sobota, 5. avgust 2006

Še 12 jih je padlo 2/2

Nazadnje so padle Čudoviti klon, Fliper, Dota, Leta, Minevanje in Principles of Yacht Design. (Prvih 6 iz te runde sem opisal prejšnjič.) Ja, na morju sem bral Slovence.
.
Čudoviti klon Eve Pacher je ob izidu dvignil kar nekaj prahu. Bolj od dejstva, da gre za najobširnejšo čvrstopornografsko slovensko knjigo vseh časov, je intrigantno, da identiteta avtorja za psevdonimom v dolini šentflorjanski ostaja nerazkrinkana. No, nekateri Evo Pacher prepoznajo kar v Magnificovi ženi (spomnila se bosta, da je Barbara Pešut poskusila z blogom na rozini, ampak je že izginil), sam pa malce dvomim.
Simpatična knjižica žepnega formata, pregledno razdeljena v krajša poglavja, je vešče opremljena s striparsko roko Bernarda Kolleja.
Čudoviti klon je epski roman (povsem oskubljen čustvovanja), v katerem najdeta tako Zgodbo o O kot de Sada, tako Krasni novi svet kot Tri hčere svoje matere. Glede na problematiko je impresivno domiseln, besedišče pa pohvalno brez pretiranih iteracij. Čeprav je knjiga nekaj najbolj bolnega, kar sem kdaj prebral (in prebral sem, bogami, že marsikaj), še posebej težko je prebaviti incestuozno pervertiranje družinskih vrednot, pa bralca hkrati vseskozi tolaži občutek, da se je avtor(ica) med pisanjem prav dobro zabaval(a). Res, na primer ob kratkem poglavju "Kaviar", resnični mojstrovini, nadvse primerni tudi za glasno branje v primerni družbi, si med krohotanjem s solzami v očeh bralec prav lahko predstavlja, kako se je med pisanjem od smeha valjal po tleh tudi Eva Pacher.
Izjemnemu izdelku, ki je, ne pozabimo, plod slovenske pameti, prerokujem mnogo prevodov.
.
Ko sem na proslavi v letošnjem dobitniku nagrade Prešernovega sklada za literaturo prepoznal nekoga, ki ga je večkrat videti tako po stari Ljubljani kot v BTC, tako peš kot na biciklu, paževskega dolgolasca z izrazitimi potezami (...: "izgleda kot pračlovek"), ki je marsikdaj povsem v belem, služi pa tudi kot razstavni eksponat (razstavljal ga je Lujo Vodopivec, slikco pa lahko najdete npr na platnicah Dote), sem se ga odločil malo prebrati.
Fliper Milana Kleča je za seznanjanje z avtorjem prav primeren.
Takoj je jasno, da je pisanje močno spontano, intimno, iskreno, vseskozi seveda v prvi osebi. Lepo je, da Kleč pojasni svoje pojavljanje v belem: "jaz sem mojster varikine" (priznam, do Fliperja sem verjel, da je natrijev hipoklorat varekina, ampak izgleda da je oboje prav).
Najbolj od vsega pa je jasno, ko po par prebranih stavkih katerekoli Klečeve knjige po platnicah zaman besno iščete ime lektorja, da se tu dogaja nezaslišan teror nad jezikom. Ne gre za sporadičen lapsus, govorim o sistematični zlorabi. Naj še tako dobronamerno pristajamo na prosto, sodobno formo, se ne da izogniti občutku, da je naš pisatelj polpismen; pa čeprav (v primerjavi s skladenjskimi in stilskimi kiksi) obupno hroščat pravopis zanemarimo. Posebej naj opozorim samo še na vztrajno zamenjevanje dajalnika z mestnikom (poleg klasične odsotnosti rodilnika, ki je pa itak splošno razširjena).
Ampak najbolj odbijajoč je pri vsem Klečevem pisanju njegov prepoznaven slog. Stavki so ali idiotske enozložnice, ali pa nepregledne kolobocije s sistematično narobe postavljenimi vejicami. Spontanost napisanega (sproti beleži vse, kar in kot mu pade na pamet) deluje tako bebavo, kot bi Kleča nekje pred puberteto za 20 let zamrznili v alkohol in odtajali deliričnega, postaranega osnovnošolca. Vse ponovi trikrat. Karkoli kdorkoli izreče (veliko je dialogov), četudi avtor sam, kasneje še 2x ponovi v mislih. "Suspenz", ki ga Kleč na ta način vseskozi ponosno gradi, je tako posrano idiotski, da je bralec nenehno v skušnjavi, da bi v zabavo okolice bral naglas (hecno je, da lahko odprete katerokoli njegovo knjigo na katerikoli strani - in zvenelo bo povsem enako), ali pa knjigo vsaj zalučal v morje.
Še o vsebini: Fliper (ko se prebijete skozi gosto gmoto brbljanja) najprej spominja na Süskindovega Goloba, dokler ne skrene v nekakšen idiotski dramolet.
.
Dota Milana Kleča do potankosti ustreza zgornjemu opisu, le da gre tu za zbirko kratkih zgodb, ki opevajo njegove sanjarije in nekaj izkušenj z ženskami. Iz razumljivega razloga (da bi bil katerikoli lektor prisiljen črtati kompletno besedilo) je tudi ta knjiga natisnjena točno tako, kot se je sprdnila avtorju.
V rokah sem imel še enega Kleča, Ping pong, a se po tem, ko sem videl, da opisuje avtorja, kako je dresiral mačko, da bi z njim špilala ping pong, nisem mogel prisiliti, da bi jo odprl.
Kleča nikoli več! Pa čeprav ga opevajo naročene nebuloze, kakršno smo brali to sredo v Delu.
.

