O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.