Nazadnje so padle, v tem vrstnem redu, Tek za rdečo hudičevko, Ljubezen v F-molu, Kalipso, Maks, Stari Pil, Volčje noči, Panika, Peskovnik boga otroka in Zlati dež, vse slovenskih avtorjev. Hecno je, da so padle v 4 dneh - za komentarček pa sem (spet) rabil ves mesec.
.
Tek za rdečo hudičevko Vinka Möderndorferja je izšla nekaj let prej kot najstarejša od štirih njegovih, ki so padle v prejšnji rundi. Kljub temu (ali pa ravno zato?) je napisana sveže, z žarom, z zagonom, kot bi mu izletela v enem zamahu. Opeva, kako bi rekel, čas veselih hipijev, ko je bilo marsikaj tako enostavno, zaznati pa je tudi nekaj modrosti. Podana je sproščeno, jezik je tekoč in, kar je pomembno, necenzuriran. Nekakšna dragocena iskrenost veje iz knjige - ne le iz jezika, tudi iz vsebine.
Glede na rečeno se zdi, da je stvar nekako avtobiografska. Zato se mi zdi zapis o, se pravi, "erotičnem" konzumiranju menstrualnega izločka ("...na začetku črnikasta brozga s kosi tkiva, kasneje krvavo rdeče, proti koncu roza prozorno...") - celo drznejši kot ves famozni Čudoviti klon, kjer gre pač za neprikrito fikcijo.
Še kratko o vsebini: našemu junaku je rdeča hudičevka po 5 letih naenkrat ušla. No, Tek za rdečo hudičevko pa je predvsem res lep roman o Ljubezni. Priporočam!
.
Ljubezen v F-molu Elze Budau je vsaj tako pomembna klasika, vsaj tako zimzelena uspešnica, kot njene izjemne, ponarodele popevke. A la Poletna noč. No, saj to JE Poletna noč - le da ne gre skozi ušesa, pač pa se skriva za roza platnicami, na 507 straneh. Literarno-teoretsko pa se da to pomembno delo, izdano 1987, označiti z meni ljubim terminom, skovanim šele 1993 - chick lit (a ni posrečen - vsebuje "klit").
Prigode ločenke zrelih let, ki išče ljubezen. Po par uvodnih zvezah je glavnina knjige posvečena nekemu poročenemu dalmatinskemu ginekologu. Stvar je malo razvlečena - vse je opisano, kot da je vzeto iz dnevnika. Na primer: "where the sun don't shine" jo je skušal, dokler ni končno obupal, natanko štirikrat, pa mu ni nikoli pustila. Gospa ima namreč stroga moralna načela - obdeluje izključno poročene, a le klasično :))
No, knjiga je napisana hipnotizirajoče lepo - brez "izumiteljske" ambicije ali destruktivnega eksperimentiranja z jezikom, kakršnemu smo velikokrat priča v romanih, ki nimajo česa povedati. Avtorica ima precej povedati in zna to vrhunsko izpeljati - besede, stavki so odmerjeni z občutkom, s prirojenim darom. Elza (itak je avtobiografsko) je razgledana, izkušena, modra, a skoz in skoz mladostna, romantična in polna hrepenenja. Ve kaj hoče in si to privošči. Uživa v hrani, glasbi, ljubezni, v neodvisnosti (tu je malo dvoumno).
Če so citati, primere in sinestezije, s katerimi je prekrasno prešpikano vse besedilo , vzeti iz klasične glasbe in torej brezčasni, pa je knjiga sicer tudi dober dokument o 70-tih in začetku 80-tih, o tistem obdobju socialistične Juge, ko je mnogim šlo kar dobro. Gospa je dobro situirana - materialno, kulturno in intelektualno - in spada v sloj bonvivantske socialistične buržoazije. Razlike so bile tedaj v materialnem smislu resda mnogo manjše kot danes, res je pa tudi, da danes niti največjemu revežu ne pade na pamet, da sploh ne bi imel avta in da bi se na morje vozil z vlakom.
Drugo, s čimer je prešpikano celoltno besedilo, pa so recepti (ali samo jedilniki). In če so bili ti recepti v času, ko se je težko dobilo banane in dobro čokolado, simbol luksuza - izgledajo danes kot zelo naivno, smešno pričevanje o dometu predstav ljudi socializma. No, tisti bolj posrečeni še izgledajo kot, denimo iz kuharskega dela socialistične uspešnice Knjiga za vsako ženo (po kateri sem v času osnovni šole tudi sam rad čaral, ko me je občasno prijelo, da bi se šel "veliko kuharijo" - spomnim se solate Astoria (file osliča, gomolj zelene, orehi, rozine, majoneza in med), škampov v turkelijanski omaki (paradajz, bazilika in grudasta skuta) ali nasitne avokadove juhe). No, ampak ko Elza v ponosni kurzivi zapiše, recimo: "Cesarska solata - paradajz, zelje, korenje", človek ne more da se ne bi smejal.
K receptom se bom vrnil ob zadnji knjigi, tole odlično klasiko pa seveda predpisujem za obvezno branje!
.
