Sharm El Sheikh

No, tole je bilo res noro! Se bom potrudil navdušenje obtesat v nekaj objektivnega.

Ene par naslednjih postov bo pa bolj podrobnih, ko dobim podvodne slike.
.
Indijanski rezervat
.

Sharm El Sheikh je ene sorte Las Vegas. Povsem umetno, razkošno, zeleno mesto za 400000 ljudi je zraslo sredi puščave na koncu Sinaja. Egiptovsko pumpo dolarjev varuje vojska in nešteto policajev, ob vseh izhodih so ćekpojnti z murali z nasmejano Štalo (Muu-barak).
Na sliki: območje rezervata se razteza 40 km ob obali. Zeleni pravokotnik na sredi je golf igrišče. Center dogajanja je Nama Bay, obkrožen. Kjer je križec, je bil najin dom.
.
Namesto blokovskih hotelov so tam "resorti" - naj opišem najinega: visoko obzidje obdaja 5 hektarjev veliko pravokotno parcelo. Za večkrat varovanim vhodnim portalom so avla, recepcija, jedilnice... Do "sobe" se pride skozi ta objekt, po 10 minutnem sprehodu skozi park palm, bazenov, skalnjakov. "Sobe" so v dvoetažnih hišicah po obodu parcele. Ker sva pametno izbrala resort v samem centru Nama Baya, je bilo od vhoda skoraj bližje do privatne hotelske plaže, kot do sobe (na sliki). Noria, absolutno priporočam.
O tem toliko besed zato, ker imam jaz hudo averzijo do hotelov in instant počitnic nasploh - ampak tule je bilo prijetno, varno, nevsiljivo, hrana odlična, sonce vroče, pod morjem pa sploh povsem noro, tako da sem bistveno spremenil mnenje. Namesto ciganjenja pri Hrvatih bova odslej menda letala carjevat k Rdečemu morju.
.
V Sharmu najdete hotele vseh svetovnih verig - Hyatt Regency, Marriot, Sheraton, Radisson SAS, Four Seasons, Savoy...
Hiltonov resort je npr čisto ob plaži, parki so za razred bolj zeleni, dražje "sobe" pa v pritličnih, razkošno obraslih hišah (slika: Hilton Nama Bay).
.
Meni je sicer najbolj padel v oči Mövenpickov resort Jolie Ville, ravno tako v centru Nama Baya in ob obali, kjer so "sobe" v prekrasnih modernističnih vilah brez vsakega "orientalskega" okrasja, kakršnih se ne bi sramoval Le Corbusier.
Zaenkrat sva tam najemala katamaran.
.
Vreme
.

Dežuje menda nikoli. Konec februarja: zrak 30°, morje 24°. Potapljaške obleke, čeprav sem jo imel s sabo, nisem oblekel.
So pa Arabci nenavadno zmrzljivi. Ženske so itak zavite v temne cunje od glave do pet, tipi pa se sprehajajo v volnenih pulijih in skajastih ćapskih jaknah (glej sliko).

Na izletih z jahtami po okoliških koralnih grebenih pa domači potapljaški inštruktorji v neoprenskih oblekah neprestano drgetajo in se v toplem morju krčevito stiskajo čez oprsje - res nenavadno.
.
Dopust

.

Še zelo na kratko, preden pozabim, najin spored:

- potapljanje po Nama Bayu (noro!)

- izlet z jahto, potapljanje v nacionalnem parku Ras Mohamed (noro!)
- avtobusni izlet (v lastni režiji) v hipijski Dahab v Akabskem zalivu (noro!), tam potapljanje (noro!)

- jadranje s 15ft Hobbie Catom v 4 boforih - prvič sva jadrala katamaran (noro!)

- izlet z jahto, potapljanje v okolici otoka Tiran (noro!)

- jadranje s 15ft Hobbie Catom v 5 boforih (leti ko sneta s'kira!)
.
In še tole, o čemer pa več kasneje, ko bodo slikce:

- videl kakih 200 vrst povsem norih rib, 50 vrst koral in vsaj nekaj sort čisto špecialnih ježev

- šlatal 1,2 m dolgo morsko želvo (Ras Mohamed)

- plaval z delfini v naravi (!!!) - med potapljanjem v Dahabu (Lighthouse Reef) so priplavali k meni in smo se takorekoč božali

- videl barakudo (!) - v naravi, meter dolgo, ji težil s fotoaparatom 2 dni zapored, dotaknil se je nisem, sem pa približal prst na 10 cm; seveda sem jo pokazal tudi, se pravi, ženi - koliko je parov, kjer sta oba videla zdravo barakudo v naravnem okolju? (noro!)

- doživel nepozabno bližnje srečanje z Napoleon fish, meter in pol dolgo in vsaj pol metra visoko (noro!)
- na avionu nazaj ugotovil, da je najnevarnejša riba Rdečega morja bojda izjemno agresivna Giant triggerfish, kakršnim sem vsaj 2x zelo težil s fotoaparatom, in ne kak morski pes ali barakuda (!)

...

Out of the blog notice

Honeymoon.

.

Levo: Afrika.... Desno: Azija.

.

Je tam zdaj res sončno in toplo?

Je tisto morje res rdeče? Je voda res kristalno čista?

So tisti koralni grebeni res eni najlepših na svetu?

Nagradno vprašanje

Kdo je anonimnež?.

.

Prvonagrajenec dobi link po svoji izbiri v sidebaru tega bloga za obdobje 6 mesecev.

Zadoščenje

Moj Odmev na Mrkaića je ocenilo 54 glasovalcev, povprečna ocena 4,94. Dobil sem 53 petic.
Mrkaićev Odmev na Štrovsa je ocenilo 49 glasovalcev, povprečna ocena 1.98. Dobil je 33 cvekov.
.
Na sliki:
levo ocene njegovega članka,
desno ocene mojega.
(imena glasovalcev sem iz vljudnosti zablural)
.
S tem lahko debato z Mrkaićem mirno zaključim.

Mićo strikes yet again!

Po včerajšnji objavi mojega odmeva na Mrkaićev zanič članek je ta takoj spisal, pazi, "Odmev na Štrovsa".

Ker uporabniki spletnih Financ članke lahko ocenjujejo (1 do 5), še trenutna kotacija:

moj članek se drži pri 4.92, Mrkaićevo remek delo pa nekje pri 1.68.

Na svoj žalostni izdelek pa je včeraj popoldne dobil moj zaenkrat edini komentar na forumih Financ, ki ga kopiram še sem:

.

>>

No, pričakoval sem vsaj kolikor toliko luciden odgovor, pa se pojavi to cepetanje. Pa začnimo.

Stavil sem, da k podpisu ni potrebno dodajati ničesar, ker bo Mrkaić nemudoma začel prodajati moje slike. Stavo sem dobil.

.

@1: Brez slabe vesti se imam za funkcionalno pismenega. Še več, podoben status pogojno priznavam tudi Mrkaiću. Kar se pa tiče statusa svobodnega umetnika, do česar imam, kot je očitno, nekoliko ambivalenten odnos, če ne celo podobnega njegovemu, je pa tako: pravila so znana, legalist Mrkaić, ki je svetoval Petrolu v nasprotju z mojo moralo, a baje po črki zakona, lahko za podoben status svobodno kandidira. Menda obstajajo tudi pravila, po katerih ima Mrkaić po povratku iz širnega sveta zagotovljeno službico na eni najslabših svetovnih univerz, kranjski Sorboni – prav, dokler so za vse enaka. Naj spremenijo pravila in se bomo prilagodili.

.

Ironijo razumem – Mrkaić si je duhovit odmev zaslužil in ga tudi dobil.

.

