Še 20 jih je padlo

Ta zapis je imel najprej delovni naslov "Še 7 jih je padlo", nato "Še 11 jih je padlo", potem pa "Še 16 jih je padlo". No, enkrat je bilo treba presekati in zdaj jih je pač dvajset - čeprav je vmes padla še kaka več.
Nazadnje so torej padle High Strung, The Cove Shivering Club, In Every Face I Meet, Children of the Albatross, Saving Agnes, August, The Cigarette Girl, Hell's Kitchen, Kill Your Friends, The Position, The Intimate Adventures of a London Call Girl, Rape, All Families Are Psychotic, Sexy, Portnoy's Complaint, Spin Cycle, American Pastoral, Everyman, The Ghost Writer in I Married a Communist, nekako v zadnjih 3 mesecih, v tem vrstnem redu. Ja, zadnje čase mi paše angleško.

Pa začnimo.
.
High Strung / Quinn Dalton (to je bejba), 2004
Po tem, ko ji predlaga swinganje, bejba pusti svojega pornofilskega prijatelja, službo v XXX založniški hiši in London in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio. Podobno se zgodi tudi z mlajšim bratom, ki opusti uspešen biznis s prodajo termometrov za pečenje puranov in se vrne h koreninam, v gluho lozo v Ohio, da bi postal Artist. No, tiste korenine so resda precej disfunkcionalne, knjiga pa vseeno ni kaj posebej izjemna.
.
The Cove Shivering Club / Michael Curtin, 1997
Pri 10 letih mali fantiči, v smislu nekakšne iniciacije, skačejo s klifa v mrzli Atlantik in preplavajo zaliv. Pogoja za članstvo v klubu sta, da se v vodi ne sme scati in da se tja ne sme pripeljati nobene bejbe. Kasneje so seveda odrasli, pa se spet dobijo - knjiga skozi flashbacke iz otroštva krasno definira specifičnosti njihovih osebnosti (en ne zna z denarjem, drugi ne zna z ženskami, ...). Ta knjiga je fajn.
.
In Every Face I Meet / Justin Cartwright, 1995
London, 90-ga, en reklamar pričakuje, da bojo iz aresta spustili Mandelo, vmes je pa še kriza v zvezi z njegovo dogodivščino s prostitutko in mučnim sojenjem. Še zanimivost: naslov je po moje vzet iz pesmi London Williama Blakea (3. vrstica prve kitice). Knjiga je v redu, je pa seveda ne bi ravno priporočal.
.
Children of the Albatross / Anais Nin, 1959
O eni 40 let stari baletki, ki se spolno izživlja nad nekim 17 letnim mladoletnikom, ki je pobegnil od doma. Kaj jaz vem - pri meni osebno še vedno nekajkrat višje kot Anais Nin - kotira famozna slovenska blogerka Anaiis, ki je pred leti sebično izbrisala slavni blog No Pasaran. Ta knjiga res ni nič posebnega.
.
Saving Agnes / Rachel Cusk, 1993,
O eni kao zmedeni bejbi, ki tava po Londonu in ne ve točno, kateri korak bi bilo najbolje narediti v zvezi s kariero. Ampak itak ne gre za literaturo, ki bi navduševala z epsko preciznostjo podatkov - gre za zvrst tipa dnevnik Bridget Jones (to je nastalo kasneje, med 95 in 97!), za literaturo torej, ki si prizadeva tolažiti mlade poslovne ženske.
No, posebej pa je tu treba opozoriti na način, kako je napisano. Avtorica je iz Kanade prijadrala v Anglijo, posledice samostanske srednje šole in Oxforda pa so neizprosne - njen jezik je blazno izumetničen, popolnoma nerdish in seveda presunljivo bogat. V sodobni fikciji resnično redko naletiš na avtorja, ki se mu da uporabiti več kot tistih bazičnih 10.000 besed, poleg tega pa zna tvoriti zanimiva kompleksna podredja, ki celo nikoli ne obvisijo v zraku, ampak se dejansko izidejo. Zdi se mi sicer, da takšno pretirano intelektualiziranje (gre pač za postoxfordski prvenec) ne sodi k zgodbi, ki je povsem banalna - ampak ta "kiks" je konec koncev ravno tisti feature, zaradi katerega knjigo toplo priporočam vsaj tistim, ki že dolgo (kot jaz) sanjajo v angleščini.
.
August / Gerard Woodward, 2001.
Saga o londonski familiji, ki vsako leto jovo na novo hodi na dopust na isti travnik v Wales, v neko "vas" čudaškega imena, Llanygwynfa. Napisano je vehementno, z resničnim občutkom za jezik (avtor je tudi pesnik), celo tu in tam predolgi opisi grejo lepo skoz. Tudi sam koncept je vreden pohvale - ista familija, isti mesec, isti kraj - spremenljivka je le čas. Impresivna pa je seveda tudi psihopatologija družine - od nedolžnih opisov skozi spomine otroka se stvar razvije v mučno, morečo metaforo predmestne mediokritete. No, naj omenim vsaj ženo - mamo, ki snifa gumilezngo, in enega otroka, ki je popoln socialni idiot. Priporočam.
.
The Cigarette Girl / Carol Wolper, 1999
Knjiga, oblikovana kot paklc čikov, se na platnicah kiti s sledečim opozorilom: "Warning: May be hazardous to conventional romantic fantasies. Read at your own risk." In res - znotraj zaznamo veliko truda, da bi avtorica sebe definirala kot karikaturo klišeja moškega predatorja. No, saj ne zanika svoje ženskosti (avtorica je notranjost platnice opremila s fotografijo sebe - in treba je priznati, da tam izgleda vsaj kot Julija Roberts!), se pa nadvse trudi opozoriti, da ima do klasičnega klišeja bimb (bimbo je v slovenščini moškega spola, pa prevedem v bimba) cinično distanco - videti se želi kvečjemu kot osebo, s kakršno bi si moški zaželel v postelji spušiti čik po tem, ko je opravil z bimbo. (Ampak če že ponuja take primerjave - ne vem zakaj bi si moški, po tem ko je opravil z bimbo, sploh želel pušiti z žensko - če odmislimo škodljivost kajenja in nevarnost izbruha morebitne latentne gayevosti - bi bilo ja bolje kar s kakim prijateljem.)

Zgodba je pa taka: scenaristka akcijskih filmov ž produkcije je vstopila v "cono" (obdobje od 28. do 35. leta, v katerem naj bi se vsaka bejba ustalila, si našla stalnega partnerja, ustvarila stalen dom in rodila, kolikor pač namerava, otrok) in je čisto preč. Ampak je pa, resnično, tudi nadvse kul. Bistra je, ambiciozna, lepa (slika na platnici) in rada fuka. Edino, kar me ob vsej tej kulosti, potrebnosti, brihtnosti in lepoti zmoti, je pa konec - vse skupaj zvodeni v en navaden settling for less. Knjiga je kljub temu super in jo zelo priporočam!
.
Hell's Kitchen / Chris Niles (to je bejba), 2001
Vrhunska kriminalka o stanovanjskih težavah v NY. Zdolgočasen luzerski milijonar, pisatelj brez navdiha in externalij, zvita londonska lepotička in še nekaj dovolj zanimivih likov. Napisano je zelo pregledno in sploh tako, da se da res hitro prebrati (ne da bi človek kaj bistvenega spregledal), povrh pa je vse skupaj tudi resnično duhovito. Zelo, zelo priporočam!
.
Kill Your Friends / John Niven, 2008
London, 1997, glasbena industrija. Čas vzpona Novih laburistov in trenutek, ko je klasično glasbeno založništvo doseglo vrhunec - o MP3 datotekah in o grožnji interneta se tedaj še nikomur ni niti sanjalo. Fikcijo drži skupaj ogrodje resničnih podatkov (na začetku vsakega poglavja je ena zgrešena napoved, omenjeni so prvaki lestvic, zraven je pa še citat kakega maherja iz foha), zgodba je koherentna, s klasičnim dramskim lokom, pa še konec je srečen (no, perverzno).
Zdaj pa tako - jaz mislim, da je Kill Your Friends ena najboljših knjig vseh časov. Prostodušno tudi priznam, da je to daleč najboljša knjiga, kar sem jih v življenju prebral v angleščini. Ne gre le za to, da je delo izjemna študija o socialnem darwinizmu - gre za to, da je napisano izredno vehementno, srhljivo inteligentno, neprecenljivo cinično in predvsem - neskončno duhovito. O glasbeni industriji pred internetom izvemo neskončnokrat več, kot je razkril denimo Branson. Ampak pomembneje je, da naš "angleški psiho" prekosi tako ameriškega, kot bosanskega!
Jaz sem, skratka, popolnoma navdušen. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje ob knjigi toliko na glas prekrohotal.

