Poglejmo denimo naše fašistične sosede Italijane, ali naše nacistične sosede Avstrijce, ki so iz fašizma in nacizma padli direktno pod angloameriški imperializem, ne da bi doživeli blagoslov revolucionarne vlade Borisa Kidriča - pa so kljub temu dosti prej doživeli demokracijo, da o 65 letih precej višjega standarda ne govorim.

.

* * *

Da je argumentiranje v skladu z zdravo kmečko pametjo, mora sklep slediti iz premis. Tule pa očitno ne. Se pravi: "ne sledi". Naši veljaki, cvet našega naroda, ljudje, ki bi nas radi popeljali iz krize kot zmagovalce - množično obolevajo za težko boleznijo, ki se latinsko imenuje "non sequitur".

.

Če pogledamo podrobneje, v besedičenju naših veljakov zasledimo logično napako, da iz dejstva, da se neki dogodek B zgodi za dogodkom A, sklepajo, da je dogodek A vzrok za dogodek B. Se pravi: "po tem, torej zaradi tega". Diagnozo lahko torej postavimo še bolj precizno. Cvet našega naroda je množično obolel za "non sequitur" tipa "post hoc ergo propter hoc".

.

Bolezen je huda, predvsem pa je očitno strašno nalezljiva.

Ker je trava na štadionu že položena, bližajo pa se bakanalije na temo "Dan zmage" in "Rojstni dan tovariša Tita", se bojim, da nam ne uide še na ducate modrih, v prihodnost zazrtih, globokih, antikriznih in protirecesijskih, izhodnostrategijskih krilatic. Tipa: "Če ne bi bilo Tita, _______".

.

Kaj jaz vem... Da bo naše modro vodstvo ta narod v boju s pametjo popeljalo k bleščeči zmagi, to že verjamem. Kljub temu pa se mi zdi, da gremo naravnost v smeri Grčije.

(tudi na Vesti)

.

update:

Ups, pozabil sem še cel sklop ozemeljsko-revolucionarnih izjav, se posipam s pepelom in takoj popravljam (konkretne izjave naših Voditeljev si pa izbrskajte sami, ne bo težko):

.

"Če ne bi bilo OF / NOB / Tita / partizanov / komunistične revolucije, ne bi dobili Primorske."

.

Tovrstne izjave so blazno popularne, čeprav pa so skregane z logiko, se zaradi neskončnega ponavljanja pri narodu dobro prijemljejo, pač po Goebbelsovem receptu. To so izjave tipa:

- Če ne bi bilo ustaške NDH, Hrvaška ne bi prvič v zgodovini dobila celotne Istre, Kvarnerja, Dalmacije in otokov.

.

Čeprav se da isto "logiko" uporabiti tudi drugače, pa izjav take vrste začuda ne slišimo na proslavah:

- Če bi imeli nekomunistične partizane, bi Slovenija poleg današnje Primorske dobila tudi Trst in Gorico z zaledjem, celotno Istro in nesporen, širok đankšen kot se šika.

- Če vrh naše zmagovite revolucionarne kamarile ob koncu vojne ne bi sklenil kupčije z zmagovitimi angleškimi imperialisti ("meso" za zemljo) - ne le, da ne bi imeli povojnih pobojev, ampak bi dobili tudi Koroško.

- Če bi se namesto za Stalina - ob koncu vojne odločili za demokratično stran železne zavese, bi nam bil prihranjen celoten socialistični eksperiment, Slovenija pa bi bila že dolgo "druga Švica", vsekakor pa bi živeli mnogo bolje kot v Avstriji in Italiji.

...

.

.

Stanovanje in politika

Pravkar sta v Ljubljani na ogled dve zanimivi razstavi (in še ena, tista o delu Borisa Podrecce v vmesnem traktu Narodne galerije, odprta bo do 2.5., ki je seveda tudi zanimiva, a v tem smislu manj pomembna), ki arhitekturo vračata v, kako bi rekel, družbeni kontekst. Ne gre le za izbor lepih slik, dodelanih plakatov, paberkov, iztrganih iz realnega okolja - na ogled je ambicija vplivati na stanovanjsko politiko. To je dobro, je pomembno in je prav - čas po osvoboditvi je bil v nekem smislu izgubljen in če je povod za to, da se ima arhitektura spet čas in voljo ukvarjati s "politiko", posledica svetovne krize in lokalnega gradbeniškega mrka, potem se krizi lahko zahvalimo. Če je končno prinesla streznitev, je kriza prišla kvečjemu prepozno.

