Kamen

Pa dajmo spet nekaj iz morja, ko je ravno 4. maj.
Riba - kamen, po angleško se temu elegantno pravi Stonefish, latinsko pa Synanceia verrucosa, je, kolikor je znano, najbolj strupena riba na svetu.
Že majhna lahko s svojim živčnim strupom, ki ga (navadno v podplat) aplicira skozi bodice na hrbtni plavuti, dokazano ubije človeka. Eno tako, majhno, sem v Rdečem morju našel lani (v pol metra "globoki" vodi!), je pa nisem uspel fotografirati, ker me je, takoj ko me je porajtal, spodil bićmajster, češ da se tam kao ne sme kopati, ker da na tistem delu na obalo vlačijo jadrnice. Treba je povedati, da se zaradi tega nisem preveč sekiral, ker se mi tedaj še ni niti sanjalo, kako nevarna je ta živad.

No, sem pa zato letos zadel glavni dobitek - tale je gigantska. Stvar lahko teoretično zrase do 40 cm in 2,4 kile - in tale je bila, bogami, večja! Vedrila je med koralami, 8m globoko. Kdo drug bi jo zlahka spregledal, ampak moje "oko sokolovo" spazi vsakega skrivača. :)

Poleg tega, da je riba - kamen najbolj strupena riba na svetu, je tudi najbolj grda.

In takoj imamo iztočnico za razmišljanje:

Če vzamemo, da so koralni grebeni lepi - kako je možno, da se ravno najgrša riba na svetu ponaša z eno najboljših sposobnosti mimikrije med koralami?

.

Škatla za čevlje

Pa dajmo spet nekaj o ribah, ko ravno sonce sije.

Ribe družine "škatlastih rib" (Ostraciidae), so nekaj najbolj idiotskega, kar v naravi obstaja (na zalogi imam 3 vrste iz Rdečega morja). Ampak "modrorepa kištoriba" (ostracion cyanurus) je po mojem mnenju med vsemi najbolj čudna.

Škatlaste ribe imajo luske zraščene v nekakšen oklep - kdaj drugič bom predstavil vrsto, ki ima trikoten prerez - ampak tale ima krasno kvadratnega.

.

.

.

.

.

.

Tole nevarno ni (nekatere vrste te družine iz kože izločajo hud strup), hitro tudi ne, veliko ni, elegantno ni, kljun ima mali, za jest pa tudi ni. Tole samo - JE.

Varujmo naravo, da se bodo obstoju tako bizarnih kreatur lahko čudili tudi zanamci.

Arabska Picassoriba

O čudni živali Rhinecanthus assasi
sem že pisal.

.

Ampak tokrat imam

končno na voljo dovolj

spodobnih fotografij.

.

Veselo čudenje!

SSH, tretjič

Lep pozdrav s skrajnega južnega konca Sinaja!

.

Prilagam eno svežo slikco

ribe Napoleon.

Na dolgo, ko pridem nazaj, zaenkrat le povem, da se mi je tale gigantska ribetina pustila tudi čohati.

.

Pa pa!

Ribe napihovalke

Za slovenske ribe napihovalke je značilno, da se v težavah potuhnejo.

.

Za tiste v Rdečem morju pa velja, to je res zanimivo, ravno obratno - ko naletijo na problem, se strašno napihnejo in našopirijo bodice.

.

Na zalogi imam precej rib iz reda Tetraodontiformes, najbolj čudne pa so seveda tiste iz družin

Ostraciidae (škatlaste ribe),

Tetraodontidae (napihovalke) in

Diodontidae (ježevke).

Ampak ker je treba iti po vrsti, bom začel z zanimivo vrsto dvozobih ježevskih napihovalk.

.

Kako se temu čudu reče po slovensko, bo gotovo razložil kak komentator, najbolj točno pa je povedati, da se tisto, čemur se po angleško pravi

"Spotbase burrfish", latinsko imenuje "Cyclichthys spilostylus".

Danes bom samo o tem.

.

.

Ta stvar se ne premika hitro, je pa loviti z roko kljub temu ni priporočljivo.

Za začetek ima izredno močan kljun, s katerim lahko lomi korale, brez problema pa lahko odščipne tudi kak prst.

Jesti tega tudi ni pametno.

Človek lahko namreč stakne ciguatero.

Povrh pa ta živad, podobno kot druge ježevke in napihovalke, denimo fugu - vsebuje tudi Tetrodotoksin - strup, ki je 100x močnejši od cianida.

