Pomol

Za rojstni dan sem si podaril pomol.
To je bilo sicer že poleti, ampak po dolgem zanemarjanju se blog pač spodobi začeti nadaljevati s čim vsaj malo posebnim.
Pa začnimo.
.
Torej, zakaj sploh pomol?
Hja - danes, ko svojo parcelo imenuje 'ranč' že vsak tajkun, je treba barabam tajkunskim pokazati, da se človek ne da kar tako. 'Ranč' pa seveda mora imeti pomol, kajne.
.
Luknja
.
Najprej je treba izkopati luknjo.
Premetati malo zemlje.
Lepo je, če ti kdo priskoči na pomoč.
Recimo tak z večjo lopato.




Luknjo je najbolje izkopati na kraju, ki je že malo zamočvirjen.
Recimo na dnu sončne dolinice, po kateri teče mikroskopski potoček, ki pa nikoli ne usahne.



Glinasta podlaga je super, ker je vodotesna.
Je pa razmočena glinasta prst manj hvaležna za gradnjo jezu.
Zato je treba zabiti na desetine pilotov.
In vseskozi dobro teptati.


Ko je luknja izkopana, lahko končno začnemo delati pomol.
Najprej je treba v zemljo zapičiti palice.
Lepo se vidi, da so tu šele pripravljene, ne pa še zapičene. Jih je pa najlažje zapičiti, ko je luža še prazna.


Da bi vodo brez kakršnekoli mašine prisilil, da bi v lužo v curku padala z višine, in tako vanjo mešala malo kisika, kar ribam ne škodi - sem naredil tako natego (tanka cev, debela je le za rezervo, za preliv).
Lepo (še) ni, dela pa.



Odtok je dobra pogruntavščina. Cev sem skozi jez speljal pri dnu, vodo pa zajema na vrhu. Višina navpične cevi določa gladino. In glavno - če bo kdaj treba lužo spraznit zaradi čiščenja - se da odtok v kolenu elegantno zvrnit do dna. Nobenega črpanja ni treba.
Zgornja cev zajema malo nad gladino in služi kot hudourniški preliv.


Luknja je pripravljena, da postane luža.
Pa ta rjavi raztur se mora zarasti.






Luža
.
Luknja se je z vodo napolnila v enem tednu. Pretok je majhen, ampak stalen. Treba je vedeti, da na površini tekoče vode prej sploh ni bilo videti - la zamočvirjen pas.

V lužo sem vrgel nekaj rib, da bi videl, če preživijo, ne da bi jih kdo hranil.
No, ribe se same odlično znajdejo. Brez heca, na začetku se jim je teža vsak mesec podvojila. Najprej sem vrgel 2, potem še 4. Računam, da bo med 6 vsaj ena drugačnega spola od ostalih, pa bojo mladički. Sedaj so menda veselo zarite v mulj in čakajo na pomlad.
V Bauhausu pa sem nakupil poceni vodnih rastlin, tudi lokvanjev, mislim da po 5 ojrof/ 2 komada v lončku. Sadil sem jih z obale - metal sem jih, zavezane v juto skupaj s črnim blatom in velikim kamnom. Super so se prijeli.

Aja, tole še ni pomol, le provizorij, po katerem sem lahko lazil do odtoka, ki je pritrjen ob zunanji steber. Da sem fiksiral nivo gladine.
Pa tudi stebre je stvar povezovala med seboj, da se ne bi razmajali.


Pomol
.
Končno. Od tu naprej je izdelava pomola stvar enega dne.
S kosilnico sem do luže pripeljal bencinsko elektrarno, strojčke, macesnove late in podnice in še precej drobnarij.

Tu je ogrodje že skoraj končano. Stebre sem malo obtesaval, vrtal, silil in vpel, da je nastalo nekaj pravokotnega, vzporednega in vodoravnega, predvsem pa trdnega. Ogrodje, zavetrovano s par diagonalicami, je postalo osupljivo togo.
Zoprno delo - veliko merjenja, nimaš kam stopit...


Polaganje desk je pa čisti užitek.
Delati je treba seveda izključno z nerjavečimi vijaki.






Stik z obalo.







Se že vidi, kak bo...






Z motorko sem z dveh izrastkov, ki sem se jih odločil obdržati za ograjco, oskubil lubje, nato pa malo meril, da sta lata in polica povsem vzporedni.

Končano.








A ni lep?






Pa še z drugega konca.








Pozno poletno popoldne z vrha.
Meni se kar oko spočije.

Bo pa treba okolico še malo porihtat, ampak saj se nikamor ne mudi.
Glavno je, da to povsem umetno jezero - čisto samozadostno funkcionira kot uravnotežen ekosistem.
Vprašajte žabe, kačje pastirje, ribe, vodne drsalce, lokvanje, lilije, trs in ostalo šavje, in nenazadnje alge in anaerobne bakterije.
.
Lahko noč.