Kalipso Vesne Milek je take vrste knjiga, da se je preprosto ne da ocenjevati po suhoparnih literarnih kriterijih - no, razen tega, da gre spet za chick lit (termin je res simpatičen, saj vsebuje "klit"). V resnici za pretiran literarni presežek itak ne gre, ampak Kalipso je z avtorico tako zaznamovana, da jo je res jemati predvsem kot rumenkasto razkrivanje, kot resničen osebni dnevnik, dan na razpolago javnosti, kot javni obračun s prvo četrtino Vesninega stoletja in podobno. Knjiga je kot kost za glodanje, vržena v slovensko močvaro:
je šla res prej in potem v Grčijo, vmes pa še v Kanado!? / je Rebeka tudi ona?! sta ONA obe!? / da je šla z dvema v eni noči, na način "mokra žemlja" !? / ga je res dobila (v nasprotju z zgoraj omenjeno Elzo) "where the sun don't shine"?! / ali je možno, da je imel tisti Kanadčan tako kul stanovanje?! / in tako naprej.
Treba je pa tudi povedati, da je Kalipso (velja le za pejperbek) zelo ergonomično oblikovana - že dolgo nisem pestoval knjige, ki bi v roke sedla tako naravno, zelo lep pa je tudi škrlatni ovitek s plastificirano špranjo pomenljive oblike (manj všeč pa mi je vrsta in majhnost tipografije). In, tudi to ni nepomembno, med platnicami je kar nekaj zelo lepih, modrih, tehtnih misli - od stavkov, ki bi si jih bilo vredno takorekoč zabeležiti, do daljših monologov. No, jaz priporočam.
Tek za rdečo hudičevko Vinka Möderndorferja je izšla nekaj let prej kot najstarejša od štirih njegovih, ki so padle v prejšnji rundi. Kljub temu (ali pa ravno zato?) je napisana sveže, z žarom, z zagonom, kot bi mu izletela v enem zamahu. Opeva, kako bi rekel, čas veselih hipijev, ko je bilo marsikaj tako enostavno, zaznati pa je tudi nekaj modrosti. Podana je sproščeno, jezik je tekoč in, kar je pomembno, necenzuriran. Nekakšna dragocena iskrenost veje iz knjige - ne le iz jezika, tudi iz vsebine.
Glede na rečeno se zdi, da je stvar nekako avtobiografska. Zato se mi zdi zapis o, se pravi, "erotičnem" konzumiranju menstrualnega izločka ("...na začetku črnikasta brozga s kosi tkiva, kasneje krvavo rdeče, proti koncu roza prozorno...") - celo drznejši kot ves famozni Čudoviti klon, kjer gre pač za neprikrito fikcijo.
Še kratko o vsebini: našemu junaku je rdeča hudičevka po 5 letih naenkrat ušla. No, Tek za rdečo hudičevko pa je predvsem res lep roman o Ljubezni. Priporočam!
.
Ljubezen v F-molu Elze Budau je vsaj tako pomembna klasika, vsaj tako zimzelena uspešnica, kot njene izjemne, ponarodele popevke. A la Poletna noč. No, saj to JE Poletna noč - le da ne gre skozi ušesa, pač pa se skriva za roza platnicami, na 507 straneh. Literarno-teoretsko pa se da to pomembno delo, izdano 1987, označiti z meni ljubim terminom, skovanim šele 1993 - chick lit (a ni posrečen - vsebuje "klit").
Prigode ločenke zrelih let, ki išče ljubezen. Po par uvodnih zvezah je glavnina knjige posvečena nekemu poročenemu dalmatinskemu ginekologu. Stvar je malo razvlečena - vse je opisano, kot da je vzeto iz dnevnika. Na primer: "where the sun don't shine" jo je skušal, dokler ni končno obupal, natanko štirikrat, pa mu ni nikoli pustila. Gospa ima namreč stroga moralna načela - obdeluje izključno poročene, a le klasično :))
No, knjiga je napisana hipnotizirajoče lepo - brez "izumiteljske" ambicije ali destruktivnega eksperimentiranja z jezikom, kakršnemu smo velikokrat priča v romanih, ki nimajo česa povedati. Avtorica ima precej povedati in zna to vrhunsko izpeljati - besede, stavki so odmerjeni z občutkom, s prirojenim darom. Elza (itak je avtobiografsko) je razgledana, izkušena, modra, a skoz in skoz mladostna, romantična in polna hrepenenja. Ve kaj hoče in si to privošči. Uživa v hrani, glasbi, ljubezni, v neodvisnosti (tu je malo dvoumno).
Če so citati, primere in sinestezije, s katerimi je prekrasno prešpikano vse besedilo , vzeti iz klasične glasbe in torej brezčasni, pa je knjiga sicer tudi dober dokument o 70-tih in začetku 80-tih, o tistem obdobju socialistične Juge, ko je mnogim šlo kar dobro. Gospa je dobro situirana - materialno, kulturno in intelektualno - in spada v sloj bonvivantske socialistične buržoazije. Razlike so bile tedaj v materialnem smislu resda mnogo manjše kot danes, res je pa tudi, da danes niti največjemu revežu ne pade na pamet, da sploh ne bi imel avta in da bi se na morje vozil z vlakom.