.

Na spodnjih dveh slikicah se da videti, kako to čudo maha s krili.

.

.

Baje zrasejo do 34 cm, ampak jaz v ta podatek dvomim.

Če ne gre za drugo vrsto, potem je tu dokaz, kak oduren spaček postane žival, ki doživi pol metra (tako čez palec sem ocenil).

Res, tako veliko bučo ima le še govedo.

Oči pa so itak kravje.

.

Lahko noč.

O dovolj majhnih maksimalno orjaških zevah

Pa dajmo spet nekaj spod morja,
ker ravno sneg pada.

O teh školjkah sem že pisal,

nisem pa takrat vedel, da je v rodu Tridacna 8 vrst. Precej verjetno je, da tele školjke, ki sem jih posnel lani, spadajo v vrsto Tridacna maxima, orjaška zeva pa se menda sme reči le vrsti Tridacna gigas.

.

Res pa je, da je tu v stiski celo famozna Wikipedija - fotografija, ki ilustrira članek Tridacna maxima, ima ime Tridacna gigas.jpg, zraven pa piše, da jo je (po vsej verjetnosti Čehoslovak) Krištof Špecjalski posnel okoli Dahaba, kjer sem se tudi sam že potikal.

No, jaz mislim, da če že, potem sta kandidatki za pravo orjaško zevo tista na prvi fotografiji in lupina na drugi. Obe sem našel 10m globoko, vse ostale, "maksimalne zeve", pa do pol metra. Če je med mojima bralcema slučajno kdo dovolj pameten, bi bil pa zelo vesel, če mi te školjkice pomaga precizno klasificirati.

.

Tako. Pa začnimo.

Zeva je močna školjka, vseeno pa ni zelo verjetno, da bi komu zdrobila zapestje ali odgriznila prst, ker ima počasne reflekse in se ni sposobna bliskovito zapreti. Če se pa kdo v to smer trudi namenoma, se pa morje seveda brez problema lahko obarva rdeče.

Drugi nesporazum, povezan s prvim, je pa strah, da so zeve lačne človeškega mesa. No, brez panike. Zeve so popolnoma introvertirane in samozadostne. Živijo v simbiozi z enoceličnimi algami (Zooxanthellae), ali je v rodu Symbiodinium ena ali več vrst alg, se pa še ne ve točno. Razlike so namreč lahko povezane z vrsto, ki jih gosti - take alge živijo denimo tudi v koralah (zato so tako pisane).

.

Računica je taka - zeve svoje mesovje, polno zooxantel, cele dneve brezsramno nastavljajo soncu, algice pa izvajajo fotosintezo in školjki dobavljajo glukozo, glicerol in aminokisline. Zeve živijo 70-100% od svojih alg! Morje pumpajo takorekoč le za planktonski desert, če jim slučajno zapaše.

.

Pa smo razkrinkali največjo skrivnost teh lepih školjk.

Meso, ki ga razkazujejo, je tako čudovito obarvano zaradi alg. Ne vem če se tu vidi, ampak teh malih zev je na vrhu reefov, tik pod gladino, ko dreka, barve so pa od vijolične, preko modre, do strupeno zelene.

.

Na zgornji slikci, vidim, je zeva zrasla zraven nekakšnega rdečemorskega škrpoča.

Na prvi naslednji pa se je spravila zraven ježa z ducat palcev dolgimi šopastimi bodicami (Diadema setosun), kakršnega v Jadranu ne bosta našla.

Na tisti zraven pa se v luknji skriva drugačen jež (Herterocentrotus mammilatus), ampak o tej zanimivi živali bom itak napisal poseben prispevek.

Lahko noč.

Trnova krona

Tole nima posebne zveze s Kristusom, niti s tisto lončnico, popularno pred Božičem. Ima pa, če se vama že žival sama po sebi ne zdi vredna pozornosti, morda določeno zvezo s Kopenhagnom.
.
Trnova krona (Acanthaster planci) je lepa žival. Jaz sem tole videl in fotografiral letos spomladi v Rdečem morju (na zalogi imam še juhuhu živali).
No, ima pa tudi vsaj 2 manj popularni lastnosti:
- strupena je - posuta je z bodicami, polnimi zoprnega živčnega strupa, zato je ni ravno priporočljivo pestovati.
- prehranjuje se s koralnimi polipi.
.
Možno je, da je to, da se te morske zvezde vsake toliko časa neznosno namnožijo in opustošijo celotne koralne grebene, nekaj povsem običajnega. Le da za to ne vemo, ker je potapljanje popularno šele nekaj desetletij.
Možno je pa tudi, da so masakri, ki jih nad grebeni, na čelu z Great Barrier Reefom, zadnje čase uprizarjajo trnove krone - simptom globalnega segrevanja.
.
No, z golimi rokami se jih nima smisla lotevati.

