Pikapolonica

Ko sem bil mali, sem narisal tole sliko.

Naslovil sem jo Bill's Gate - Golden Gates.

Več o njej lahko najdete na FB.

No, nekoč mi je nekdo sunil eno od 28 velikih pikapolonic, ulitih iz gipsa.

Ker sem si na začetku pripravil še nekaj rezervnih, sem sliko na srečo lahko popravil.

Na veliko krivico, storjeno z brezobzirno krajo nedolžne pikapolonice, pa sem z leti skoraj pozabil.

Dokler ni predvčerajšnjim KK tvitnila, da bo spekla kekse.

Ob tej priliki je bojda čisto sama izdelala tudi plakat, ki izgleda, kot bi na fotografijo na računalniškem monitorju z edigsom ročno dopisala vabilo, nato pa vse skupaj fotografirala s telefonom, da bi dosegla specialen, oh tako kul, vintiđ luk. Zaradi objektivnosti prilagam izvirno fotografijo, povsem nepopravljeno.

Med navduševanjem nad njenim vabilom - pa me je znenada prešinilo, da si je KK predpasnik okitila -

z znano mi pikapolonico.

Hudirja!?, sem pomislil.

Za svoja bralca sem na koncu pripravil tale izrez, pa naj sama presodita.

Jaz mislim, da ogromna 3D pikapolonica na KK-jinem  predpasniku izstopa kot vnebovpijoč tujek. Glede na izbrani okus, s katerim se sicer ponaša naša ex ministrica, je ta tujek toliko bolj očiten.

Če je torej tole, malo nad dolgimi prsti KK, res pikapolonica z moje slike, vaju sprašujem, draga bralca:

Ali je to prav?

.

Lahko noč.

Prerez 61



'Section 61' / oil on linen, partly silver plated / framed 166 x 46 cm / Nov 2011 / Peter Štrovs

Pomol

Za rojstni dan sem si podaril pomol.
To je bilo sicer že poleti, ampak po dolgem zanemarjanju se blog pač spodobi začeti nadaljevati s čim vsaj malo posebnim.
Pa začnimo.
.
Torej, zakaj sploh pomol?
Hja - danes, ko svojo parcelo imenuje 'ranč' že vsak tajkun, je treba barabam tajkunskim pokazati, da se človek ne da kar tako. 'Ranč' pa seveda mora imeti pomol, kajne.
.
Luknja
.
Najprej je treba izkopati luknjo.
Premetati malo zemlje.
Lepo je, če ti kdo priskoči na pomoč.
Recimo tak z večjo lopato.




Luknjo je najbolje izkopati na kraju, ki je že malo zamočvirjen.
Recimo na dnu sončne dolinice, po kateri teče mikroskopski potoček, ki pa nikoli ne usahne.



Glinasta podlaga je super, ker je vodotesna.
Je pa razmočena glinasta prst manj hvaležna za gradnjo jezu.
Zato je treba zabiti na desetine pilotov.
In vseskozi dobro teptati.


Ko je luknja izkopana, lahko končno začnemo delati pomol.
Najprej je treba v zemljo zapičiti palice.
Lepo se vidi, da so tu šele pripravljene, ne pa še zapičene. Jih je pa najlažje zapičiti, ko je luža še prazna.


Da bi vodo brez kakršnekoli mašine prisilil, da bi v lužo v curku padala z višine, in tako vanjo mešala malo kisika, kar ribam ne škodi - sem naredil tako natego (tanka cev, debela je le za rezervo, za preliv).
Lepo (še) ni, dela pa.



Odtok je dobra pogruntavščina. Cev sem skozi jez speljal pri dnu, vodo pa zajema na vrhu. Višina navpične cevi določa gladino. In glavno - če bo kdaj treba lužo spraznit zaradi čiščenja - se da odtok v kolenu elegantno zvrnit do dna. Nobenega črpanja ni treba.
Zgornja cev zajema malo nad gladino in služi kot hudourniški preliv.


Luknja je pripravljena, da postane luža.
Pa ta rjavi raztur se mora zarasti.






Luža
.
Luknja se je z vodo napolnila v enem tednu. Pretok je majhen, ampak stalen. Treba je vedeti, da na površini tekoče vode prej sploh ni bilo videti - la zamočvirjen pas.

V lužo sem vrgel nekaj rib, da bi videl, če preživijo, ne da bi jih kdo hranil.
No, ribe se same odlično znajdejo. Brez heca, na začetku se jim je teža vsak mesec podvojila. Najprej sem vrgel 2, potem še 4. Računam, da bo med 6 vsaj ena drugačnega spola od ostalih, pa bojo mladički. Sedaj so menda veselo zarite v mulj in čakajo na pomlad.
V Bauhausu pa sem nakupil poceni vodnih rastlin, tudi lokvanjev, mislim da po 5 ojrof/ 2 komada v lončku. Sadil sem jih z obale - metal sem jih, zavezane v juto skupaj s črnim blatom in velikim kamnom. Super so se prijeli.

Aja, tole še ni pomol, le provizorij, po katerem sem lahko lazil do odtoka, ki je pritrjen ob zunanji steber. Da sem fiksiral nivo gladine.
Pa tudi stebre je stvar povezovala med seboj, da se ne bi razmajali.


Pomol
.
Končno. Od tu naprej je izdelava pomola stvar enega dne.
S kosilnico sem do luže pripeljal bencinsko elektrarno, strojčke, macesnove late in podnice in še precej drobnarij.

Tu je ogrodje že skoraj končano. Stebre sem malo obtesaval, vrtal, silil in vpel, da je nastalo nekaj pravokotnega, vzporednega in vodoravnega, predvsem pa trdnega. Ogrodje, zavetrovano s par diagonalicami, je postalo osupljivo togo.
Zoprno delo - veliko merjenja, nimaš kam stopit...


Polaganje desk je pa čisti užitek.
Delati je treba seveda izključno z nerjavečimi vijaki.






Stik z obalo.







Se že vidi, kak bo...






Z motorko sem z dveh izrastkov, ki sem se jih odločil obdržati za ograjco, oskubil lubje, nato pa malo meril, da sta lata in polica povsem vzporedni.

Končano.