Drugo, s čimer je prešpikano celoltno besedilo, pa so recepti (ali samo jedilniki). In če so bili ti recepti v času, ko se je težko dobilo banane in dobro čokolado, simbol luksuza - izgledajo danes kot zelo naivno, smešno pričevanje o dometu predstav ljudi socializma. No, tisti bolj posrečeni še izgledajo kot, denimo iz kuharskega dela socialistične uspešnice Knjiga za vsako ženo (po kateri sem v času osnovni šole tudi sam rad čaral, ko me je občasno prijelo, da bi se šel "veliko kuharijo" - spomnim se solate Astoria (file osliča, gomolj zelene, orehi, rozine, majoneza in med), škampov v turkelijanski omaki (paradajz, bazilika in grudasta skuta) ali nasitne avokadove juhe). No, ampak ko Elza v ponosni kurzivi zapiše, recimo: "Cesarska solata - paradajz, zelje, korenje", človek ne more da se ne bi smejal.
K receptom se bom vrnil ob zadnji knjigi, tole odlično klasiko pa seveda predpisujem za obvezno branje!
.
Kalipso Vesne Milek je take vrste knjiga, da se je preprosto ne da ocenjevati po suhoparnih literarnih kriterijih - no, razen tega, da gre spet za chick lit (termin je res simpatičen, saj vsebuje "klit"). V resnici za pretiran literarni presežek itak ne gre, ampak Kalipso je z avtorico tako zaznamovana, da jo je res jemati predvsem kot rumenkasto razkrivanje, kot resničen osebni dnevnik, dan na razpolago javnosti, kot javni obračun s prvo četrtino Vesninega stoletja in podobno. Knjiga je kot kost za glodanje, vržena v slovensko močvaro:
je šla res prej in potem v Grčijo, vmes pa še v Kanado!? / je Rebeka tudi ona?! sta ONA obe!? / da je šla z dvema v eni noči, na način "mokra žemlja" !? / ga je res dobila (v nasprotju z zgoraj omenjeno Elzo) "where the sun don't shine"?! / ali je možno, da je imel tisti Kanadčan tako kul stanovanje?! / in tako naprej.
Treba je pa tudi povedati, da je Kalipso (velja le za pejperbek) zelo ergonomično oblikovana - že dolgo nisem pestoval knjige, ki bi v roke sedla tako naravno, zelo lep pa je tudi škrlatni ovitek s plastificirano špranjo pomenljive oblike (manj všeč pa mi je vrsta in majhnost tipografije). In, tudi to ni nepomembno, med platnicami je kar nekaj zelo lepih, modrih, tehtnih misli - od stavkov, ki bi si jih bilo vredno takorekoč zabeležiti, do daljših monologov. No, jaz priporočam.
.
Maksa dr. Dimitrija Rupla sem se lotil prebrati, priznam, iz inata. V času najhujše medijske gonje proti novopečenemu posebnemu odposlancu novopečenega premierja. Rupla sicer ravno ne ljubim, ampak kar je preveč je preveč - ko se sodrga spravi k linču, sem nagonsko na strani žrtve.
Rupel je eden, se pravi, slovenskih razumnikov, in jaz moram takoj priznati, da pisateljevanja razumnikov, ki so ga še v Jugi tankali v Penu (razen Pedenjpeda Nika Gbrafenauebrja), nisem prav nič poznal.
Zato rad povem, da je tale Maks zanimivo čtivo. Roman je kompleksno zastavljen, prepletata pa se kafkovsko vzdušje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, in sistematično zbrani dokumenti o tistem čudaškem Habsburžanu, ki je ob koncu 19. stoletja nekaj časa carjeval Mehiki, sicer pa je čepel v eklektično načičkanem gradiču Miramar malo naprej od Trsta. Bere se stvar težko, sploh če rad, kot jaz, hitro opraviš. Nekaj splošne izobrazbe je nujno potrebne - vsaj poznavanje Svetega pisma (vsaj Jobove zgodbe), Komunističnega manifesta, zgodovine Habsburške monarhije, konkvistadorjev in politične realnosti samoupravnega socializma. Če pa bi človek hotel zapisano dojeti v vsej kompleksnosti in vseh podrobnostih, bi moral povrh poznati še druge Ruplove romane, kjer nastopa Baldad, predvsem pa bi moral med branjem listati naprej in nazaj, zraven pa si delati plakate z miselnimi vzorci...
Glavni presežek te knjige pa je gotovo odkritje, da Pušavec in Smiljanić scenarija za Meksikajnarje najbrž nista stresla iz glave. Jup, brala sta Rupla. Eako pa priporočam tudi vama.
.