.

Da sta razstavi "DOMA: arhitekta France in Marta Ivanšek" v Moderni galeriji (25.3.-16.5.) in "Stanovanjske ne/politike" v Hiši arhitekture (22.4.-14.5.) odprti hkrati, ni naključje - za obema stoji Trajekt, za obema hkrati vsaj Anja Planinšček in Matevž Čelik. In na obeh odmeva: "Murgle". Tudi to ni naključje - sedež Trajekta je v Murglah. :)

.

Razstava v MG je posvečena delu zakoncev Ivanšek. Razmišljanju o stanovanju in predvsem temu, kako iz stanovanja nastane - dom. Ogrodje predstavitve so rekonstrukcije 3 ambientov - murgelske hiše, sobe v domu upokojencev in trgovine s pohištvom in pritiklinami, poleg bogatega arhiva arhitektov pa je stvar ilustrirana tudi z nekakšnimi "interpretacijami" vabljenih umetnikov. Če sem izvirnike publikacij in načrtov (kosov pohištva malo manj) navdušeno občudoval kot relikvije, pa so se mi "umetniške intervencije" zdele povsem odveč. Delo para Ivanšek je preveč pomembno, da bi ga bilo treba na silo "dopolnjevati" z nekakšnim umetniškim ludizmom, čeprav je razstava v galeriji. Če bi ves prostor uporabili za vehementnejšo prezentacijo arhitekture, ne bi bila predstavitev nič bolj duhamorna, nobenega razloga tudi ni, da bi bila manj interaktivna.

Če se mi zdijo umetniške intervencije odveč, pa nasprotno, pogrešam kritiško refleksijo. Murgle so bile zasnovane izjemno skrbno, zelo pomembno je tudi, da so bile prav tako skrbno tudi zgrajene. Naselje "za delavce", ki si ga je prav zaradi striktne uveljavljavitve načel in dognanj, švedskih izkušenj in študij slovenskih danosti, želja, zablod in potreb, že v socializmu prisvojila elita, danes pa 30 let stare in izrazito poceni zgrajene hiše dosegajo po pol M ojrof - danes stagnira, celo nazaduje. Naselje, katerega bistvene lastnosti so ločitev prometa, izjemno dodelana "hierarhija odprtega prostora" in predvsem popolna zasebnost atrijev, je podleglo primitivni, prizidkarski mentaliteti. Tudi če tekmovanje v kičastem krancljanju vetrolovov zanemarimo - pa črnograditeljskih podvigov pri "prenovah" streh ne bi smeli. Stihijsko nastajanje "strateških razgledišč" v atrije, zasnovane kot "skrite pred pogledi" - je duha Murgel ugonobilo. Pogrešam skratka kritično analizo življenja, "razvoja" te soseske, pogrešam nauk, ki bi se ga dalo obiskovalcem prekrasno servirati in predvsem pogrešam napotek, kako naprej. Priložnost za odločno promocijo koncepta "nizko - gosto" - je žal zvodenela v nekakšno časovno kapsulo, ki naj bi jo oživljalo le umetniško duhovičenje.

Knjiga "Enodružinska hiša - od prostostoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi" Franceta Ivanška je po mojem mnenju še vedno najboljši poljudni priročnik za vstop v Arhitekturo in ima izjemen potencial za popularizacijo arhitekture kot razumnega odnosa do vprašanj organizacije prostora, od stanovanja do urbanizma. Na svoj neštetokrat prežuljen in temu primerno zdelan izvod, ki ga znam že dolgo na pamet, sem se spomnil, ko sem na galerijskem pultu zagledal nov, bleščeč primerek. Ne vem kako je možno, da so se neprebrani kosi ohranili do danes - ampak v MG lahko kupite omenjeno knjigo za 15 in "Družina, stanovanje in naselje" za 10 ojrof. Obe sta bili natisnjeni daljnega leta 1988!

.

V razstavišču stanovske zbornice, v Hiši arhitekture (nasproti NUKa), pa je odprta razstava "Stanovanjske ne/politike". Poskus analize naše stanovanjske politike, ilustriran z izborom 11 domačih in 8 tujih zgrajenih primerov (spremna publikacija).

