Stanovanje in politika

Pravkar sta v Ljubljani na ogled dve zanimivi razstavi (in še ena, tista o delu Borisa Podrecce v vmesnem traktu Narodne galerije, odprta bo do 2.5., ki je seveda tudi zanimiva, a v tem smislu manj pomembna), ki arhitekturo vračata v, kako bi rekel, družbeni kontekst. Ne gre le za izbor lepih slik, dodelanih plakatov, paberkov, iztrganih iz realnega okolja - na ogled je ambicija vplivati na stanovanjsko politiko. To je dobro, je pomembno in je prav - čas po osvoboditvi je bil v nekem smislu izgubljen in če je povod za to, da se ima arhitektura spet čas in voljo ukvarjati s "politiko", posledica svetovne krize in lokalnega gradbeniškega mrka, potem se krizi lahko zahvalimo. Če je končno prinesla streznitev, je kriza prišla kvečjemu prepozno.

.

Da sta razstavi "DOMA: arhitekta France in Marta Ivanšek" v Moderni galeriji (25.3.-16.5.) in "Stanovanjske ne/politike" v Hiši arhitekture (22.4.-14.5.) odprti hkrati, ni naključje - za obema stoji Trajekt, za obema hkrati vsaj Anja Planinšček in Matevž Čelik. In na obeh odmeva: "Murgle". Tudi to ni naključje - sedež Trajekta je v Murglah. :)

.

Razstava v MG je posvečena delu zakoncev Ivanšek. Razmišljanju o stanovanju in predvsem temu, kako iz stanovanja nastane - dom. Ogrodje predstavitve so rekonstrukcije 3 ambientov - murgelske hiše, sobe v domu upokojencev in trgovine s pohištvom in pritiklinami, poleg bogatega arhiva arhitektov pa je stvar ilustrirana tudi z nekakšnimi "interpretacijami" vabljenih umetnikov. Če sem izvirnike publikacij in načrtov (kosov pohištva malo manj) navdušeno občudoval kot relikvije, pa so se mi "umetniške intervencije" zdele povsem odveč. Delo para Ivanšek je preveč pomembno, da bi ga bilo treba na silo "dopolnjevati" z nekakšnim umetniškim ludizmom, čeprav je razstava v galeriji. Če bi ves prostor uporabili za vehementnejšo prezentacijo arhitekture, ne bi bila predstavitev nič bolj duhamorna, nobenega razloga tudi ni, da bi bila manj interaktivna.

Če se mi zdijo umetniške intervencije odveč, pa nasprotno, pogrešam kritiško refleksijo. Murgle so bile zasnovane izjemno skrbno, zelo pomembno je tudi, da so bile prav tako skrbno tudi zgrajene. Naselje "za delavce", ki si ga je prav zaradi striktne uveljavljavitve načel in dognanj, švedskih izkušenj in študij slovenskih danosti, želja, zablod in potreb, že v socializmu prisvojila elita, danes pa 30 let stare in izrazito poceni zgrajene hiše dosegajo po pol M ojrof - danes stagnira, celo nazaduje. Naselje, katerega bistvene lastnosti so ločitev prometa, izjemno dodelana "hierarhija odprtega prostora" in predvsem popolna zasebnost atrijev, je podleglo primitivni, prizidkarski mentaliteti. Tudi če tekmovanje v kičastem krancljanju vetrolovov zanemarimo - pa črnograditeljskih podvigov pri "prenovah" streh ne bi smeli. Stihijsko nastajanje "strateških razgledišč" v atrije, zasnovane kot "skrite pred pogledi" - je duha Murgel ugonobilo. Pogrešam skratka kritično analizo življenja, "razvoja" te soseske, pogrešam nauk, ki bi se ga dalo obiskovalcem prekrasno servirati in predvsem pogrešam napotek, kako naprej. Priložnost za odločno promocijo koncepta "nizko - gosto" - je žal zvodenela v nekakšno časovno kapsulo, ki naj bi jo oživljalo le umetniško duhovičenje.

Knjiga "Enodružinska hiša - od prostostoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi" Franceta Ivanška je po mojem mnenju še vedno najboljši poljudni priročnik za vstop v Arhitekturo in ima izjemen potencial za popularizacijo arhitekture kot razumnega odnosa do vprašanj organizacije prostora, od stanovanja do urbanizma. Na svoj neštetokrat prežuljen in temu primerno zdelan izvod, ki ga znam že dolgo na pamet, sem se spomnil, ko sem na galerijskem pultu zagledal nov, bleščeč primerek. Ne vem kako je možno, da so se neprebrani kosi ohranili do danes - ampak v MG lahko kupite omenjeno knjigo za 15 in "Družina, stanovanje in naselje" za 10 ojrof. Obe sta bili natisnjeni daljnega leta 1988!

.