Blagodati ustekleničene vode

Tole popularno znanstveno analizo 'homeopatske urgence' je pred par dnevi nekdo opremil s slovenskimi podnapisi, pa jo objavljam. Svar je še kako aktualna - saj v naših lekarnah že dober mesec, poleg zdravil, menda prodajajo tudi flaširano vodo, drago kot žafran, oziroma, kot se tistemu učeno reče, "homeopatska zdravila".

.

Homeopatija je seveda nateg. Pa vendar - stvar ni tako preprosta.

.

Placebo efekt je nekaj dejanskega! Človeško bitje je narejeno na tako hecen način, da se že na iluzijo zdravila odzove tako očitno, da se da psihofiziološki učinek placeba celo izmeriti. Jasno pa je, da stvar deluje predvsem pri zadevah, ki imajo opraviti z možgani (hormonska regulacija, krvni pritisk, percepcija bolečine) - pri banalnem kostolomu je pa menda manj uporabna. Naj elaboriram:

Ne, zdravljenje kostoloma in raztrganin zaradi trka z modrim Mondeom - z do absurda razredčeno vodno raztopino modrega Mondea - po vsej verjetnosti ne bo uspešno.

.

Ali šarlatanske zvarke homeopatov uvrstimo v kategorijo "pravi placebo" ali v "psevdoplacebo", niti ni toliko bistveno. Zato pa je resnično zanimivo, da placebo efekt obstaja celo v primeru, ko pacienti vejo, da gre za placebo! In tu lahko končno iščemo neki razumen razlog za to, da je dovoljeno homeopatsko ustekleničeno vodo prodajati v naših lekarnah.

Če že, homeopatsko "zdravilo" deluje takole:

Zavedam se, da gre za navadno vodo, ampak kljub temu jo bom v lekarni preplačal in konzumiral, saj lahko pričakujem nekakšno olajšanje kljub temu, da vem, da je vse skupaj navaden šarlatanski bulšit.

.

Ko smo takole končno upravičili obstoj "homeopatskih zdravil", pa človeku ne preostane drugega, kot da se vpraša:

A ne bi mogel istega doseči s Cedevito?

.

Lahko noč. 





Svet po Čepinki

Konec sveta je bil menda predviden za prejšnjo soboto - ampak v šentflorjansko močvaro ga je zaneslo z nekajdnevno zamudo. Gledam in se čudim.

Panika! Norca se delajo iz nas! Tragedija! Fuj in fej! Vrnite nam 5000 ojrof! To je kaplja čez rob! Svet se podira! 3x proti! ...

Vse to - zaradi tele malenkosti:

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pustimo tule pokojninsko reformo ob strani - ta fenomen je vredno komentirati tudi povsem neodvisno.

.

1.

Torej, Vlada ima problem s kredibilnostjo in se tega zaveda. Zagovarjanje vladnih stališč, pa naj to počne sama, ali pa najame igralca, se v tem kontekstu zdi nekako sizifovsko početje. Zgoraj prezentirana ideja se mi zato zdi racionalna: postaviti argumente nasprotnikov v usta nekomu, ki je v percepciji javnosti še bolj nekredibilen kot Vlada. Da so za stvar uspeli pridobiti Čepinovo, štejem za njihov velik uspeh.

.

2.

Ali je Pahor za to vedel ali ne, je irelevantno. Če je vedel in se sedaj spreneveda in krivdo vali na vladne piarovce, ki da delajo na svojo roko - je nekredibilen. Če ni vedel, če torej nima nikakršnega pregleda nad tem, kaj kani dati v javnost njegova PR služba v zvezi z zadevo, na katero stavi vse, oziroma še huje, iz njegove službe pride ven nekaj takega, čemur sam odločno nasprotuje - je nesposoben kot vodja in torej spet nekredibilen.

(Btw - nekredibilen je tudi mrtvi spletni portal in od nedavnega le še nekakšen video producent Nezavest, popolnoma nekredibilen, to žal vem iz lastne šole; kar se mene tiče, je nekredibilna torej tudi reklamarska agencija Pastura, ki je večja solastnica Nezavesti.) 

Kakorkoli že, Pahorjeva jeza v zvezi s to reklamo je irelevantna, kredibilnosti si z njo ni ustvaril - konteksta pod točko 1 to ne spremeni. Spot je na mestu.

.

3.

Verličev Mortal iz Pasture pravi, da so kanili narediti "viralni spot", ki naj bi se razširil kot virus. Čeprav je precej čudno, da reklamo za vladni projekt, ki jo za davkoplačevalski denar izdela vladna PR služba z najeto agencijo, imenujejo "viralni spot", čeprav je tudi čudno, da Vlada svoj "viralni spot" umakne z YouTuba po pičlih 10.000 ogledih - pa je zdaj že jasno, da stvar dejansko je "viralna". There's no such thing as bad publicity - in treba je priznati, da so za stvar v par dneh slišali VSI. In to je uspeh, zadeva je uspela. Dobro, vsebina je pač provokativna in odzivi na prvo žogo so bili besni in ogorčeni - ampak provokativnost sama po sebi nikakor ne zagotavlja tako izjemne publicitete. Kar je dala izdelati in kar je požegnala vladna PR služba, je praktično zastonj (TV čas je drag, razen če si 'novica'!) prišlo do vseh.

.

4.

Kljub izrazito ogorčenemu odzivu in številnim 'strokovnim' ocenam, kako je stvar kontraproduktivna, pa se jaz s tem ne strinjam. Malo zato, ker že površen pregled komentarjev po spletu pokaže, da veliko ljudi niti tako očitne parodije ni sposobno dojeti na mah - pri teh bo trajalo nekaj dni, da se jim stvar usede med ušesa, da se jim parkrat razloži, da jo bodo razumeli. Malo pa zato, ker si mora tudi veliko tistih, katerih argumente parafrazira Čepinova, priznati, da so si jih Pahorjanci v tej rundi dobro privoščili - in eno je histeričen, lahko tudi naročen odziv, drugo pa intimno priznanje nasprotniku, da je dobro udaril.

Trdim, da bodo soočenja na temo pokojninske reforme po Čepinki - opazno drugačna. 'Bulšit detektorji' navadnih državljanov so, za to dam roko v ogenj, po tej epizodi postali izjemno občutljivi.
.