10+! Obvezno branje! Podarjajte si to za Novo leto!
.
The Position / Meg Wolitzer, 2005
Zgodba o disfunkcionalni familiji, specifični v tem, da sta stara 2 v 70-tih spisala ilustriran sexualni priročnik (ne more biti drugače, kot da je za model vzeta "The Joy of Sex" Alexa Comforta, ki jo pri nas poznamo kot "Spolne radosti").
4 otroci se z razkritjem spopadajo vsak po svoje - en je depresiven, drugi postane gej in hkrati republikanec... Ampak stvar ne steče, karakterji so plitki, bere se težko. Na to temo bi se dalo napisati mnogo bolje, nič ne zamujata.
.
The Intimate Adventures of a London Call Girl / Belle de Jour, 2005
Torej - Belle je, kot seveda vesta, blogerka. In, ja, ravno prejšnji teden se je svet po 10 skrivnostnih letih - seznanil z njeno identiteto. Ja, Belle je znanstvenica, danes 34 let stara, Dr. Brooke Magnanti. (Magnanti is a respected specialist in developmental neurotoxicology and cancer epidemiology in a hospital research group in Bristol.)
Jaz sem knjigo prebral pred tem razkritjem, in prebral sem jo na dušek. Čisti užitek je namreč brati pripoved osebe, ki resnično uživa v svojem poslanstvu. Knjigo pa lahko primerjam tudi z zgoraj omenjeno Cigarette Girl - samozavest je podobna, le konec spet nekako zvodeni. Je pa res, da se knjiga mora končati, Bellin blog pa je seveda work in progress... To izjemno delo seveda toplo priporočam!
.
Rape / Joyce Carol Oates, 2003
Tale Joyce ima poseben slog, ki meni sicer ne sede - stavki so kratki, poglavja še bolj, veliko je namenoma neizrečenega, za vsem pa se sluti velik trud v to smer, veliko piljenja, premlevanja in editiranja. Meni bolj sede tako kot takoj izleti, ta teta pa si želi biti drugi Hemingway, čeprav tega nima naravno v sebi.
No, Niagarski slapovi, eno gang bang posilijo vpričo hčerke, žalostna zgodba o iskanju pravice. Pa saj - knjiga je fajn, ne pa spet toliko, da bi jo ravno priporočal.
.
All Families Are Psychotic / Douglas Coupland, 2002 .
Tale Douglas je baje nekakšen artist, kipar ali nekaj podobnega, zraven pa še piše. To nadvse cenim, sploh ker je dejansko pismen, kar je pri artistih navadno redkost. Torej - zgodba o disfunkcionalni familiji, eni bejbi je ime, to je zabavno, Shw, pa aids imamo, pa astronavtko... Ampak stvar je tako zgoščena, tako nasičena in hkrati tako konfuzna, da ji je težko slediti. Meni pa knjige, ki ne omogočajo hitrega branja, nikakor ne sedejo. Ko sem končal, sem imel sicer občutek, da je bila knjiga fajn - ampak nikakor pa ne bolj, kot njen naslov. Priporočam, zaradi naslova, ali pa če si za eno samcato knjigo lahko špogata ves teden.
.
Sexy / Joyce Carol Oates, 2005
O slogu te avtorice sem zgoraj povedal že vse. No, tu imamo pa enega lepega fanta, ki trenira plavanje, en učitelj pa ga bojda kao malo peca, pa še na splošno se zdi, da je delno usmerjen na moški spol mlajše vrste, vidimo pa tudi, kako temu učitelju kruti otroci uničijo življenje. V tej knjigi je toliko neizrečenega, da jaz denimo še vedno ne vem, ali je bil učitelj sploh kriv ali ne - in ta kompleksnost, ki je zapisana izključno med vrsticami, mi je pravzaprav zelo všeč. Priporočam!
.
Portnoy's Complaint / Philip Roth, 1969
Philip Roth je, seveda, Car. In tole je baje njegova najbolj brana knjiga - stara je pač že 40 let. Začne se z definicijo naslovne sintagme: "A disorder in which strongly-felt ethical and altruistic impulses are perpetually warring with extreme sexual longings, often of a perverse nature...", kar je mene zavedlo knjigo prebrati v veri, da gre za dejansko psihiatrično "diagnozo". Seveda ne gre, Roth je pač navihan - je pa res, da je stvar kasneje ponarodela in v živem jeziku v določenih intelektualnih krogh dejansko funkcionira kot "diagnoza", se pravi kot hudomušna, zafrkantska podjebancija.
Vse besedilo je prvoosebni monolog na psihiatričnem kavču - in ta je neizprosno izčrpen, resnično duhovit, poln sexualnih frustracij in hermetičnih zadev v zvezi z asimilacijo ameriških Judov. Zna biti, da je precej Portnoya v resnici Roth, pa ne le zaradi enake starosti in rojstnega kraja - in vreči med bralce tako kost za glodanje, poleg izredno izčrpnega razpravljanja o eksplicitno sexualnih zadevah, je bilo konec 60-tih kar drzno. Priporočam!
.
Spin Cycle / Zoë Strachan, 2004
Glasgow, 3 bejbe delajo v pralnici - eno zanima kriminal, druga je potrebna, tretja pa se vživlja v življenja, povezana s cotami, ki jih dobijo v pranje... Dovolj lahkotno, dialogi so b.p., suspenz pa tudi kar drži, torej je knjiga čist fajn. Ampak vseeno jaz nisem ravno dol padel od navdušenja.
.
American Pastoral / Philip Roth, 1997
Da je Philip Roth Car, lahko mirno ponovim. In za Ameriško pastoralo je dobil Pulitzerjevo nagrado, kar pomeni 3342 ojrof! No, o tem, da so za Čefurje raus davkoplačevalci odšteli več kot 2x več, čeprav na vsakega Slovenca pride 152 Američanov, sem pa že pisal.
Vzpon in padec dinastije, ameriške sanje in mora... Športnik, hard-worker, podeduje tovarno rokavic in zgledno širi svoj imperij, žena, nekdanja miss New Jersey, pade v depresijo, a namesto snifanja gumileznge raje poseže po face-liftingu, ki pa dejansko čudežno učinkuje. Vse pa sesuje hčerka, ki iz naravnega pubertetniškega medgenarcijskega konflikta, preko nominalnega uporništva - postane čisto prava komunajzarska teroristka, ki s svojimi bombami pobije par ljudi...
Stvar pa je predvsem Izjemno lepo napisana, to je resnična mojstrovina, na več nivojih. Izpostavim naj le čisto tehnične opise proizvodnega procesa v tovarni rokavic, skozi besede "gnilega kapitalista" - kako lirično, kako neskončno zanimivo, kako skrbno do najmanjših podrobnosti je to napisano - čista poezija... Zelo priporočam!
.
Everyman / Philip Roth, 2006
Mrtev človek gleda skozi svoje življenje - začne se s pogrebom, nadaljuje takorekoč zvezno desetletja prej, nato nas pripelje na začetek (=konec). Uspešen komercialni artist pri reklamni agenciji, 3 žene, iz prvega zakona 2 sina, ki ga prezirata, iz drugega hčer, ki ga obožuje... Ljubice, pa nadvse čil, klen, zdrav brat... Zave se, da je postal človek, kakršen ni želel biti. Razmišljanje o minljivosti, smrti... Prebere se na dušek, je pa res, da stvar deluje nekako površno, nedodelano, na pol in premalo. Ampak Roth si je pač že davno prislužil status, ki mu omogoča unovčevanje minulega dela. Privoščim mu, Everyman pa žal ni nič posebno izjemnega.
.
The Ghost Writer / Philip Roth, 1979
En mladi pisatelj je "romantično zaljubljen" v svojega idola, nekega zoprnega starejšega pisatelja. Za eno mlado bejbo, ki živi pti tem starejšem, pa se kasneje izkaže, da je Ana Frank, še kasneje pa, da je plod mlajšijeve domišljije. V knjigi se najde kaj zanimivega o umetnosti na sploh, pa o pisateljskem biznisu, pa o načelih in ustrežljivosti... Baje je pa treba tudi omeniti, da je mlademu pisatelju ime Nathan Zuckerman, okoli česar se je nakopičilo že precej metafizičnega balasta...

