Ker je predlog novega Družinskega zakonika do 31.10. v javni razpravi, bom o njem tule javno razpravljal tudi jaz.No, v glavnem se mi itak zdi v redu, javno bom zato razpravljal le o novi definiciji zakonske zveze (sem že prejšnjič, to je drugi del) in o novi možnosti, da lahko homoseksualni pari posvajajo otroke - oboje je pač v javni razpravi doslej dvignilo največ prahu.
Posvetimo se torej še drugemu sklopu pomislekov.
.
"Možna je posvojitev otroka tudi s strani dveh istospolno usmerjenih partnerjev" .
Na začetku je treba povedati, da v vsej državi na leto posvojijo skupno od 20 do 40 otrok. In odpira se le možnost - postopek posvojitve ostaja dolgotrajen in zapleten, otroka prisodi sodišče, kandidatov za starše pa je nekajkrat več, kot je na voljo sirot. Težko je verjeti, da bi otroka po novem prisodili v družino, ki svoje vloge ne bi bila sposobna opravljati ljibeče in odgovorno. Pa čeprav bi bil od 25 en par staršev istospolne vrste.
No, iz dosedanje javne razprave se da razbrati, da predlagatelj (in ostali nominalni levičarji) novost utemeljujejo s tem, da bi radi predvsem legaliziral realno stanje, češ da družine istospolnih partnerjev z enim ali več otrok (navadno iz prejšnjega, heteroseksualnega razmerja) že obstajajo in so na razne načine diskriminirane, trpijo pa predvsem nič krivi otroci. Nominalni desničarji pa stvari nasprotujejo predvsem v smislu, da ni naravna.
Pa začnimo.
.
1. Stigmatizacija
.
Prvo, kar pride človeku na misel, je predstava o neznosnem mobbingu, ki bi ga bil deležen otrok v osnovni šoli, ko bi se razvedelo, da ga doma vzgajata 2 tipa. In prvi refleks je - preprečiti možnost, da bi se nič krivi otroci lahko znašli v takih zvezah.
Ampak če bolje razmislim, bi sam raje živel v okolju, ki bi bilo do kakršnihkoli različnosti dovolj tolerantno, da ljudem zaradi strahu pred opravljivci ne bi bilo treba tajiti lastnih preferenc, mnenj in okoliščin. Nihče nima pravice vtikati nosu, kamor ne sodi, in nihče se ne bi smel spotikati ob življenjski slog drugih ljudi (no, razen menda če pride do kakih deviacij...). In če homoseksualnost pri nas ne bi bila kakorkoli stigmatizirana, če se ob spolno usmerjenost drugih Šentflorjanci ne bi vtikali - ta problem ne bi obstajal. In v tem smislu se s predlagatelji novega Družinskega zakonika strinjam - država bi s tem dala jasen signal, da je marsikaj normalno. Ali drugače: če si predstavljam družbo, v kakršni ob možnosti družin s homoseksualnimi starši človeku ne bi refleksno na misel prišel osnovnošolski mobbing - no, v taki družbi bi tovrsten Družinski zakonik moral najbrž že dolgo biti v veljavi.
Kar se mene tiče, mi je torej načelno bližje ideja o družbi, kjer za mobbing ni prostora, kot pa ideja o podrejanju strahu pred stigmatizacijo. Kar pa seveda ne pomeni nujno, da se z vsem predlaganim strinjam.
.Ne dam namreč denimo roke v ogenj, da se kljub temu nekaj kasneje, ko bi otrok zabredel v puberteto, ne bi pojavljali določeni problemi. Če si priznamo dejstvo, da je medgeneracijski konflikt nekaj človeški vrsti imanentnega, in da se navadno prvič močneje manifestera v puberteti, se moramo soočiti tudi s tem, da bi morebitni posvojenec tam konec osnovne šole - vsak požrtvovalni vzgojni poskus moškega para zavrnil v smislu: "spizdi, peder!" (ali "fuck off, dyke!", pač v primeru lezbičnega para). Kakor je seveda na moč debilna predstava nekaterih, da bodo homoseksualci vzgojili homoseksualce, je pa seveda precej upravičeno pričakovati ravno nasprotno - uveljavljanje samostojne osebnosti skozi medgeneracijski konflikt bi prav lahko pripeljalo do izrazito nestrpnih, naravnost homofobnih otrok... In na ta znotrajdružinski, vzgojni segment, zakonodaja pač ne more vplivati.