Očitno je, ker v MG umanjka komentar - da je cvet slovenske arhitekture (ni mišljeno pejorativno) v prostorih ZAPS po svojih najboljših močeh pripravil "vrednostno sodbo", "kritično refleksijo" in "konstruktiven predlog" v zvezi z zadevami, ki so okupirale že Ivanška. Nadvse pohvalno, naj takoj zatrdim, da sem navdušen! Bi pa vseeno še kaj pripomnil.

Analiza stanja, tista študija, predstavljena tudi na plakatih, se z Ivanškovo poglobljeno, zamudno metodičnostjo, težko kosa. Razumljivo, danes čas pač teče hitreje. Za ugotovitve, da obstoječi "Nacionalni stanovanjski program" ni uresničen, da je stanovanjski standard nizek, da načelo, da "je kupec kralj", ne more zadovoljivo nadomestiti odsotnosti regulirane stanovanjske politike, da najemni trg ne obstaja in da je metanje denarja na trg pod pokroviteljstvom Stanovanjskega sklada prispevalo predvsem k napihovanju nepremičninskega balona - seveda ni treba biti rocket scientist. Da je rešitev v ustanovitvi še ene, nove "Agencije za stanovanjske politike", pa tudi dvomim (kako že pravijo - če nočeš, da se kaj reši, ustanovi "Komisijo"). Spremno študijo velja dobrohotno jemati predvsem kot odpiranje vprašanj.

Bolj sem razočaran nad primeri, ki problem ilustrirajo. Če se je Ivanšku dalo s fotoaparatom sprehajati po predmestnih naseljih socialističnih delovnih zmag vrlih samograditeljev, so tu s prstom plaho pokazali le na par večjih blokov, še najbolj pa zamerijo nekaterim županom, ki so dovolili graditi na zemlji, primerni za kmetovanje (se pravi za pumpanje kmetijskih subvencij). Če je Ivanšek (še globoko v socializmu!) slišal željo "živeti v lastni hiši z vrtom" in na to odgovoril z rešitvijo, ki je bila poceni kot stanovanje v bloku in hkrati boljša kot prostostoječa hiša - pa je ZAPS koncept "nizko - gosto" iz meni nerazumljivega razloga kar nekako zanemaril. Plakati so lepi, objekti zanimivi - vseeno pa se zdi, da so napaberkovani nekako stihijsko. Nova, na videz lepa, všečna stolpnica (Reichenberg arhitektura) - je še vedno le stolpnica. Prekrasen blok (Office arhitekti), resnično vrhunska umetnina - je še vedno le blok. 3 čudovite vrstne hišice (Jože Peterkoč) so še vedno le 3 hišice na konkretni parceli, formalizem popačenih kotov pa sicer na papirju izgleda prekrasno, kot splošna rešitev Slovenije pa ni preveč uporaben. Naselje 48 prostostoječih trietažnih enodružinskih hiš (Sadar + Vuga) pač ni niti pretirano nizko, niti gosto, če imamo v mislih Ivanška. Prikazana ozka in kar 40m dolga hiša (Bevk & Perović) so sicer lahko moje mokre sanje, ampak vseeno tu ne vidim nekega splošnega nauka; mogoče, pa še to je skrajno neverjetno, bi taka stvar lahko "rešila" Kalifornijo - Slovenije pa gotovo ne. Od vseh primerov - se da Ivanška prebrati le v naselju hiš na Brezovici (Coloniarhitects).

Intervencije v obstoječe stavbno tkivo so seveda pomembne, stolpnice in bloke se da graditi bolje kot nekdaj - ampak ob stanovanjskem standardu, ki je slab, ob gigantski zalogi v glavnem slabo zasnovanih, v glavnem "nadstandardnih" stanovanj, zgrajenih v času debelih krav in predvsem ob dediščini socializma v obliki ogromnih delavskih blokovskih sosesk in razpršenega vseslovenskega parcelacijskega urbanizma prostostoječih hiš - je resnično čas za "nizko - gosto"! Jaz vem, da imajo arhitekti sintagme "nizko - gosto" že dolgo polna ušesa - o tem se govori vsevprek že leta. Ampak - Murgle so, pač, ne vem zakaj - še vedno osamljena izjema.

.

Razstavi, ki ju spremlja tudi nekaj zanimivih predavanj in projekcij, bosta odprti še 14 dni. Res priporočam!
Ne zato, ker bi nudili odgovore, ampak ker sta lahko povod za razmišljanje, za razpravo in za premik. Za "Nov stanovanjski program", za izboljšanje stanovanjskega standarda in predvsem kakovosti bivanja na splošno.