Klati jih z nožem tudi ne - saj se je vrag sposoben obnoviti iz vsakega kosca in bi jih s tem le še bolj namnožili.

Z bojnimi strupi je tudi problematično, ker bi znali škoditi istim koralnim grebenom, ki jih želimo zaščititi.

.
Biologi v prvih vrstah ekološke fronte zato prisegajo na injekcije. Fizično je treba v trnovo krono vbrizgati natrijev hodrogensulfat, da potem brez škode crkne. Se pa to, no, zdi nekako sizifovsko početje, kaj jaz vem...
No, v liter morja stresemo 14 dkg natrijevega hidrogensulfata in premešamo. S to količino se da potem ubiti 40 morskih zvezd. Norma na potapljača pa je, da jih potamani 120 na uro.
.
Zdaj torej vsi vemo, kako nevarna je ta golazen.
Vesel Božič!

Piranski akvarij

V nedeljo je bilo sonce, poleg tega pa so nedavno odprli prenovljen akvarij,

pa smo šli v Piran.
.
Ko sem bil mali, so me velikokrat gnali tja. Akvarij je bil star in zanikrn, v zanemarjeni stari hiši zraven mandrača. Kozarci so bili mali, imeli pa so skrivnostno patino - vse je bilo zaraščeno, živo, poleg glavnih živali pa sem lahko minute dolgo opazoval kontekst njihovih domovanj.
No, za stari piranski akvarij je bilo kasneje značilno, da je vsaj 2x/leto nekaj tehničnega crknilo, posledično pa so pocrkale vse živali. Požrtvovalni skrbnik, potapljač z vezami pri ribičih, je po sizifovsko akvarij potem vsakič ekspresno za silo napolnil, agonija je trajal nekaj let, dokler ga niso končno zaprli.
.
Zadnjič pa slišim, da je prenovljen, da je vstal iz pepela ko ptič feniks, da so vgrajeni kozarci deluxe in celo, ja, da je sedaj to "najlepši akvarij v Evropi".
.
Resničnost je žal precej bolj klavrna.
Stavba ob mandraču, pa tudi akvarij v pritličju - to je res lično popravljeno.
Ampak otroke vodimo tja zaradi vsebine, ne oblike kozarcev. S tem je pa tako:
.
- Nabor vrst je klavrn - veliko stvari, predvsem ne-rib, manjka.
.
- Ne morem se znebiti občutka, da za 7 ojrof vstopnine razkazujejo nekakšen morski freak-show; v glavnem je v kozarcih sama škart roba!
.
Edina velika riba v akvariju ima do nerazpoznavnosti stolčen gobec - ust ne more niti zapreti, huda poškodba zdrobljenih čeljusti je zaraščena grdo, uboga riba izgleda, kot da zelo trpi, gledati jo je pa prav mučno. Ubogi otroci...
.
Edini jastog je zaprt v popolnoma mrtvem kozarcu, kjer je razen gole skale le še jata zanikrnih crneljev. Peska so nasuli le par cm, ubogi revež pa ga je že davno odrinil in se stiska v klavrnem "zavetju" na tleh iz gole modre plastike.

Seveda je tudi škartiran - klešče ima odtrgane, le še leve škarje ima.