.
2. Naravno
.
Slišim da to, da bi homoseksualci posvajali otroke, ni naravno.
In ker sem na preveč lahkotno zlorabljanje besede naravno naravnost alergičen, imamo takoj odlično iztočnico za razmišljanje.
.
2.1. Vse je naravno
Torej - meni je ljub Wittgenstein in tudi jaz rad rečem: "Kar je, je možno". Še več - kar je, je, kar se mene tiče, tudi naravno. In če se naredim Marsovca in se ozrem med ljudi in zagledam družino, kjer 2 tipa vzgajata otroka, in se majo radi, in se majo fajn - vidim, da je. In če je, je možno. In si zabeležim, da je to med ljudmi naravno. Resnici na ljubo pa je to pogled nevtralnega radovedneža, ki se zna čuditi in ne postavlja vrednostnih sodb. Resnici na ljubo je v tem smislu naravna tudi vojna, tudi umor, tudi harem, tudi incest, tudi celibat, tudi AIDS, tudi nepismenost, tudi sveti zakon in 9 otrok in tudi slovenski Fritzl. Vse to je, vse to je možno, vse to je v nekem smislu pri ljudeh potemtakem naravno.
.
2.2. Biologija
Če pa pogledamo za odtenek manj nevtralno - v smislu pač, da bi bilo Marsovcu ljubo, da bi izvedel, kako so ljudje skozi evolucijo prišli do današnje faze, je stvar že malo drugačna.
Marsovec bi se pozanimal, da pri ljudeh obstajata 2 spola, ki se poleg primarnih in sekundarnih spolnih značilnosti razlikujeta tudi fundamentalno, v vsaki celici - samo samci imajo y kromosom, babe pa same ikse. Izvedel bi tudi, da se ljudje razmnožujejo spolno (pri tem pride prav, da se nasprotna spola navadno privlačita), pa da samci lahko teoretično spočnejo več milijonov potomcev dnevno od srede osnovne šole do smrti, ženske pa lahko donosijo le približno po enkrat na leto v obdobju kakih 35 let. In tudi to bi se mu zdelo zanimivo, da se človeški mladiči rodijo izrazito nebogljeni in bi bili brez večletne skrbi staršev takorekoč doomed. To je v grobem osnova, obstajajo pa seveda izjeme. Od genskih bolezni, na nivoju kromosomov, do raznih variant hermafroditstva (zmagoviti južnoafriški tekačici nedavno niso vzeli medalje, čeprav ima možat obraz, y kromosom, notranja moda in nima maternice), preko pedofilije,... , do istospolne privlačnosti, itd. Tudi izjeme so, so torej možne, in so potemtakem naravne. Je pa res, da so bile tovrstne deviacije skozi človeško evolucijo obsojene na to, da se ne dedujejo. Se pa tudi to spreminja. Pri človeški vrsti, denimo, se neplodnost lahko deduje - kar je, v biološkem smislu, evolucijski paradoks. Veliko ljudi, ki pred desetletji ne bi mogli imeti potomcev, jih s pomočjo znanosti danes ima. >> V čisto biološkem smislu evolucija človeško vrsto vodi v stanje, ko bo naravna reprodukcija vedno težja, morda bo nekoč v današnjem smislu celo izginila. Ampak tudi to je, bi lahko bilo, ali celo bo - naravno.
.
2.3. Sociologija
Če pomislimo na to, kako strahotno nebogljeni pridejo na svet človeški potomci (denimo v primerjavi z ovčko, ki je že takoj, za ovčje razmere, oblečena, zna hoditi in celo komunicirati), je jasno, da je za ljudi značilno, da mladičem staršujejo. Vse to - od osnovnega zadovoljevanja fizioloških potreb, do varovanja, učenja govora, do vzgoje in prenašanja vsega znanja preteklih generacij - pa spada bolj v družbeno, kot v biološko.