* * *

Kaj zdaj? Dolina šentflorjanska je še vedno v šoku - pravkar se to manifestira skozi izjemno interesanten pojav, da so namreč nasprotnike reforme, ki so refleksno poskočili na prvo žogo, preglasili kalibri iz kroga naročnikov reklame. Poglejte okoli sebe - Ne le Pahor, Potrč, Cvata, ... - celo mladi modreci tipa Frangež so spet pametni. In če je kaj nagravžno, so to trenutki, ko se naša celotna politična močvara hinavsko poenoti okoli kake bagatelne kuriozitete.
.

Hja - prav vsi bomo morali požreti to lekcijo. In ne vidim razloga, da se ne bi skušali iz nje česa naučiti. Namesto bebavega moraliziranja pa bi sam svetlobna leta raje videl kaj konstruktivnega. Recimo predvolilni spot desnice, v katerem bi žvrgolel izbrani cvet komunajzarskih nebuloz:

"temelj slovenske državnosti je komunistična revolucija, blablabla, vrednote NOB, blablabla, samoupravljanje s temelji marksizma, blablabla, "nas mladih ne zanima preteklost, zato kotalimo kamenje po hribu Sabotin", blablabla, svi smo mi za pravno državo, od Dimic, preko Senica, pa do Zalar, blablabla, jebeš Hudo jamo, izdajalci so si zaslužili, kriv je Ajzenhaver, glejmo v prihodnost, blablabla, dražgoška procesija ni laufarija, blablabla, Cvikl ni zu Guttenberg, blablabla, po Titovi cesti v lepšo prihodnost, blablabla, mediji v lasti našega Petana so apriori neodvisni, blablabla, mi smo sami antifašisti, vi ste pa vsi fašisti, blablabla,...,"
skozi najete žnable Damijana Murka.

Družinski zakonik

Vidim, da zadnje čase bolj redko pišem, ampak tole imam v bistvu že napisano, pa me ne stane kaj dosti objaviti dveh linkov.

.

V Parlamentu prav zdaj razpravljajo o Družinskem zakoniku in veselo opažam, da je nekdo upošteval oba moja zadržka, o katerih sem se na široko (in menda tudi duhovito) razpisal pred poldrugim letom:

.

O definiciji zakonske zveze

O posvajanju otrok

.

Kar se mene tiče, je popravljeni predlog Družinsklega zakonika kul in ga podpiram.

Zadelov zadetek

Včeraj (no, danes) ponoči sem slučajno poslušal radio, pa me je gost nočnega programa nenavadno pritegnil. Celo tako, da nisem mogel odtegniti ušes vse do konca, do podruge zjutraj.

MMC je super stvar. Evo!

Čeprav je na začetku nesrečno namignil, da "ga zanima astrologija" (uf!) - se mi dr. Aleksander Zadel zdi nenavadno brihten, hiter, moder, artikuliran, zrel in kar je še takih presežnikov. Ali z drugumi besedami: povedal je praktično enako, kot jaz mislim.

Seveda me je zanimalo, kako izgleda, pa sem malo poguglal. Izgleda takole.

Btw - Vana Morrisona sem sam na piedestal postavil (po tem, ko sem ga odkril po čisto svojih kanalih) že v 2. letniku gimnazije, Zadel pa se ga je nalezel, kot pravi, šele od Marušičev. Razlika je pa tudi v tem, da ga je Zadel že 2x slišal v živo, jaz pa sem ga zato (sicer le po radiu) že poslušal na Irskem.

Prerez 60

Pravkar končana:

(Section 60 / oil on linen, partly gold plated / framed 166x46 cm / Feb - Mar 2011)

Izvoljen na listi SD

Ves svet se nam smeji, kake kljukce najmočnejša vladna stranka pošilja v evropski parlament. Pa ne le zaradi "Arafat ingliš" nekdanjega zunanjega ministra.

(update: The Sunday Times je filmček snel z Youtuba, zato pripenjam tale link.)

Bleščeča zmaga gradbeništva

Grozljiv potres na Japonskem je v praksi potrdil učinkovitost sodobne protipotresne gradnje. Posnetki visokih stolpnic, ki se med potresom premikajo, saj so v temelje elastično vpete, so naravnost fascinantni.
.
Še res preprosta, nazorna razlaga "za telebane":
skica 1: razlika med fiksno in prožno vpeto zgradbo
skica 2: guma, jeklene plošče in svinec
skica 3: skledast ležaj
.

Mladinamit - vaje v slogu

Pred par dnevi je uslužbenec največje vladne stranke, ki skrbi za njen PR,
"na svojem fejsbuku" primerjal Grimsa z Goebbelsom.
Mladina ga je nemudoma podprla s takim duhovičenjem:
.
.
Po tem je predsednika Društva novinarjev Slovenije ogorčeno oštel predsednik zares najmanjše vladne stranke, nekako v smislu, če povzamem:
"Ne diraj mi sestrićnu, ćeprav je poroćila SDSovca!", svoje odprto pismo pa je zaključil z neusmiljeno konstatacijo, da ne pričakuje ničesar.
.
Repovž je pa na vse to povedal, čvrsto in neomajno, kot pritiče borcu za pravico:
"Politiki sami izpostavljajo svoje otroke, in prav na to zlorabo smo mi opozorili."
.
Največja opozicijska stranka, ki računa na 50+, pa je vse skupaj modro in spravljivo komentirala takole:
"Tokrat je v svoji vnemi, da ustreže pozivu predsednika Türka po obračunu s SDS, (Repovž) začel obračunavati tudi z otroki naših poslancev. Tega ne bomo dopustili. Če ne bo ukrepala pravna država ali lastniki Mladine, se bomo zbrali pred uredništvom in sami zaščitili naše dostojanstvo", karkoli že to pač pomeni.
.
Hja...
.
Vaje v slogu
.
Nekoč sem prebral knjižico Raymonda Queneauja, kjer isto trivialno situacijo preigra na 100 načinov - pa sem tule še sam poskusil, če bi znal "opozarjati na zlorabo otrok v politiki" na tako genialen način, v tako svobodomiselnem, libertarnem duhu, tako izjemno inteligentno, a hkrati ne žaljivo - kot glavni piarovec naše vladajoče stranke in kot visokonakladna revija Mladina, ki ji šefuje sam predsednik Društva novinarjev Slovenije.
Spodaj prilagam svoj skromni poskus (in se hkrati vsem zlorabljenim otrokom slovenske politike najiskreneje opravičujem):
.