@2: Najbolj duhovit del odmeva je Mrkaič dobil v razdelku pod naslovom Vesela šola. Ker ga pa kljub pogojni funkcionalni pismenosti ni zastopil, naj mu ga razložim:

Za jamranje o očitnem imamo vsaj 2 zelo lepa izraza – tavtologija in, naravnost idealnega, larpurlartizem. Da bi Mrkaićev izračun, katerega edini smisel je, kot zatrjuje avtor, umetniška vrednost, vsaj nekoliko osmislil, sem pokazal, kako veliko se lahko vsi skupaj iz njega naučimo. Nisem namreč imel srca, da bi ob dejstvu, da je 90 milijonsko omrežje večje od dvomilijonskega, Mrkaičev učeni izračun zavrgel kot nepotrebno razmetavanje njegovega dragocenega časa.

.

@3: Pogojno funkcionalno pismeni Mrkaić bi se po vsej verjetnosti lahko sam prikopal do zaključka, da se besede: “zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus”, ne nanašajo nujno na bližnji link, ampak so smiselne tudi same po sebi. Iz njih namreč nedvoumno sledi domneva, da je Mrkaič enačbo prepisal, ne pa na novo izumil. Iz dela za vejico pa bi celo velika večina slovenskih osnovnošolcev razbrala, da Mrkaiču nočem nič hudega. Ker pa se iz citiranega resnici na ljubo ne vidi tudi, da lapsusa ni nujno zagrešil Mrkaić, pač pa famozni stavci časopisov, se Mrkaiću za to krivico na tem mestu globoko in iskreno opravičujem.

.

Posvetimo se sedaj še Mrkaićevemu stavku: “Če bi bila formula napisana napačno, kot laže Štrovs, bi bil rezultat 45 in ne 57, kot sem pravilno izračunal in napisal,” ki predavatelja kranjske Sorbone pokaže v naravnost bleščečem sijaju. Soočimo torej mojstra logike Mrkaiča s tem briljantnim rezoniranjem, založeni z dejstvom, da je v izvirnem članku napisano: "Andrew Odlyzko in Benjamin Tilly sta kritizirala Metcalfov rezultat in trdila, da vrednost omrežja narašča kot N-log(N), kot produkt števila uporabnikov in njegovega logaritma”

.

Imamo 4 podatke – avtorja enačbe, s katerima je enačba enoznačno definirana, sumljivo enačbo, razumljiv opis (...produkt…) in rezultat. Jaz sem stvari sicer preračunal, ampak tudi brez tega bi se dalo zaključiti, da gre pri zapisu enačbe za lapsus, kot sem velikodušno zaključil.

.

Logik Mrkaić pa je izračunal, da bi bil, če bi bila formula napisana napačno, rezultat 45, in da sem jaz lažnivec. Ja ljuba Marija – Mrkaić bi moral nemudoma dobiti profesuro najmanj na MIT!

.

Peter Štrovs

Finance

Rahlo predelan prejšnji prispevek sem objavil

tule.

Mićo strikes again

V sredo je Mrkaič objavil nov članek. Pod naslovom Ob kulturnem prazniku: naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? se sprašuje: "koliko smo oškodovani, ker so naši kulturniki pomagali pri ohranitvi slovenskega jezika in ker so preprečili, da bi nas ponemčili in s tem vključili v bistveno večje jezikovno območje, kot je naše".
.
Mrkaić, ki agresivno ozmerja vsakega, ki komentira karkoli v zvezi z ekonomijo, za bedaka ali raje sifilitika v tretjem stadiju, se rad skuša na drugih področjih, posebej rad piše o kulturi. Tokratna tema je zanimiva, namenoma je dregnil v tabu, bombica je poknila, forum pa se je zapacal z neomejeno količino sranja, zmerjanja in tožarjenja, dokler ni Gustl na dela prost dan prišel s tenisa in vsega skupaj zaprl.
Sam nimam problemov s tabuji, moti pa me, da je članek zanič. Pojdimo po vrsti.
.
Tavtologija

Članek se vrti okoli dejstva, da slovenski jezik govori malo ljudi. Mrkaić opozarja na nekaj, kar je itak znano. Gre za navaden larpurlartizem.
.

Kulturniki
Vprašanje iz naslova se naslanja na premiso, da so naši kulturniki preprečili, da bi nas ponemčili in celo, da gre slava ali graja Prešernu. To je hudo poenostavljanje, naj na kratko pojasnim, zakaj:

.
a) Mrkaić se obnaša, kot da je slovenščina nekaj fiksnega in statičnega. Naj ga spomnim, da je knjižni jezik, približno podoben našemu, stvar dogovora iz 19. stoletja. In nekatera plemena, ki so jih 500 let umetno združevali s standardnim pravopisom, se med sabo še danes ne razumejo. Pogovorite se z Rezijancem ali vsaj s Prekmurcem.
.

b) Mrkaić dobro ve, da ima večina jezikov skupnega sorodnika v nekakšni praindoevropščini. Proces, obraten od tistega, pred katerim so nas bojda ubranili naši kulturniki, je pripeljal do par velikih jezikovnih skupin, ki so se dodatno drobile na posamezne jezike. Osnova slovenščine pa so sploh neverjetno razdrobljena narečja. Ki so nastala in se ohranila po nekakšni inerciji, vsekakor pa brez pomoči “kulturnikov”.
Nastanek slovenskega knjižnega jezika je potemtakem posledica ravno takega procesa, pred kakršnim naj bi nas po njegovem neki kulturniki ubranili - združevanja v večje jezikovno območje.
.

c) Mrkaić najbrž ne ve, da je kulturnik Bohorič prvo slovensko slovnico Articae horulae succisivae leta 1584 napisal v latinščini, v slovenščino pa jo je prevedel šele kulturnik Toporišič leta 1987. Najbrž mu ni znano niti, da je Kraynska grammatika kulturnika Pohlina 1768 izšla v nemščini.
Gotovo pa mu je znan sodobnik kulturnika Prešerna, kulturnik Kopitar, po katerega nazorih naj bi se slovenščino namenilo preprostim, neukim kmetom, cvet naroda pa naj se izraža nemško ali vsaj ilirsko (=hrvaško). Zdaj vsi vemo, da Mrkaič ponavlja tisto, kar je kulturnik Kopitar neuspešno predlagal že pred 200 leti.
.

č) Zakaj Mrkaič prezre kulturnike, ki so se zavzemali za vključevanje v večvredna jezikovna območja? Poleg raznih stalinističnih internacionalistov je naša zgodovina vendar polna panslavistov, nemškutarjev, jugoslavenarjev...
.

d) Zakaj nemščina? Če so nas poklicni kulturniki (taki, abonirani na državne jasli), kdaj pomagali obraniti pred vključevanjem v večje jezikovno območje, je bilo to vendar pred kratkim! Ali Mrkaić ne upa razmišljati o velikem jugoslovanskem jezikovnem območju? Zakaj je Mrkaić molčal pred 15 leti, ko smo tako nespametno izstopili iz bojda neskončnokrat vrednejšega omrežja jezika poveljevanja v JLA?

.
Go, Wiki!

- Osrednji trije odstavki so v bistvu prepis iz Wikipedije - Odlyzka, Tillyja in Reeda se na strani Metcalfe's law ne da zgrešiti. Zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus.
Ne da pa se zgrešiti niti slavne izjave, zaradi katere je izumitelj Etherneta Metcalfe, ki je leta 95 napovedal katastrofalen zlom interneta in kasneje svojo napoved, zmiksano v sok, pojedel, tako ljub libertarcem:
The Open Source Movement's ideology is utopian balderdash [... that] reminds me of communism. [...] Linux [is like] organic software grown in utopia by spiritualists [...] When they bring organic fruit to market, you pay extra for small apples with open sores -- the Open Sores Movement.
.
Sveta preproščina
Mrkaič 3x stori logično napako: namesto da bi striktno govoril o primerjavi vrednosti omrežij jezika, zagreši neosnovano vrednostno sodbo, denimo: "nemščina je po Reedu 10 na 26 milijonovkrat več vredna od slovenščine".
Tu je namreč treba biti zelo natančen - arbitrarnost, površnost, kakršno si je privoščil Mrkaić, je neznanstvena, oziroma, kot bi to najbrž označil on, naravnost FDV-jevska!
Čim namesto o primerjavi omrežij spregovori o primerjavi vrednosti jezikov, bi moral postreči z mnogo bolj kompleksnim sistemom spremenljivk, kot je število uporabnikov. Še več - vrednost jezika, če jo označimo z Mrkaićevim opisom: "slovenski jezik je prav prijeten in dovolj bogat za izražanje še tako sofisticiranih idej", od števila uporabnikov skoraj ni odvisna.