Kaj jaz vem - pričakoval sem bolj napeto, akcijsko zgodbo o požrtvovalnem življenju ghost writerjev, ki znajo iz dreka pomagati narediti denar - in topogledno sem izvisel nepotešen.
.
I Married a Communist / Philip Roth, 1998
Spet Rothov alter ego Zuckerman, vrti se pa okoli sreče in propada enega levičarskega radijca in ene bejbe iz nemih filmov. Ampak to je seveda predvsem roman, skozi katerega se bosta v vseh aspektih seznanila z McCarthyzmom. Priporočam!
.
Evo, pa je, končno!
Ker pa jih je ravno 20, sem se spomnil priložnostne pesmice iz otroštva, ob mrmranju katere lahko tudi miže in z levo roko narišeš natanko 20 črt:
.
fi, fa, fo!
fidl, fidl, fo!
fidl fidl fidl fidl fidl fidl fo,
če jih hočeš dvajset met, oj dvajset je pa to!
.
Lahko noč.

Slovenija - Rusija

Vidim - fuzbal, prav zdaj špilajo.
Aha, tabeli proti tardečim.
Pahorja pokaže, Türka, Gantarja, Lukšiča ... vsi so za tabele!
???
Na fuzbal se zgleda ne spoznam.

Kuj Ovco, dokler je vroča!

Evo, 7 najnovejših, še mastnih.

.

Tokrat dodam le citat iz svojega prvega pisma bralcev v življenju, ki sem ga objavil v tokratni Mladini kot odziv na tole zadevo, ker je razumljivo razloženo, za kaj gre:

.

"...V podobah na slikicah iz serije Ovce na platnu™ seveda nima smisla iskati "sublimnega doživetja" v smislu presežnega v modernističnem slikarstvu. »Umetniška ambicija«, če hočete, obstaja tu kvečjemu na nivoju serije kot celote, na nivoju igre oziroma projekta (v 10 letih je nastalo kakih 250 Ovc). Skrajni »umetniški domet« posameznih podob pa se seveda konča na ravni ilustracije. Ovce na platnu™ so pač samo unikatne ilustracije, »metafizični balast« je morda najti le v dejstvu, da so naslikane z oljem na laneno platno."

.

RKC, sveta vojna in avtokefalnost

O zanimivem odnosu RKC do arbitražnega sporazuma je bilo že veliko povedanega, tole bo pa vseeno zanimivo.

.

Za začetek ponovimo:

- najprej se je oglasila Komisija Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci RKC

- nato se je odzvala Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci RKC

- na ta odziv se je nato odzval nek hrvaški cerkveni dostojanstvenik z nasvetom, naj Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ne poziva h kršenju 7. zapovedi in h kraji hrvaškega morja v Savudrijski vali.

- potem smo iz slovenskega dela RKC slišali pomirjujoča opozorila, da omenjeni hrvaški cerkveni dostojanstvenik ni enako kot Komisija Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci, kar da spet ni enako kot Hrvaška škofovska konferenca.

- potem je Večernji list zapisal, da je hrvaški kardinal Josip Bozanić precej nezadovoljen s Komisijo Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci

- to se je takoj potrdilo z ogorčenim odzivom Komisije Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci:

"...Komisija odlučno odbacuje medijske laži o njenom navodnom sukobu s kardinalom Josipom Bozanićem. To je tipičan primjer komunističkog ponašanja, kada se nešto tvrdi bez argumenata, a s nakanom da se umjetno stvore podjele u Crkvi..."

- izvedelo se je tudi, da naj bi iz samega Vatikana pritisnili na obe Komisiji Pravičnost in mir pri Škofovskih konferencah, naj se hitro sestaneta v Zagrebu, "kako bi se smanjile tenzije te kako bi obje crkve podržale svoje političare u rješavanju hrvatsko-slovenskoga spora".

.

Res pa je, da se še nikakor ne ve, kako naj bi navodilo, "naj vsaka cerkev podpira svoje političare", pripomoglo k enotnosti RKC. V vsaki od obeh prijateljskih držav je namreč precej političarov, tak poziv pa si bo marsikdo tolmačil kot direkten poziv k sveti vojni.

.

Jaz se vsemu skupaj izjemno čudim, saj sem doslej živel v veri, da Vesoljna Cerkev varuje eno resnico. Da je strogo hierarhično organizirana in da poseduje učinkovite kanale, kako to Resnico posredovati ljudem. In da je ta Resnica popolnoma neodvisna od lokacije sedežev posameznih delov hierarhične organizacije.

Čudim se tudi temu, da se cerkveni dostojanstveniki istega ranga med sabo javno obkladajo z nasveti o upoštevanju božjih zapovedi. Prej bi pričakoval, da bi tekmovali v nastavljanju drugega lica...

.

Rešitev

.

Ker je očitno, da hrvaški in slovenski del RKC (vsaj trenutno) varujeta različni Resnici, bi ene vrste rešitev dobili s tem, da bi ju z vrha prisilili v upoštevanje enake resnice. Ampak meni tako siljenje iz načelnih razlogov ni všeč.

.

Zato predlagam, da slovenski in hrvaški del RKC, kako bi rekel

- prestopita k "Vzhodni konferenci".

Da razglasita avtokefalnost.

.

Res je - razen rahle razlike v obliki zvonikov in še nekaterih podrobnosti - je avtokefalnost pravzaprav bistvena značilnost, po kateri se pravoslavne cerkve ločijo od RKC.

Res je pa tudi, da se zdi, da priprave že potekajo.

Slovenski del RKC je že pred časom s svojim dvornim umetnikom očitno sprejel bizantinski melos.

Ne vem če lahko za znak v to smer vzamemo tudi 500k vredno donacijo naši Srbski pravoslavni cerkvi, zaradi katere je bojda slavni Cvikl katolika Čeparja zamenjal s Satanovim bratom.

Popraviti je treba le še koledar, božje zapovedi premakniti za eno naprej, Urana razglasiti za slovenskega patriarha, in Bozanića ali koga že za hrvaškega, pa bo.

.

Vsaj za razmislit je.

Mladinina pravica do drugačnega videnja

Odprem danes Mladino, pa na 12. strani, v rubriki Manipulator, zagledam obupno zanič (zrnato, neizostreno, slabo osvetljeno in porazno kadrirano) podpisano avtorsko fotografijo 3 od teh 5 Ovc (ki skupno predstavljajo 1-2% neto poslikane površine vseh razstavljenih platen), pod njo pa podobno kakovosten podpisan avtorski članek, bojda "poglobljeno strokovno recenzijo" moje razstavice, ki bo vsaj še naslednji teden visela v Muzeju novejše zgodovine.

.

Strnjen povzetek remek dela slavnega slovenskega novinarja Marjana Horvata se glasi takole:

...razstava fotografij z naslovom Slike ... sin Marka Štrovsa ... NSi ... KSD ... MATILDA ...