Ajša

.

.

..

.

2/ 2002 - 7.3.2011

Pogledi Slovenije

Sinočnja oddaja je bila, kar se mene tiče, vsaj tako udarna, kot tista s Simono Dimic - odmevi nanjo pa so precej drugačni. Oziroma jih praktično ni. Kot da bi se mediji samocenzurirali. Ali pa, še huje, je o molku od nekod padla komanda ...
.
Pogledi Slovenije, 3.3.11: Akterji in preiskovalci slovenske trgovine z orožjem
.
Highlights:
- Zasedba enostranska; povabljeni Janša, Brejc in Lovšin so zavrnili sodelovanje. Zanimivo - le kak teden prej smo v zvezi z nečim drugim slišali ponudbo o političnem soočenju u Stožicama...
- Traven je uspel izbrskati žvižgača izmed specialcev VOS, ki je povedal, kar je povedal, hude stvari - to ni nekaj, kar je higienično prezret.
- Uradno velja, da je obstajala le uradna trgovina z orožjem, v vrednosto do 24M DM, kar naj bi blo plačano s hrvaško nafto prek Petrola, ki je nato plačal državi.
VOSovec priča o vzporedni trgovini z orožjem, o gotovini, o uničevanju dokumentov.
- Opazil sem, da je tu in tam kakemu Kacinu zmanjkalo sape, zadrhtel glas, da je nastal premolk, da je zadrego skušal prikriti z nedoživetim smehljanjem. Ampak itak je jasno, da imajo tudi Kacini in Jagodniki nekaj masla na glavi...
.
Parkrat sem že gledal Poglede in potem Odmeve, pa so imeli potem vedno še izčrpen komentar, včasih tudi z gosti. Recimo, ko je blo tisto z Dimičko. Sinoči pa gledam, in to posebej pozorno - pa NIČ!??
Malo sem pač alergičen na dvojna merila.
Stvar ignorira tudi POPTV, s svojim portalom vred.
Spletni Žurnal je objavil korektno obnovo oddaje.
Simptomatično pa je, da so to storile tudi spletne Finance in članek sprva uvrstile na naslovnico, ki jo registriranim bralcem pošiljajo po emailu - čez kako uro pa so stvar umaknili. ?!
Zakaj nenadna sprememba uredniške politike? Pazi, Finance so pred par dnevi prejele tisto desno novinarsko nagrado, imenovano po Jurčiču.
...
.
Tole z orožjem je seveda že zastaralo. Gre za 'preteklost'.
Ampak žal 'preteklost', pa naj gre za tisto izpred 65, 32, ali pa 17 let - vpliva na našo sedanjost.
Ali drugače: dokler bodo v omarah okostnjaki, bodo okostnjaki padali iz omar.
.
Današnjo Slovenijo obremenjuje preveč nerazčiščenih afer. Iste obraze gledamo že vsaj 20 let - neštetokrat reciklirane. Afer je veliko - ampak nikoli se nikogar nič ne prime. Zdi se, da se vsa naša politika pod mizo medsebojno stiska za jajca, kar vidimo, je pa le teater za nas ovce.
.
Slovenska politika ima velik problem z verodostojnostjo.
Sam vidim rešitev le v politiki brez politikov.
.

E-demokracija

O tem sem začel razmišljati nekako takrat, ko so 'resetirali Slovenijo', napisati pa sem se lotil šele zdaj. Ampak danes je vsaj tako aktualno.

.

Največji problem naše politike je v tem, da je žrtev človeške šibkosti. Slovenska prihodnost je talec slovenske politike, politika pa je talec človeške šibkosti njenih protagonistov.

Ni treba biti ravno rocket scientist za ugotovitev, da se slovenski politiki, poleg korupcije in nepotizma, vdajajo še vsaj 7 grehom. No, vam je znan kateri, ki bi bil kriv napuha, ali recimo pohlepa? Mogoče pohote? Jeze? Požrešnosti? Zavisti? Brez heca, kakšnemu niti lenoba ni tuja.

Lahko se premaknemu tudi k nekim zapovedim - celo če prve 4 tu zanemarimo, nimam občutka, da se jih naši politiki kaj prida držijo. O 5. razmišljajmo v zvezi z rdečimi dinastijami, ki so dale današnje antikomunajzarske prvoborce, ali obratno. O 6. v zvezi s popularnim sistemom "najprej diskreditacija, potem likvidacija" - ubijati se da tudi politično. O nečistovanju in krajah sploh nima smisla izgubljati besed. Pričati po krivem baje tudi ni lepo, pa vidimo, kako je... In tudi take poznamo, ki so si poželeli premoženja ali žene svojega bližnjega, kajne.

To je seveda vse človeško, to ni sporno. Politiki so samo ljudje. Naj jih nekaj naštejem: Borut Pahor, Janez Janša, Karel Erjavec, Katarina Kresal, Gregor Golobič, Zmago Jelinčič. In to je sam cvet naše prve lige...

.

Grešnim politikom, ki so samo ljudje, seveda ne smemo soditi preostro - eno je, se pravi, poslednja sodba - pri volitvah vsaka 4 leta pa gre predvsem za videz pred volilci, ki so do politikov precej bolj blagi, popustljivi, selektivni in kratkega spomina.

Gre samo za to, da ne verjamem, da je najbolj optimalno, da politiko zastopajo ljudje, ljudje pač. Od ljudi česa nadčloveškega nima smisla pričakovati - ampak ali bi se dalo vsaj politiko narediti imuno na človeško šibkost?

.

* * *

.

Politika brez politikov

.

Da bi človek prišel iz točke A do točke B, se je nekoč moral spoznati na prehrano in nego živine in na jahanje, če ne celo na obnašanje lesa in usnja, na jermenje, na dresuro, na vreme, na lokacije hlevov in prenošišč ob poti... Malo kasneje, ko so kočije postale motorizirane, se je bilo treba vsaj tako dobro spoznati na tisto nezanesljivo železje, stroj je bilo treba fizično zagnati z zunanje strani, ceste so bile grozljive, promet kot boj za obstanek. Po drugi strani pa so ravno zato tedaj mnogi delegirali del lastne odgovornosti za premikanje - raznim kočijažem in šoferjem.

