Gaza

Danes je 64. obletnica osvoboditve Auschwitza, svetovni dan spomina na holokavst. Pa malo razmišljam.

.

Žrtve

.

Nobena vojna od blizu ni lepa. Četudi se je nekim italijanskim umetnikom pred 2. svetovno vojno ideja vojne zdela lepa, četudi nam danes po TV servirajo lepe posnetke natančnih zadetkov ali "ognjemetov" pod infrardečo lučjo.

Če se je od daleč (od blizu seveda ne) še mogoče sprijazniti z žrtvami med uniformiranimi vojaki, pa je trpljenje civilistov nekaj univerzalno nesprejemljivega.

.

Zgodovino so navadno pisali zmagovalci. Šele danes pa je pomemben (najpomembnejši?) faktor pri javnomnenjski percepciji vojne - tudi trpljenje civilistov nasprotne strani. Če vzamemo, da je dal znano uspešnico, Staro zavezo, napisati zmagovalec, je "razumljivo", da celotna ljudstva obravnava grozljivo kruto in brez kančka empatije. Stara zaveza danes gotovo ne bi "šla skozi".

O slavnih bitkah slavnih vojskovodij B.C., pa starega in srednjega veka, pa vse do pred kratkim - se v šolah učijo suhoparno, z memoriranjem nekaterih dejstev. Redkokdo se vpraša, kako je v resnici izgledalo mesarjenje s preprostim orožjem - z meči in sulicami, z buzdovani, helebardami in s fičofaji, z gorečo smolo itd. Še v času Napoleona, ko so se menda že streljali, je bilo preživetje ranjencev praktično nikakršno (nobenih antibiotikov, slaba higiena, kužne bolezni, neprecepljenost prebivalstva...).

Prva svetovna vojna je civilnemu prebivalstvu mogoče relativno prizanesla, milijoni uniformiranih vojakov, ki so padli (ali celo preživeli) pod streli in bajoneti ali zaradi bojnih strupov (ki še niso bili prepovedani), ali pa zaradi slabe odpornosti in bolezni, v nepredstavljivo klavrnih razmerah (od blatnih jarkov zahodnoevropske ravnice do Soške fronte), pa so izkusili pravi pekel.

.

WW2 pa je bila do civilnega prebivalstva mnogo bolj kruta. Poleg holokavsta, ki je povod za tole pisanje, bi rad, skozi današnje, kritične oči, opozoril na trpljenje civilnega prebivalstva poražene strani.

Si drznete z enako občutljivostjo, kot do Palestincev, predstavljati Nemčijo po porazu!? Denimo popolno uničenje prelepega mesta Dresden s tisoči ton zažigalnih bomb, da so pri tleh divjali ognjeni viharji z 200 km/h, da je zgorel ves kisik in so se ljudje dušili, da so se vsi plameni združili v ognjen steber, visok več kilometrov!? Fotografij tisočev pobitih, razcefranih in zogleneleih, pa ranjenih in travmatiziranih otrok, žensk in starcev - najbrž nista videla po TV. Sta pa gotovo prebrala Klavnico 5, ki jo je napisal eden izmed udeleženih ameriških pilotov.

Si drzneta z enako občutljivostjo predstavljati izbris Hirošime in Nagasakija, dveh cvetočih mest, ki vojne do tedaj sploh nista občutili, z atomsko bombo!? ...

.

Država Izrael

.

Do Izraela imajo Slovenci, zaradi dolgega obdobja socializma, nekako nevrotičen odnos:

- Pri nas se je vsa komunajzarska retorika neprenehoma sklicevala na fašizem in nacizem, pa na holokavst - hkrati pa je našo judovsko skupnost socializem dokončno uničil. Pred letom 1941 je v Sloveniji živelo 4.500 Judov, med vojno so večino pobili v koncentracijskih taboriščih. Tistim, ki so se vrnili, pa je revolucionarna oblast zaplenila premoženje, tako da so se množično izselili v Izrael. Preostali pa so judovske korenine in vero počasi zatajili - do osamosvojitve, ko se je judovska skupnost začela prebujati. Še huje je - med denacionalizacijskimi upravičenci ni praktično nobenega Juda, ker je bil menda eden izmed pogojev slovensko državljanstvo v času, ko je bil sprejet zakon.

- Ker se je Juga po komunistični revoluciji "našla" na napačni strani železne zavese, po Informbiroju pa se je "iznašla" med neuvrščenimi - Izrael pa je bil vedno na strani zahodnih demokracij in tesen zaveznik ZDA - je bila uradna zunanja politika vseskozi izrazito nenaklonjena Izraelu in izrazito pristranska do Arafata.

Ob vsej retoriki, ki je komunistično revolucijo vseskozi opravičevala s holokavstom - so Izrael hkrati prikazovali kot našega sovražnika.

- Najbolj zanimivo pa je, da je bil Izrael edina demokratična država, ki je v praksi na nekem nivoju izvajala "komunizem". Kljub kibucom - pa je bil pri naši socialistični samoupravljalski državi Izrael vedno v nemilosti.