Vlada Žabota sem prvič videl v 3. letniku Bežigrajske, ko je za par tednov vskočil namesto tršice za slovenščino, ki je menda nekaj zbolela. Takoj smo uganili, da je poročen z našo drobno, ostro, a pravično učiteljico nemščine, "Efo". No, tale stric je bil že na videz precej razpuščen, razpuščen pa je bil tiste tedne tudi sicer zelo zahteven in poglobljen pouk književnosti in slovnice - "vzeli" nismo prav ničesar po planu, nam je pa vsakič na dolgo in v najmanjše podrobnosti razlagal o skrivnostih staroslovanske mitologije, o vseh poganskih vražah, še najraje pa o specifičnem "duhovnem" ozadju prekmurske ravnice. Na pamet smo morali znati o raznih Moranah in Svarunih, pa tudi o Svaružičih... in Golih Pohotnicah...
Ker gre za bolj štrebersko šolo, je med njegovimi slušatelji, ki smo se hitro pozanimali, za kakšen kaliber gre, nemudoma zakrožilo nekaj naslovov. Njegovi Pikec in Pokec iščeta Kihca in Stari Pil, nekakšno pedofilsko pornografsko čtivo, pa sta (seveda skrivaj) postali strašno popularni.
No, kasneje je bilo veliko slišati o slovenski nuni, ki je v slovenskem kraju želela učiti verouk po slovensko in jo je Vesoljna Cerkev poslala v Rim, malo kasneje pa je abdicirala in se vrgla v bolj tržno, new age duhovnost. Po njej je Durs poimenoval Vido, njen (mislim da je) brat pa je postal (ni več) kar predsednik Društva slovenskih pisateljef. Poglejmo torej, s kakšno doto.
.
Stari Pil je za platnicami tako gosta in neprebojna knjiga, da moram najprej pojasniti par malenkosti o hitrem branju in Žabotovem stilu.
Jaz ne bi mogel toliko prebrati, če ne bi tega počel učinkovito. Relativno učinkovito je denimo drseti za namišljenim prstom po sredi strani in brez šviganja z očmi jemati po vrstico naenkrat. Ljubši mi je pa sistem, ko vsakič, ko obrneš list in se ti pokažeta 2 strani, samo položiš pogled nanju za kakih 5 - 10 sekund, da lahko "podzavest" posname ključne besede. Tako gre precej hitro, ni pa se mi še tudi zgodilo, da bi po končani knjigi spregledal poanto.
Vlado Žabot pa pisanje tako zakodira, da se ga s hitrim branjem enostavno NE DA zapopasti - edina opcija, ki preostane bralcu, je, kako travmatično, branje do črke.
Žabot iz čiste zajebancije piše v neprebavljivo arhaičnem slogu - dosledno uporablja predpreteklik, predvsem pa mu je ljub glagol "jeti". Za opisne deležnike na -č, in za tisto, kar se konča na -avši (hodivši, zvonivši, jemavši, jebavši...) pa nisem ziher, ker sem knjige že vrnil, ampak sigurno se tudi tega precej najde. Ajde, poskus v njegovem slogu:
"Piševši, se je Žabot jel prepuščati blodnjam, kako bi se bil nekoč skoraj, če se ne bi bil spet preveč napil, usmilil tiste hotnice, revne razcapane punčke, ki ga je, bosa hodivši po snegu, prosivši vbogajme, jela tako neznosno rajcati..."
Če se vama zdi, da je Žabotov način primerljiv z arhaičnim slogom Mojih žensk Marta Lenardiča, gre za nesporazum epskih razsežnosti. Lenardiču je človek hvaležen za vsak stavek, prav vsako z izjemnim občutkom postavljeno besedo - hvaležen mu je za vsako stran, ki jo, da bi jo prvič dojel, in da bi se ji čudil spet in spet, večkrat prebere. Žabot, nasprotno, le iritira. (Zakaj torej Lenardiča "nikjer ni"!?)
Ko sem knjigo, vredno največ pol ure, mukoma prebral v štirih(!), mi kljub vsemu ni bilo nič jasno. Potolažilo me je šele par besed na platnicah, kjer je razloženo, da je zgodba konfuzna, da gre pravzaprav za blodnje, in da je Lucija Lučka (vse to sem, skratka, zapopadel tudi sam). Tok zavesti, pornografija, pedofilija, smrt, namesto zgodbe pa ostane le vzdušje, moreče zatohlo.
Priporočam, iz čiste zajebancije.
Maksa dr. Dimitrija Rupla sem se lotil prebrati, priznam, iz inata. V času najhujše medijske gonje proti novopečenemu posebnemu odposlancu novopečenega premierja. Rupla sicer ravno ne ljubim, ampak kar je preveč je preveč - ko se sodrga spravi k linču, sem nagonsko na strani žrtve.
Rupel je eden, se pravi, slovenskih razumnikov, in jaz moram takoj priznati, da pisateljevanja razumnikov, ki so ga še v Jugi tankali v Penu (razen Pedenjpeda Nika Gbrafenauebrja), nisem prav nič poznal.