Danes se pa vsaka nališpana bejba celo v najhujšem nalivu brez problema sama zapelje od tu do točno določenege naslova recimo na Dunaju - in to svetlobna leta varneje, hitreje, zanesljiveje, natančneje in seveda udobneje kot kadarkoli prej, pa čeprav šofira sama. Avtomobili so vedno kompleksnejši, da je upravljanje z njimi vedno enostavnejše. Uporabnik osebnega vozila je danes razbremenjen poznavanja kompleksnih procesov, ki med vožnjo potekajo v ozadju - njegova je le odločitev o destinaciji, za vse ostalo poskrbi avto(matika). Voznik se danes še največ ukvarja z lastnim udobjem - kakšno temperaturo želi v svoji coni, s kakimi zvoki se želi obdati, ali bi s kom komuniciral, bi kaj ohlajenega spil, si bo treba napudrati nos pred osvetljenim ogledalcem...

.

Zakaj se je torej treba vsem tako prekleto spoznati na politiko?! Zakaj se moramo ukvarjati s politiki? Zakaj, vraga, smo vsi do vratu potopljeni v njihove zdrahe, zakaj nas obremenjujejo z medsebojnim blatenjem, s samopoveličevanjem, s tožarjenjem, z zamenjavami strani... Zakaj povprečnega volilca, ki bi rad le dobro živel, kakor si pač vsak zase predstavlja - obremenjujejo z neskončnimi umazanimi podrobnostmi in s tehnologijo, ki bi prav lahko diskretno delovala v ozadju?

Predstavljam si lepši svet, svet brez politikov. Predstavljam si politiko, pri kakršni se nam ne bi bilo treba ubadati s politiki, ampak izključno z vsebino - s programi, strategijami, cilji. Predstavljam si politiko, kjer odločitve ne bi bile odvisne od človeške šibkosti ljudi politikov. Predstavljam si družbo, ki bi elegantno drsela k novim in novim ciljem, proces odločanja bi potekal avtomatsko, diskretno, v ozadju - ljudje pa bi se med tem lahko ukvarjali s čimerkoli drugim.

Odlustrirajmo politični razred!

Spodaj bom na kratko orisal, kako bi se to dalo, ne da bi posegal v bistvo današnje ureditve, ki je strankarska parlamentarna demokracija. (Stvari so prepletene, prebrati je treba vse točke.)

.

Avtomatizacija procesa odločanja

.

Zakonodajno vejo oblasti danes sestavljajo poslanci - živi ljudje, žrtve lastne človeške šibkosti. Proces sprejemanja odločitev je odvisen od volje in kapric teh ljudi - čeprav bi moralo načelno biti vse jasno, kot je jasno vsakokratno razmerje poslanskih sedežev.

Ljudje poslanci imajo preveč možnosti za miniranje procesa odločanja. Lahko "glasujejo z nogami", tako da se recimo ne pojavijo. Če se jih zmeni več skupaj, se temu reče obstrukcija. Lahko glasujejo nenačelno, v nasprotju s tistim, zaradi česar so bili izvoljeni. Obstajajo podmizne kravje kupčije. Stranke tudi dostikrat v praksi ne morejo uveljaviti teže, ekvivalentne številu sedežev, ker se tu in tam kak človek poslanec skuja zaradi osebnih motivov. ...

.

Predlagam, da se proces odločanja avtomatizira. Za vsak vloženi predlog zakona je povsem jasno, kakšno podporo ima - le da o njem ne bi smeli glasovati ljudje poslanci, ampak bi se podpora ugotavljala avtomatično. Stranke stvar podprejo ali ne, s težo, enako številu poslanskih sedežev. Če je stvar v koalicijski pogodbi večih strank, jo morajo podpreti vse te.

Stvar debate je le, kako se določi potrebna večina. Po tem sistemu s kvorumom ne bi bilo problema - vsakič bi bila "udeležba" 100%. Ampak glede na število strank, ki izhaja iz proporcionalnega sistema, bi bilo večino (ki bi bila avtomatično absolutna), včasih težko doseči. Lahko bi se zmenili, da za sprejem zakona določa relativna večina?

.

Financiranje strank

.
Današnja ureditev financiranja strank je izrazito neodporna na zlorabe zaradi človeške šibkosti. Problematičen je sistem donacij, problematična netransparentnost. Posebej problematični pa so morebitni črni fondi in razni obvodi, po katerih se stranke morebiti financirajo mimo zakona in zaradi katerih morebiti postajajo netransparentni dolžniki netransparentnih uslug.

.

Predlagam, da se financiranje strank dovoli izključno iz dohodnine, denimo tako, da vsako leto ob napovedi vsak označi, katero izmed trenutno registriranih strank podpira, in tisti gre za tisto leto določen promil, podobno kot je že urejeno financiranje društev. Nepodeljeni glasovi se porazdelijo proporcionalno. Kakršnokoli drugačno financiranje se drastično prepove.

Vsekakor mora biti financiranje strank urejeno tako, da pripadnost stranki niti približno in v nobenem primeru - ne bi moglo vplivati na bogatenje posameznikov, podvrženih človeški šibkosti.
.

Sprememba koncepta volitev

.

Pogovartjati se je možno tudi o spremembi volilnega sistema, ampak tu se posvetimo predvsem nujnim prilagoditvam koncepta volitev, da bi bil v skladu z avtomatizacijo sistema odločanja. Nekatere stvari pa se da prilagoditi tudi novemu sistemu financiranja strank. Ampak še vedno gre za posredno, strankarsko, parlamentarno demokracijo in proporcionalen volilni sistem!

.

Ukine se volilni cirkus, ukine fizični parlament, razmerje formalne moči med političnimi subjekti pa se določa avtomatično iz podatkov o davkoplačevalski podpori.

Če vzamemo tako, je treba razmisliti:

.

- ali bi volitve bile lahko vsako leto?

Avtomatski sistem odločanja vse opravi v delčku sekunde, virtualni parlament se zato lahko brez škode reorganizira vsako leto.

.

- ali redefinirati 'volilno pravico'?

V Avstriji se recimo začne s 16 leti. Razmislimo lahko tudi o tem, da se jo z določeno starostjo ukine.

Lahko bi volilno pravico vezali na plačevanje dohodnine - odločal bi le aktivni del prebivalstva. Saj res - zakaj imajo penzionisti sploh volilno pravico?