Ampak vse to se prav tako deduje in vse to je del evolucije. V skupno zavest, v sklop informacij, ki jih prenašamo naslednjim generacijam, se zapisujejo dogodki, izumi, interpretacije, sploh kultura, izstopajoči posamezniki, jeziki, navade, dosežki... Ali je torej kaj manj naravno, če ves nebiološki aspekt evolucije v določeni generaciji prevzamejo starši, katerih otrok ni njihov genski potomec? Menim, da je pri ljudeh danes to povsem naravno. Nekaj primerov:
- posvojitev tujega otroka
- vzgoja lastnega potomca z drugim partnerjem
- "zdravljenje neplodnosti" z darovano spermo ali jajčeci
- prostovoljno priznanje očetovstva tujemu otroku ob rojstvu
- rejništvo, ...
Reči hočem, skratka, da je verjetneje, da bi sodobnega človeka, ki izkorišča vse svoje potenciale, lažje vzgojili krušni starši danes - kot pa biološki starši 20.000 let nazaj. V "družbenem" smislu je naša vrsta v nekaj 1000 letih doživela večji evolucijski skok, kot v biološkem. Zato sem do sklicevanja na "naravnost" v ozko biološko-evolucijskem smislu - pač skeptičen.
.
3. Primerna družina za vzgojo otroka
.
3.1. Vrste družin
Živali, katerih potomci so samostojni od začetka, "starševanja" ne poznajo. Ribe so fajn primer. Zanimiv primer je tudi kukavica, pri kateri se je evolucijsko razvil sistem podtikanja potomcev v leglo druge vrste; pri kukavicah je rejništvo tako in drugače naravno. Ampak primerjajmo se raje s sorodniki.
Pri sesalcih so mladiči navadno navezani na starše, vsaj na mamo (kjer pač sesajo mleko). Oblike "družinskih skupnosti" pa segajo od tipičnih samohranilskih mater, pa vse do kolektivnih variant v slogu hipijevskih komun. In prav vse je naravno.
Ampak tudi pri ljudeh skozi zgodovino in glede na življenjsko okolje - poznamo zelo raznolike oblike "družin". Od širših, krdelnih, kolektivnih oblik, ki so lahko patriarhalnega ali matriarhalnega tipa, preko individualno, naravno, tradicionalno, biološko starševskih, tudi s samohranilsko variacijo, do poligamnih (ne le z do 4 ženami, tudi ogromne hareme poznamo). Poznamo tudi zapuščene otroke, prepuščene ulici, pa kolektivna vzgajališča, pa sirotišnice, pa rejništvo in - posvajanje. Prav vse je, vse je v tem smislu naravno.
.
3.2. Tradicionalno pojmovanje družine
Kljub vsemu pa vse prej omenjen oblike najbrž ne omogočajo optimalnega okolja za dobrobit otrok, kot to dojemamo danes. Idealna je pač družina, v kateri nesorodna raznospolna heteroseksualna poslovno sposobna in osebnostno zrela partnerja vzgajata biološko lastne, zaželene otroke.
V idealnem svetu posvojitev sploh ne bi bilo, ker bi imeli vsi otroci srečo, da bi bili zaželeni in da bi lahko odraščali v primarnih družinah, v katerih bi njihova biološka starša nanje prenesla tudi svoje izkušnje, vrednote, modrost, se jih trudila vzgajati tako kot verjameta da je prav in jim omogočiti materialno in drugačno blagostanje, da bi se lahko razvili v skladu s svojo osebnostjo in prirojenimi talenti.
.
Nikakor pa to ne pomeni, da je v cerkvi požegnan sveti zakon garancija za karkoli.
Od cerkve sugerirano diskriminacijo pankrtov (nič krivih otrok, ki so se pač rodili zunaj zakona) smo kot družba že davno prerasli - v Sloveniji se danes rodi več kot 50% takoimenovanih pankrtov.