Zato rad povem, da je tale Maks zanimivo čtivo. Roman je kompleksno zastavljen, prepletata pa se kafkovsko vzdušje na prelomu sedemdesetih v osemdeseta, in sistematično zbrani dokumenti o tistem čudaškem Habsburžanu, ki je ob koncu 19. stoletja nekaj časa carjeval Mehiki, sicer pa je čepel v eklektično načičkanem gradiču Miramar malo naprej od Trsta. Bere se stvar težko, sploh če rad, kot jaz, hitro opraviš. Nekaj splošne izobrazbe je nujno potrebne - vsaj poznavanje Svetega pisma (vsaj Jobove zgodbe), Komunističnega manifesta, zgodovine Habsburške monarhije, konkvistadorjev in politične realnosti samoupravnega socializma. Če pa bi človek hotel zapisano dojeti v vsej kompleksnosti in vseh podrobnostih, bi moral povrh poznati še druge Ruplove romane, kjer nastopa Baldad, predvsem pa bi moral med branjem listati naprej in nazaj, zraven pa si delati plakate z miselnimi vzorci...
Glavni presežek te knjige pa je gotovo odkritje, da Pušavec in Smiljanić scenarija za Meksikajnarje najbrž nista stresla iz glave. Jup, brala sta Rupla. Eako pa priporočam tudi vama.
.
Vlada Žabota sem prvič videl v 3. letniku Bežigrajske, ko je za par tednov vskočil namesto tršice za slovenščino, ki je menda nekaj zbolela. Takoj smo uganili, da je poročen z našo drobno, ostro, a pravično učiteljico nemščine, "Efo". No, tale stric je bil že na videz precej razpuščen, razpuščen pa je bil tiste tedne tudi sicer zelo zahteven in poglobljen pouk književnosti in slovnice - "vzeli" nismo prav ničesar po planu, nam je pa vsakič na dolgo in v najmanjše podrobnosti razlagal o skrivnostih staroslovanske mitologije, o vseh poganskih vražah, še najraje pa o specifičnem "duhovnem" ozadju prekmurske ravnice. Na pamet smo morali znati o raznih Moranah in Svarunih, pa tudi o Svaružičih... in Golih Pohotnicah...
Ker gre za bolj štrebersko šolo, je med njegovimi slušatelji, ki smo se hitro pozanimali, za kakšen kaliber gre, nemudoma zakrožilo nekaj naslovov. Njegovi Pikec in Pokec iščeta Kihca in Stari Pil, nekakšno pedofilsko pornografsko čtivo, pa sta (seveda skrivaj) postali strašno popularni.
No, kasneje je bilo veliko slišati o slovenski nuni, ki je v slovenskem kraju želela učiti verouk po slovensko in jo je Vesoljna Cerkev poslala v Rim, malo kasneje pa je abdicirala in se vrgla v bolj tržno, new age duhovnost. Po njej je Durs poimenoval Vido, njen (mislim da je) brat pa je postal (ni več) kar predsednik Društva slovenskih pisateljef. Poglejmo torej, s kakšno doto.
.
Stari Pil je za platnicami tako gosta in neprebojna knjiga, da moram najprej pojasniti par malenkosti o hitrem branju in Žabotovem stilu.
Jaz ne bi mogel toliko prebrati, če ne bi tega počel učinkovito. Relativno učinkovito je denimo drseti za namišljenim prstom po sredi strani in brez šviganja z očmi jemati po vrstico naenkrat. Ljubši mi je pa sistem, ko vsakič, ko obrneš list in se ti pokažeta 2 strani, samo položiš pogled nanju za kakih 5 - 10 sekund, da lahko "podzavest" posname ključne besede. Tako gre precej hitro, ni pa se mi še tudi zgodilo, da bi po končani knjigi spregledal poanto.
Vlado Žabot pa pisanje tako zakodira, da se ga s hitrim branjem enostavno NE DA zapopasti - edina opcija, ki preostane bralcu, je, kako travmatično, branje do črke.
Žabot iz čiste zajebancije piše v neprebavljivo arhaičnem slogu - dosledno uporablja predpreteklik, predvsem pa mu je ljub glagol "jeti". Za opisne deležnike na -č, in za tisto, kar se konča na -avši (hodivši, zvonivši, jemavši, jebavši...) pa nisem ziher, ker sem knjige že vrnil, ampak sigurno se tudi tega precej najde. Ajde, poskus v njegovem slogu:
"Piševši, se je Žabot jel prepuščati blodnjam, kako bi se bil nekoč skoraj, če se ne bi bil spet preveč napil, usmilil tiste hotnice, revne razcapane punčke, ki ga je, bosa hodivši po snegu, prosivši vbogajme, jela tako neznosno rajcati..."
Če se vama zdi, da je Žabotov način primerljiv z arhaičnim slogom Mojih žensk Marta Lenardiča, gre za nesporazum epskih razsežnosti. Lenardiču je človek hvaležen za vsak stavek, prav vsako z izjemnim občutkom postavljeno besedo - hvaležen mu je za vsako stran, ki jo, da bi jo prvič dojel, in da bi se ji čudil spet in spet, večkrat prebere. Žabot, nasprotno, le iritira. (Zakaj torej Lenardiča "nikjer ni"!?)
Ko sem knjigo, vredno največ pol ure, mukoma prebral v štirih(!), mi kljub vsemu ni bilo nič jasno. Potolažilo me je šele par besed na platnicah, kjer je razloženo, da je zgodba konfuzna, da gre pravzaprav za blodnje, in da je Lucija Lučka (vse to sem, skratka, zapopadel tudi sam). Tok zavesti, pornografija, pedofilija, smrt, namesto zgodbe pa ostane le vzdušje, moreče zatohlo.