.

Torej - jaz razstavi nisem dal naslov "Slike" brez razloga. Naslov sem skrbno izbral natanko z namenom, da bi genijem tipa Marjan Horvat olajšal umetniško percepcijo - da ne bi, skratka, na slikarski razstavi v silnem iskanju fotografij - cerebralno bankrotirali.

.

Zdaj - jaz sicer ne vem, kaj počne ata Horvat, me pa pravzaprav niti ne zanima. Čeprav se meni konkretni veleumni novinarski dosežek ne zdi vreden pol kurca, mi kljub temu ne pade na pamet, da bi avtorstvo pripisoval komurkoli drugemu, kot pač podpisanemu. Tudi nimam posebne potrebe, da bi poleg podpisa Marjana Horvata pisalo, da je to sine od fotra od Marjana Horvata, katerega bitje in žitje da najbolje opiše beseda Matilda.

.

Ampak Marjan Horvat je gotovo brihten fant in precej verjetno je, da je zapisal, kot je, namenoma. Da si je prizadeval doseči nek cilj. Poglejmo torej, kam bi lahko meril:

- sugeriral je, da so slike na moji razstavi fajn, ampak da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs (v skladu s tezo, da je delo Shakespeareja preveč zajetno in kompleksno za eno osebo in da on ne more biti avtor - resnica pa da potemtakem je, da je vse tisto napisal nekdo čisto drug, ki pa se je, le po naključju, ravno tako imenoval Shakespeare)

- sugeriral je, da so slike zanič, kar pomeni, da jih gotovo nisem narisal jaz, ampak Marko Štrovs, ki je torej le zlorabil moje ime, da bi se lažje infiltriral k Dežmanu

- sugeriral je, da so slike fajn in na mestu, čeprav sem jih narisal jaz, da pa jih nikakor ne bi smel obesiti v Cekinovem gradu, ker je Marjan Horvat enkrat videl Markota Štrovsa in Dežmana skupaj na televiziji

- sugeriral je, da so slike zanič, da pa je Marko Štrovs s križem in mečem prisilil gospoda Dežmana, da jih, v nasprotju s svojimi visokimi umetniškimi merili, proti svoji volji obesi v Muzeju novejše zgodovine

- sugeriral je, da so moje slike fajn, vendar pa so všeč tudi gospodu Dežmanu, pod katerega direktorovanjem pa bi bilo treba v Muzeju novejše zgodovine razglasiti prepoved prirejanja kakršnihkoli umetniških razstav, razen tistih, katerih avtorji so si ime spremenili v Janez Janša

- ...

.

Tale Marjan Horvat je gotovo brihten fant, pa je svoje remek delo genialno zastavil tudi tako, da med vrsticami nič kaj subtilno, ampak na megafon, vpije: NEPOTIZEM!

Povedati nam hoče, da je meni ata konkretno razstavo zrihtal.

No, to je ravno nasprotno od resnice. Jaz to vem, lahko tudi tu napišem, verjeti pa itak ni treba.

Pred mesecem me pokličejo v MNZ, v pisarni sta slikar Črtomir Frelih in direktor Jože Dežman.

- Tole se nama zdi fajn... Bi mel razstavo? Kr drug teden, mamo glih frej. Ad hoc, nobenih tiskovin, nobene mega otvoritve, email vabilca samo razpošljemo - je pa prostor en mesc frej.

- Kako ste zvedl zame?

- Tale tukaj mi je povedal, Črtomir Frelih.

- Sigurno? Po nobeni drugi liniji?

- Je tako.

- Ajde, pripeljem slike.

malo kasneje:

- Pa poznaš ti enga Markota Štrovsa?

- Ja, oče. A vam je slučajno on kej reku?! Ne bi maral "po zvezah"!

- Nisem vedu da sta sploh v žlahti...

.

Hec je drugje.

Hec je v tem, da to ve tudi Marjan Horvat. Vem da ve, ker me je par dni nazaj klical po telefonu, se predstavil kot novinar Mladine in povedal, da to ve, ampak da Mladina pač pripravlja nov napad na ideološki fronti.

Povedal je, da je prebral Štabni dokument in sugeriral, da bi v zvezi z mojo razstavo lansiral afero v neki drugi točki, ampak sem mu prijazno svetoval, da iz tistega jaz ravno ne bi delal afere.

Povedal je tudi, da bo spisal genialno recenzijo razstave, da pa si je sploh nima namena ogledati, ampak bo napisal kar na pamet.

Jaz sem mu potem prijazno svetoval, naj si stvar vendarle pogleda, da je fajn, pa tudi napisal bo lažje. Če pa že išče kaj zanimivega, naj se razpiše o tem, da so otvoritev popolnoma bojkotirali. Bojkotirali so jo janševiki in krščanarji (ti so so razstavo proti svoji volji par dni kasneje blazno množično ogledali, ko so tam obhajali obletnico SKD), tardeči itak, kulturniki pa sploh, da o novinarjih ne govorimo. Bojkot je bil tako očiten, da bi ga lahko z nožem rezal.

.

* * *

Mladina je bila vedno najbolj zanimiva, ko je bila v opoziciji. Enako velja za vsa občila - ko so na oblasti njihovi, se nujno bolj ali manj spremenijo v trobila. In meni osebno se trobila gravža brati - to je poden v smislu intelektualnega izziva. Mladina je danes v situaciji, ko je provladno trobilo, in jaz to stisko razumem. V podobni situaciji je, kot so bili Janševi brezplačniki takrat pred volitvami.

.

Ampak če si želi ohraniti videz skozi "likovno kritiko", naj se raje razpiše o tej diverziji bioenergetikov.

Če se želi iti raziskovalno novinarstvo na področju nepotizma v slovenski kulturi, naj razišče sorodstvena razmerja med teticami na kulturnem ministrstvu in njihovimi artističnimi partnerji, otroki in posinovljenci. Follow the money, vraga - sam nisem, razen statusa, v življenju pokasiral še niti tolarja subvencij!

Namesto nedolžnega, zastonjskega, priložnostnega zapolnjevanja praznih sten na MNZ, pa za začetek raje revidirajte naše drage predstavitve na Beneškem bienalu in podobno.

.

Če Mladino skrbi nepotizem na splošno, pa naj raje vrže oko na take primere. Neverjetno močna podpora državnih podjetij in privat bogatašev - za robo (gre za prodajanje določenega videza), ki je škart.

.

In končno - če Mladininega Marjana Horvata v resnici skrbi nepotizem, naj vpraša svojega urednika sleš lastnika, koliko članov dinastije Repovž - Lorenci je poslovalo na Delu, preden je tamlajši skupaj s tistim udbovskim Saftijem kupil Mladino.

.

Lahko noč.

Kmetija slavnih

Včeraj sem videl Kmetijo slavnih.

Koliko so ti ljudje slavni, o tem bi se seveda dalo razpravljati. Sam bi tovrstno Kmetijo, naj pomislim, mnogo raje sestavil iz Mihijevega Šaleharja, Juretovega Zrneca, Heleninega Kamnarja, Sašotovega Hribarja, Matjaževega Tanka, Barbarinega Žgajnertavžerja, Branimirjevega Štruklja, Tanjinega Bivica, Erjave Kahle, Vesninega Zornika, Jonasovega Žnidaršiča, Brankovega Grimsa, Lllorelllinega Dormeoflega, Jurejurčkove Cekute, Irminega Pavliničkrebsa, Martinovega Bigriverja... Da bi bilo vse skupaj lepše gledati, pa bi zraven povabil tudi slavno Majo M. No, sanjala svinja kukuruz...

.

Od teh, ki jih imamo zdaj, sem seveda že slišal za Arturja Šterna. Dolgo let nazaj me je resnično impresioniral s serijo biografsko-poljudnoznanstvenih zapisov v Sobotni, po tem sem spremljal njegove bistre ugotovitve v zvezi z altruizmom, kasneje pa je nad biologijo počasi prevladala meta, z njegovimi škornji sem imel pa že od začetka problem - in počasi me je nehal zanimati.

