O idealnem naročniku

kolumna objavljena v reviji HIŠE #84, junij 2014

.

Za vsako hišo, vredno objave v tej reviji, poleg arhitekta stoji tudi naročnik. Arhitekt si je lahko sposoben zamisliti še tako dobro prebivališče, a brez dovzetnega financerja, ki bi njegovo vizijo podprl, hiše ne bo. Na srečo lahko, preden zapademo v brezplodno prepiranje o kuri in jajcu, torej o potrebi in viziji, stvar malo ublažimo z oceno, da se vizionar in naročnik posrečene hiše mnogokrat najdeta v isti osebi. Prilika o bosi kovačevi kobili nas sicer spomni, da mnogokrat ne. Precejkrat pa le. Ampak predmet tega spisa niti niso arhitekti, ki publicirajo svoj dom.

.

Sposodimo si (to so dejanski citati!) šopek abotnih visokoletečih puhlic o prislovičnem zglednem investitorju – biti mora "razgledan", "visoko kultiviran", "z zavedanjem o pomenu bivanjske kulture", "z dvignjeno zavestjo o pomenu arhitekture", "z močno izraženo željo po aktivnem sodelovanju v zapletenem in čarobnem procesu oblikovanja našega bivalnega prostora, gradnje hiš, mest ali regij", "pozoren na občutke, ki jih zbujajo oblike, volumni, materiali, barva in svetloba", ceniti mora "prostorska doživetja" in biti "kreativen ustvarjalec trajnostne prihodnosti". Aja, pa zavedati se mora, "da je arhitektura umetnost". Pa črtiti črne gradnje. Sovražiti mora pisane fasade. In brezpogojno spoštovati Stroko, s (strokovno) pisanimi fasadami vred. Kajti vse to so le nujni pogoji za 'status idealnega naročnika', nikakor pa zadosti za 'status strokovne blaženosti', da bo jasno.

Kaj pa vem… Na tovrstne prazne floskule nisem nič manj alergičen kot na famozni trpni glagolski način (pasiv) v arhitekturnem gosgovoru. Sam bi si kot naročnik življenjske investicije na drugi strani želel predvsem osebo, ki je svoje strokovne abstrakcije sposobna tudi verbalno artikulirati na jasen, preprost, razumljiv način. Kot arhitekt pa bi najprej pazil, da ima investitor dovolj denarja za dostojno izvedbo projekta.

.
Denarja pa je, na pragu 7. leta krize, v gradbeništvu vedno manj. Gradbeni mastodonti so izpuhteli, mnogi ambiciozni projekti nedokončani nasedli, zasebni investitorji, ki na leto še zgradijo nekaj tisoč družinskih hiš, pa so s praznjenjem nepremičninskega balončka in igricami z obdavčitvijo premoženja vedno bolj zadržani. Arhitektov je na FA po vojni diplomiralo več kot 4.000, manjši del, ki je aktiven in registriran na ZAPS, pa se prebija vedno težje. "Arhitekti so po podatkih zavoda za zaposlovanje postali eni najmanj zaposljivih strokovnjakov. Plače arhitektov so se v Sloveniji s 25 tisoč evrov bruto leta 2010 znižale na 15 tisoč evrov leta 2012." (Arhitekti bi radi delali /Trendi /Finance 17.10.'13)

.

* * *

Poslušamo o izgubljeni generaciji Y, o prekernih (ne)zaposlitvah izobraženih mladih, ki jih ne ščitijo sindikalni varuhi zaposlitev za nedoločen čas, regresov in 13. plač; o begu možganov, izseljevanju potencialno najproduktivnejših državljanov. Stari čepijo na predimenzioniranih in potratnih modificiranih tipskih projektih socializma, mladi brez varnih služb ne dobijo niti kreditov za precenjene luknje po davno amortiziranih soseskah. Tajkunom se je zalomilo, denacionalizacijski dediči so svoje obrnili, srednji razred izginja, kdor še ima, pa se raje tiho drži nazaj.

.

V Sloveniji kar 85 odstotkov mladih živi doma

V Sloveniji je leta 2011 doma živelo 21 odstotnih točk več mladih kot 2007. Z Malto si delimo neslavni rekord. Vse daljše življenje pri starših, v kar so mladi prisiljeni zaradi ekonomske krize, ima resne posledice na njihovo neodvisnost, prehod v odraslost in tudi na njihov občutek družbene izključenosti. (Eurofound /Foundation Findings: Social situation of young people in Europe, 24.3.'14)

.

V tem kontekstu se da poudarjeno hrepenenje arhitektov po imaginarnem renesančnem naročniku seveda razumeti. To hrepenenje pa se žal manifestira, zdi se, v poudarjenem sklicevanju Stroke na Stroko, v zapiranju v cehovstvo, v lobiranju za sinekure in "rekete" v postopkih, ki so v konkurenčnejših okoljih, kamor množično bežijo naši možgani, že zdaj mnogo enostavnejši kot pri nas. In v sanjarije iz 2. odstavka. V občutek Poklicanosti in gon po Oznanjevanju. Namesto da bi kriza snovalce motivirala k iskanju racionalnih, poceni, dostopnih rešitev akutnih problemov resničnih ljudi – se dogaja obratno.

Kaj naj si človek misli, ko ob kastriranih generacijah, ki se ne morejo osamosvojiti - drago izšolani mag.inž.arhi tarnajo nad krivico, da "arhitektura nima statusa Umetnosti"? Halo, pri nas niti umetnost (v najožjem smislu) nima statusa umetnosti - vse je le "ljubiteljska kultura", 'statusi' arhitektov in (drugih) umetnikov pa kvečjemu socialna kategorija Razvida MK.

Vse silno ozaveščanje ruralcev, celo projekti arhitekturnega vzgajanja otrok – so bolj kot odgovor na potrebe ljudi – hermetična zgodba prekladanja "sredstev" iz javne v zasebne malhe.

.
Ozrimo se še enkrat na zgornji graf. In pomislimo na Situlo, ki kot opevan, strokovno nagrajen (zasluženo!) spomenik - kot simbol vsega, kar je šlo narobe - sameva neprodana, prazna, brez ljudi, nad nadvse urbano ranžirno postajo.
Idealnih naročnikov in kupcev se ne da pridelati na silo. Pojavili se bodo sami od sebe – ko bo ekonomsko in siceršnje vzdušje na tem lepem koščku sveta manj zatohlo. Kot osamosvojeni, samostojni, odgovorni, zaposleni, kreditno sposobni mladi ljudje, s skromnim presežkom denarja, časa, duha in veselja do življenja.
Ampak najprej je treba bika zgrabiti za roge.