.

- Še primer Yu politike, ki se ga osebno spominjam:

Leta 1985 so palestinski teroristi (PLF) ugrabili potniško ladjo Achille Lauro in za talce vzeli 100 starejših turistov in posadko, skupaj 400 ljudi. Izpustili bi jih, če bi Izrael iz zaporov izpustil 50 obsojenih teroristov. Enega talca so ubili, truplo in njegov invalidski voziček pa vrgli v morje. Ubili so 69-letnega ameriškega turista Leona Klinghofferja, invalida, Juda. Teroristi zahtevanega niso dobili, so se pa v Egiptu v zameno za talce pogodili za polet z avionom (Boeing 737) do Tunizije. Letalo so z dvema lovcema (F-14A Tomcat) z letalonosilke Saratoga prestregli in prisilili k pristanku v ameriškem vojaškem oporišču na Siciliji. Potem so se vmešali Italijani (Craxi) in teroristov niso hoteli izročiti roki pravice (ameriški specialci iz Delta Force in SEAL Team Six so pripravljali diverzijo, a so bili prepozni), glavnemu teroristu, Abuju Abbasu, pa so celo omogočili pot v Yugo. Jugoslavija (kako me je bilo sram!) pa ga je pomagala spraviti v Tunizijo.

.

Hrvati kot Palestinci

.

Da bi lažje začutila z Izraelci, bralcema predlagam preprost miselni poskus. Predstavljajta si, da so naši "Palestinci" - Hrvati.

Recimo, da bi imeli Hrvati neprijetno navado reševati nerešena vprašanja meje s tem, da bi se vsake toliko časa kak južni sosed, po možnosti otrok, razstrelil sredi kakega slovenskega lokala ali trgovine. Med nič krivimi civilisti. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi nam južni sosedje tako močno grenili življenje, da bi bilo pri nas služenje vojaškega roka obvezno, po dopolnjenem 18. letu, za fante 3 leta(!), potem pa vsako leto en mesec obveznih orožnih vaj, za dekleta pa 2 leti(!), razen če se poročijo. Tako je v Izraelu.

Denimo da bi, ko nič drugega ne bi zaleglo, na južni meji postavili drag in v svetovnem javnem mnenju izredno nepopularen zid (Gaza je ločena z drugačno bariero). Močan, armiranobetonski zid, visok 8 metrov. Zid bi deloval - število Hrvatov, ki bi se uspeli razstreliti sredi slovenskih lokalov, bi drastično upadlo. Tako je v Izraelu.

Denimo, da bi po tem Hrvati začeli doma izdelovati rakete in jih množično izstreljevali čez naš novi zid v Slovenijo. Denimo, da bi brez težav dosegli Portorož, Piran, Metliko, Brežice, Krško in podobne bližnje kraje. Denimo, da bi v več letih s stihijskim metanjem raket uspeli pobiti čez 1000 nedolžnih civilistov, med njimi čez 100 otrok. In jih nekajkrat več raniti. Tako je v Izraelu.

Denimo tudi, da bi na Hrvaškem po dolgem času uvedli svobodne volitve, njihovo ljudstvo pa bi izvolilo teroristično organizacijo, ki obstoja Slovenije sploh ne priznava. Ki pravi, da so Slovenci "Alpski Hrvati", meje Hrvaške pa bi videli ob Italiji in Avstriji. Take sosede (Hamas) ima Izrael v Gazi (na "zahodnem bregu" vlada Fatah).

Denimo, da bi Hrvati pred novim letom enostransko prekinili nekajmesečno premirje in začeli čez naš zid spet veselo izstreljevati svoje doma narejene rakete, zraven pa tudi ruske, tovarniško izdelane, ki bi jih švercali iz prijateljskega Irana. Tako je bilo v Izraelu.

Denimo tudi, da bi bila Slovenija vojaška velesila. Da bi se, poleg izredno dobro izurjenih in srčnih vojakov, ponašala tudi z najsodobnejšim orožjem, od najboljših reaktivcev do atomske bombe. Izrael je vojaška velesila (naslednjega holokavsta si enostavno ne bo dovolil).

Denimo, da bi se po tem, ko bi Hrvati, ki ne bi priznavali obstoja Slovenije, po stari navadi (seznam 01-07) spet začeli k nam veselo izstreljevati rakete, Slovenija odločila vojsko uporabiti. Glede na to, da bi bila območja, od koder bi rakete izstreljevali k nam, izredno gosto naseljena, njihova teroristična oblast pa bi imela povrh neprijetno navado uporabljati prebivalce za živi ščit, bi nujno prišlo do nemajhne kolateralne škode. Po nepotrebnem bi umrlo precej civilistov, veliko otrok in žensk. Tako se je zgodilo Izraelu.

In kakorkoli obračamo - Hrvaška teroristična oblast bi po operaciji "Cast Lead" dobro premislila, preden bi spet začela raketirati slovenske kraje.