Tudi za Fredijevega Milerja sem že slišal - ravno zadnjič sem se spomnil nanj, ko je po radiu pela Alya, nekaj kot "...sem sanjala tebe", pa sem zraven tuhtal, zakaj se njej nihče ne smeji.

Za Salome bi bilo težko ne slišati, ko pa sem fan Radia Ga - ga.

Kako leto nazaj sem slišal celo, da obstaja LaToya - občasno pač spremljam, kaj ima povedati Mahov Modic, pornofil.

In tudi za slovensko Kelly Family, "le življenje za druge je vredno življenja", sem že nekoč slišal.

Slišal sem pa tudi že za Damijanovega Murka. Ampak itak ne vem, če je ta sploh zraven.

.

No, včeraj je tista slavna LaToya vlekla štrik z neko neslavno bejbo.

Za k ojrof. In izgubila. Potem pa vidim, da ji zmagovalka ponuja roko v rokovanje, slavna LaToya pa ne zmore toliko osnovne spodobnosti, da bi odgovorila.

Za hip sem pomislil - tole pa ni bilo lepo.

.

Ampak kasneje je prišlo za mano, da ji ne smemo prav nič zameriti.

Kmetija slavnih je boljša karikatura Kmetije Slovenija, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo denimo za primer en tak kulturni absolut, en kulturno - civilizacijski maksimum, en tak zgleden primer skrajnega filozofsko - etičnega dometa, ki je tu sploh možen; zgled, ki se mu lahko navadni grešniki le skušajo približati, doseči pa ga je skoraj nemogoče. Kaj bi bil primeren primer... aha!

Vzemimo ne enega, ampak kar 2 ministra za kulturo! Predstavljajmo si primopredajo med dvema slovenskima ministroma za kulturo, denimo nekdanjim in sedanjo.

...

Točno tako.

.

Naša LaToya je pač le izvedla simonitija.

Lahko noč.

Samaritanstvo - definicija nominalnih levičarjev

Generalni sekretar naše nominalno leve vlade se je nedavno razkošno oženil v slogu, ki je več kot abotna karikatura buržoazne dekadence, s kakršno je med in po NOB obračunala naša zmagovita Partija, katere bolj ali manj pravno-formalne naslednice so vladajoče stranke naše nominalno leve vlade, ki ji generalno sekretira prej omenjeni.
Ne dvomim, da bo tak uvod spet požel mnogo ogorčenja mojih nominalno levičarskih bralcev, je pa tokrat, garantiram, resnično na mestu.
.
No, oženil se je z bejbo, ki širokopotezno upravlja nekakšen samaritanski biznis.
Lepo se sliši, samaritanstvo ima pozitivno konotacijo, o njem sem, nenazadnje, celo sam pred leti tule pisal. Je pa res, da sem si revijo in delovanje podjetja Samaritan naivno predstavljal kot revijo tipa Kralji ulice in delovanje zanesenjakov, ki jo izdajajo. Pa sem zadnjič dobil neprecenljiv namig, ki me je glede prave definicije samaritanstva bistveno razsvetlil.
Definicija termina samaritan, kot ga razume naša rdeča buržoazija, se glasi takole:
.
Rokavica za golf Samaritan
"Dlani prilegajoča golf rokavica Samaritan je iz mehkega usnja za dosego opaznih rezultatov."
.
Smuči Samaritan
"Vrhunske smuči Samaritan so za rekreativne smučarje. Smuči vam bodo zavidali."
.
Swarovski majica Samaritan
"Telesu prilegajoča sofisticirana Swarovski majica Samaritan nikakor ne bo ostala neopažena."
.
Revija Samaritan
"Revija Samaritan je visokokakovostna življenjsko-stilna revija novih razsežnosti, ustvarjena, da vas razvaja."
.
Še bonus:
Že sedaj se zdi tudi, da za biti Samaritan zadošča biti polpismen. Ampak naslednja globoka misel nam bo pojasnila, da v resnici tudi nepismenost več kot zadošča:
.
Pralni stroj
"Visokokakovosten pralni stroji z izbrano grafično poslikavo - element, ki boste želeli postaviti za osrednji element vašega doma."
.

* * *

Kako je že rekel nevemkdo... "Učiti se, učiti se, učiti se!"
Učim se, vsak dan nekaj novega. Ampak spet in spet se zgodi, da novo znanje spodnese vso mukoma pridobljeno življenjsko modrost...
Težko je biti pameten v banana republiki.
Lahko noč.

Piranski akvarij

V nedeljo je bilo sonce, poleg tega pa so nedavno odprli prenovljen akvarij,

pa smo šli v Piran.
.
Ko sem bil mali, so me velikokrat gnali tja. Akvarij je bil star in zanikrn, v zanemarjeni stari hiši zraven mandrača. Kozarci so bili mali, imeli pa so skrivnostno patino - vse je bilo zaraščeno, živo, poleg glavnih živali pa sem lahko minute dolgo opazoval kontekst njihovih domovanj.
No, za stari piranski akvarij je bilo kasneje značilno, da je vsaj 2x/leto nekaj tehničnega crknilo, posledično pa so pocrkale vse živali. Požrtvovalni skrbnik, potapljač z vezami pri ribičih, je po sizifovsko akvarij potem vsakič ekspresno za silo napolnil, agonija je trajal nekaj let, dokler ga niso končno zaprli.
.
Zadnjič pa slišim, da je prenovljen, da je vstal iz pepela ko ptič feniks, da so vgrajeni kozarci deluxe in celo, ja, da je sedaj to "najlepši akvarij v Evropi".
.
Resničnost je žal precej bolj klavrna.
Stavba ob mandraču, pa tudi akvarij v pritličju - to je res lično popravljeno.
Ampak otroke vodimo tja zaradi vsebine, ne oblike kozarcev. S tem je pa tako:
.
- Nabor vrst je klavrn - veliko stvari, predvsem ne-rib, manjka.
.
- Ne morem se znebiti občutka, da za 7 ojrof vstopnine razkazujejo nekakšen morski freak-show; v glavnem je v kozarcih sama škart roba!
.
Edina velika riba v akvariju ima do nerazpoznavnosti stolčen gobec - ust ne more niti zapreti, huda poškodba zdrobljenih čeljusti je zaraščena grdo, uboga riba izgleda, kot da zelo trpi, gledati jo je pa prav mučno. Ubogi otroci...
.
Edini jastog je zaprt v popolnoma mrtvem kozarcu, kjer je razen gole skale le še jata zanikrnih crneljev. Peska so nasuli le par cm, ubogi revež pa ga je že davno odrinil in se stiska v klavrnem "zavetju" na tleh iz gole modre plastike.

Seveda je tudi škartiran - klešče ima odtrgane, le še leve škarje ima.