.
Vesela šola
Primerjava jezikov je podkrepljena z nadvse znanstvenimi matematičnimi izračuni, ki dajo zelo enoznačne rezultate: Mrkaić je izračunal, da je nemščina od 57-krat do 10 na 26-milijonovkrat več vredna od slovenščine.
Glede na to, da je število vseh atomov v vesolju reda velikosti med 10 na 78 in 10 na 81, je takoj jasno, kako praktičen in koristen je njegov izračun in (uporabimo statistični termin, ker je Mrkaić baje statistik na IMF) kako zanamarljiva je standardna deviacija.
Ker iz Mrkaićeve aplikacije Reedovega zakona izhaja, da je jezik A za število vseh atomov v vesolju krat vrednejši od jezika B že v primeru, da ga uporablja pičlih 265 ljudi več, vam ne priporočam računati, kolikokrat vrednejša je mandarinska kitajščina od cirilične srbščine. Namesto tega predlagam konstanto - mićo. 1 mićo naj bo naravno število, verjetno okoli 265, definicijo pa izluščite iz prej povedanega, da se ne ponavljam.
Primer praktične uporabe: če bo v nekem trenutku mandarinsko kitajščino obvladalo 1.000.000.000 ljudi, angleščino pa 1.000.000.000 + 1 mićo, torej 1.000.000.265 ljudi, bo po Mrkaićevi razlagi Reedovega zakona angleščina tolikokrat vrednejša, kolikor je atomov v vesolju. Domača naloga: uporabi novo konstanto na čimbolj izviren način!

.

Zaključek
Metcalfov zakon je uporabna zadeva na precej področjih, tudi pri socialnih omrežjih. Direktnih uporabnih aplikacij v zvezi vrednotenjem klasičnih jezikov pa ne boste našli, razen če jih kdo za lase privleče.
Tu veljajo drugačna pravila.
Čeprav so nacionalne države izum poznega 18. in 19. stoletja, čeprav je bila narodna homogenizacija sorodnih (in kakega nesorodnega) plemena navadno umetno, celo nasilno voden proces, čeprav je domnevno drobljenje enotnega človeškega omrežja na nešteto manjših jezikovnih otokov kot nekaj absolutno slabega (kot kazen božja za človeško prevzetnost) zapisano v berilih nekaterih religij, jaz narodne identitete, z jezikom vred, ne bi jemal drugače kot z izrazito naklonjenostjo. Majhni jeziki zaslužijo vsaj toliko skrbi in pozornosti, kot ogrožene živalske vrste.

Mrkaiču torej na njegovo vprašanje v zvezi s Prešernom jasno odgovarjam: slavimo!

Dvomljivce, asimilirane, tiste z razvejanimi koreninami, tiste s tujezvenečimi priimki in tiste, ki jih je prevzel melting pot tujine, pa tolažim: glede na to, da slovenščina še nikoli v zgodovini ni bila v niti približno tako ugodnem položaju kot sedaj, ko je celo uradni jezik EU, je danes smiselnost obstoja našega jezika povsem neumestno vrednotiti.

Namesto tega bodimo konstruktivni in zablestimo s funkcionalno pismenostjo v lastnem in tujih jezikih. Če si pa kdo želi objavljati v časopisih kot Economist ali FAZ, je jezikovna bariera njegov še najmanjši problem.

.
Na sliki: Willendorfska venera.

Avtor: neznani Avstrijec.

Starost: 24.000 - 26.000 let.

Vrednost po Reedu (po Mrkaiću):

(2 na n) - n - 1; n=1

Vrednost = 0

Če za konec obrnemo tisto slavno reklamo za kreditne kartice:

cena: priceless

Zavrnili "logo"

Takoimenovani logotip, ki je v resnici znak, so danes uradno opustili.
Potrdili pa so izjemen slogan, ki ga je predsednik vlade nosil na kapi že mesece pred začetkom natečaja. Enega izmed spodnjih, uganita sama:

I'm in SPAIN!

FRANCE, Prešeren

Come to SwEDEN!

I feel SLOVEnia

I'm HUNGaRY!

Ni se mi dalo

Vidim, da že 3 mesece nisem nič napisal.
Z blogom sem začel pred skoraj 2 leti, ko je to tu počelo le par frikov. Danes je baje drugače. Baje? Tujih blogov nisem bral že vsaj pol leta. Čas se da v glavnem bolje porabiti.
Leto in pol mi je zneslo pisati po 2 relativno tehtna prispevka/teden, ampak ko se človek znajde pod prisilo rutine in pričakovanj tistih dveh rednih bralcev, ga mine veselje. Pod prisilo delam le za denar.
Kar ne pomeni, da sem se nehal opredeljevati. Seveda imam o vsaki stvari svoje mnenje. (Že slišim tisoče blogerjev, kako cepetajo, da imajo oni tudi mnenje in da ga je treba komentirati.)
Zanimivo je, da se je obisk ustalil pri 3000 pageloads/mesec, čeprav nisem nič pisal. V arhivu je že toliko ključnih besed, da si vedno kdo kaj prigugla ali najde.
Zdaj pa na kratko o stvareh, o katerih nisem pisal zadnje 3 mesece:

.

* * *

Neko neposrečeno jadranje

Prijatelj naju je zvabil na "tridnevno potikanje okoli Krka, z nekim prekaljenim domačinom - "barbo" in njegovo pasaro; na veliko naj bi streljali ribe in jih pojedli. Cena? Džabe!"

Izkazalo pa se je, da "barba" nima pasare, pač pa smo morali najeti drago jadrnico. Namesto okoli Krka smo štartali iz Zadra. Namesto 3 smo pristali pri 5 dneh. Izkazalo se je, da "barba" ni domačin s Krka, pač pa 71 letni gospod izpod Rašice, ki je nekoč lovil po mlakah. Namesto skritih kotičkov za podvodni ribolov - nam je "barba" vsak dan približno 35x razkril, kako je nekoč pri Piranu ulovil veliko kalamarov. Pri vsem odličnem vetru nismo mogli na polno jadrati, ker sta "barba" in njegov vajenec vseskozi s krme preko njunih "oh, tako izredno dragih palic" namakala trnke in zelo grdo gledala, če smo presegli 2 vozla. Ker smo imeli zaradi nepopisne hitrosti dnevno avtonomijo 10 milj, so odpadli preverjeno bogati kotički na bližnjem Dugem otoku - namesto tega smo v 5 dneh obkrožili Ugljan. Namesto rib smo jedli mrčes - "barba", nekdaj velika riba ribiške zveze Jugoslavije, ni pustil vreči nazaj niti prdca. Še več, gvata, babico, crnelja, lumbraka in pirko je hvalil kot največjo gurmansko poslastico. Na srečo lahko neomejeno količino pirk nastreljam sam tudi tam, kjer ni rib, tako da smo vseeno jedli ribe. Dokler si niso 3 frajerji v neki najbolj zanikrni štacuni na nekem otočku izvolili nakupiti ogromno vakumiranega rezanega pršuta po najvišji ceni vzhodno od Monaca, in hoteli to prijaviti v skupni fond...

Ne pomnim, da bi z D kdaj na morju tako malo doživela in jedla tako malo rib. Ponesrečeno.