.

Lahko noč.

Dromia vulgaris

Pa dajmo spet nekaj spod vode, ko je ravno petek.

.

Dromija je meni najljubša vrsta rakovic. To ni kaka eksotična, pač pa čisto domača žival, ki lepo uspeva ob Istri, teoretično pa bi se jo moralo dati najti celo v slovenskem morju.

Podrobneje tu ne bom, ker

sem o dromiji že pisal. Te fotografije pa se od tedanjih razlikujejo predvsem po tem, da sem jih posnel pod vodo.

.

.

.

Lahko noč.

Vprašanje za milijon ojrof

Koliko subvencioniranih kavic po 55 centov mora plačati Pahor iz svojega žepa,

da bi prišparal za letno nagrado bivšemu direktorju banke v večinski državni lasti?

.

podatki:

1. računajta z višino nagrade v tisti banki, ki ima sedež v neposredni bližini Vlade in Parlamenta, kjer Pahor subvencionirane kavice iz svojega žepa plačuje po 55 centov

2. vzemita, da je razlika med tržno in subvencionirano ceno kavic cca 1 ojro

.

* * *

Update:

Zaradi številnih pritožb, da je nagradno vprašanje pretežko, češ da podatek 55 centov ni pravilen, se posipam s pepelom in objavljam dokument s preciznejšo informacijo. Tenx, TB!

Vprašanje pa pač vzemita kot tekstno nalogo in računajta iz prvotnih podatkov. (Komisija bo seveda obravnavala tudi rešitve, izračunane iz vajinih drugačnih podatkov, če bosta zanje predložila ustrezna dokazila.)

Inavguracija

Sinoči so ustoličili novega ameriškega predsednika.

Zanj je volil manjši delež volilcev, kot za kateregakoli zmagovalca svobodnih predsedniških volitev v Sloveniji, odkar jih imamo. O rezultatih sem že pisal, tule.

.

Za obred ustoličenja je dal kljub temu porabiti neverjetnih 150.000.000$.

Odločitev o tem je bila sprejeta tako (Butale):

"Barrack, we can't spend 150 M$ on inauguration ceremony!!?"

"YES WE CAN!"

.

Million Men March

.

Dogodka se je menda udeležilo 2.000.000 ljudi. To je toliko, kot da bi si ustoličenje Tuerka (ali raje Pahorja) v živo ogledalo 13.333 ljudi.

Sam imam do nepreglednih ljudskih množic, ki osebno izražajo podporo Voditelju, hude načelne zadržke. Precej ljubše bi mi bilo, če bi Obama začel z low profile - low budget inavguracijo, enako kot bi, nimam razloga da ne bi tako mislil, na njegovem mestu ravnal Pahor (Tuerk seveda ne).

.

Rekla bosta, da narod poleg kruha rabi tudi igre. Da gre tu pravzaprav za razdajanje, da se je inavgurirani žrtvoval, da je sebe dal množici itd. Ampak popolnoma enako bi se dalo reči za na videz podobne, znane zgodovinske primere.

Nepregledne ljudske množice so z zastavicami v živo mahale Stalinu, Hitlerju, Mussoliniju, Titu, Mau, Kim Il Sungu, Ćaušeskuju, Hodži, Živkovu... in od nekdaj papežu.

Če se je še Hitler na podobnih slovesnostih med navdušenimi državljani vozil v odprtem mercedesu ali hrošču, pa se je Obama po Pensylvanijski aveniji vozil v grdi blindirani "Patriji" sredi kolone blindiranih črnih vozil, za varnost pa je skrbelo na desettisoče specialcev. Saj razumem - Kennedy se je tudi še vozil v kabrioletu, dokler ni dobil krogle v glavo... Tudi "papamobil" je novejša pogruntavščina.

Kaj jaz vem...

.

Ali je bila milijonska množica, ki je pred 14 leti zasedla isti prostor sredi Washingtona, tam proti svoji volji? Najlažje je reči, da je Nation of Islam Louisa Farrakhana z Million Man March udeležence zmanipulirala. Farrakhana nekateri označujejo za "črnega Hitlerja". Ampak jaz verjamem, da so tisti, ki so hodili za njim, to počeli enako prostovoljno, kot priče sinočnje inavguracije.

Ali je bila množica na Kosovem polju, ki je vriskala, mahala Slobi in nosila njegove portrete - tam proti svoji volji? Lahko rečemo, da so bili zmanipulirani. Ampak to je težje reči takrat, tam in njim v obraz. Iskreno verjamem, da med tistimi ljudmi ni bilo enega, ki bi takrat in tam verjel, da vriska proti svoji volji. Enako iskreno so bili pri stvari udeleženci jogurtnih revolucij Mihalja Kertesa itd.

.