Priporočam, iz čiste zajebancije.
.
Volčje noči istega avtorja so zakodirane v za promil manj neprebojni maniri, predvsem pa je ogrodje konsistentnejše - zgodbi se dejansko da slediti. Vse drugo je podobno.
.
Panika je prvi roman za odrasle slovenske Nives Celzijus (najprodavanije, najčitanije spisateljice), Dese Muck. Takoj pa je treba poudariti, da Desa ne prodaja, ker bi se poročila s fuzbalerjem Brkićem ali ker bi razkrečila noge v srbski izdaji Playboja, še manj zaradi ustvarjanja v pevskem žanru turbofolk. Ne - Desa prodaja, ker jo ljudje dejansko berejo zato, ker dobro piše. Res je sicer, da je bila tudi Desa znana precej preden je začela prodajati knjige - ampak bistvena razlika (in bistven presežek v kontekstu slovenske močvare) je v tem, da svoje osebe ni nikoli poskušala povzdigovati, mistificirati in idolizirati - ampak jo je od nekdaj sposobna obravnavati s konkretno dozo cinične distance. In, seveda, v tem, da dejansko zna pisati.
Medicinska sestra, 38, hoče več, se malo skurba itd. Chick lit, prve vrste. Stvar je tako nezatežena, napisana tako tekoče, vseskozi ironična in resnično zabavna, da jo seveda toplo priporočam.
Volčje noči istega avtorja so zakodirane v za promil manj neprebojni maniri, predvsem pa je ogrodje konsistentnejše - zgodbi se dejansko da slediti. Vse drugo je podobno.
.
Panika je prvi roman za odrasle slovenske Nives Celzijus (najprodavanije, najčitanije spisateljice), Dese Muck. Takoj pa je treba poudariti, da Desa ne prodaja, ker bi se poročila s fuzbalerjem Brkićem ali ker bi razkrečila noge v srbski izdaji Playboja, še manj zaradi ustvarjanja v pevskem žanru turbofolk. Ne - Desa prodaja, ker jo ljudje dejansko berejo zato, ker dobro piše. Res je sicer, da je bila tudi Desa znana precej preden je začela prodajati knjige - ampak bistvena razlika (in bistven presežek v kontekstu slovenske močvare) je v tem, da svoje osebe ni nikoli poskušala povzdigovati, mistificirati in idolizirati - ampak jo je od nekdaj sposobna obravnavati s konkretno dozo cinične distance. In, seveda, v tem, da dejansko zna pisati.
Medicinska sestra, 38, hoče več, se malo skurba itd. Chick lit, prve vrste. Stvar je tako nezatežena, napisana tako tekoče, vseskozi ironična in resnično zabavna, da jo seveda toplo priporočam.
.
Peskovnik boga otroka iste avtorice sem pograbil zato, ker sem bil prepričan da gre za priročnik o vzgajanju otrok (naš bo kmalu 20 mesecev, pa ga bo menda počasi treba začeti vzgajati). Žal pa to ni učbenik, ampak le roman. Na srečo izredno posrečen!
V njem avtorica opravi z "duhovnostjo"; Desa ima itak v malem prstu ima vse "samopomočniške", "osebnostnorastne" in "verske" klišeje, ampak tu vse skupaj razkrinkava s tako posrečeno cinično distanco, da je branje čisti užitek. Zastavljeno pa je res ambiciozno, široko, svetovno (Oprah pa to), kakor temi (Vesoljna Cerkev pa to) tudi pritiče.
"Bog otrok" je pravzaprav ene sorte Flajing Špageti Monster, mastermind za njim pa spet ena taka navadna, nevrotična, rahlo izgubljena tetica srednjih let. Chick lit pač. Malo me moti edino prehudo osciliranje v zgodbi - parkrat se suspenz dobro zgradi, potem se pa vse prehitro sesuje. Vmes je nastavkov za boga in pol - z nekaj malenkost drugačnimi odločitvami in malce več vztrajnosti bi bila Desa iz istega materiala gotovo sposobna izdelati internacionalno uspešnico. Nadvse priporočam!
.
Zlati dež Luke Novaka je res solidno izdelana, po vsej verjetnosti najlepše zapakirana in najprofesionalneje spromovirana, skratka najbolje sproducirana knjiga tipa roman slovenskega avtorja. Pri uspešni hišni založbi pač znajo.
Pred komentiranjem sem rahlo zadržan, ker sem imel čast biti svat na njegovi poroki (le kot "spremljevalec" resnične povabljenke, pa vendar), med cvetom intelektualnega džet seta te države (pa i šire) - vseeno se bom pa potrudil napisati iskreno.