.
Neke lokalne volitve

Naj se še tako imam za Ljubljančana, smem na lokalnih volitvah voliti le za župana Medvod. Ampak zanimiva je edino Ljubljana in mirno priznam, da sem zelo navijal za Jankovića. Ko je 3 mesece na oblasti, lahko ugotovim:

- da nova garnitura ni imuna na korupcijo. Sklepal sem, da Jankovič nima prav nikakršnega razloga, da se ne bi skušal kar najbolje izkazati. Hitro se je zgodilo, da je neka tetica iz ekipe zase fotokopirala in dala ukrasti debelo mapo s podrobnostmi o mestnih zemljiščih. Taka mapa lahko močno izboljša poslovanje umazanih, pokvarjenih špekulantov. Fuj!

- da se je parkiranje načelno podražilo, je pa dal dvigniti zapornico na grajskem hribu. Danes se da tako: zjutraj se zapelješ na Grad, na edino povsem zastonj parkirišče v mestnem središču, se z vzpenjačo spustiš v službo in zvečer nazaj, ter se odpelješ kot gospod. Celodnevno parkiranje tako stane 2 evra za vzpenjačo, kar je precej ceneje kot po novem v praznem Tivoliju.

- da v predlaganem proračunu manjkajo visokoleteči projekti. Je pa res, da je vlada z novim zakonom o financiranju občin naknadno spremenila pravila igre, kar je precej očitno nagajanje. Dejstvo, da je Viki in Danici ostajalo po 8 milijard/sezono, tega ne spremeni. No, včeraj se je vlada prvič sestala z mestno oblastjo in najbrž se bo počasi nehala sprenevedati.

- da je za podžupana nastavil profesorja Koželja s FA. To se zdi dobro, ker prestolnica potrebuje širokopotezne urbanistične in arhitekturne projekte. Skrbi me nekaj drugega. Splošno znano je, da se profesorji s FA, ki vlečejo dobro plačo, ne branijo evra postrani. Za trženje projektov, ki jih rišejo študenti, so ustanovili nekakšen "Inštitut za arhitekturo d.o.o", preko katerega si profesorji polnijo žepe. Ne vem, ali bo Koželj za podžupanovanje dobil plačilo, bilo bi pa higienično, da se mu s konkurenčno klavzulo prepreči kakršnokoli pobiranje procentov od poslov, ki jih bo uspel zlobirati. Mesto rabi jasne mehanizme za čisto izpeljavo velikih projektov in neodvisno inštitucijo "mestnega arhitekta". Še pomnite Jurančiča? Kolizej še vedno gnije sredi Ljubljane. Še pomnite Ovna? (No, novo vodstvo Stanovanjskega sklada RS deluje bolj pošteno.)

.

Neki Brajdiči

Lahko se pohvalim, da Ambrus poznam že dolgo. Kot strasten gobar sem pred 15 leti vzel zemljevid, ocenil kje bi rasle in rekel: tule. Pisalo je Ambrus. Odpeljal sem se tja, malo za ciganskim naseljem zagledal idilično vasico, zavil na kolovoz in se pripeljal do roba gozda.

Močno zakrasel teren v Ambrusu redko razočara - ponavadi je dobro imeti koga s sabo, da legalizira dodatni 2 kili. Sprehod izgleda takole: najprej prečešita gozdičke med jasami, najde se hrastove jurčke in pozno štorovke. V strmo gozdno pobočje vstopita po desni strani in do kakih 100m višinske razlike pobirajta jurčke. Nato prečita levo, vzporedno s pobočjem. Lisičke, zelene golobice, posamezni jurčki. Čez kakih 300m spust po gozdni poti - gozd se razredči v gosto praprot in visoko travo pod hrasti in borovci. Marele in rdečeglavi turki, ogromna zaloga. Cesta vodi ob vznožju pobočja nazaj; ko prideta mimo kmetije, zavijta na travnike in po obronkih poberita še mnogo marel in občasnega kraljevskega karžlja (s karžlji se ne hecajta, ga je že kdo zamenjal z mušnico!). Nasvet: če naletita na polno hosto, je pametno vmes izprazniti košaro v avto - inšpektor brez naloga nima pravice vohljati po prtljažniku. Sicer pa jaz na inšpektorja še nisem nabasal.

.

Torej. Neki civil iz Ambrusa je pretepel drugega civila iz Ambrusa, nato pa je prišla sodrga z lopatami izganjat Brajdiče, češ da gradijo na črno... Pri vsej dolgi štoriji štoriji si je vredno zapomniti le tisto simpatično pregovarjanje Drnovška s kristjani ("a ste ljudje al niste?").

In ko Strojani danes živijo v skladišču Rdečega križa na Rojah, pičlih par kilometrov zračne črte od tu, se počutim nadvse dobro. Vsaj tisočkrat bolje kot dušebrižniško pravičniška liberalnoakademska metelkovska samonepredmojimpragomvska civilna druščina, katere tipični predstavnik Pahorjev kočevski župan Veber Janko je s sodrgo tedne ciganil po barikadah.

.

Neki Drobnič

Predolgo je trajalo. Od začetka sem verjel, da bo odletel mnogo prej kot v 2 letih.

.

Neka LDS

V čast mi je, da LDS nisem nikoli volil. Kot sem že nekje omenil, sem se vstopu v Zvezo socialistične mladine Slovenije v sedmem razredu osnovne šole ponosno izognil, kasnejši recidivi ZSMS-ja pa me niso nikoli fascinirali, niti v obdobju trdne in dolgotrajne, brezhibno spiarizirane vladavine LDS. Ampak ko se je stvar tako čez noč in tako dokončno sesula, da na pogorišču ni videti niti tistega majhnega čarovnika iz Oza, sem kar malo začuden.

.

Neki mediji

Po inerciji berem Delo, od nekdaj. V zvezi s tem pomnim 2 šoka - prvi je bil odhod Vasleta, Slivnika in druščine v začetku 90tih, ko so ustanovili Mag, Delo pa je čez noč postalo dolgočasna levičarska trdnjava. Drugi je bil sprememba formata Sobotne priloge iz intelektualnega v polovičnega, več kot 5 let nazaj. (Nedavno spremembo logotipa in fonta sem dobro prenesel.)

Pravtako od nekdaj berem Mladino. Spominjam se, kako sem hlastal po tistem, česar komunistična cenzura v predosamosvojitvenem času ni počrnila, če je revija sploh izšla. Kasneje mi sicer ni bilo všeč, da je preveč trobila v čast LDS - drža kritičnega intelektualca je namreč po definiciji opozicijska in če so "tvoji" na oblasti, je za medij slabo. Začuda pa je zadnji 2 leti Mladina vedno slabša - berem jo izključno zaradi Štefančiča, občasnih Aleksiča in Pogorevca ter genialnega partnerja Drnovškove sestre, Zorka. (Trampuš je seveda pronicljiv, ampak ga ne omenjam, ker baje živi z mojo sestrično.) No, saj jo še vedno preberem do zadnje črke, ampak nekako se mi zdi, da izgublja žar, ostrino ali kaj.

.

Torej, medijska scena se je, po prodaji Mercatorja po 38 pivovarni, v zameno za kontrolni delež Dela, kamor so za direktorja pripeljali tranzicijskega milijarderja Slivnika (natanko tistega, ki je "rušil Partijo" iz udobnega naslanjača v Centralnem komiteju), ki je nemudoma ukazal drago odkupiti svoj Mag skupaj z Markešem in dal z Večera za glavnega urednika pripeljati poslušnega Janšiča, ter takoj nagnati simpatičnega gimnazijskega maturanta Ervina, spremenila. Še več, nekdo je pritisnil na oglaševalce, da so se umaknili iz Mladine - in odkar so lastniki izgnali Severja, lahko v Mladini vsak teden (zgolj po naključju) beremo razkošne oglase za Delo.

Mladi Repovž je z Dela presedlal na Mladino (hvalabogu hitro - če je bilo vedejevstvo Mateje Hrastar tako obupno zanič, kot njena dva uvodnika, bi bil časopis danes mrtev kot Razgledi), vse ostale, ki so se znašli v nemilosti, pa je nemudoma pokupil Dnevnik, pametno.

