13. maj

Pred par dnevi so se dobili Boris Pahor, ki je prejel najvišja italijanska odlikovanja za pisanje o tem, kako so se Italijani veselili, da so od AvstroOgrske dobili slovensko Primorsko s Trstom, Istro in otoki vred, pa France Bučar, ki je pred 20 leti oznanil, da je državljanska vojna končana, in Tine Hribar, strokovnjak za svetost življenja - in izrazili, kako bi rekel, skepso do arbitražnega sporazuma. Najlepše je povedal Hribar - življenski projekt predsednika vlade ("What a beautiful day!") je označil za akt kolaboracije z okupatorjem, njegovo osebo pa s tem najmanj za izdajalca slovenskega naroda. Jaz se na določanje meje v "Savudrijski vali" res ne spoznam, se pa spomnim, da so pred dolgimi leti po TV vrteli nekega Blagojo Adžića, "piarovca" JLA. In Hribarjeva prezentacija mnenja o arbitražnem sporazumu, z intonacijo, gestikulacijo, hudomušnostjo, srčnostjo in leskom v očeh vred - me je spomnila točno na generala Adžića. Ne, taka retorika mi ni všeč.

Preden se naši veljaki, če si sposodim Drnovška, pobijejo med sabo, razmislimo raje o tem, kako je meja med socialističnima republikama Slovenijo in Hrvaško sploh nastala. Jugoslavija je "cono B" nevtralne državice Svobodno tržaško ozemlje dobila z londonskim sporazumom leta 1954, dokončno pa šele z osimskimi sporazumi, podpisanim leta 1975. Glede na dramatično retoriko, ki spremlja aktualno razpravo o določanju naše južne meje, se meni predvsem zdi, da v zvezi z izvirnim grehom slišimo nesorazmerno malo. Če sprejmemo, da je naša Primorska, z dostopom do odprtega morja vred, za Slovence, za našo identiteto, za naš "nacionalni karakter", neskončno pomembna - potem nas mora predvsem zanimati, kateri idiot je v našem imenu potegnil mejo leta 1954!? Glede na to, da se že 20 let dajemo okoli tistega kozarca slane vode - kako da so tedaj vsi tako pohlevno sprejeli partijsko razmejitev? Če je res, da je določanje meje na ozemlju med reko Mirno (ven pride pri Novigradu!) in Miljami, kjer je nikoli prej ni bilo - izgledalo tako, da je šel neki Kardelj z nekim Bakarićem na pivo - potem je to prvovrsten škandal. Če avtoritete našega Panevropskega gibanja rade delijo oznake, naj torej namesto Boruta Pahorja, ki je pač, kakorkoli obračamo, le nasledil neko nesrečno stanje - za izdajalca slovenskega naroda in kolaboranta s hrvaškim okupatorjem, če že, predvsem jasno označijo tedanje slovensko partijsko vodstvo, s Kardeljem na čelu. Resno - tistega, ki je v imenu prihodnjih generacij brez pomislekov Hrvatom (WW2 so prevedrili v NDH, za nagrado pa so dobili Istro, Kvarner in Dalmacijo!?) podaril Savudrijo, Buje, Grožnjan in Novigrad - bi bilo treba jasno označiti za izdajalca, v vseh učbenikih.

Ker vidite, da okoli aktualne kampanje o arbitražnem sporazumu nimam povedati ničesar pametnega, se posvetimo raje današnjemu dnevu.

.

1940: Kri, garanje, solze in znoj

Na današnji dan je imel slikar Winston Churchill slavni govor v spodnjem domu britanskega parlamenta. Tri dni prej je zaradi fiaska na Norveškem odstopil Chamberlain, pa ga je nasledil novi predsednik vlade. Za nas je zanimivo, ker je Janša v slavnem govoru "Nikoli ne bomo največji..." brez omembe vira parafraziral nekega drugega predsednika britanske vlade - da je Churchill tu, ne da bi omenil vir, parafraziral tedaj 43 let star govor Theodorja Roosevelta.

No, WW2 je že davno končana, Churchilla in Roosevelta ni več, "kri, garanje, solze in znoj" pa niso aktualni niti med krizo - te vrednote smo v globaliziranem svetu prepustili kitajskim delavcem.

.

1941: TIGR

Na današnji dan so se trije TIGRovci na Mali gori pri Ribnici spopadli z italijansko patruljo. Ker sta bila svetovni komunizem in Hitler tedaj še zaveznika, tega dogodka slovenska "zgodovina NOB" ne opeva. Upor se je pri nas kao začel šele 22. junija 1941, se pravi na dan, ko se je svetovni komunizem skregal s Hitlerjem. Tedaj je nek Slovenec pod Šmarno goro streljal na nekega drugega Slovenca in ga ranil.

TIGRa OF ni marala, je pa podatek o obstoju te organizacije v javni zavesti vsaj po osvoboditvi.

.

1941: Draža Mihajlović

Na današnji dan se je Draža Mihajlović, oficir razpadle jugoslovanske vojske, začel boriti proti nemškim okupatorjem. Vodja četnikov se je čez dobro leto znašel tudi na naslovnici slavne revije Time, priporočam pa tudi naslovno zgodbo, Jugoslovanski orel. Dve leti po tem, ko ga je po vojni likvidirala OZNA, je Dražo Mihajlovića, na predlog kasnejšega predsednika Eisenhowerja, z Legijo za zasluge odlikoval predsednik Truman. Prvič v ameriški zgodovini so odlikovanje podelili tajno, ker so se bali Titove Jugoslavije. Odlikovanje so javno podelili šele 9. maja 2005, ko so ga izročili njegovi hčerki Gordani.