Sam pa se denimo zavzemam za to, da se volilna pravica podeli prav vsem državljanom tako, da imajo zakoniti zastopniki živih, a ne poslovno sposobnih ljudi, dodatne glasove - starši za vse svoje mladoletne otroke (bodoče davkoplačevalce! - naj starši presodijo, koga voliti, da bo za prihodnost teh otrok najbolje). Enako bi lahko zakoniti zastopniki glasovali v imenu dementnih - ampak po moje bi bilo itak smiselno volilno pravico ukiniti z upokojitvijo, kar bi preprečilo, da se vedno bolj 'stara' družba spremeni v gerontokracijo.
Veliko stvari je za razmislit...

.

- poenostaviti volilni proces?

Lahko ostane kot je, vsaka 4 leta fizične volitve.

Lahko pa to spremenimo v E-volitve - voli se po internetu, izkažeš se z elektronskim podpisom. Lahko so E-volitve vsaka 4 leta združene z oddajo elektronske dohodnine, lahko je to celo vsako leto.

Ljudem bi teoretično lahko še bolj olajšali življenje s tem, da se jih razbremeni celo 'volilnega dejanja' in se to avtomatizira. Sistemi za avtomatično ugotavljanje posameznikovih preferenc že obstajajo, se hitro razvijajo, s pridom pa jih že uporabljajo denimo ponudniki spletnega oglaševanja, ki na vsak ekran prikazujejo oglase, ki so za konkretnega uporabnika potencialno zanimivi. Rešiti je treba le par malenkosti v zvezi s tem, kako razbrati konkretnega človeka iz IP naslovov naprav, ki jih uporablja. Obvezno logiranje z geslom mi ni všeč - ampak najbrž se bo tudi to slej ko prej avtomatiziralo - če ne z vsajenimi identifikacijskimi čipi, pa vsaj z diskretnim zaznavanjem biometričnih značilnosti...

.

Preoblikovanje strank

.

- Politične stranke se po novem popolnima 'resetirajo' - prepove se javno izpostavljanje političnih akterjev, piarovstvo, in celo spin-doktorstvo. Kdor se odloči zaposliti v strankarskem pogonu, se zaveže diskretnosti in anonimnosti.

.

- Za potrebe javnih nastopov in mednarodne komunikacije se vsaki registrirani stranki dodeli po en avatar, kot recimo 'Vida' (avatarja si vsaka stranka lahko izdela sama), ki se obnaša v skladu z registriranim strankinim programom, poleg tega pa zadosti obvlada osnove praznega besedičenja v protokolarne svrhe, pač kot 'Vida'. S tem se odpravi diskriminacija glede na lepoto, spol, všečnost in podobno, s čimer se za vekomaj prepreči potencialen izbor vlade kao "všečnih lepotcev", ekvivalentne aktualni.

.

- Ukine se parlamentiranje, retorične eskapade politićarjev, Parlamentarni kanal RTV in predhodni ter postkoitalni zakonodajni referendum, ..., namesto tega se vse politično odločanje izvaja avtomatično, po računalniškem algoritmu, pač v skladu s politično podporo davkoplačevalcev in vsebino zavezujočih strankarskih programov ali morebitnih koalicijskih zavez.
.

- Ljudje, ki jih, pač glede na količino denarja davkoplačevalcev, ki jim gre, v svoj pogon zaposlijo stranke, lahko inkognito študirajo, tuhtajo in sploh rešujejo svet, dokler ne sproducirajo uradnega dokumenta, ki se imenuje 'Program'. Svoj Program seveda vseskozi dopolnjujejo.
.

Program

.

Politične stranke se razlikujejo izključno po svojih Programih (in po politični in posledično finančni moči), vsekakor pa so povsem razbremenjene 'strankarskih prvakov', se pravi ljudi, podvrženih človeški šibkosti.

.

Program mora biti napisan v skladu z vnaprej znanim formalizmom, da se ga da digitalno sprocesirati, da bi bil uporaben za avtomatiziran proces odločanja.

.

Program mora stranka vložiti pred začetkom volilne kampanje, da ga določena služba preveri in zavrne ali potrdi. Stranka, ki ni uspela potrditi dopolnjenega Programa, na volitvah nastopa s starim. Potrjen Program je ZAVEZUJOČ!

.

Programi, se pravi stranke, enakovredno tekmujejo med seboj - ker so formalno (ne nujno vsebinsko!) kompatibilni, se jih da enostavno primerjati, recimo s kakim računalniškim programčkom.

Kot sem že omenil, bi se dalo Program, najkompatibilnejši posameznemu volilcu, določiti celo avtomatično - ampak nič ni narobe, če pravico izbire volilec zaenkrat uveljavlja zavestno.
.

Iz programov jasno izhaja, s kom stranka sploh lahko koalira. 'Neprincipialne koalicije' odpadejo. Stranke se seveda lahko združujejo v predvolilne in kasneje vladajoče koalicije, enako kot zdaj - le podmizne kravje kupčije odpadejo.

Kot izhaja iz potrjenih Programov - avtomatizem parlamentarnega odločanja potrdi ali zavrne posamezne zakone tudi mimo formalnih koalicij.

.

Virtualni parlament

.

Rezultat volitev se odraža v številu poslanskih sedežev. Razmerje števila poslanskih sedežev določa politično moč strank.

Ampak sedežev ne bi več zasedali ljudje, podvrženi človeški šibkosti. Virtualen parlament deluje brez ljudi - poslancev! Za potrebe volilcev bi bil seveda na voljo vmesnik, ki bi nazorno ilustriral vsebino virtualnega parlamenta, z razločno obarvanimi strankarskimi sedeži.

Virtualni parlament je izredno učinkovit - odpade vse 'parlamentiranje', razpravljanje v korist raznih človeško šibkih egov, odpade odsotnost, odpade nečimrnost, napuh, pohlep in podkupljivost, odpade nenačelnost, odpadejo prestopi... Odločanje je avtomatizirano - ko je (predhodno ustavno preverjen) zakon vložen, se o njem odloči v trenutku.

...

.

Virtualna vlada

.
Večinska koalicija v svojem mandatu de facto upravlja z državo. Ena možnost je, da stranke predlagajo in izglasujejo mandatarja in ministrski zbor v fizični obliki, se pravi ljudi, podvržene človeški šibkosti, enako kot zdaj.