Kdor hoče torej otrokom pokazati jastoge (in raroge), naj jih raje pelje do Pavle, kjer imajo vedno poln akvarij zglednih primerkov, ki se jih da povrh tudi kupit in pojest.
.
V odprtem bazenu (nekoč je bila gladina pod nivojem tal), ki je zdaj povišan z velikim kozarcem, plavajo obupno škartirani cipli. Vsi po vrsti so večkrat zastreljani od divjih lovcev, slabo zaraščene ali odprte raztrganine imajo po celem telesu, največ pa okoli zatilja. Grozljivo! Notri pa plavajo tudi nekakšni rombčki, lističi in golobčki - z izmaličenim obrazi, iztaknjenimi očmi in stran visečimi kosi mesa... Edini ugor je histerično prisesan na dovod sveže vode, izgleda kot da se duši in da se krčevito bori za življenje. Edini morski psiček je čisto iz sebe - histerično kroži, moleč glavo iz vode. Žalostno je vse skupaj. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Voda v vseh kozarcih je obupno kalna. Zaradi velikih steklenih površin in pretirano močne fensi-šmensi osvetlitve pa delci svinjarije pridejo še bolj do izraza. Ubogi otroci...
.
- Najbolj pa sem razočaran nad ureditvijo "habitatov". Grozljivka!
V vsakem kozarcu najbolj izstopa "vodovod" iz sanitarnih sivih plastičnih cevi, prav enakih kot za odtočno napeljavo v hišah. Ali bi res bolelo, če bi nekdo čez to grdo napeljavo prislonil kak ploščat kamen, lupino leščurja ali celo, bohnedaj, kakega mahovnjaka ali celo algo?
Razen sveže obtolčenega, povsem golega kamenja, in mrtvega, prečiščenega peska, ki je 2cm na deb.../ tanko posut po dnu - ni v kozarcih ničesar! Ubogi primerek ali dva, katerega slika je nalepljena pred kozarcem, izgleda kot v konfinaciji v oguljeni, mrtvi samici. A ni vic akvarijev, da bi nepotapljačem predstavili vsaj iluzijo realnega (raje idealnega) ekosistema, v kakršnem predstavljeni osebki živijo v naravi? Ubogi otroci...
.
V novem visokem kozarcu desno od vhoda - je natrpanih več 10 kavalov, zavetja pa nimajo nobenega. Kaval je lepa riba, v naravi pa je samotar, ki se v glavnem zadržuje na istem mestu globoko v kaki luknji. Tu ni nobene luknje, uboge kavale pa v tej kazenski koloniji nasilno kolektivizirajo in jim sistematično ubijajo prirojen individualizem. Ubogi otroci, ki morajo to gledat...
.
- Nabor vrst je klavrn, povrh pa milorečeno čuden.
Razen ene par "nosilnih" organizmov - so v kozarce stlačili neugleden mrčes v obliki šparom podobnih mladic.
Še najlepše ribe v vsem piranskem akvariju (neškartirane, relativno zdrave) pa so, začuda, nekakšni prešvercani primerki iz skupine triggerfishes, ki so doma na koralnih grebenih, še najbližje v Rdečem morju. Baje da je enkrat en primerek zašel, pa so ga ulovili v slovenskem morju - ampak to še ne pomeni, da gre za avtohtono vrsto, ki bi si zaslužila poseben kozarec v majhnem slovenskem akvariju! Še malo, pa bodo šli v Interšpar in v petshopu nakupili pisanih primerkov s celega sveta, samo zato, "ker so tako lepo pisani"...
.
- Hecno je tudi, da na zidovih med kozarci, montiranimi v nišah, visijo plakati neavtohtonih vrst. Saj so plamenke tudi meni všeč, v piranski akvarij pa vseeno ne pašejo.
.
- Obregniti se moram še ob zelo drag, gotovo nekajkrat preplačan, kamnit sarkofag, izdolben iz monolita. Če so vrli prenovitelji za "kozarec" izbrali neprozoren kamnit sarkofag, bi se spodobilo, da bi se vsebino dalo opazovati vsaj z vrha. Malo morgen - na desni strani na vso moč priteka voda, skozi razburkano gladino pa se vidi ravno toliko, kot če bi na Tedniku zamaskirali anonimno pričo...

.

Na levi strani, kjer je gladina dovolj mirna, pa pogled kazi, enako kot v vseh drugih kozarcih, tista obupna fekalna napeljava iz sivih plastičnih cevi. Pa zakaj tako!? Ubogi otroci...
.
- Da ne bom samo kritiziral, moram pa bistveno stvar seveda pohvaliti.

.

V prenovljenem piranskem akvariju imajo tudi ene par dromij, nekaj kanoč, enega škrpoča in, kar je še bolj pomembno, nekaj čisto pravih bradavičastih kozolnjakov (njim je posvečen ta prispevek).
Le tako naprej!
Bravo!
Svaka čast!
.

* * *

Prenovljen piranski akvarij je skratka lepa pridobitev za našo Obalo, res pa je, da bo treba tu in tam še majčkeno popraviti kako malenkost. In prav nič ne bo narobe, če boste nič krivemu mlademu rodu - z obiskom do tedaj prizanesli.
Lahko noč.

Družinski zakonik #2/2

Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.
No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze (sem že prejšnjič, to je drugi del) in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
Posvetimo se torej še drugemu sklopu pomislekov.
.
"Možna je posvojitev otroka tudi s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev"

.

Na začetku je treba povedati, da v vsej državi na leto posvojijo skupno od 20 do 40 otrok. In odpira se le možnost - postopek posvojitve ostaja dolgotrajen in zapleten, otroka prisodi sodišče, kandidatov za starše pa je nekajkrat več, kot je na voljo sirot. Težko je verjeti, da bi otroka po novem prisodili v družino, ki svoje vloge ne bi bila sposobna opravljati ljibeče in odgovorno. Pa čeprav bi bil od 25 en par staršev istospolne vrste.
No, iz dosedanje javne razprave se da razbrati, da predlagatelj (in ostali nominalni levičarji) novost utemeljujejo s tem, da bi radi predvsem legaliziral realno stanje, češ da družine istospolnih partnerjev z enim ali več otrok (navadno iz prejšnjega, heteroseksualnega razmerja) že obstajajo in so na razne načine diskriminirane, trpijo pa predvsem nič krivi otroci. Nominalni desničarji pa stvari nasprotujejo predvsem v smislu, da ni naravna.
Pa začnimo.
.

1. Stigmatizacija

.

Prvo, kar pride človeku na misel, je predstava o neznosnem mobbingu, ki bi ga bil deležen otrok v osnovni šoli, ko bi se razvedelo, da ga doma vzgajata 2 tipa. In prvi refleks je - preprečiti možnost, da bi se nič krivi otroci lahko znašli v takih zvezah.

Ampak če bolje razmislim, bi sam raje živel v okolju, ki bi bilo do kakršnihkoli različnosti dovolj tolerantno, da ljudem zaradi strahu pred opravljivci ne bi bilo treba tajiti lastnih preferenc, mnenj in okoliščin. Nihče nima pravice vtikati nosu, kamor ne sodi, in nihče se ne bi smel spotikati ob življenjski slog drugih ljudi (no, razen menda če pride do kakih deviacij...). In če homoseksualnost pri nas ne bi bila kakorkoli stigmatizirana, če se ob spolno usmerjenost drugih Šentflorjanci ne bi vtikali - ta problem ne bi obstajal. In v tem smislu se s predlagatelji novega Družinskega zakonika strinjam - država bi s tem dala jasen signal, da je marsikaj normalno. Ali drugače: če si predstavljam družbo, v kakršni ob možnosti družin s homoseksualnimi starši človeku ne bi refleksno na misel prišel osnovnošolski mobbing - no, v taki družbi bi tovrsten Družinski zakonik moral najbrž že dolgo biti v veljavi.
Kar se mene tiče, mi je torej načelno bližje ideja o družbi, kjer za mobbing ni prostora, kot pa ideja o podrejanju strahu pred stigmatizacijo. Kar pa seveda ne pomeni nujno, da se z vsem predlaganim strinjam.

.
Ne dam namreč denimo roke v ogenj, da se kljub temu nekaj kasneje, ko bi otrok zabredel v puberteto, ne bi pojavljali določeni problemi. Če si priznamo dejstvo, da je medgeneracijski konflikt nekaj človeški vrsti imanentnega, in da se navadno prvič močneje manifestera v puberteti, se moramo soočiti tudi s tem, da bi morebitni posvojenec tam konec osnovne šole - vsak požrtvovalni vzgojni poskus moškega para zavrnil v smislu: "spizdi, peder!" (ali "fuck off, dyke!", pač v primeru lezbičnega para).

Kakor je seveda na moč debilna predstava nekaterih, da bodo homoseksualci vzgojili homoseksualce, je pa seveda precej upravičeno pričakovati ravno nasprotno - uveljavljanje samostojne osebnosti skozi medgeneracijski konflikt bi prav lahko pripeljalo do izrazito nestrpnih, naravnost homofobnih otrok... In na ta znotrajdružinski, vzgojni segment, zakonodaja pač ne more vplivati.