Knjiga ne more in niti noče skriti, da je zasnovana po receptu za uspešnico - udaren naslov ("zlati dež" je pač tisto, kar je pred mnogo leti izvajala Čičolina, ko jo je v Ljubljano pripeljal kasnejši šef Sove Matjaž Šinkovec), nekaj kuharije (firma služi s kuharicami - od Vendeline preko Đejmija itd), nekaj duhovnosti (firma služi z duhovnostjo - od izdaj prevodov Coelha do celih stalaž knjig za "samopomoč" v knjigarnah), nekaj "brendinga" a la Ellis, Biegbeder (privedel in prevedel ga je ravno Novak), ali pa Möderndorferjev poskus, nekaj globalizacije, nekaj slo tranzicije (Gradbenik), nekaj globalne/ lokalne politike (naš Drni s šavjem na glavi, koko v ustih in frulo v roki pri Moralesu), in nekaj umetnosti (od porno gobelinov do nakupa pravic za čudovito reprodukcijo Danaje na pozlačenem ovitku platnic). Ali pa če raje kar prepišem s platnic prevoda (08) zadnje uspešnice Irvina Welsha (padla bo v naslednji rundi), The Bedroom Secrets of the Master Chefs (06): "briljantna parabola o treh velikih obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi".
Knjiga je napisana precej dobro, posebej mi je všeč trodelna zgradba - Dohtar je takorekoč avtor, drugih par junakov pa svoja poglavja ravno tako podaja v prvi osebi, vmes pa so krasni esejčki (od katerih sem vsaj enega nedavno bral v Sobotni), postavljeni biblično, v dveh stolpcih.
Džet set prigode in sploh ves neprikrit hohštapleraj, na kakršnega sem sicer absolutno alergičen, sprejemam dobronamerno, ker vem da z Nejco življenje dejansko zajemata s tako žlico. Nabor znamk je resnično impresiven (kar se pri prej omenjenem Vinku konča z "Baldinijem", se tu z Manolom Blahnikom šele začne), recepti in sploh kuharski segment romana, pa tudi vehemenca v zajemanju življenja nasploh - pa zgoraj omenjeno Elzo Budau prikažejo kot naivnega, smešnega otroka, ki sanja znotraj na moč omejenega obzorja. Hvalil bi lahko še.
Me je pa par stvari tudi zmotilo:
- Če nadaljujem s kuharijo - neznosno fetišiziranje najobičajnejše filane paprike (nič svetovljanskega ni v banalnem, socialističnem "receptu", z rižem in mletim mesom, v paradajzovi omaki), izpade v siceršnjem kontekstu enako žalostno, kot "cesarska solata" Elze Budau. ...
- Precej me je zmotilo, da je sam vrh dramske piramide, vrhunec fabule, torej prizor, ko Orado v Venezueli zasuvajo s pravimi cekini - prepuščen njej. Zgodi se v poglavju, ki ga ona pripoveduje v prvi osebi. Ampak glavni problem je predvsem v tem, da dolgega filozofskega traktata (v katerem nam v resnici sam Novak spregovori najdirektneje!) Orada, kakor je sicer konsistentno definirana, s svojim aparatom enostavno NI sposobna artikulirati. Četudi se zraven najde izgovor (ki izgleda kot kasneje dopisan), da je tisto filozofiranje slišala od Gradbenika na avionu. Škoda.
- Moj glavni pomislek pa sega na področje "duhovnosti", na kar se jaz sicer resnično ne spoznam. Knjiga želi spominjati na Da Vincijevo šifro v smislu, da bi rada malo redefinirala krščanstvo. "Brezmadežno spočetje" velikokrat omenja med platnicami, dodatno še na ovitku, nekajkrat pa se je sintagmo dalo zaslediti tudi skozi agresivno medijsko kampanjo v veselem decembru. Pravzaprav se na "brezmadežno spočetje" precej naslanja, in se v bistvu okoli njega vrti. Se pravi - okoli tako definiranega, kot izhaja iz konteksta knjige. Namreč dosledno napačno interpretiranega(!). In tu bi se znala skrivati celo precejšnja blamaža.
Vsem bralcem Zlatega dežja zato najprej toplo priporočam prebrati nadvse duhovit zapis O brezmadežnem spočetju, ki sem ga tu objavil lani. Knjigo pa seveda tudi!
.
Lahko noč.
Peskovnik boga otroka iste avtorice sem pograbil zato, ker sem bil prepričan da gre za priročnik o vzgajanju otrok (naš bo kmalu 20 mesecev, pa ga bo menda počasi treba začeti vzgajati). Žal pa to ni učbenik, ampak le roman. Na srečo izredno posrečen!
V njem avtorica opravi z "duhovnostjo"; Desa ima itak v malem prstu ima vse "samopomočniške", "osebnostnorastne" in "verske" klišeje, ampak tu vse skupaj razkrinkava s tako posrečeno cinično distanco, da je branje čisti užitek. Zastavljeno pa je res ambiciozno, široko, svetovno (Oprah pa to), kakor temi (Vesoljna Cerkev pa to) tudi pritiče.
"Bog otrok" je pravzaprav ene sorte Flajing Špageti Monster, mastermind za njim pa spet ena taka navadna, nevrotična, rahlo izgubljena tetica srednjih let. Chick lit pač. Malo me moti edino prehudo osciliranje v zgodbi - parkrat se suspenz dobro zgradi, potem se pa vse prehitro sesuje. Vmes je nastavkov za boga in pol - z nekaj malenkost drugačnimi odločitvami in malce več vztrajnosti bi bila Desa iz istega materiala gotovo sposobna izdelati internacionalno uspešnico. Nadvse priporočam!