Predstavljajmo si Marsovca, ki mu ni dano poznavanje ozadij, ampak samo gleda, posluša in se čudi. Jaz se rad naredim takega Marsovca. Kar se Marsovca tiče, bi lahko Obama v sinočnjem govoru po prisegi množico obkladal tudi z: "Niko neće da vas bije!" ali z: "Ne čujem dobro... Ne čujem dobro ali želim da vam odgovorim na ono što tražite!"... Ali pa Farrakhan, Tito, Hitler, Kennedy, Mussolini, Honecker, Castro, Martin Luther King,... , ali pač Sloba.

Psihologija množic je gnetljiva stvar in po moje ne sodi drugam kot na nogometne in podobne stadione. Na tekme, da se razumemo.

Nikakor pa na politične manifestacije, sploh take, kjer se opeva Voditelja.

.

Shock and Awe

.

Kako naj bolje opišem, kaj so med včerajšnjim prenosom inavguracije doživeli slovenski levičarji?

Biden in obama sta prisegla na isto Biblijo kot Lincoln leta 1861. Pustimo Lincolna - predstavljajta si naše levičarje, med tem ko Pahor ali Tuerk z roko na Svetem pismu izgovarjata "So help me God" (tega naši prevajalci po defaultu ne prevajajo, tako da pustimo v izvirniku).

Obama je med drugim prisegel, da se bo boril proti zunanjemu in notranjemu sovražniku (se spomnita časov JLA?).

.

Potem je spregovoril župnik. Po župniško. Omenjal Boga pa to.

Potem so molili. Čisto zares, kot del svečane inavguracije, vsi skupaj na glas.

.

Potem je imel novi predsednik govor. Poslušal sem ga na CNN, kjer ni bil kontaminiran z zdolgočaseno Blankino spremljavo (ta je bila res en mood killer). Med drugim je povedal, da bodo tudi recesijo premagali, tako kot so fašizem in komunizem.

Slovenskim naročnikom je javna TV seveda zagotovila levičarski prevod:

"fašizem in komunizem" so gledalcem slovenske televizije prevedli v:

"fašizem in nacizem" (!!!!???). Na srečo imamo LIBERTARCA, ki se je žrtvoval in slovenski prenos pozorno spremljal.

Novi predsednik je tudi večkrat omenil patriotizem. Domoljubje. Vsi vemo, kako poudarjanje takih vrednot zažge v Sloveniji.

... :))

*

"Obama" je zaradi specifičnosti ameriškega volilnega sistema, pa tudi dveh mandatov malega buša, trenutno še vedno predvsem medijski konstrukt. Kot ogledalo je, v katerem vsakdo vidi svojo sliko. Svojo predstavo.

Na srečo je z obredom inavguracije, kakršenkoli že pač je, heca konec. Obama je prevzel oblast in marsikdo, med drugim tudi kdo izmed naših nominalnih levičarjev, se bo hitro streznil.

.

Lahko noč.

Trainspotting

levo učitelj: Plavi vlak / v sredini mojster: vlak SDS / desno vajenec: Obamatrain

.

Lahko noč.

Evo, 200 ovc

Prejšnji teden sem končal še zadnjih 6 druge serije.

.

O tem, za kaj približno gre, lahko prebereta tule.

Predzadnjo rundo sem pa, podobno kot tole, že objavil na blogu.

.

Še čisto na kratko o stvari:

- "Ovce na platnu" sem si pred 9 leti zamislil kot izjemno duhovit komentar petelinov nekega Slane, ki naj bi mi povrh vrgel kak tolar. Prodajati sem jih kanil zelo poceni, štancati pa hitro in učinkovito.

- Po "nulti" seriji, kjer so bile naslovljene z dvomestno številko, sem v naslove uvedel še črko; tako bi s trimestno šifro lahko, namesto 1000, pokril 2500 ovc.

- Če sem prvih 100 naredil v poldrugem, pa mi je serija "A" vzela čez 7 let (se pravi tu pa tam kak teden intenzivnega štancanja, vmes pa kako leto premora). Na koncu sem, skratka, med proizvajanjem ovc trpel kot žival, vztrajal pa izključno iz principa. Bi se pa, če bi našel zadovoljivo zunanjo motivacijo, teoretično dalo na mesec dobaviti max. 50 ovc, na leto pa mogoče celo 500.

- Stvar se mi, tudi to je treba povedati, zaenkrat ne izplača. Ni ga denarja, ki bi opravičil vse neznosno kompliciranje okoli ovc. "Projekt" je še vedno v fazi "metanja trnka".

- Vse, od žaganja posebej naročenih letev za podokvirčke, pa napenjanja in klasičnega grundiranja lanenega platna, pa vzdrževanja različnih "likovnih" pristopov, pa obdelave hrbtnih strani s klejnim papirjem in kovinsko obešanko, do sprintanih nalepk s podatki o naslovu, dimenzijah in datumih izdelave podokvirja, grundiranja in slikanja (podatke hranim v svoji bazi), ki jih zalepim zadaj - vse je moje ročno delo.