(tudi na Vesti)

Dan upora proti okupatorju

Danes je zadnji četrtek pred Dnevom upora proti okupatorju, pa mu posvetimo par besed.

Če zanemarimo osebne zamere in podobne malenkosti, je edina razlika med našo nominalno levico in nominalno desnico, ali pač med levimi in desnimi socialisti - odnos do polpretekle zgodovine. Pa še tu gre najbrž do neke mere za pozo - intimno imajo protagonisti bolj pisane zgodovine. Naj navržem par primerov iz glave.

.

Dinastije

.

Ciril Ribičič in Igor Šoltes nadaljujeta svetlo tradicijo dinastij Ribičič in Kardelj. Janez Stanovnik, za razliko od Borisa Pahorja novopečeni častni meščan Ljubljane, je sicer nominalno absolutno na liniji, izhaja pa iz desne dinastije, ki jo korektno zastopa njegov bratranec Tine Velikonja. Ampak pri Stanovniku, predsedniku organizacije "Zveza združenj borcev za vrednote NOB", ne smemo pozabiti, da je nekoč celoten mandat v UN tajnikoval Kurtu Waldheimu, rjavosrajčniku (SA), ki je za zasluge v boju proti NOB v Bitki za Kozaro od NDH denimo dobil "srebrno medaljo Kralja Zvonimira s hrastovim listom". Pravnik Matevž Krivic dinastiji Krivic najbrž ni v ponos. Tudi France Bučar danes ni toliko levo, kot je v partizanih bil politkomisar Komunistične partije. Nominalna levičarja Mateja Kožuh - Novak in Kahel Ehjavec svojima dinastijama najbrž nista v ponos. Ljubo Sirc, ki ga globoko cenim, pa ima v svojem CVju madež s kandidaturo za predsednika Slovenije na listi nekdanje, močne LDS (res pa je, da so ga grdo izigrali in je dobil le 2%). Ampak najbolj zanimivi so nominalni desničarji iz orto komunajzarskih dinastij. Gregor, predsednik "Zbora za republiko" in Miha, podpredsednik SDS iz dinastije Brejc - Virant. Famozna Barbara iz slavne dinastije Gregorin - Brezigar. In celo slavni Dimitrij, trenutno spet na desni, iz dinastije Rudolf - Rupel. ...

Iz vsega tega jaz pri najboljši volji ne znam razbrati ničesar pametnega. Naj pa služi kot uvod v ideološko materijo.

.

26. april 1941

.

Okoli tega datuma, ki je povod za državni praznik "Dan upora proti okupatorju", je nakopičeno ogromno NOB-jevskega metafizičnega balasta. Zato se ga bom lotil drugače kot naši vrli zgodovinarji, denimo "Društvo permanentnih piscev zgodovine NOB" - namreč obzirno. O 26. aprilu 1941 ne bom pisal iz današnje, pač pa tedanje perspektive:

.

Danes je Hitler iz Mönichkirchna prišel v Maribor, se sprehodil po porušenem (minirala ga je naša vojska) dravskem mostu in ukazal: "Naredite mi to deželo spet nemško!"

Pred 20 dnevi, na Cvetno nedeljo, so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne napovedi napadle Kraljevino Jugoslavijo. Isti dan je ban Marko Natlačen v Ljubljani ustanovil krizni štab, "Narodni svet za Slovenijo", vanj so povabljene vse politične stranke (razen nekih obskurnih komunistov, ki so že prej v ilegali).

10. aprila Hrvati ustanovijo NDH in prekinejo vse stike s Srbi.

Jugovojska je v razsuli, 11. aprila Slovenijo zapusti zadnji vojak, Ljubljano zasedejo Italijani.

Narodni Svet pozove prebivalstvo, naj se ne upira okupatorju. Nemške okupatorje Slovenci (razen manjšine) sprejmejo pasivno, Italijane (razen manjšine) s posmehom, Madžare pozdravijo le madžarska manjšina in protestanti.

12.4. gre delegacija Narodnega sveta skupaj z banom prosit Nemce v Celje, če lahko okupirajo Slovenijo v enem kosu (menili so, da bo tako manj slabo), a jim ne uspe, ker je Hitler to že prej v glavi razkosal med 3 okupatorje.

14.4. Nemci svoje okupacijsko območje (zemljevid kasnejšega razkosanja) razdelijo na Spodnjo Štajersko (MB) in Gorenjsko (Bled).