.

2. Naravno
.
Slišim da to, da bi homoseksualci posvajali otroke, ni naravno.

In ker sem na preveč lahkotno zlorabljanje besede naravno naravnost alergičen, imamo takoj odlično iztočnico za razmišljanje.
.

2.1. Vse je naravno

Torej - meni je ljub Wittgenstein in tudi jaz rad rečem: "Kar je, je možno". Še več - kar je, je, kar se mene tiče, tudi naravno. In če se naredim Marsovca in se ozrem med ljudi in zagledam družino, kjer 2 tipa vzgajata otroka, in se majo radi, in se majo fajn - vidim, da je. In če je, je možno. In si zabeležim, da je to med ljudmi naravno.

Resnici na ljubo pa je to pogled nevtralnega radovedneža, ki se zna čuditi in ne postavlja vrednostnih sodb. Resnici na ljubo je v tem smislu naravna tudi vojna, tudi umor, tudi harem, tudi incest, tudi celibat, tudi AIDS, tudi nepismenost, tudi sveti zakon in 9 otrok in tudi slovenski Fritzl. Vse to je, vse to je možno, vse to je v nekem smislu pri ljudeh potemtakem naravno.

.

2.2. Biologija

Če pa pogledamo za odtenek manj nevtralno - v smislu pač, da bi bilo Marsovcu ljubo, da bi izvedel, kako so ljudje skozi evolucijo prišli do današnje faze, je stvar že malo drugačna.

Marsovec bi se pozanimal, da pri ljudeh obstajata 2 spola, ki se poleg primarnih in sekundarnih spolnih značilnosti razlikujeta tudi fundamentalno, v vsaki celici - samo samci imajo y kromosom, babe pa same ikse. Izvedel bi tudi, da se ljudje razmnožujejo spolno (pri tem pride prav, da se nasprotna spola navadno privlačita), pa da samci lahko teoretično spočnejo več milijonov potomcev dnevno od srede osnovne šole do smrti, ženske pa lahko donosijo le približno po enkrat na leto v obdobju kakih 35 let. In tudi to bi se mu zdelo zanimivo, da se človeški mladiči rodijo izrazito nebogljeni in bi bili brez večletne skrbi staršev takorekoč doomed.

To je v grobem osnova, obstajajo pa seveda izjeme. Od genskih bolezni, na nivoju kromosomov, do raznih variant hermafroditstva (zmagoviti južnoafriški tekačici nedavno niso vzeli medalje, čeprav ima možat obraz, y kromosom, notranja moda in nima maternice), preko pedofilije,... , do istospolne privlačnosti, itd. Tudi izjeme so, so torej možne, in so potemtakem naravne. Je pa res, da so bile tovrstne deviacije skozi človeško evolucijo obsojene na to, da se ne dedujejo.

Se pa tudi to spreminja. Pri človeški vrsti, denimo, se neplodnost lahko deduje - kar je, v biološkem smislu, evolucijski paradoks. Veliko ljudi, ki pred desetletji ne bi mogli imeti potomcev, jih s pomočjo znanosti danes ima. >> V čisto biološkem smislu evolucija človeško vrsto vodi v stanje, ko bo naravna reprodukcija vedno težja, morda bo nekoč v današnjem smislu celo izginila. Ampak tudi to je, bi lahko bilo, ali celo bo - naravno.

.

2.3. Sociologija

Če pomislimo na to, kako strahotno nebogljeni pridejo na svet človeški potomci (denimo v primerjavi z ovčko, ki je že takoj, za ovčje razmere, oblečena, zna hoditi in celo komunicirati), je jasno, da je za ljudi značilno, da mladičem staršujejo. Vse to - od osnovnega zadovoljevanja fizioloških potreb, do varovanja, učenja govora, do vzgoje in prenašanja vsega znanja preteklih generacij - pa spada bolj v družbeno, kot v biološko.

Ampak vse to se prav tako deduje in vse to je del evolucije. V skupno zavest, v sklop informacij, ki jih prenašamo naslednjim generacijam, se zapisujejo dogodki, izumi, interpretacije, sploh kultura, izstopajoči posamezniki, jeziki, navade, dosežki... Ali je torej kaj manj naravno, če ves nebiološki aspekt evolucije v določeni generaciji prevzamejo starši, katerih otrok ni njihov genski potomec? Menim, da je pri ljudeh danes to povsem naravno. Nekaj primerov:

- posvojitev tujega otroka

- vzgoja lastnega potomca z drugim partnerjem

- "zdravljenje neplodnosti" z darovano spermo ali jajčeci

- prostovoljno priznanje očetovstva tujemu otroku ob rojstvu

- razne kolektivne variante, od anahronističnih sirotišnic za zapuščene, do državno vsiljenih socializacijskih programov komunizma ali nacizma (denimo Lebensborn)

- rejništvo, ...

Reči hočem, skratka, da je verjetneje, da bi sodobnega človeka, ki izkorišča vse svoje potenciale, lažje vzgojili krušni starši danes - kot pa biološki starši 20.000 let nazaj. V "družbenem" smislu je naša vrsta v nekaj 1000 letih doživela večji evolucijski skok, kot v biološkem. Zato sem do sklicevanja na "naravnost" v ozko biološko-evolucijskem smislu - pač skeptičen.

.

3. Primerna družina za vzgojo otroka

.

3.1. Vrste družin

Živali, katerih potomci so samostojni od začetka, "starševanja" ne poznajo. Ribe so fajn primer. Zanimiv primer je tudi kukavica, pri kateri se je evolucijsko razvil sistem podtikanja potomcev v leglo druge vrste; pri kukavicah je rejništvo tako in drugače naravno. Ampak primerjajmo se raje s sorodniki.

Pri sesalcih so mladiči navadno navezani na starše, vsaj na mamo (kjer pač sesajo mleko). Oblike "družinskih skupnosti" pa segajo od tipičnih samohranilskih mater, pa vse do kolektivnih variant v slogu hipijevskih komun. In prav vse je naravno.

Ampak tudi pri ljudeh skozi zgodovino in glede na življenjsko okolje - poznamo zelo raznolike oblike "družin". Od širših, krdelnih, kolektivnih oblik, ki so lahko patriarhalnega ali matriarhalnega tipa, preko individualno, naravno, tradicionalno, biološko starševskih, tudi s samohranilsko variacijo, do poligamnih (ne le z do 4 ženami, tudi ogromne hareme poznamo). Poznamo tudi zapuščene otroke, prepuščene ulici, pa kolektivna vzgajališča, pa sirotišnice, pa rejništvo in - posvajanje. Prav vse je, vse je v tem smislu naravno.

.

3.2. Tradicionalno pojmovanje družine

Kljub vsemu pa vse prej omenjen oblike najbrž ne omogočajo optimalnega okolja za dobrobit otrok, kot to dojemamo danes. Idealna je pač družina, v kateri nesorodna raznospolna heteroseksualna poslovno sposobna in osebnostno zrela partnerja vzgajata biološko lastne, zaželene otroke.

V idealnem svetu posvojitev sploh ne bi bilo, ker bi imeli vsi otroci srečo, da bi bili zaželeni in da bi lahko odraščali v primarnih družinah, v katerih bi njihova biološka starša nanje prenesla tudi svoje izkušnje, vrednote, modrost, se jih trudila vzgajati tako kot verjameta da je prav in jim omogočiti materialno in drugačno blagostanje, da bi se lahko razvili v skladu s svojo osebnostjo in prirojenimi talenti.

.

Nikakor pa to ne pomeni, da je v cerkvi požegnan sveti zakon garancija za karkoli.

Od cerkve sugerirano diskriminacijo pankrtov (nič krivih otrok, ki so se pač rodili zunaj zakona) smo kot družba že davno prerasli - v Sloveniji se danes rodi več kot 50% takoimenovanih pankrtov.

Statistika beleži predvsem ločitve sklenjenih zakonov - teh propade od tretjine do pol.