Statistika beleži predvsem ločitve sklenjenih zakonov - teh propade od tretjine do pol.
V družinah, formalno "po regelcih", se dogajajo tudi zlorabe, nasilje, incest, zanemarjanje, negovanje čudnih vrednot, ...
.
3.3. Komu je novi zakonik pisan na kožo
Prej omenjeno tudi ne pomeni, da v drugačnih skupnostih otrok ne bi mogli vzgajati odgovorno, ljubeče in objektivno v redu. Če so v tej družbi enostarševske družine priznane za nekaj normalnega, pa tudi otroci ločenih staršev (samskih ali z novimi partnerji) dokazano ne odrastejo nujno v čustveno ranjene socialne idiote - zakaj ne bi mogli otrok korektno vzgojiti tudi v takih družinah:
- Mati samohranilka po možu, ki je naredil samomor, zaživi s svojima dvema otrokoma v istem gospodinjstvu skupaj z dolgoletno mlajšo ljubico. Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Čeprav sta svoje partnerstvo formalizirali na upravni enoti, pa bivša ljubica ne more dobiti statusa matere ženinih otrok, čeprav je to pripravljena storiti. Tako je do plačane bolniške upravičena le biološka mati (ki opravlja tudi vlogo "father figure", da potoložam Frojdijance), čeprav njena žena opravlja manj odgovoren in slabše plačan poklic in bi vsem ustrezalo, da bi bolniško jemala ona. Življenjskega sloga v nobenem primeru ne bi spremenili, ženi pa si želita, da bi mlajša lahko tudi formalno posvojila oba otroka, in menita, da bi bilo to bolje predvsem zanju. - Oče samohranilec, ki ga je žena zapustila zaradi domnevne preočitne delne usmerjenosti na moški spol (po Košičku), prepustila pa mu je tudi skrbništvo nad otrokom (ki sicer ni bil biološko njegov, ga je pa priznal za svojega, saj je bil nenazadnje rojen v zakonu) in se preselila v tujino k nekemu bogatemu internacionalnemu džet-seterju - zaživi v istem gospodinjstvu skupaj z ločenim prijateljem (njegovega otroka so dodelili bivši ženi, poleg tega pa še alimente). Skupaj vzgajata otroka v duhu razumevanja, strpnosti in ljubezni. Živita kot cimra in prijatelja takorekoč v celibatu (razen redkih, izjemnih trenutkov), in si zveze niti ne želita formalizirati. Bi jima pa ustrezalo, če bi iz svojega razmerja lahko uveljavljala pravice, priznane izvenzakonskim skupnostim, in če bi drugi lahko posvojil prvegovega otroka, da bi lahko tudi on vzel bolniško, če bi bilo treba.
.
Novi zakonik bi koristi prinesel predvsem tovrstnim istospolnim družinam. Istospolni partner bi posvojil otroka, ki mu dejansko že staršuje.
.
3.4. Želim si otroka, daj mi, vlada!
Bolj ko nekateri stvari jemljejo preprosto, bolj strastno zagovarjajo svojo črno-belo pozicijo. V smislu:
"Država bo pedrom in lezbam množično dajala otroke, ti jih bodo sistematično vzgajali v pedre in lezbe; bijmo plat zvona, naši družbi grozi potop!!!"
.
Če se mi to zdi pretirano, pa se mi precej nezrela zdi tudi sledeča pozicija:
"Živim s še eno lezbo, želiva si otroka, zanositi pa ne more nobena od naju, čeprav poskušava že eno leto. Pripada nama umetna oploditev z darovano moško spermo na račun slovenskih davkoplačevalcev!"
"S svojim istospolnim partnerjem že več let živiva v skupnem gospodinjstvu. Ker se dobro ujemava in razumeva, nameravava ostati skupaj do konca. Zelo pa si želiva otroka. Tu ga niti teoretično ne moreva posvojiti, bi si ga pa lahko privoščila v tujini, a bi morala postopek na koncu spet potrditi naša država. Počutiva se diskriminirana v primerjavi s heteroseksualnimi družinami."
.