Država je kapitulirala po 11 dneh, pri čemer je padlo vsega 151 nemških vojakov.

17. aprila Juga podpiše brezpogojno kapitulacijo. Isti dan Italijani razpustijo naš Narodni svet za Slovenijo.

18.4. je v Ljubljanski pokrajini (italijanska okupacijska cona) uvedena civilna uprava; slovenske politične stranke in društva pustijo pri miru, le na vrh sistema se postavi "visoki komisar" Emilio Grazioli. Slovenski del oblasti predstavlja "sosvet", ki mu predseduje Natlačen. Uradni jezik ostane slovenščina, prvi tuj je italijanski, uradovanje je dvojezično, vojska in policija izključno italijansko. Prebivalstvo je odvezano vojaške službe, ni zaplembe premoženja, pravo in sodstvo ostane isto, osnovne in srednje šole normalno slovensko naprej.

Drugače je v nemški in madžarski coni, kjer okupator vse demontira in nemudoma začne z aktivnim potujčevanjem.

.

Pred vojno je bila daleč najmočnejša politična stranka SLS (1920-27: 60%, 1938: 78%!). Decembra lani, 1940, je umrl njen predsednik in jugoslovanski minister Anton Korošec. Nasledil ga je, tudi kot minister, Franc Kulovec. Ki pa so ga ubili Nemci - med prvim naletom letal 6. aprila ga je zadela bomba pred njegovo hišo na Dedinju.

Kulovca kot minister takoj nasledi Franc Snoj, prej načelnik Jugoslovanske gasilske zveze, v Užicah, kamor je pribežala Yu vlada. Skupaj z drugim slovenskim ministrom, Miho Krekom, 8.4. nadaljujejo beg proti Palam nad Sarajevom, nato proti jugu... v London k zaveznikom.

.

S tem jugoslovanskim eksperimentom imamo slabe izkušnje. Tudi če zanemarimo podaništvo neki srbski dinastiji, ki se je razglasila za monarhe. Glavna tragedija je, da je naš Dravska banovina le majhen, beden trikotniček, velik le slabo polovico slovenskega nacionalnega ozemlja. Le dobrih 22 let je (in čas nesrečne vojne), od tedaj, ko smo bili vsi Slovenci združeni v eni državi. Bili smo, bi se reklo, del "evroatlantskih integracij", in še znotraj tega nam je šlo relativno dobro, skoraj bi se lahko primerjali s samimi Čehi! Ne le žandarji - slovensko so govorili tudi naši vojaki. Imeli smo zahod - ne le Postojno in Ilirsko Bistrico, tudi Trst, Istro in nekaj otokov. Pa Koroško... Rož, Podjuna, Zila... Res je, stoletja pod nemško govorečimi monarhi - ampak kakorkoli obračam, Marija Terezija je svetlobna leta boljša kot "Šestojanuarska diktatura" pod Karadžorđevići...

Saint-germainska pogodba in plebiscit na S, trianonska na V in rapalska na Z - pa smo spodrezani z vseh strani. Od leta 1920 je minilo le toliko, kot bo nekoč v prihodnosti, leta 2010, od osamosvojitve. Spomin je še živ. Itak zaenkrat ne moremo ničesar - padla je že vsa Evropa, pa ne bi naša klavrna jugovojska. Mogoče nam pa pod Nemci ne bo tako slabo, saj smo že navajeni...

.

Od začetka 2. svetovne vojne je minilo podrugo leto. Hitler je Poljsko napadel 1.septembra 1939, teden po tem, ko je s Stalinom podpisal pakt. Čez dobra dva tedna, 17.9.1939, je Poljsko napadel Stalin.

Evropo sta si razdelila kot sta planirala, le da se je pred SZ uspela obraniti Finska in da Litva ni pripadla Nemcem, ampak so vse Baltske države okupirali Rusi. Poljsko sta Hitler in Stalin porazila, razdelila in anektirala 6. oktobra 1939.

Pred dobrim letom, 5. marca 1940, je Berija poslal Stalinu ta predlog, kaj storiti z zajetimi poljskimi oficirji in intelektualci. Aprila in maja, leto je od tega, je bilo izvršeno. (Nekoč v prihodnosti, leta 2010, bo na poti na komemoracijo v Katynskem gozdu v letalski nesreči tedaj svobodna in demokratična Poljska - spet obglavljena.)

.