Ampak pazi zdaj to: si kupim potem enkrat Dnevnik, ko je pobral vse te novinarje od Žerdina do Milharčiča, z iskrenim namenom, da bi se pustil prepričati in spreobrniti in se morebiti celo naročiti, pa...

Ni šans! Dnevnik je še vedno sranje. Predvsem pa je meni delov XXL "intelektualni" format preveč prirasel k srcu, da bi se mu mogel kar tako odpovedati, četudi je vsebina u kurcu.

.

Neki Gaspari

Če mu zamerijo, da naj bi nekoč s pozicije viceguvernerja Narodne banke Yu miniral uvedbo tolarja, da je bil finančni minister pod LDS, ali kaj podobnega - v redu. Meni osebno, ki se na to nič ne spoznam, je bil Gaspari zaradi svojega mirnega, navidezno skromnega, nevidnega značaja čisto všeč. Vsekakor je bližje čudaškemu Greenspanu, katerega neznatne obrazne grimase se v trenutku poznajo na Dow Jonesu, kot denimo Arhar, katerega nagnusno afektirana, samopomembna, evforična retorika me močno odbija. Če Gaspari nima podpore v parlamentu, pač ne more biti izvoljen. In ni bil.

Ampak ta stalinističen politični umor, pritlehna diskreditacija njegovega dela - po uvedbi evra, in predvsem uporaba Jelinčiča za pismonošo - oprostite, to je nagravžno.

.

Midva

Z D. sva se v soboto končno malo poročila. Če bi vedel, da sploh ni grozno, ampak je lahko celo fajn, bi se pustil oženiti že mnogo prej. Naj še enkrat čestitam svatom za udeležbo in se zahvalim za vrhunsko vreme.

.

Ne grem na kolena

Ko sem to prvič slišal, sem rekel, da bo megahit. Še več, z D. sva se takoj spogledala: "to bo najina pesem!" in od tedaj vsakič, ko zaslišiva znano melodijo, za trenutek odloživa delo in z občutkom izgovarjava izjemno besedilo.

Pred 14 dnevi pa sem po radiu slišal grški izvirnik. Et tu, Saška?

Treba pa je seveda priznati, da je bolj precizen plagiat najbrž težko narediti. Do zadnjega tona, zadnjega doživetega vzdihljaja, do zadnjega "Hej!" elektronsko pomnoženega backvokala! Super je, samo upam, da si se zmenila za avtorske pravice. Ali pa bomo poslušali rudanovske nebuloze, kot pri Lauri?

.

Neka Evrovizija

Ker nisem bil dovolj pazljiv, sem po nesreči slišal letošnjo zmagovalko Eme. Jako sem trpel, zelo je bolelo in sililo je na bruhanje.

Gospodična operna pevka, kaj se to pravi?

Oziroma drugače: kaj sili akademsko izobražene operne pevce, da se z varno plačanega hermetičnega piedestala tako radi skušajo v pogrošni mlakuži? Oziroma natančneje: kaj te je gnalo, neka Alenka Gotar, da, namesto da bi se ozrla po korektni Švajgerci, skušaš z najdebilnejšim "aranžmajem" v zgodovini slo po(p)dna prekositi Naceta Junkerja, Hajnija Blagneta, Zlatka Dobriča in Damijana Murka hkrati?

Sicer pa si je narod sam izbral, kar je pač ocenil, da bo letos najbolj zažgalo na tisti gay paradi...

Naftni samaritan

V ateljeju sva imela za prejšnji petek naročeno kurilno olje.
Pa me dva dni prej pokliče naftni samaritan, ki bi ga moral pripeljati.
Pa pravi, da ga sicer lahko pripelje, da pa bi ga on osebno raje naročil po (včerajšnjem) torku, ko bodo objavljene nove cene. Sam od sebe je začel veselo razlagati, da je na svetovnem trgu cena nafte tudi zadnjih 14 dni padala, pa da vlada po vsej verjetnosti tokrat ne bo povečala trošarin. Da skoraj zanesljivo ve, da se bo kurilno olje pocenilo za 8 tolarjev. Da ga on vsekakor svetuje naročiti za par dni kasneje.
.
Vse skupaj se mi je zdelo čudno. Dobro, šofer se mora najaviti, preden pripelje kurilno olje, zato so mu posredovali tudi mojo telefonsko številko. Ampak kot zaposlen pri korporaciji, ki ga dobavlja, bi se ga moral truditi pripeljati kar se da dragega, a ne?
.
- pa ste ziher, da se bo pocenilo?
- ziher, 100%, za kakih 8 tolarjev.
- hm... ampak vseen ne razumem, zakaj mi to govorite...
- lejte, a ni bolš čez par dni, ko bo precej cenejš.
- je, če bo res... ajde, drug tedn prpelte.
.
8 jurjev/kubik se že pozna, neumno je dnar metat stran.
V ponedeljek je postalo jasno, da se je nafta pocenila. In vlada zvečer na dopisni seji ni obravnavala trošarin - pred volitvami se jih ne upa povečati.
Kurilno olje se je pocenilo za 8 300 tolarjev/kubik.
.
Razmišljam, da si je dobri samaritan zaslužil kakega jurja za povrh. Navsezadnje je odkril tržno nišo, znotraj katere dela biznis tako, da ni nihče na izgubi - če je tiste dni opravil nekaj dest podobnih klicev, si je zagotovil par dni miru, ko mu ni bilo treba voziti, in nekaj 10 jurjev dodatnega trinkgelda množice hvaležnih prezebovalcev.

Fotolov

Že 4 leta sem zelo zadovoljen s svojim fotoaparatom. Tudi zato, ker sem pri stroških za filme in razvijanje prihranil nekajkrat več, kot je digitalc vmes izgubil vrednosti. Ker sem dosti pod vodo, sem razmišljal o ohišju, ampak so za Canon G5 odločno predraga. Pred kratkim pa sem izvedel za posebne vrečke, ki so mnogo cenejše. Se mi pa zdi, da bi pritisk par metrov pod vodo zjebal objektiv. Sem pa našel tudi malo boljšo vrečko, ki ima okoli objektiva tulec, tako da se da neovirano zumirati. Ampak - 40 jurjev za plastično vrečko? No, našel sem tudi pričevanje nekega frika, ki si je vrečko za kamero zmizaril sam. ... I don't think so.

Zato na morje vsakič vzamem kak "podvodni" aparat za enkratno uporabo. Ponavadi sem razočaran, sem pa zadnjič imel srečo. Pri Hartlauerju sem za 3 jurje kupil tole - ohišje je čvrsto, mehanizem za sprožitev je robusten, vsi preboji so opremljeni z oringi, notri pa je celo film Iso 800.

Fotografije seveda niso posebej kvalitetne - so pa kljub vsemu dovolj dobre, da lahko bralca vidita enega ugorja in enega jastoga v naravnem okolju.

.

Odločil sem se vama izdati enega z beljakovinami bogatih kotičkov v Istri.

Južno od Rovinja so Bale. Tam je treba zaviti proti obali, kjer sta 2 kampa - Kolone in San Pol. Najbolje je iti v levega (po novem za obisk poberejo 20 kun/avto) in potem ob obali pešačiti do bunkerja, ki je nasproti otočka.

Čofotati se splača tam, kjer je pobarvano plavo.

.

Tam je 20 m od obale slikovit grebenček, kjer dno pade s 3 na 8 m. Povsod je veliko primernih lukenj, kjer se skrivajo rakovice, škrpoči, ugorji in vsaj en jastog, čisto pri obali pa se grejejo ciplji.

In ker ne gre za rezervat, se da ribe streljati legalno.

Na sliki: dno ob grebenčku..

.

Ja, to je ta jastog:

.

.

.

.

.

.

.

Takole pa v naravnem okolju izgleda ugor.

Tale je bil dolg meter 30 in je tehtal precej čez 2 kili.

.

.

.

.

.