Ampak ljudi nima smisla preveč obremenjevati (po moje je, denimo, Pahor preobremenjen), zato lahko upravljanje z državo prevzame 'virtualna vlada'. Za interne in meddržavne, prezentacijske in protokolarne potrebe države, bi virtualno vlado seveda morali zastopati ljudje. Ampak nobene potrebe ni, da bi to bili "nadljudje" - nadpoštenjaki, nekoruptni, skromni, delovni, požrtvovalni, modri - ljudje torej, kakršni v resnici ne obstajajo.

Ker bi bili razbremenjeni sprejemanja odločitev, bi lahko za fizično zastopanje virtualne vlade najeli navadne referente - postavne, snažne in olikane, izvežbane v praznem besedičenju in leporečju, dovolj brihtne za dojemanje različnih socialnih situacij, skratka prezentabilne.

In za zastopnika predsednika virtualne vlade si sam kot en tak ideal lahko mirno predstavljam nekoga takega kot je Pahor.

.

* * *

.

Ko opazujem to državo in naš politični razred, se mi zdi, da se med tem, ko se ves svet argumentirano odloča izključno o destinacijah - mi še vedno prerekamo o tem, katere sorte oves je najboljši za naše kljuse in pri kaki temperaturi morajo biti kovani žeblji za podkve, da bi lahko voz potegnilo vsaj kakih 15 km naenkrat...

Kost je vržena, veselo glodanje!

O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.

Skoraj bi spet nekaj napisal, pa...

Po dolgem času sem zadnjič, pozno zvečer, spet hotel nekaj napisati. Pa sem malo razmišljal, dokler me ni začel kljuvati črv dvoma:

čak mal - a je blog moj suženj, al sem jaz suženj bloga!?

.

Potem sem na to temo še malo prokrastiniral, končno pa sem postal zaspan in ugasnil računalnik. Z blogom pa spet ni bilo nič.

Vpliv obveznega osnovnega šolstva na asimilacijo

Zahodni pokojninski sistemi in islam

George Carlin o topli gredi in snegu v Sloveniji

"Ninamedia javnega mnenja ne meri, ampak ga skuša ustvarjati"

V luči nedavno tudi na višjem sodišču izgubljene Damjanićeve tožbe ocenimo najnovejši izdelek Ninamedije:

SDS 19,3% / DeSUS 15,5% / SD 13,9%

SNS 3,7% / SLS 3,4% / LDS 3,2% / Zares 2,9%

.

Ker je sodišče tudi na 2. stopnji v nekem smislu legitimiralo, poleg tiste v naslovu, tudi naslednji Janševi izjavi:

"Socialni demokrati sami svoji Ninamedii seveda ne verjamejo"

"Ninamedia je hišna služba Gregorja Golobiča,"

razmišljam, kakšno mnenje hoče z zadnjo anketo ustvariti Ninamedija.

Mamma Mia!

Tole so naročile delegacije predsednika vlade, predsednika države in zunanjega ministra, ker je njihove nedavne izlete v New York (par članov si je na Broadwayu ogledalo predstavo Mamma Mia), ki so Skupno Skledo stali precej čez 130k ojrof - vredno ovekovečiti.
.
P.S.:
Vasilke baje ni bilo zraven, tisto je le sobarica.

Draga, ti smem ponuditi eno solatko?

Zaupanje v politiko

V luči tega razmišljanja, pa tudi najnovejšega Slovenskega utripa FUDŠ, ki je dal prav zanimive rezultate, sem pripravil tole anketo.
Seveda si nikakor ne drznem spraševati o tem, koga bi volili, ali celo, kdo naj bdi nad prihodnostjo vaših otrok. Vprašanje je mnogo bolj trivialno, povsem življenjsko in konkretno.
Med kandidati pa so predsedniki obstoječih in morebitnih novih strank, v abecednem vrstnem redu. Možnih je več odgovorov.

web surveys

Čisti računi, transparentna politika, slovenska zgodba o uspehu...

V torek je Požar objavil, da naj bi Zagožen izdal Janšo - da naj bi bil zraven, ko da so pri Hildi skupaj z ekipo pilili tisto famozno javno pismo ASK. Za to v članku, kjer je objavljenih par naslovnic pogodb z Vegradom, sicer ni nobenih dokazov - je pa tudi res, da nisem zasledil niti kakršnegakoli demantija. (Članek je bil najprej prosto dostopen, od včeraj pa je začuda že plačljiv.)

.

Ta detajl so mediji, analitiki, komentatorji - začuda prezrli. Nikakršnega odziva ni.

Zagožen ni kdorkoli - vpliven je v energetiki, zraven je bil pri TEŠ 6 (pazi, tu gre za 1200 M). Ampak stvar je zanimiva predvsem zato, ker je bil zraven tudi pri Patriji. Janša in Zagožen sta oba v obtožnem predlogu.

Če je afera Patrija umetna, montirana, in nakup orožja čist ko solza, je itak v redu. Če ni tako, je pa sedaj verjetneje, da se bo stvar dejansko razčistila.

.

Vse skupaj pa daje nov vpogled v delovanje etablirane politike. Jaz temu, kar nam dajo videti nad mizo, že dolgo več ne zaupam. Nad mizo se dogaja kvečjemu teater za nas ovce. Prava politika, se zdi, se dogaja drugje. Zdi se, da slovenska politično-gospodarska kolobocija, z akterji, ki se podmizno držijo v šahu, ker drug o drugem preveč neprijetnega vedo, in ker jim ta pat pozicija ustreza, vsaj dokler pomeni odprt dostop do denarja - nima nikakršne zveze z levo-desnim ideološkim parceliranjem. Ker pod mizo je ves razpon od Janše do Kučana povezan v par korakih. V primeru Vegrada denimo tako:

Janša > Zagožen > Hilda > Košič > Isajlović > Kučan.

(Opomba: imena kot so Dimic, Pahor, Hypo, NLB, kak znan odvetnik, ..., lahko poljubno vstavljate.)

.

Svoja bralca torej sprašujem, kaj menita o slovenski etablirani politiki.

(Ali pa vsaj tole anketico kliknita!)