Jaz namreč mislim, da pravica uveljavljati svobodno voljo v skladu s posameznikovimi osebnimi okoliščinami - ne pomeni, da vse odločitve vodijo k istemu rezultatu. Naj pojasnim:
Če v sebi začutim, da sem strasten gobar in si zaželim nabrati krasnega jurčka, še ne pomeni, da mi je to zagotovljeno. Počakati moram na primeren čas, vreme, in se odpraviti na kraj, kjer bi sploh lahko rasli. Sprejeti moram odločitev, da bom stopil v hosto, za svoja dejanja prevzeti odgovornost in tveganje (če gobarim brez košare me lahko oglobi inšpektor, če hodim v kratkih rokavih, lahko fašem ceka, ti pa so močno kontaminirani z meningitisom in borelijo, ...), nato pa veliko hoditi in prekleto dobro iskati. Celo če gobo najdem, ni nujno, da ni strupena. In tudi če jurčka najdem - če je bil moj cilj, da bi ga tudi nabral, moram sprejeti odločitev o tem, da se bom sklonil in ga dejansko nabral, predvsem pa moram tozadevno tudi ukrepati.
Ali moram po zgornji izčrpni ilustraciji - ljudem res razlagati, kako poteka naravno razmnoževanje pri ljudeh? Najbrž moram... Če neka ženska začuti, da jo privlači isti spol, in v skladu s to osebno okoliščino sprejme pogumno odločitev, da "pride ven" - zakaj ta oseba ne bi mogla ukrepati tudi v smeri izpolnitve nagona po materinstvu?
Enako velja za moške...
.
4. Na prvem mestu naj bo interes otroka!
.
Po vsem dolgovezenju lahko strnem, da imam do predloga novega Družinskega zakonika nekaj pomislekov:
- Otroci, ki so predmet posvojitev, so že v izhodišču močno prikrajšani. Nikakor mi ni simpatično, da bi zato postali predvsem predmet zadovoljevanja realnih ali namišljenih potreb potencialnih posvojiteljev, namesto da bi bil na prvem mestu interes otrok.
In z vidika interesa otroka je, da bi odraščal v družini ljubečih, normalnih, bioloških staršev.
Če to ni možno, pa vsaj v družini, ki bi tako situacijo čimbolje imitirala (krušna starša heteroseksualna partnerja različnih spolov).
Šele če to ni možno, pridejo v poštev druge rešitve. V primeru, da interesentov za posvojitev primanjkuje, je seveda vse boljše, kot da bi sirote vzgajali v sirotišnicah. Ampak v Sloveniji stanje že dolgo ni tako - otrok manjka, ne potencialnih posvojiteljev.
Z vidika te države tudi ni nobenega razloga, da bi v svrhe zadovoljevanja starševskih nagonov istospolnih partnerjev sirote uvažali iz tujine (obstajajo dežele, kjer jih je preveč). Če je država pripravljena asistirati pri posvojitvah iz tujine - je tu na voljo ogromno primernejših kandidatov za starše. Interes otroka naj bo vodilo, ne pa želja odraslih!
.
Pogojno se mi zdi sprejemljiva edino možnost, da bi istospolni partner posvojil partnerjevega otroka iz prejšnjega razmerja. Ampak le, če bi bil drugi biološki starš mrtev, ali pa če bi se odpovedal starševskim pravicam in stikom z otrokom. Drugače bi pač dobili otroke s tremi starši, predlagatelj pa bi padel v paradoks, o katerem sem govoril že prejšnjič. Ampak nobene potrebe ni, da bi zaradi tovrstnih izjemnih primerov, ki bi le legalizirali dejansko stanje, v zakon vpisovali predlagano dikcijo.
Stvar bi se lahko glasila v smislu: "V izjemnih primerih, ko tainta ugotovi, da je to v korist otroka, se osebi dovoli posvojitev otroka njenega istospolnega partnerja".
Pa še za to ne jamčim, da je brez pasti.
.
Evo, zaenkrat bo dost. Lahko pa še vidva malo javno razpravljata.
Lahko noč.