Danes, 26. aprila 1941, izgleda zemljevid Evrope takole (le kar je označeno svetlo modro, je še vse rdeče) - svobodnih je le nekaj nevtralnih držav. In Britanski imperij.

Edina država, ki se pred Hitlerjem in Stalinom še uspešno brani, je Velika Britanija. V SZ jim rečejo "angleški imperialisti".

.

Danes zvečer se je v vili v Rožni dolini (kjer bo leta 2010 rezidenca neke arabske države) dobilo 8 mandeljcev, članov "Društva prijateljev Sovjetske zveze" in pristašev obskurne podtalne Komunistične partije.

Temu, kar so danes ustanovili, bodo ponosno rekli "Protiimperialistična fronta", Protiimperialistično fronto bo desetletja ponosno opevala "Zgodovina NOB" (dokler ne bo nekoč v daljni prihodnosti neki zgodovinar Godeša ugotovil, Repe pa ponovil, da je 8 mandeljcev že tedaj ustanovilo "Osvobodilno fronto slovenskega naroda", kar pa da "sta komunajzarja Boris Kidrič in Edvard Kardelj zaradi partijskih razlogov nesramno pervertirala").

Med drugim so, v tretji od 9 točk ustanovne listine nečesa, kar je bilo naperjeno proti angleškemu imperializmu, zapisali:

" PF stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ..."

Ja, takoj po okupaciji so nas prodali Stalinu. V času, ko so bil nemški nacional-socialisti in sovjetski socialisti zavezniki - proti svobodni Evropi, z angleškim imperializmom vred. Če velja, da "je prijatelj mojega prijatelja moj prijatelj," nas niso prodali le Stalinu, ampak tudi Hitlerju. Takoj po okupaciji.

Ker so bili tedaj v vsej Evropi svobodni le še angleški imperialisti, naj citiram še 2 briljantni ustanovni gesli:

- "Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma."
- "Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem."

.

-

Ko sta se Hitler in Stalin šele 2 meseca kasneje, 22. junija 1941, skregala, se je Protiimperialistična fronta bojda nemudoma preimenovala v Osvobodilno (čeprav sta Godeša in Repe ta del "Zgodovine NOB" revizionirala) in v imenu slovenskega naroda isti dan obstrelila nekega Slovenca pod Šmarno goro, kjer je zdaj spomenik.

.

Osvobodilna fronta je kasneje doživela nesluten razcvet. Najbolj po tem, ko je Centralni komite Komunistične partije avgusta 1941 ustanovili VOS, ki je s sistematičnimi umori intelektualcev, ki niso bili v OF, med ljudstvom zasejal "konstruktivno strahospoštovanje" (VOS se je februarja 1944 razpustila, večji del je postal OZNA, ostalo pa "Brigade VDV", ki so se kasneje preimenovale v KNOJ). Mednarodni uspeh pa s Teheransko konferenco konec leta 1943, ko so partizane za pravo stran, namesto četnikov, končno priznali tudi zahodni zavezniki.

Uspešnost OF pa se s koncem vojne ni končala, pač pa je z leti eksponentno naraščala. V času 3. kongresa, 27.4.1951, je imela že 676.500 članov! Dokler se leta 1953 ni preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva.

No, SZDL se je po osvoboditvi preimenovala v Socialistično stranko Slovenije in vegetirala pod Smoletom in Semoličem, dokler niso Žakljevi Socialisti skoraj izginili in se v zadnjih zdihljajih z Drnovškovo Liberalno demokratsko stranko zlili v Liberalno demokracijo Slovenije. Če povzamem:

"Za domovino - s KK naprej!"

.

Dan upora proti okupatorju?

.

S praznovanjem 27. aprila je bil od nekdaj križ. Sago o prazniku sem orisal že tukaj, pa je ne bom prepisoval.

Bi se pa po mojem, tudi zaradi nedavne nesreče pri Smolensku, spodobilo stvar pogledati trezneje. Z več pietete. Ne le do žrtev iz časa zavezništva med Hitlerjem in Stalinom, tudi do žrtev med- in povojnega komunističnega terorja pri nas. Da ne bo prihajalo do takih ali drugačnih zablod.

.

Predlagam nekaj povezovalnega. Preimenujmo tale praznik, 27. april, denimo raje v:

"Slovenski povezovalni praznik - navaden prosti dan, ki se skupaj s 1.majem povezuje v tradicionalne slovenske prvomajske počitnice."

Ima kdo boljši predlog?

(tudi na Vesti)