V razstavišču stanovske zbornice, v Hiši arhitekture (nasproti NUKa), pa je odprta razstava "Stanovanjske ne/politike". Poskus analize naše stanovanjske politike, ilustriran z izborom 11 domačih in 8 tujih zgrajenih primerov (spremna publikacija).

Očitno je, ker v MG umanjka komentar - da je cvet slovenske arhitekture (ni mišljeno pejorativno) v prostorih ZAPS po svojih najboljših močeh pripravil "vrednostno sodbo", "kritično refleksijo" in "konstruktiven predlog" v zvezi z zadevami, ki so okupirale že Ivanška. Nadvse pohvalno, naj takoj zatrdim, da sem navdušen! Bi pa vseeno še kaj pripomnil.

Analiza stanja, tista študija, predstavljena tudi na plakatih, se z Ivanškovo poglobljeno, zamudno metodičnostjo, težko kosa. Razumljivo, danes čas pač teče hitreje. Za ugotovitve, da obstoječi "Nacionalni stanovanjski program" ni uresničen, da je stanovanjski standard nizek, da načelo, da "je kupec kralj", ne more zadovoljivo nadomestiti odsotnosti regulirane stanovanjske politike, da najemni trg ne obstaja in da je metanje denarja na trg pod pokroviteljstvom Stanovanjskega sklada prispevalo predvsem k napihovanju nepremičninskega balona - seveda ni treba biti rocket scientist. Da je rešitev v ustanovitvi še ene, nove "Agencije za stanovanjske politike", pa tudi dvomim (kako že pravijo - če nočeš, da se kaj reši, ustanovi "Komisijo"). Spremno študijo velja dobrohotno jemati predvsem kot odpiranje vprašanj.

Bolj sem razočaran nad primeri, ki problem ilustrirajo. Če se je Ivanšku dalo s fotoaparatom sprehajati po predmestnih naseljih socialističnih delovnih zmag vrlih samograditeljev, so tu s prstom plaho pokazali le na par večjih blokov, še najbolj pa zamerijo nekaterim županom, ki so dovolili graditi na zemlji, primerni za kmetovanje (se pravi za pumpanje kmetijskih subvencij). Če je Ivanšek (še globoko v socializmu!) slišal željo "živeti v lastni hiši z vrtom" in na to odgovoril z rešitvijo, ki je bila poceni kot stanovanje v bloku in hkrati boljša kot prostostoječa hiša - pa je ZAPS koncept "nizko - gosto" iz meni nerazumljivega razloga kar nekako zanemaril. Plakati so lepi, objekti zanimivi - vseeno pa se zdi, da so napaberkovani nekako stihijsko. Nova, na videz lepa, všečna stolpnica (Reichenberg arhitektura) - je še vedno le stolpnica. Prekrasen blok (Office arhitekti), resnično vrhunska umetnina - je še vedno le blok. 3 čudovite vrstne hišice (Jože Peterkoč) so še vedno le 3 hišice na konkretni parceli, formalizem popačenih kotov pa sicer na papirju izgleda prekrasno, kot splošna rešitev Slovenije pa ni preveč uporaben. Naselje 48 prostostoječih trietažnih enodružinskih hiš (Sadar + Vuga) pač ni niti pretirano nizko, niti gosto, če imamo v mislih Ivanška. Prikazana ozka in kar 40m dolga hiša (Bevk & Perović) so sicer lahko moje mokre sanje, ampak vseeno tu ne vidim nekega splošnega nauka; mogoče, pa še to je skrajno neverjetno, bi taka stvar lahko "rešila" Kalifornijo - Slovenije pa gotovo ne. Od vseh primerov - se da Ivanška prebrati le v naselju hiš na Brezovici (Coloniarhitects).

Intervencije v obstoječe stavbno tkivo so seveda pomembne, stolpnice in bloke se da graditi bolje kot nekdaj - ampak ob stanovanjskem standardu, ki je slab, ob gigantski zalogi v glavnem slabo zasnovanih, v glavnem "nadstandardnih" stanovanj, zgrajenih v času debelih krav in predvsem ob dediščini socializma v obliki ogromnih delavskih blokovskih sosesk in razpršenega vseslovenskega parcelacijskega urbanizma prostostoječih hiš - je resnično čas za "nizko - gosto"! Jaz vem, da imajo arhitekti sintagme "nizko - gosto" že dolgo polna ušesa - o tem se govori vsevprek že leta. Ampak - Murgle so, pač, ne vem zakaj - še vedno osamljena izjema.

.

Razstavi, ki ju spremlja tudi nekaj zanimivih predavanj in projekcij, bosta odprti še 14 dni. Res priporočam!
Ne zato, ker bi nudili odgovore, ampak ker sta lahko povod za razmišljanje, za razpravo in za premik. Za "Nov stanovanjski program", za izboljšanje stanovanjskega standarda in predvsem kakovosti bivanja na splošno.

(tudi na Vesti)