Leta Branka Gradišnika so dobro napisan, kompleksno zastavljen roman, vreden avtorjeve fame. Poglejta, v knjigi, izdani leta 1985, najdeta napoved današnje oblike interneta in celo predlog e-uprave (vključno z neposredno demokracijo), pred kakršno se še Virant skrije. Všeč mi je, kako spretno zmore prvoosebni pripovedi dveh bratov (roman je v prvi osebi, a ne vedno isti), katerih slog prefinjeno dopolnjuje različna karakterja.
Gradišnik pač premore ene izmed žlahtnejših slovenskih možganov in mu poleg "zgoščenke" (zajebancije, ki se je prijela), dolgujemo nekaj dobrih prevodov (Gospodar prstanov, po novem tudi H. Potter,...), osebno pa sem mu najbolj hvaležen za duhovite, poglobljene opise lastne hipohondrije in dogodivščin pri vzgoji otrok, s kakršnimi je polnil dnevnike Sobotne.
.
Minevanje Vladimirja Kavčiča sem pograbil pomotoma, ko sem v resnici brskal za Lojzetom Kovačičem. Nič hudega, tale Kavčič, ki je bil celo zadnji minister za kulturo pred Demosom, je prav fajn.
Med platnice z naslovom Minevanje sta zaprta 2 njegova romana (Ne vračaj se sam (1959) in Minevanje zla (1993)) in kar trije dolgi komentarji Tarasa Kermaunerja (ki se že nekaj let skriva nekje na krasu, je pa lani v Mladini pustil lep intervju). Kavčičevi romani se vsi po vrsti ukvarjajo s pred-, med- in povojnim obdobjem, podani so presenetljivo "uravnoteženo" (sovražim to besedo) in ostajajo aktualni. Lepo se bere.
.
Principles of Yacht Design Larsa Larssona in Rolfa E. Eliassona imajo čast biti prva knjiga, ki sem jo naročil pri tvrdki Amazon. Transakcija mi je vzela pičlih 10 minut, knjigo, ki bi jo ob plačilu najcenejše poštnine smel pričakovati čez dober mesec, pa sem, že ocarinjeno, dobil v 10 dneh!
Izračun: 28.32$ + 8.98$ (skupaj poštnina) + 1600SIT (carina in poštnina od Pošte do Carine in nazaj) = manj kot 47$ (cena, natisnjena na platnicah)
Z Amazonom bomo še poslovali.
Aja, knjiga je fajn, razumljivo jedrnato nazorna (z rahlo preveč fizike), zasnovana pa je okrog dokaj grdega 40ft dizajna. Uporaben priročnik.


5 komentarjev:

  1. Dolgi so tvoji dnevi, da lahko toliko bereš ... Vsa čast!
    Pa še nasvet: ko se naslednjič odločaš za Amazon, pojdi na angleškega (amazon.co.uk), ker se boš izognil carini in zamudam zaradi poštnega ležanja. Včeraj sem dobil komplet štirih knjig (he, o jadranju in jadrnicah) po vsega treh dneh čakanja.
    Pa seveda je jasno tudi, da se tam knjige še kako splača kupovati v svežnjih, da te poštnina udari samo enkrat. Itak.

    OdgovoriIzbriši
  2. Niso dnevi dolgi, pač pa je treba hitro brati.

    Ja, takrat sem primerjal cene in sem par stvari našel ceneje na avstrijskem in nemškem Amazonu, ampak se ni dalo (nisem znal?) naročit.
    Neko knjigo, ki je že pošla, sem pa skušal naročit rabljeno iz Amerike, pa tudi ni šlo.
    Maš ti kaj izkušenj s tem? Hvala za .uk!

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaj pa vem, nekajkrat sem naročil, se mi zdi, da pravzaprav nehote, tudi rabljene knjige. Kolikor se spomnim, je bil proces naročanja enak ... Lahko pa, da se motim. Sem pa dobil nekaj zanimivih knjig, eno celo s precej redkim avtorjevim podpisom, ki je najbrž med kakšnimi zbiralci vredna precej več, kot tistih nekaj funtov ali dolarjev ...

    Sicer so me pa zadnjič razjezili, ker so mi spraznili voziček, kamor si knjige spravljal "for later", pa jih je očitno motilo, da letos do avgusta nisem kupil nič - in je šla zbirka cirka sto wanna-have naslovov po gobe ...

    OdgovoriIzbriši
  4. Da ne bo nesporazuma ... hehe ... Klečev Ping - Pong aludira na alkoholnega mačka in je povsem fantazijska štorija o bitki pijanca s postpivsko nadlogo.

    OdgovoriIzbriši
  5. No ... bitka z žensko obenem je pa itak vkomponirana v večnost problema ... hehe ... Kot alkoholni maček.

    OdgovoriIzbriši