Večerje za dva

Tokrat objavljam nekaj istrskih obrokov, našicanih konec avgusta in ta vikend v okolici Peroja in Bal. Slike so malo slabše zaradi močnih večernih senc, razen prve, ki je slaba zaradi difuzne svetlobe oblačnega večera. Roko je za merilo posojala D.
.

Cipelj, natančno zadet.

In nekaj mrčesa.

.

Za predjed sva pojedla še dve

taki rakovici.

.

.

.

.

Trije škrpoči in šparček.

.

Za predjed rakovica.

.

.

.

.

.

.

Ker riba ostane najbolj sveža, če je živa, sem 2 izmed 3 ugorjev, ki sem jih lociral prejšnji dan, šicnil med zadnjim čofotanjem pred odhodom v Lj. Vsak od njiju mi je vzel vsega 10 minut. Škrpočev pa itak povsod mrgoli, če jih znaš najti.

Seveda je pred odhodom v Lj norma sproščena - namesto za 2 si privoščim našicati malo več. Bi se dalo še več, če bi se neurje, ki je trajalo vso noč, izlilo pred 1 popoldne, ko sem šel prvič v vodo. In po poltretji uri vožnje sva bila doma že ob 6 PM.

.

Cipelj in nekaj šparov, picev, fratrcev, kdo bi vedel....

.

.

.

.

.

.

.

Tudi bero zadnjega dne tokratnega podaljšanega vikenda sem prešvercal v Lj.

.

Za predjed je bila zelo velika rakovica.

Potem pa so se pojedli še špari, pici, fratrci in ušate, ki pozirajo levo, ter solidni škrpoč, cipelj, dve vrani, kaval in nekakšen sardon, od zgoraj navzdol.

.

.

.

.

Hm, pravzaprav mam rib za nekaj časa poln kufer.

Še 5 jih je padlo

Pozno poleti ni lepšega, kot podaljšani vikendi ob morju. Tokrat je v slabih 4 dneh, poleg vsakodnevnih hektolitrov dežja s točo in zadostne količine rib in rakovic, padlo tudi 5 knjig: Platforma, Skoraj prosojna modrina, Južno od meje, zahodno od sonca, Divja jaga za ovco in Ljubi moj sputnik.

.

Platforma Michela Houellebecqa. Ob tako razvpitem avtorju, o katerem in o katerega knjigah je že vsak, ki je imel 5 minut časa, kaj pametnega povedal, težko napišem kaj izvirnega.

Ajde, še vedno ne more škoditi, če povem, da se njegovo ime baje izgovori podobno kot "mišel velbek". Prav gotovo tudi ne more škoditi, če za začetek prebereta, če še nista, tole reportažo z njegovega nedavnega obiska v Zagrebu, izpod peresa vedno duhovitega Jureta Aleksiča.

Platforma, izdana v začetku 2001, pred Balijem in WTC, pred Istanbulom, Madridom in Londonom in seveda pred cunamiji, se je izkazala za samouresničljivo prerokbo. Roman, ki se zanimivo poigra s tezo o komplementarnosti dekadentno-praznega zahoda in revno-nedolžnega tretjega sveta skozi sex turizem, ter jo na koncu ovrže z obetom islamskega terorizma, oriše "platformo" sveta na začetku novega tisočletja.

Houellebecq, ki se je z romanom in nekaterimi intervjuji zelo zameril muslimanom, se je za las izognil fatvi.

Meni pa se, v tistem traktatu, ki ga je položil v usta poangleženemu Egipčanu (str. 174), bolj kot kritika islama ("bolj ko je vera nagnjena k monoteizmu - bolj je nehumana in kruta; in islam med vsemi verami vsiljuje najbolj skrajen monoteizem"), zdi zanimivo lucidno razkritje narave katolištva: "...katolicizem se je hitro oddaljil od monoteizma, ki ga je vsiljeval izvorni nauk. Prek dogme o Sveti trojici, čaščenju device in svetnikov, o priznavanju peklenskih sil, z občudovanja vredno iznajdbo angelov, je počasi zgradil zelo pristno mnogoboštvo..."

Knjiga je odlična, zelo lepo se bere. Po Osnovnih delcih in Platformi bo treba čimprej prebrati še Širitev področja boja in Možnost otoka.

.

Skoraj prosojna modrina Ryuja Murakamija je sicer mučna, zatohla, mračna, a v bistvu samo korektna izvedba modernega romana, skoraj preveč natanko po Proustovem receptu.

Kup povsem zavoženih japonskih đankijev se kar naprej na vse načine drogira, fuka in posluša stari zahodni poprock. Napisano je skozi ozek pogled enega od njih, kakor vidi in čuti - z močno omejenim vidnim poljem, a tisto hiperrealistično; značilno je, da se ob koncu poglavij vidno polje usmeri na kako žuželko.

Knjiga deluje zelo sodobno, kot bi bila napisana lani, ko je izšel slovenski prevod - ne pa, pazi, že leta 1977!

.

Zdi se, da je Murakami na japonskem pogost priimek - poleg nekega Toma iz Hirošime, s katerim sva pred leti v okviru študentske izmenjave veselo prijateljevala po Dublinu, pa zgoraj omenjenega Ryuja, je tu še Haruki. In slednji je, trdim, od vseh treh najboljši pisec.

Južno od meje, zahodno od sonca Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

.

Divja jaga za ovco Harukija Murakamija je inteligentna, domiselna, duhovita bravura. Meni je problematika itak blizu, ampak to postmoderno kriminalko lahko vsak prebavi. Bralca naj opozorim edino na to, da gre za roman v 2 knjigah, kar pa sem sam v knjižnici spregledal in sem se moral zadovoljiti z drugim delom.

.

Ljubi moj sputnik Harukija Murakamija je neskončno lepa zgodba o neizživeti ljubezni. Sliši se poženščeno in jokavo, pa ni. Haruki ima izvrsten občutek za mero - raje pove premalo kot preveč, tako da je tako očitno, kot neizrekljivo, prepuščeno bralcu. Bralec tako, tudi zaradi izjemnega sloga, hitro pade v fabulo in njegovih knjig ne izpusti zlahka iz rok do konca.

Res, tole sem kar od zgoraj copypastal. Se mi zdi, da lepo paše tudi sem.

Iniciacija

Danes je samoumevno, da se uspeh meri v stvareh, kot uspešna kariera, nakopičen denar, pojavljanje v trač rubrikah... Ko v družbi prosperirajo urejeni, maziljeni fantje z namazanimi jeziki in nežnimi ročicami, ko niti služenje vojaškega roka, ki je do pred kratkim služilo kot neke vrste iniciacija v "možatost", ki je vsaj malo spominjala na tisto indijansko obešanje dečkov na kavlje, ni več obvezno - so izzivi, ki so, namesto na kapitalistično družbo, vezani na naravo, tisti, bolj prvinski, domena športa in osebnih prioritet.

.

Pri meni, ki se celo danes delno uspem prepoznati v lovcu-nabiralcu, zelo visoko kotirajo vrednote, ki se večini najbrž zdijo obskurne in nepomembne.

Meni je namreč od nekdaj enega večjih izzivov predstavljalo ujeti si jastoga.

*

Jadranske jastoge so precej razredčili športni potapljači. Na vseh tečajih sicer poskrbijo, da dajo kandidatom jasno vedeti, da se pri potapljanju s flašo ne sme ropati morja - ampak ko se pojavi prilika, človek hitro podleže šibkosti.

Pri 16tih, pri DRM, mi je pri potapljanju s flašo izziv predstavljalo videti jastoga v naravnem okolju. To se mi je takrat izpolnilo. Upleniti ga - je predstavljalo tabu.

.

Nekoč smo izropali skrito, na črno postavljeno vršo. To ne šteje.

Lani pa sem, prvič dotlej, pri potapljanju na dah našel kar nekaj jastogov. Pomislita, v Istri!

Ujeti pa mi nobenega ni uspelo.