Kdor hoče torej otrokom pokazati jastoge (in raroge), naj jih raje pelje do Pavle, kjer imajo vedno poln akvarij zglednih primerkov, ki se jih da povrh tudi kupit in pojest.
.
V odprtem bazenu (nekoč je bila gladina pod nivojem tal), ki je zdaj povišan z velikim kozarcem, plavajo obupno škartirani cipli. Vsi po vrsti so večkrat zastreljani od divjih lovcev, slabo zaraščene ali odprte raztrganine imajo po celem telesu, največ pa okoli zatilja. Grozljivo! Notri pa plavajo tudi nekakšni rombčki, lističi in golobčki - z izmaličenim obrazi, iztaknjenimi očmi in stran visečimi kosi mesa... Edini ugor je histerično prisesan na dovod sveže vode, izgleda kot da se duši in da se krčevito bori za življenje. Edini morski psiček je čisto iz sebe - histerično kroži, moleč glavo iz vode. Žalostno je vse skupaj. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Voda v vseh kozarcih je obupno kalna. Zaradi velikih steklenih površin in pretirano močne fensi-šmensi osvetlitve pa delci svinjarije pridejo še bolj do izraza. Ubogi otroci...
.
- Najbolj pa sem razočaran nad ureditvijo "habitatov". Grozljivka!
V vsakem kozarcu najbolj izstopa "vodovod" iz sanitarnih sivih plastičnih cevi, prav enakih kot za odtočno napeljavo v hišah. Ali bi res bolelo, če bi nekdo čez to grdo napeljavo prislonil kak ploščat kamen, lupino leščurja ali celo, bohnedaj, kakega mahovnjaka ali celo algo?
Razen sveže obtolčenega, povsem golega kamenja, in mrtvega, prečiščenega peska, ki je 2cm na deb.../ tanko posut po dnu - ni v kozarcih ničesar! Ubogi primerek ali dva, katerega slika je nalepljena pred kozarcem, izgleda kot v konfinaciji v oguljeni, mrtvi samici. A ni vic akvarijev, da bi nepotapljačem predstavili vsaj iluzijo realnega (raje idealnega) ekosistema, v kakršnem predstavljeni osebki živijo v naravi? Ubogi otroci...
.
V novem visokem kozarcu desno od vhoda - je natrpanih več 10 kavalov, zavetja pa nimajo nobenega. Kaval je lepa riba, v naravi pa je samotar, ki se v glavnem zadržuje na istem mestu globoko v kaki luknji. Tu ni nobene luknje, uboge kavale pa v tej kazenski koloniji nasilno kolektivizirajo in jim sistematično ubijajo prirojen individualizem. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Nabor vrst je klavrn, povrh pa milorečeno čuden.
Razen ene par "nosilnih" organizmov - so v kozarce stlačili neugleden mrčes v obliki šparom podobnih mladic.
Še najlepše ribe v vsem piranskem akvariju (neškartirane, relativno zdrave) pa so, začuda, nekakšni prešvercani primerki iz skupine triggerfishes, ki so doma na koralnih grebenih, še najbližje v Rdečem morju. Baje da je enkrat en primerek zašel, pa so ga ulovili v slovenskem morju - ampak to še ne pomeni, da gre za avtohtono vrsto, ki bi si zaslužila poseben kozarec v majhnem slovenskem akvariju! Še malo, pa bodo šli v Interšpar in v petshopu nakupili pisanih primerkov s celega sveta, samo zato, "ker so tako lepo pisani"...
.
- Hecno je tudi, da na zidovih med kozarci, montiranimi v nišah, visijo plakati neavtohtonih vrst. Saj so plamenke tudi meni všeč, v piranski akvarij pa vseeno ne pašejo.
.
- Obregniti se moram še ob zelo drag, gotovo nekajkrat preplačan, kamnit sarkofag, izdolben iz monolita. Če so vrli prenovitelji za "kozarec" izbrali neprozoren kamnit sarkofag, bi se spodobilo, da bi se vsebino dalo opazovati vsaj z vrha. Malo morgen - na desni strani na vso moč priteka voda, skozi razburkano gladino pa se vidi ravno toliko, kot če bi na Tedniku zamaskirali anonimno pričo...

.

Na levi strani, kjer je gladina dovolj mirna, pa pogled kazi, enako kot v vseh drugih kozarcih, tista obupna fekalna napeljava iz sivih plastičnih cevi. Pa zakaj tako!? Ubogi otroci...
.
- Da ne bom samo kritiziral, moram pa bistveno stvar seveda pohvaliti.

.

V prenovljenem piranskem akvariju imajo tudi ene par dromij, nekaj kanoč, enega škrpoča in, kar je še bolj pomembno, nekaj čisto pravih bradavičastih kozolnjakov (njim je posvečen ta prispevek).
Le tako naprej!
Bravo!
Svaka čast!
.

* * *

Prenovljen piranski akvarij je skratka lepa pridobitev za našo Obalo, res pa je, da bo treba tu in tam še majčkeno popraviti kako malenkost. In prav nič ne bo narobe, če boste nič krivemu mlademu rodu - z obiskom do tedaj prizanesli.
Lahko noč.