- Še tako mala "ovca na platnu" je čisto prava "umetniška slika", čisto pravo "olje na lanenem platnu" čisto pravega slovenskega "akademskega slikarja" (ki je uspel "na statusu" "preživeti" že 9 let!).

- Kupci ovc menda niso na izgubi. V 9 letih je cena zrasla za 4x (v smislu, da kar je bilo nekoč 100 mark, je danes 200 ojrof). Potencialni kupci pa tudi ne - ovce so tudi danes kakih 10x cenejše od zgoraj omenjenih petelinof (bi jih pa morale v naslednjih 10 - 100 letih krepko preseči).

- Trenutno je prodanih okoli 75%, katere točno, pa res ne vem. Tovrstne evidence na spletu ne objavljam, če se pa kdo zanima za konkretno slikco, pa pogledam okoli sebe, če kje leži, ali pa ga napotim v galerijo, ki jih prodaja.

Kakih 50 komadov jih je še na voljo. Med njimi, razumljivo, še večina spodaj prikazanih, ki so po mojem mnenju v glavnem super uspele. Pohitita!

.

Fiksirajmo vse!

Slišim, da so si slovenski ravnatelji zaželeli trajnega mandata. Ker pa je znano, da so si že precej pred njimi trajnega mandata zaželeli slovenski sodniki, spregovorimo najprej o "delitvi oblasti". Sodniki so hrepenenje po trajnosti njihovih mandatov namreč utemeljili s tem, da je njihov položaj izjemen, ker predstavljajo eno od treh vej oblasti.

.

Tri veje oblasti

.

Večkrat nam je kot dejstvo servirano, da je oblast ločena na zakonodajno, izvršilno in sodno. O tem se takorekoč ne spodobi razpravljati, gre za tabu. Vseeno bom.

Zakonodajno oblast pooseblja Parlament, izvršilno Vlada, sodno pa tisti del javne uprave, ki se pač ukvarja s sojenjem. Oblast, se mi zdi, v resnici ni toliko "trojna", kot je "troedina" - bolj ali manj je odvisna od istih, parlamentarnih volitev. Poslanci neposredno, Vlada je rezultat razmerja v Parlamentu, imenovanje sodnikov pa je prav tako bolj ali manj odvisno od DZ. Delitev oblasti na 3 "popolnoma neodvisne veje" - se torej zgodi po volitvah, ne prej ali neodvisno. Za te 3 veje nimamo 3 setov volitev. Niti zaenkrat ne obstajajo trajno in neodvisno, zunaj časovnih gabaritov in preferenc državljanov.

.

Če privzamemo, da so vse 3 veje oblasti pomembne, recimo kar enakovredne - potem se spodobi, da legitimnost morebitnega hrepenenja po trajnosti mandatov priznamo vsem. Prav nič bolj nore kot zahteve sodnikov, se nam ne bi smele zdeti želje po trajnih mandatih poslancev in Vlade.

.

Bog sebi brado ustvari

.

Tako pač je, da se vse spreminja. Ne le med ljudmi, to je imanentno naravi. Boj za hrano, za ozemlje, za potomstvo. Boj za obstanek. Mandati niso podeljeni trajno - živina se buta z rogovi, se brca in grize. Alfa samci se potrjujejo pred vsako paritveno sezono...

.

Kapitalizem to spremenljivost priznava in upošteva. Sedaj bodo po meni planili redbukofci, kako da sem nazadnjaški, ker opevam darvinizem in kapitalizem, ki da je socialni darvinizem, namesto da bi slavil socializem kot predstopnjo komunizma, ki je umetno izumljen, protinaraven in torej popoln sistem. Res je, da je vsem komunističnim državam skupno, da imajo voditelji trajne mandate - nobena izjema ni bil neki tito, ki se je dal nastaviti za trajnega precednika, zaradi česar se je nekaterim tako trajno vtisnil v spomin, da ga trajno opevajo. Ampak tudi socialistična trajnost trči ob naravo - trajni precedniki ne živijo trajno in našemu ni mogel pomagati niti zdravniški konzilij KCL. Dovolj heca.

.

Tako socializem kot kapitalizem priznavata trajnost določenih mandatov - trajni sta osebna identiteta in osebna lastnina (v soc. recimo pogojno). Oboje se v neki meri deduje (človeško življenje pač ni trajno). Ti dve konstanti sta nujen pogoj, da lahko družba vsaj približno funkcionira. Določata pomemben kontekst, izhodišče, ortonormirano bazo. Zdaj pa pride glavno:

.

Če bi družbo v nekem trenutku zamrznili, bi nekatere zatekli v situaciji, s katero so zadovoljni, druge pa v taki, s kakršno niso (teh je navadno precej več). Trdim, da bi zadovoljna manjšina takoj podpisala pogodbo o trajnem mandatu. Nezadovoljna večina pa niti ne.

Socializem je nezadovoljno večino znal ukrotiti z manipularanjem z ideologijo in strahom.