Enega sem sicer spravil ob roko, zaradi česar se še zdaj sekiram (čeprav mu raste nova), ampak tudi to ne šteje.

Potem sem enega dolgo na vse pretege fotografiral, ampak je "podvodni" trotl za enkratno uporabo spustil vodo, film se je zmočil, nastalo pa je to.

.

Sem se pa vmes veliko naučil. Prebrati znam teren, že obalo. Sistematično sem preiskal dno med Rovinjem in koncem Kamenjaka in danes vem, kje se da jastoga najti. Govorim o potapljanju na dah. Ne bojta se, jastoga se najde že 6 m globoko. Pod 20 pa nisem niti pretirano iskal - pa saj na tem območju niti ni možnosti, če si vezan na dostop z obale - razen na Kamenjaku, kjer se skalni greben zlije s talnim muljem nekako tako globoko.

*

V soboto mi je končno uspelo.

Po luknjah sem stikal za ugorji, ko sem enega zagledal. Zapomnil sem si mesto. Na srečo mi uspe dno brati kot zemljevid - isto skalo, 150 m od obale, ponavadi najdem. Potem sem šel ven in preštudiral taktiko.

.

Ker vem, da je vrag požrešen, sem si moral priskrbeti vabo. Ni se mi dalo posebej za to streljati po ribicah, zato sem očistil enega od prej ulovljenih škrpočev in čreva spravil za kopalke. Vzel sem še fotoaparat, baterijo in vilico in takoj uspel najti skalo, pod katero živi, pičlih 9 m globoko. Pod isto skalo sta imela z ugorjem (ki sem ga pa včeraj ustrelil in prišvercal v Lj.), prav lepo zrihtano.

.

Čreva sem nataknil na vilico in vse skupaj postavil pred njuno hišo. Kmalu je prilezel ven in malo zagrizel. Ko požrešni jastog enkrat okusi sladkost škrpočevega drobovja, postane vse enostavno. S trotlom sem ga malo fotografiral (slike kmalu), potem pa sem vilico premaknil malo dlje od skale. Počasi je prilezel čisto ven - še majhen, a veličasten - se vrgel na hrano, jaz pa sem ga od zadaj, izza skale, zgrabil za glavoprsje. Parkrat je brcnil z repom, da bi se katapultiral nazaj, potem pa se me je odločil lotiti s kleščami. Heh, jaz znam tako prijeti, da ni panike.

.

Priplavala sva na obalo, kjer smo se na veliko fotografirali.

Vsi trije z D smo se bali, da ga bo treba pojesti. Ampak pri jastogih ni tako enostavno. To so preveč čudovita bitja, da bi tisti božanski okus odtehtal ubijanje. Sploh če je rakec še premajhen.

.

Pa spet nazaj, že četrtič tisti dan, do točno določene skale. Prepričal sem se, da je jastog b.p. in ga postavil nazaj domov. Za povrh sem mu vrgel še nekaj tistih črevc, pa adijo, se vidimo drugo leto, če boš kaj večji...

Dugi otok

Tole sem obljubil zadnjič, mogoče bi znalo komu priti prav.

.

Na avtocesto Karlovac - Zadar (78 kun) se pride čez Žužemberk ali čez Metliko. Iz Ljubljane do Zadra je dobrih 300 km (3-4 ure). Trajekt Zadar - Brbinj (164 kun za avto + 2) traja dobro uro in pol.

.

Dugi otok je dovolj dolg in raznolik (ponaša pe se celo z nekaj asfalta), da se splača po njem voziti z avtom. V grobem ga lahko razdelim na severni, ploščat del, južni, razčlenjen del, ki je zaščiten kot narodni park in se zliva s Kornati, notranji, SV del, kjer najdete nekaj malega civilizacije, ter JZ obalo, ki meji na zunanje morje in je precej nedostopna. Po sredi otoka gre greben, visok do 340 m, kar je več kot Šmarna gora.

.

*

No, ker sem tole zastavil preveč na široko, bom stvar dopolnil naslednjič. Zaenkrat, ker že močno pogrešam šicat ribe in ker se čez nekaj ur odpravljava spet malo na morje, objavljam samo nekaj malic. Morje na Dugem otoku je kristalno čisto in zelo bogato z beljakovinami.

Načelno velja, da je pokrovače iskati na notranji, SV obali, nekako med 10 in 20m globoko.

Prav tako je jasno, da se hobotnice in ribe raje pokažejo na zunanjem, JZ delu otoka, v presenetljivo plitki vodi, če izvohaš primerno bogato ćeko.

.

Vsega, kar sem nalovil, nisem fotografiral.

Na vse, kar sem videl, nisem streljal - sprožil sem pravzaprav zelo malokrat.

Vsega, kar sem ciljal, nisem zadel - v tako kristalno čisti vodi so razdalje varljive, moja 70 cm zračna pištolica pa si je močno zaželela zamenjave s 100 cm gumarco.

Poleg tega pa vsega, kar sem zadel, nisem uspel nevtralizirati dovolj hitro, da mi ne bi ušlo. Žal.

Za povrh pa niti vsega, kar je publicirano, nisem izvlekel sam, pač pa je za vsaj dva primerka kriva D.

Sva pa, prisežem, prav vse, kar sva nalovila, pojedla.

.

Ker ima hobotnica skoraj 3 kile, se vidi, da niti pokrovače niso male.

Glavonožec je v solati trajal 4 dni.

.

.

.

.

.

Pičle 4 školjke so, s precej kruha, povsem zalegle.

.

.

.

.

.

.

Niso ribe male, pač pa je tista bodičasta školjka preveč zrasla.

Za ribo na levi sem se tako namatral, da je bolje, da je zobatec.

.

.

.

.

Pri vsem je najbolj zanimivo, da ima tako velik list oči 2x bolj skupaj, kot tako majhen romb. Ki je umrl samo zato, ker iz mivke ni gledalo drugega kot oči.

.

.

.

.

.

Res je, goloba zna poiskati, šicniti, mu odrezati strupeni trn in mu skrajšati muke z nožem skozi možgane, tudi D, čisto sama.

Samo jesti jih ne mara.

.

.

.

Čeprav je imela gigantska gospa 50% invalidka samo še 4 lovke, je ni bilo treba zato nič manj dolgo kuhati.

.

.

.

.

Moja šibka točka - še vedno rad nabiram školjkice. No, jemljem samo tiste rjave lakaste lepotke, pokrovače, ter tu pa tam kako volovsko srce.

Kopičijo se v kartonastih škatlah.

- Se pa da ploščato polovico pokrovače uporabiti za podstavek za žajfo.

- Se pa da vse skupaj kadarkoli razdeliti otrokom.

.

satelitski posnetek: Google Earth

Jurčki

.

.

.

.

.

.

.

Te dni v glavnem čepim na Zabukovju in slikam, seveda pa kot strasten gobar večkrat zaidem v bližnjo hosto po jurčke. Na zgornji sliki je 19 komadov, ki so padli v soboto, na spodnji pa kakih 30, ki so padli ta praznični torek (polovico teh je našla D.)

V delu imam kakih 20 slik (prerezov in kvadratov) in spodobilo bi se, da počasi pridem z njimi ven. Nekatere pacam že 3 leta, v nekaterih se je nabralo že par 100 ur dela. In, ne, ni preveč verjetno, da bi se jih danes dalo prodati dovolj dobro, da bi po plačilu galerista in davkov ustvaril kaj drugega kot izgubo, sploh če bi si urno postavko obračunal višje od študentskega minimalca... Vztrajam iz principa. In cinizma.

Na prvi pogled se zdi, da se da stvari v Avstriji bolje prodati. So pa provizije oderuške...

Otvoritev ta petek, 7PM.

.

Pssst!

.

Že rastejo.

Tile so zabukovski.

.

Ne tega govorit okrog.