V družinah, formalno "po regelcih", se dogajajo tudi zlorabe, nasilje, incest, zanemarjanje, negovanje čudnih vrednot, ...

.

3.3. Komu je novi zakonik pisan na kožo

Prej omenjeno tudi ne pomeni, da v drugačnih skupnostih otrok ne bi mogli vzgajati odgovorno, ljubeče in objektivno v redu. Če so v tej družbi enostarševske družine priznane za nekaj normalnega, pa tudi otroci ločenih staršev (samskih ali z novimi partnerji) dokazano ne odrastejo nujno v čustveno ranjene socialne idiote - zakaj ne bi mogli otrok korektno vzgojiti tudi v takih družinah:

- Mati samohranilka po možu, ki je naredil samomor, zaživi s svojima dvema otrokoma v istem gospodinjstvu skupaj z dolgoletno mlajšo ljubico. Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Čeprav sta svoje partnerstvo formalizirali na upravni enoti, pa bivša ljubica ne more dobiti statusa matere ženinih otrok, čeprav je to pripravljena storiti. Tako je do plačane bolniške upravičena le biološka mati (ki opravlja tudi vlogo "father figure", da potoložam Frojdijance), čeprav njena žena opravlja manj odgovoren in slabše plačan poklic in bi vsem ustrezalo, da bi bolniško jemala ona. Življenjskega sloga v nobenem primeru ne bi spremenili, ženi pa si želita, da bi mlajša lahko tudi formalno posvojila oba otroka, in menita, da bi bilo to bolje predvsem zanju.

- Oče samohranilec, ki ga je žena zapustila zaradi domnevne preočitne delne usmerjenosti na moški spol (po Košičku), prepustila pa mu je tudi skrbništvo nad otrokom (ki sicer ni bil biološko njegov, ga je pa priznal za svojega, saj je bil nenazadnje rojen v zakonu) in se preselila v tujino k nekemu bogatemu internacionalnemu džet-seterju - zaživi v istem gospodinjstvu skupaj z ločenim prijateljem (njegovega otroka so dodelili bivši ženi, poleg tega pa še alimente). Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Živita kot cimra in prijatelja takorekoč v celibatu (razen redkih, izjemnih trenutkov), in si zveze niti ne želita formalizirati. Bi jima pa ustrezalo, če bi iz svojega razmerja lahko uveljavljala pravice, priznane izvenzakonskim skupnostim, in če bi drugi lahko posvojil prvegovega otroka, da bi lahko tudi on vzel bolniško, če bi bilo treba.

.

Novi zakonik bi koristi prinesel predvsem tovrstnim istospolnim družinam. Istospolni partner bi posvojil otroka, ki mu dejansko že staršuje.

.

3.4. Želim si otroka, daj mi, vlada!

Bolj ko nekateri stvari jemljejo preprosto, bolj strastno zagovarjajo svojo črno-belo pozicijo. V smislu:

"Država bo pedrom in lezbam množično dajala otroke, ti jih bodo sistematično vzgajali v pedre in lezbe; bijmo plat zvona, naši družbi grozi potop!!!"

.

Če se mi to zdi pretirano, pa se mi precej nezrela zdi tudi sledeča pozicija:

"Živim s še eno lezbo, želiva si otroka, zanositi pa ne more nobena od naju, čeprav poskušava že eno leto. Pripada nama umetna oploditev z darovano moško spermo na račun slovenskih davkoplačevalcev!"

"S svojim istospolnim partnerjem že več let živiva v skupnem gospodinjstvu. Ker se dobro ujemava in razumeva, nameravava ostati skupaj do konca. Zelo pa si želiva otroka. Tu ga niti teoretično ne moreva posvojiti, bi si ga pa lahko privoščila v tujini, a bi morala postopek na koncu spet potrditi naša država. Počutiva se diskriminirana v primerjavi s heteroseksualnimi družinami."

.

Jaz namreč mislim, da pravica uveljavljati svobodno voljo v skladu s posameznikovimi osebnimi okoliščinami - ne pomeni, da vse odločitve vodijo k istemu rezultatu. Naj pojasnim:

Če v sebi začutim, da sem strasten gobar in si zaželim nabrati krasnega jurčka, še ne pomeni, da mi je to zagotovljeno. Počakati moram na primeren čas, vreme, in se odpraviti na kraj, kjer bi sploh lahko rasli. Sprejeti moram odločitev, da bom stopil v hosto, za svoja dejanja prevzeti odgovornost in tveganje (če gobarim brez košare me lahko oglobi inšpektor, če hodim v kratkih rokavih, lahko fašem ceka, ti pa so močno kontaminirani z meningitisom in borelijo, ...), nato pa veliko hoditi in prekleto dobro iskati. Celo če gobo najdem, ni nujno, da ni strupena. In tudi če jurčka najdem - če je bil moj cilj, da bi ga tudi nabral, moram sprejeti odločitev o tem, da se bom sklonil in ga dejansko nabral, predvsem pa moram tozadevno tudi ukrepati.

Ali moram po zgornji izčrpni ilustraciji - ljudem res razlagati, kako poteka naravno razmnoževanje pri ljudeh? Najbrž moram... Če neka ženska začuti, da jo privlači isti spol, in v skladu s to osebno okoliščino sprejme pogumno odločitev, da "pride ven" - zakaj ta oseba ne bi mogla ukrepati tudi v smeri izpolnitve nagona po materinstvu?

Enako velja za moške...

.

4. Na prvem mestu naj bo interes otroka!

.

Po vsem dolgovezenju lahko strnem, da imam do predloga novega Družinskega zakonika nekaj pomislekov:

- Otroci, ki so predmet posvojitev, so že v izhodišču močno prikrajšani. Nikakor mi ni simpatično, da bi zato postali predvsem predmet zadovoljevanja realnih ali namišljenih potreb potencialnih posvojiteljev, namesto da bi bil na prvem mestu interes otrok.

In z vidika interesa otroka je, da bi odraščal v družini ljubečih, normalnih, bioloških staršev.

Če to ni možno, pa vsaj v družini, ki bi tako situacijo čimbolje imitirala (krušna starša heteroseksualna partnerja različnih spolov).

Šele če to ni možno, pridejo v poštev druge rešitve. V primeru, da interesentov za posvojitev primanjkuje, je seveda vse boljše, kot da bi sirote vzgajali v sirotišnicah. Ampak v Sloveniji stanje že dolgo ni tako - otrok manjka, ne potencialnih posvojiteljev.

Z vidika te države tudi ni nobenega razloga, da bi v svrhe zadovoljevanja starševskih nagonov istospolnih partnerjev sirote uvažali iz tujine (obstajajo dežele, kjer jih je preveč). Če je država pripravljena asistirati pri posvojitvah iz tujine - je tu na voljo ogromno primernejših kandidatov za starše. Interes otroka naj bo vodilo, ne pa želja odraslih!

.

Pogojno se mi zdi sprejemljiva edino možnost, da bi istospolni partner posvojil partnerjevega otroka iz prejšnjega razmerja. Ampak le, če bi bil drugi biološki starš mrtev, ali pa če bi se odpovedal starševskim pravicam in stikom z otrokom. Drugače bi pač dobili otroke s tremi starši, predlagatelj pa bi padel v paradoks, o katerem sem govoril že prejšnjič.

Ampak nobene potrebe ni, da bi zaradi tovrstnih izjemnih primerov, ki bi le legalizirali dejansko stanje, v zakon vpisovali predlagano dikcijo.

Stvar bi se lahko glasila v smislu: "V izjemnih primerih, ko tainta ugotovi, da je to v korist otroka, se osebi dovoli posvojitev otroka njenega istospolnega partnerja".

Pa še za to ne jamčim, da je brez pasti.

.

Evo, zaenkrat bo dost. Lahko pa še vidva malo javno razpravljata.

Lahko noč.

Umetniški presežki neuvrščenih prijateljev

Tudi V Afriki poznajo Janšo.

(tenx, TB!)