Kapitalizem nezadovoljno večino motivira z dejstvom, da mandati niso trajni. Da so opcije odprte. Da situacija, četudi trenutno za nekoga ne najboljša - ni fiksirana. Da možnost obstaja. Da se lahko mimo predestinirancev med zadovoljne prebiješ s trudom, s talenti, z modrostjo, ali pa magari s srečo.

Nezadovoljstvo večine je v sistemu, ki dopušča in omogoča spremembe (denimo napredovanje, bogatenje, slavo...), glavno gibalo razvoja. Vse transakcije, vse mahinacije, vse špekulacije, ..., vse inovacije - izvirajo iz določenega nezadovoljstva in zavesti o možnosti spremembe.

.

Kaj v osrčju kapitalizma pritegne večino volilcev? Trajnost? (med razmišljanjem svetujem sledečo mantro: "sodniki - ravnatelji - tito - sodniki - ravnatelji - tito -...")

?

Change!

Change we can belive in! Change we need! Change will come! ... Yes We Can!

.

Od ravnatelja do prvčka

.

Trajni mandat ravnateljem!

Ampak ne pripisujmo jim sebičnosti - verjamem, da bi ravnatelji in sodniki trajni mandat privoščili tudi drugim. Zato fiksirajmo vse:

.

Trajni mandat Predsedniku, trajni mandat ministrom, trajni mandat mandatarju, trajni mandat poslancem, trajni mandat direktorjem, trajni mandat tajkunom, trajni mandat 100 najbogatejšim, trajni mandat 100.000 najrevnejšim. Trajni mandat snažilkam, trajni mandat šiviljam, trajni mandat revežem, trajni mandat nepismenim, trajni mandat beguncem, trajni mandat arestantom, trajni mandat devicam, trajni mandat profesorjem, trajni mandat študentom, trajni mandat učiteljicam, trajni mandat prvčkom. Kaj si vendar mislijo ti prvčki; enkrat prvček - vsako leto prvček!

Trajni mandat starim, trajni mandat mladim. Trajni mandat mrtvim, trajni mandat živim. Trajni mandat pametnim, trajni mandat glupim. Trajni mandat lepim, trajni mandat grdim. Trajni mandat zdravim, trajni mandat bolanim. Trajni mandat sisatim, trajni mandat ploščatim. Trajni mandat mlečnozobim, trajni mandat zobatim, trajni mandat škrbastim.

Trajni mandat tistim brez šoferskega izpita, trajni mandat tistim s šoferskim izpitom. Trajni mandat tistim, ki so dobili lisice. Trajni mandat tistim, ki ravno vozijo, trajni mandat parkiranim. Trajni mandat sedečim, trajni mandat plavajočim, trajni mandat letečim, trajni mandat tečečim (tekočim?), trajni mandat stoječim, trajni mandat skakajočim (skačečim? / poskakujočim?), trajni mandat vzpenjajočim, trajni mandat tonečim, trajni mandat potapljajočim se.

Trajni mandat celibaterjem, trajni mandat nimfomankam, trajni mandat onanistom, trajni mandat aseksualcem. Trajni mandat džankijem, trajni mandat pijančkom, trajni mandat požeruhom, trajni mandat bulimistom, trajni mandat anoreksičarkam, trajni mandat vegetarijancem, trajni mandat vegancem, trajni mandat ljubiteljem krzna. Trajni mandat vročičnim, trajni mandat ozeblim. Trajni mandat bledim, trajni mandat zagorelim. Trajni mandat zdravim, trajni mandat bolanim.

Bolan naj ostane trajno bolan, prfuknen trajno prfuknen, polpismen trajno polpismen, napihnjen trajno napihnjen, čorav trajno čorav. Fudbaler trajno fudbaler, sudija trajno sudija, sodnik trajno sodnik, kriv trajno kriv, začasen trajno začasen, trajen trajno trajen, raven trajno raven, ravnatelj trajno ravnatelj, amen.

.

Lahko noč.

Pahorjeva reprezentanca

Brez skrbi, 100 dni seveda še traja. Tole ni o vladni ekipi, pač pa o druge vrste reprezentanci. Tole je o plačevanju Pahorjevih zapitkov.

.

Najprej moram povedati, da mi je Pahorjeva pripravljenost, da daje zgled z lastnim ravnanjem, načelno zelo simpatična. Imam pa po tem, ko sem ga zadnjič po televiziji videl povedati, da plačuje zapitke uradnih obrokov, postreženih v vladni in parlamentarni palači, dva pomisleka.

.

Prvi pomislek

.

Glede na to, da neto plača predsednika vlade davkoplačevalce stane pičlih okoli 40k, ministrov pa okoli 35k ojrof/leto, jim pravico, da s tem denarjem ravnajo po svoje, povsem privoščim. Pustimo politične preference in strankarske bitke za trenutek ob strani - dejstvo je, da je delo Vlade, posebej predsednika, v resnici zelo odgovorno, zahtevno in pravzaprav slabo plačano. Sploh če upoštevamo, da bo Pahor davkoplačevalce letos stal tri do štirikrat manj kot kak popolnoma neizpostavljen direktorček kakega zakotnega zdravstvenega doma, in kar desetkrat(!) manj kot mladi nečak vplivnega lobista Dimnika, ki so ga pred leti postavili na čelo Petrola, podjetja v večinski lasti države.