Še 12 jih je padlo 2/2

Nazadnje so padle Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design. (Prvih 6 iz te runde sem opisal prejšnjič.) Ja, na morju sem bral Slovence.
.
Čudoviti klon Eve Pacher je ob izidu dvignil kar nekaj prahu. Bolj od dejstva, da gre za najobširnejšo čvrstopornografsko slovensko knjigo vseh časov, je intrigantno, da identiteta avtorja za psevdonimom v dolini šentflorjanski ostaja nerazkrinkana. No, nekateri Evo Pacher prepoznajo kar v Magnificovi ženi (spomnila se bosta, da je Barbara Pešut poskusila z blogom na rozini, ampak je že izginil), sam pa malce dvomim.
Simpatična knjižica žepnega formata, pregledno razdeljena v krajša poglavja, je vešče opremljena s striparsko roko Bernarda Kolleja.
Čudoviti klon je epski roman (povsem oskubljen čustvovanja), v katerem najdeta tako Zgodbo o O kot de Sada, tako Krasni novi svet kot Tri hčere svoje matere. Glede na problematiko je impresivno domiseln, besedišče pa pohvalno brez pretiranih iteracij. Čeprav je knjiga nekaj najbolj bolnega, kar sem kdaj prebral (in prebral sem, bogami, že marsikaj), še posebej težko je prebaviti incestuozno pervertiranje družinskih vrednot, pa bralca hkrati vseskozi tolaži občutek, da se je avtor(ica) med pisanjem prav dobro zabaval(a). Res, na primer ob kratkem poglavju "Kaviar", resnični mojstrovini, nadvse primerni tudi za glasno branje v primerni družbi, si med krohotanjem s solzami v očeh bralec prav lahko predstavlja, kako se je med pisanjem od smeha valjal po tleh tudi Eva Pacher.
Izjemnemu izdelku, ki je, ne pozabimo, plod slovenske pameti, prerokujem mnogo prevodov.
.
Ko sem na proslavi v letošnjem dobitniku nagrade Prešernovega sklada za literaturo prepoznal nekoga, ki ga je večkrat videti tako po stari Ljubljani kot v BTC, tako peš kot na biciklu, paževskega dolgolasca z izrazitimi potezami (...: "izgleda kot pračlovek"), ki je marsikdaj povsem v belem, služi pa tudi kot razstavni eksponat (razstavljal ga je Lujo Vodopivec, slikco pa lahko najdete npr na platnicah Dote), sem se ga odločil malo prebrati.

Fliper Milana Kleča je za seznanjanje z avtorjem prav primeren.

Takoj je jasno, da je pisanje močno spontano, intimno, iskreno, vseskozi seveda v prvi osebi. Lepo je, da Kleč pojasni svoje pojavljanje v belem: "jaz sem mojster varikine" (priznam, do Fliperja sem verjel, da je natrijev hipoklorat varekina, ampak izgleda da je oboje prav).

Najbolj od vsega pa je jasno, ko po par prebranih stavkih katerekoli Klečeve knjige po platnicah zaman besno iščete ime lektorja, da se tu dogaja nezaslišan teror nad jezikom. Ne gre za sporadičen lapsus, govorim o sistematični zlorabi. Naj še tako dobronamerno pristajamo na prosto, sodobno formo, se ne da izogniti občutku, da je naš pisatelj polpismen; pa čeprav (v primerjavi s skladenjskimi in stilskimi kiksi) obupno hroščat pravopis zanemarimo. Posebej naj opozorim samo še na vztrajno zamenjevanje dajalnika z mestnikom (poleg klasične odsotnosti rodilnika, ki je pa itak splošno razširjena).

Ampak najbolj odbijajoč je pri vsem Klečevem pisanju njegov prepoznaven slog. Stavki so ali idiotske enozložnice, ali pa nepregledne kolobocije s sistematično narobe postavljenimi vejicami. Spontanost napisanega (sproti beleži vse, kar in kot mu pade na pamet) deluje tako bebavo, kot bi Kleča nekje pred puberteto za 20 let zamrznili v alkohol in odtajali deliričnega, postaranega osnovnošolca. Vse ponovi trikrat. Karkoli kdorkoli izreče (veliko je dialogov), četudi avtor sam, kasneje še 2x ponovi v mislih. "Suspenz", ki ga Kleč na ta način vseskozi ponosno gradi, je tako posrano idiotski, da je bralec nenehno v skušnjavi, da bi v zabavo okolice bral naglas (hecno je, da lahko odprete katerokoli njegovo knjigo na katerikoli strani - in zvenelo bo povsem enako), ali pa knjigo vsaj zalučal v morje.

Še o vsebini: Fliper (ko se prebijete skozi gosto gmoto brbljanja) najprej spominja na Süskindovega Goloba, dokler ne skrene v nekakšen idiotski dramolet.
.
Dota Milana Kleča do potankosti ustreza zgornjemu opisu, le da gre tu za zbirko kratkih zgodb, ki opevajo njegove sanjarije in nekaj izkušenj z ženskami. Iz razumljivega razloga (da bi bil katerikoli lektor prisiljen črtati kompletno besedilo) je tudi ta knjiga natisnjena točno tako, kot se je sprdnila avtorju.

V rokah sem imel še enega Kleča, Ping pong, a se po tem, ko sem videl, da opisuje avtorja, kako je dresiral mačko, da bi z njim špilala ping pong, nisem mogel prisiliti, da bi jo odprl.

Kleča nikoli več! Pa čeprav ga opevajo naročene nebuloze, kakršno smo brali to sredo v Delu.
.
Leta Branka Gradišnika so dobro napisan, kompleksno zastavljen roman, vreden avtorjeve fame. Poglejta, v knjigi, izdani leta 1985, najdeta napoved današnje oblike interneta in celo predlog e-uprave (vključno z neposredno demokracijo), pred kakršno se še Virant skrije. Všeč mi je, kako spretno zmore prvoosebni pripovedi dveh bratov (roman je v prvi osebi, a ne vedno isti), katerih slog prefinjeno dopolnjuje različna karakterja.

Gradišnik pač premore ene izmed žlahtnejših slovenskih možganov in mu poleg "zgoščenke" (zajebancije, ki se je prijela), dolgujemo nekaj dobrih prevodov (Gospodar prstanov, po novem tudi H. Potter,...), osebno pa sem mu najbolj hvaležen za duhovite, poglobljene opise lastne hipohondrije in dogodivščin pri vzgoji otrok, s kakršnimi je polnil dnevnike Sobotne.
.
Minevanje Vladimirja Kavčiča sem pograbil pomotoma, ko sem v resnici brskal za Lojzetom Kovačičem. Nič hudega, tale Kavčič, ki je bil celo zadnji minister za kulturo pred Demosom, je prav fajn.

Med platnice z naslovom Minevanje sta zaprta 2 njegova romana (Ne vračaj se sam (1959) in Minevanje zla (1993)) in kar trije dolgi komentarji Tarasa Kermaunerja (ki se že nekaj let skriva nekje na krasu, je pa lani v Mladini pustil lep intervju). Kavčičevi romani se vsi po vrsti ukvarjajo s pred-, med- in povojnim obdobjem, podani so presenetljivo "uravnoteženo" (sovražim to besedo) in ostajajo aktualni. Lepo se bere.
.
Principles of Yacht Design Larsa Larssona in Rolfa E. Eliassona imajo čast biti prva knjiga, ki sem jo naročil pri tvrdki Amazon. Transakcija mi je vzela pičlih 10 minut, knjigo, ki bi jo ob plačilu najcenejše poštnine smel pričakovati čez dober mesec, pa sem, že ocarinjeno, dobil v 10 dneh!

Izračun: 28.32$ + 8.98$ (skupaj poštnina) + 1600SIT (carina in poštnina od Pošte do Carine in nazaj) = manj kot 47$ (cena, natisnjena na platnicah)

Z Amazonom bomo še poslovali.

Aja, knjiga je fajn, razumljivo jedrnato nazorna (z rahlo preveč fizike), zasnovana pa je okrog dokaj grdega 40ft dizajna. Uporaben priročnik.