No, četnike so med WW2 izpodrinili partizani, spravili so se šele v 90-tih, ko so se četniki z ramo ob rami z JLA borili po republikah bivše Jugoslavije... Danes pa so Nemci vsekakor naši večji prijatelji, kot četniki in JLA skupaj.

.

1944: OZNA

Na današnji dan je bil ustanovljen, se pravi, "Oddelek za Zaščito NAroda". Prvi šef je bil famozni Aleksandar Ranković, slovenski podružnici pa sta šefovala neki Maček in neki Mitja Ribičič, ki je še živ.

Danes vemo, da z "zaščito naroda" OZNA ni ravno pretiravala, prej obratno - ščitila je pa v glavnem kasto izbrancev. Vsaj pri tem je pa bila učinkovita. OZNA sve dozna.

.

1958: Velcro

Na današnji dan leta 1958 je bila registrirana znamka Velcro. Zadevo je leta 1941, po tem, ko se je s svojim pesom vrnil z lova po Alpah, izumil švicarski elektroinženir George de Mestral. Ja, nevtralnost države v času raznih svetovnih vojn prinaša določene prednosti, podobno je tudi z življenjem v družinski graščini.

Patent za genialni izum je potekel leta 1978 in pojavili so se ceneni generiki. Čeprav je blagovna znamka Velcro danes registrirana v 160 državah, pa je beseda "velcro" ponarodela kot generično ime in jo lahko pišemo tudi z malo.

.

1979: Mount Everest

Na današnji dan sta Everest splezala prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.

.

1981: atentat na papeža

Na današnji dan je neki Turek, Mehmet Ali Agca, poskušal ubiti papeža Janeza Pavla II. Izučeni ostrostrelec je papeža ustrelil štirikrat, atentat pa na srečo ni uspel. Papež je teroristu kasneje demonstrativno odpustil.

No, tistega papeža ni več, imamo novega. Po predavanju v Regensburgu septembra 2006 pa je terorist Agca Ratzingerju prijateljsko odsvetoval obisk Turčije. V Turčiji se papežu ni nič zgodilo, Agca je kasneje neuspešno zaprosil za poljsko državljanstvo, 18. januarja letos so ga izpustili iz zapora, nato je oznanil skorajšnji konec sveta, sebe pa za "večnega Kristusa".

.

1989: Tienanmen

Na današnji dan so študenti na slavnem trgu začeli z gladovno stavko. Protesti na Trgu nebeškega miru so se začeli spontano, 15. aprila 1989, ko je umrl reformator Hu Yaobang, in so trajali do 5. junija, ko jih je oblast krvavo zadušila. Čeprav so dogodki na Kitajskem sprožili osvoboditev vzhodne Evrope izpod komunističnega škornja in sovjetskega imperijalističnega jarma, pa se je na Kitajskem komunizem obdržal. Do danes se je formalno obdržal le še na Kitajskem, na Kubi in v Severni Koreji, na novo pa ga uvajajo v Venezueli. Ampak Kitajska danes seveda ni več komunistična država, čeprav ji vlada Partija.

In če pomislim na jugoslovanske vojne, se mi tak razvoj, človekove pravice gor ali dol, zdi pravzaprav v redu. Niti pomisliti si ne upam, kaj bi se zgodilo, če bi se po jugoslovanskem vzoru vsaka od narodnostnih frakcij na zunaj monolitne 1.340 milijonske države - odločila za osamosvojitveno vojno. Kitajska Partija je najbrž enako skorumpirana kot druge in ji sedanji sistem ustreza zato, ker strašno bogatijo oblastne dinastije. Ampak bogatijo tudi mnogi drugi, cveti vse gospodarstvo, nastaja srednji razred, nastaja infrastruktura. Današnja Kitajska ima s sivino maovskih uniform in milijoni koles malo skupnega. Razen tega, da je mumificirani Mao še vedno na ogled - to ni več komunistična država.

.

* * *

Doslej se je zgodilo veliko stvari, tudi na današnji dan. Ampak v svojem času še tako pomembni, zgodovinski dogodki - po kruti sodbi Časa radi obvisijo na koledarju Zgodovine le kot nekakšne šolarjem nadležne, splošno pa marginalne značke.

Slovenci tako poslušamo o Pahorjevem "kolaboriranju z okupatorjem" - nihče več pa se ne spomni, kaj je počela naša oblast pred pičlimi 56 leti, ko se je v resnici odločalo o statusu Slovenije kot pomorske države. Ampak - ljudje so in bodo hodili na morje, naša Luka bo najbrž poslovala še naprej (četudi si je bo, v senci razmejevalne psihoze, na tiho polovico uzurpirala druščina 3000 pohlepnih ankaranskih veseljakov), WW2 je davno končana, Kitajci pa so ob 10+% gospodarski rasti v glavnem tudi zadovoljno tiho in raje razmišljajo o seksu, avtomobilih in šolanju svojih edincev, kot da bi travmirali zaradi cenzure interneta.

Reči hočem, da je zmagovalec Zgodovine - Velcro. V tem priložnostnem naštevku Velcro, v splošnem pač generični, metaforični "velcro". Velcro v smislu, da določene malenkosti neposredno mnogo bolj vplivajo na kakovost vsakdanjega življenja navadnih ljudi, kot vse usodne Velike Zgodovinske Teme. V smislu, da tisočem Hrvatov in Slovencev, pa milijonom Kitajcev - naraščaju ni treba zavezovati vezalk.

Se ne bi raje osredotočili na to?

Kje so naše razvojne priložnosti? V medsebojnem obkladanju s kolaboranti verjetno ne...

"Velcro" je zmagovalec Zgodovine.

(tudi na Vesti)