Prav nobenega pametnega razloga ne vidim, da bi si Pahor in ministri morali uradna kosila in službene telefone plačevati iz zasebnega žepa. Navsezadnje nismo banana republika, navsezadnje za servisiranje Protokola in Reprezentance obstajajo službe in je za to predviden določen proračun. Država, Demokracija - nekaj stane. Cena je nizka.

Nesmotrno se mi zdi, da se Vlada ubada s tem, kako si bo znižala plače - namesto da bi se lotila dela, za katero jih dobiva. Ta čudna sla po zniževanju (že tako nizke) plače - izpade kot želja po diskreditacji funkcije. Zato Pahorju priporočam, da naj si pusti izplačati polno plačo, tistih 10% pa kasneje, že iz lastnega žepa, nakaže kot donacijo Karitasu, RK-ju, ali pa kar direktno v državni proračun.

Mene v resnici ne briga, ali je Pahor za uradne zapitke spičil že čez 1000, sam Cvikl pa, kot je zadnjič ponosno izjavil, kar 26 ojrof - zanima me, kako bo naša slabo plačana Vlada uspela obračati zaupane ji milijarde.

.

Drugi pomislek

.

Nobena skrivnost ni, da se v Parlamentu (in Vladi) dobro je izredno poceni. Tak nivo oskrbe, razglejta se malo po lokalih, na trgu stane trikrat več. Izgovor, da parlamentarna kuhinja posluje neprofitno, na stroškovnih cenah, je navaden bullšit.

V tem, da imajo poslanci in Vlada zagotovljeno kvalitetno in praktično zastonj prehrano, jaz v resnici ne vidim nič slabega. Tovrstno oskrbo, enako kot njihove plače, potne stroške ali majhna najemna stanovanja, prenosnike, telefone in dnevnice - razumem kot ceno Države, ceno Demokracije. Cena je mala.

Prehrana izvoljencev davkoplačevalce, ponovimo, STANE. Še na drug način, če vama še ni jasno: parlamentarna jedilnica je za rajo (razen za "goste Parlamenta") zaprta; v bližnji Maxim lahko gre jest vsak, v Parlament le Pukšič & Co. Zaprta je z razlogom - stane. Ni rentabilna. Je knjižena kot strošek. Strošek, ki ga kot del cene Države in Demokracije z veseljem krijemo davkoplačevalci.

.

Ker jedilnici Vlade in Parlamenta robo (resda interno) prodajata po dumpinških cenah, je tudi tistim z nedokončano osnovno šolo jasno, da več prometa pomeni - večji strošek.

Če Pahor poji svojo reprezentanco predvsem v prostorih Vlade in Parlamenta, ta reprezentanca davkoplačevalce nekaj stane, čeprav je izdan račun in se izmenja denar.

Četudi Pahor zapitke v teh prostorih plačuje iz osebnega žepa, z ustvarjanjem prometa v dumpinških lokalih davkoplačevalce stane.

Gospodu predsedniku Vlade priporočam da naj, če bi se v resnici rad izkazal z gesto, ki se ji ne bi dalo očitati prozorne demagogije, svojo reprezentanco oskrbuje v lokalih, ki tekmujejo na odprtem trgu. S tem, da bo konkreten osebni denar na trgu dostavljal v realni sektor, bo v resnici postregel z dobrim zgledom v smislu:

namesto da fičnike stiskate v nogavicah, poženite gospodarstvo s trošenjem!

.

Lahko noč.

Kupčija stoletja!

Tale blog je precej star - ko sem začel, jih v Sloveniji ni nastajalo več kot nekaj 10. Takrat sem precej klikal okoli in si ustvaril določen pregled (takrat se je to še dalo), sčasoma pa sem jih nekaj začel celo redno spremljati (spodobi se omeniti da sta, po samouničenju famoznega No Pasaran neke Anaiis, moja favorita ostala Crnijevo Slepo črevo in Poulette iz Belgije). Nekaj časa sem celo imel objavljeno kratko blogorolo, ampak sem jo hitro zamenjal s seznamom "blogi s povezavo sem", kamor sem uvrstil vse, ki so vzdrževali link na oslikarstvuinšečem med favoriti, ali pa so se kdaj sklicevali na kak moj prispevek.

Hec je bil, da daleč najpopularnejši slovenski bloger ni maral tega seznama. Ko sem zaznal, da ima link name med favoriti, sem ga vpisal med "bloge s povezavo sem"; takoj ko se je tam opazil, pa me je snel z blogorole, posledično pa sem ga snel s seznama tudi jaz. Ker se mu je moj blog sicer dopadel, me je spet takoj uvrstil na blogorolo in vse se je ponovilo. Dokler nisem "blogov s povezavo sem" odstranil, ker je stvar postala nepregledna in bi mi vzdrževanje ažurnega seznama vzelo preveč časa. Ostala je le tipka "Technorati".