Moj najljubši rap komad

Jahta tovarišice Simone Dimic

Slovenija je na lestvici novinarske svobode trenutno na 46. mestu na svetu. Od lani je padla za 8, od predlani za 16 mest. Pod novo vlado nas je prehitelo 16 držav. Stanje je precej slabše od tistega ob famozni peticiji 571. No, od leta 2002 pa smo padli že za 32 mest.

Zanimivo je vedeti, da se novinarjem danes bolje godi v Estoniji (9), Litvi (11), ZDA (20), Namibiji (21), na Jamajki (25), v Gani in Maliju (26), v Kostariki (29), Čilu (33), Hong Kongu (34), na Surinamu (35), v Urugvaju (37), Južni Afriki (38), Tanzaniji (41) in na Papui Novi Gvineju (42). Ampak glavno je, da smo za mišjo dlako prehiteli Bosance.

.

Jaz razumem, da je novinarjem v taki državi težko delati. Kljub temu pa to ne sme biti izgovor za slabo, površno delo. Naša novinarska srenja je po eni strani izjemno občutljiva na razne komande didžejem, naj koga smaknejo, ali na razne velike bele micibušije z dubajskimi tablicami - po drugi pa se leno, površno in nekritično predaja cenenemu copypastanju. Domnevna novinarska nesvoboda naj ne bo izgovor za lenobo! Resnica je namreč velikokrat enostavno dostopna, le domačo nalogo je treba narediti.

Oglejmo si poučen primer:

* * *

.

Jahta tovarišice Simone Dimic

.

Najprej naj poudarim, da seveda ne gre za njeno jahto, ampak govorim le o jahti, na kateri je tovarišica Simona Dimic pila kavo. Nikakor ne želim ničesar prejudicirati, sploh po tem, ko je tovarišica šefica kabineta SD predsednika vlade v Pogledih Slovenije takole razblinila vse dvome:

...

Mi lahko pojasnite še ta tretji misterij okrog vašega premoženja, okrog 23 metrov dolge jahte, ki naj bi bila registrirana v Avstriji. O tem je poročal Požareport?
To ni moja jahta.
Je pa to jahta vašega partnerja?
Ne.
Se pravi, ne vi ne vaš partner nimata nikakršne jahte v nikakršnem lizingu?
Jaz nisem bila lastnik te jahte, in to vam lahko povem. Za vse ostalo vprašajte koga drugega.
Kaj pa vaš partner?
To boste pa morali njega vprašati.
Ne želite odgovoriti?
Ne.
Pa ste bili kdaj na tej jahti?
Seveda. Kot še tudi na kakšni drugi.
Pa potem veste, čigava je?
Mene to ne zanima. Moja ni.
...

.

Laži in natolcevanja

.

O jahti tovarišice Simone Dimic, ki ni njena, so naši mediji v zadnjem času objavili kup ostudnih laži. Jaz sem jih sproti zaznaval, popolnega nabora virov se mi pa ne da sestavljati. Saj to zadošča:

.

- Menda je gnusno laž, da je jahta Princess V70 dolga 23 m, prvi objavil Požareport 4.9.10 (to samo sklepam, ker njegovih člankov ne plačujem). Vsekakor pa je sinoči v članku, ki se na omenjenega sklicuje, objavil nagnusno laž: "Mimogrede, za boljše razumevanje: jahta Princess V70 je dolga 23 metrov..."

- Finance so 7.10.10 nagnusno laž o 23 metrih ponovile, zraven pa pritaknile še dodatno laž: "...jahto italijanske znamke Princess V70..."

- v Pogledih Slovenije 14.10.10 je Slaku, če se prav spomnim, izletela celo nagnusna laž o tem, da naj bi bila jahta tovarišice Simone Dimic dolga le 18m, Traven pa je lagal o 23m.

.

Po tem pa se je sprožil pravi plaz - nagnusno laž, da je jahta tovarišice Simone Dimic dolga 23 metrov, so večkrat ponovile vse medijske hiše, vse spletne edicije. In ta nekritična copy-paste-baba-rekla-baba-kazala psihoza med našimi vrlimi, profesionalnimi, zatiranimi novinarji - nikakor ne pojenja.

Zato sem šel na lov za resnico kar sam, čeprav nisem slovenski novinar. Ali pa ravno zato. Tu je rezultat:

.

Resnica končno razkrita

.

Prvič, Princess ni italijanska, ampak angleška tvrdka.

To bi naši vrli novinarji lahko že davno vedeli vsaj zato, ker tam nabavlja tudi nekdanji minister, naj ga imenujem kar s hudomušnim vzdevkom, "Mister 4%". On se fura s takole.

.

In drugič, jahta tovarišice Simone Dimic, Princess V70, je dolga natanko 21.69 m.

Ponovimo skupaj:

21 metrov in 69 centimetrov.

.

To je kar 1.31 manj od lažnivega natolcevanja o 23 metrih. Še več - če upoštevamo samo dolžino plastike, brez tistega dela ograjice, ki na kljunu štrli čez, meri jahta tovarišice Simone Dimic pičlih 21,39 m. Ta podatek lahko preverite tule.

.

Ko smo že pri stvari, se pozabavajmo še z nekaj ostalimi podatki.

Kjer je najširša, meri 5.08 m.

Prazna izpodriva 35.5 t. Polna torej dobrih 40.

Tank za dizel sprejme 4.403 litre.

Jahta ima dve garaži.

Prednost jahte tovarišice Simone Dimic je tudi v tem, da ima prostore za služinčad povsem ločene - kabina za služinčad je na krmni strani strojnice.

.

* * *

Dovolj heca, končajmo bolj resno.

Po trenutni ceni, 1.18 ojra/l, stane poln tank dizla 5195,54 ojra.

Ali z drugimi besedami: da bi predsednik Vlade Republike Slovenije (ki, btw, komaj preživi s 3002 ojri neto) enkrat napumpal tank šefici svojega kabineta tovarišici Simoni Dimic, se mora posloviti od 1.73 svoje plače.

Živimo v državi, v kateri mora predsednik vlade delati 1 mesec in 3 tedne, da bi enkrat tankal polno svoji tajnici. Človek se ob tem vpraša, kdo je v resnici šef v kabinetu predsednika vlade. Je šefica Pahorjevega kabineta - tudi Pahorjev šef?

.

Dobro jutro.