.
Zlati dež Luke Novaka je res solidno izdelana, po vsej verjetnosti najlepše zapakirana in najprofesionalneje spromovirana, skratka najbolje sproducirana knjiga tipa roman slovenskega avtorja. Pri uspešni hišni založbi pač znajo.
Pred komentiranjem sem rahlo zadržan, ker sem imel čast biti svat na njegovi poroki (le kot "spremljevalec" resnične povabljenke, pa vendar), med cvetom intelektualnega džet seta te države (pa i šire) - vseeno se bom pa potrudil napisati iskreno.
Knjiga ne more in niti noče skriti, da je zasnovana po receptu za uspešnico - udaren naslov ("zlati dež" je pač tisto, kar je pred mnogo leti izvajala Čičolina, ko jo je v Ljubljano pripeljal kasnejši šef Sove Matjaž Šinkovec), nekaj kuharije (firma služi s kuharicami - od Vendeline preko Đejmija itd), nekaj duhovnosti (firma služi z duhovnostjo - od izdaj prevodov Coelha do celih stalaž knjig za "samopomoč" v knjigarnah), nekaj "brendinga" a la Ellis, Biegbeder (privedel in prevedel ga je ravno Novak), ali pa Möderndorferjev poskus, nekaj globalizacije, nekaj slo tranzicije (Gradbenik), nekaj globalne/ lokalne politike (naš Drni s šavjem na glavi, koko v ustih in frulo v roki pri Moralesu), in nekaj umetnosti (od porno gobelinov do nakupa pravic za čudovito reprodukcijo Danaje na pozlačenem ovitku platnic). Ali pa če raje kar prepišem s platnic prevoda (08) zadnje uspešnice Irvina Welsha (padla bo v naslednji rundi), The Bedroom Secrets of the Master Chefs (06): "briljantna parabola o treh velikih obsesijah sodobnega časa - hrani, seksu in slavi".
Knjiga je napisana precej dobro, posebej mi je všeč trodelna zgradba - Dohtar je takorekoč avtor, drugih par junakov pa svoja poglavja ravno tako podaja v prvi osebi, vmes pa so krasni esejčki (od katerih sem vsaj enega nedavno bral v Sobotni), postavljeni biblično, v dveh stolpcih.
Džet set prigode in sploh ves neprikrit hohštapleraj, na kakršnega sem sicer absolutno alergičen, sprejemam dobronamerno, ker vem da z Nejco življenje dejansko zajemata s tako žlico. Nabor znamk je resnično impresiven (kar se pri prej omenjenem Vinku konča z "Baldinijem", se tu z Manolom Blahnikom šele začne), recepti in sploh kuharski segment romana, pa tudi vehemenca v zajemanju življenja nasploh - pa zgoraj omenjeno Elzo Budau prikažejo kot naivnega, smešnega otroka, ki sanja znotraj na moč omejenega obzorja. Hvalil bi lahko še.
Me je pa par stvari tudi zmotilo:
- Če nadaljujem s kuharijo - neznosno fetišiziranje najobičajnejše filane paprike (nič svetovljanskega ni v banalnem, socialističnem "receptu", z rižem in mletim mesom, v paradajzovi omaki), izpade v siceršnjem kontekstu enako žalostno, kot "cesarska solata" Elze Budau. ...
- Precej me je zmotilo, da je sam vrh dramske piramide, vrhunec fabule, torej prizor, ko Orado v Venezueli zasuvajo s pravimi cekini - prepuščen njej. Zgodi se v poglavju, ki ga ona pripoveduje v prvi osebi. Ampak glavni problem je predvsem v tem, da dolgega filozofskega traktata (v katerem nam v resnici sam Novak spregovori najdirektneje!) Orada, kakor je sicer konsistentno definirana, s svojim aparatom enostavno NI sposobna artikulirati. Četudi se zraven najde izgovor (ki izgleda kot kasneje dopisan), da je tisto filozofiranje slišala od Gradbenika na avionu. Škoda.
- Moj glavni pomislek pa sega na področje "duhovnosti", na kar se jaz sicer resnično ne spoznam. Knjiga želi spominjati na Da Vincijevo šifro v smislu, da bi rada malo redefinirala krščanstvo. "Brezmadežno spočetje" velikokrat omenja med platnicami, dodatno še na ovitku, nekajkrat pa se je sintagmo dalo zaslediti tudi skozi agresivno medijsko kampanjo v veselem decembru. Pravzaprav se na "brezmadežno spočetje" precej naslanja, in se v bistvu okoli njega vrti. Se pravi - okoli tako definiranega, kot izhaja iz konteksta knjige. Namreč dosledno napačno interpretiranega(!). In tu bi se znala skrivati celo precejšnja blamaža.
Vsem bralcem Zlatega dežja zato najprej toplo priporočam prebrati nadvse duhovit zapis O brezmadežnem spočetju, ki sem ga tu objavil lani. Knjigo pa seveda tudi!
.
Lahko noč.