.

Drugih blogov ne spremljam že kaki 2 leti. Izjemoma, res izjemoma, še kam pogledam, ampak v resnici sem takrat z razvado ostro presekal. Ugotovil sem, da se bo treba odločiti, ali bom predvsem potrošnik, ali pa bom predvsem generiral vsebino. Odločil sem se za slednje.

Enako adiktivna kot ekstenzivno branje tujih blogov - pa je tudi skrb za čim večji promet. S tem je podobno kot z igricami, ki jih baje nekateri še vedno igrajo (sam sem se, po obsedenosti s Tetrisom, ko sem dobesedno sanjal kocke, in po tisti verziji streljačine Doom, ki se je še imenovala Wolfenštajn, pred desetletjem igricam dokončno odpovedal).

Po tistem, ko je bil oslikarstvuinšečem na lestvici Najdi.si v letu 2006 celo 9. najbolj bran slovenski blog, sem se odločil, da ne bom talec prometa (ki se je kasneje dejansko ustalil na pičlih do 5000 pageloads/mesec).

Namesto rednega objavljanja 2-3 x/teden - sem si privoščil že par večmesečnih pavz, pa izredno nepopularno izčrpno objavljanje gobarskih izplenov, pa teženje s politiko in objavljanje podvodnih fotografij... Zapišem kar in ko mi zapaše - in pravzaprav me boli kurac, ali bo to kdo bral ali celo komentiral. Preberem pa kdaj kar sam in, bogami, dobro je napisano, si rečem. :))

.

Gugl je pred kratkim začel dobavljati novo storitev, ki je nekakšen derivat fejsbuka. Brez posebnih komplikacij lahko komjunitije sedaj tvorijo tudi uporabniki Bloggerja. Zdaj se lahko vsak kot "spremljevalec" javno izpostavi na kateremkoli blogu, ki je aktiviral aplikacijo. Po novem tudi na oslikarstvuinšečem.

.

*

Takole kupčijo lahko skleneš:

.

Zastonj in brez obveznosti se lahko vpišeš na blog, ki je štartal februarja 2005 in je do danes obrnil dobrih 140.000 pageloads. Mogoče si boš tako zagotovil kak dodaten klik, a ni to lepo.

.

Vpis med "spremljevalce" naj ne pomeni, da se z mano strinjaš. Če misliš da sem črn, ni treba da si tudi ti. Če misliš da sem rdeč, ravno tako. Če misliš da sem workaholic, sam pa si lenuh, ali obratno - prav tako. Lahko si Redbukovec ali Janševik - boli me kurac, ker se ne uvrščam apriori, pač pa se opredeljujem do konkretnih situacij. V resnici imam raje špilferderberje kot trobila - vpiši se med spremljevalce in debatiraj tu (na lastnem blogu se mi še da).

.

V zameno ne obljubljam ničesar. Če se razglasiš za "spremljevalca", ne pomeni da sem tvoj prijatelj. Če boš ti moj "spremljevalec" ne pomeni, da bom tudi jaz tvoj. Jaz tujih blogov, torej tudi tvojega, ne berem, in mi seveda ne pade na pamet, da bi se pri tebi lažnivo razglašal za "spremljevalca". Še opozorilo:

naj vas bo nič, 10, ali 135 - jaz bom svoja bralca še vedno nagovarjal v dvojini.

.

Tako, kupčijo ki jo ponujam, sem orisal. Meni se zdi fer.

Še več - če bi bil jaz ti, bi se mi po vsej verjetnosti zdela neznosno vabljiva. ;)

.

Lahko noč.

Namesto jelke

Ko se obrne leto, se baje spodobi oznaniti, da to vemo. Oznanjam s tem prispevkom.
Ker pa po datumu vidim, da sem malo zamudil, se moram najprej ekskulpirati. Čeprav je res, da mi prej pač ni zneslo, si moram najbrž izmisliti bolj "vsebinski" izgovor. Evo, vraževerje vedno pade na plodna tla. Ker se nekateri na silvestrovo izogibajo perjadi, češ da "kura brca nazaj", se res ne bi spodobilo tik pred novim letom objavljati rakov, za katere je pa sploh znano, da se znajo z močnim repom izstreliti nazaj kot metek.

.

Tole ni ravno jastog.

.

Prav lepo bi seveda bilo,

če bi takile rakci zrasli čez pol metra -

menda bi bili prav dobri za jest.

Žal merijo po 5 cm.

.

.

No, mene ta žival spominja na novoletno jelko.

Močno elektrificirano. Srečno novo leto!

(Da moja bralca ne bi mislila, da sta se dolžna pofočkati,

sem komentiranje izjemoma zaprl.)