O uporniški študentariji

Pred dobrima dvema mesecema je policija nenapovedano z orožjem vdrla v Parlament, da bi ga "zavarovala od znotraj".

Včeraj je policija Parlament pred napovedanimi demonstracijami branila od zunaj, izkupiček je pa bolj klavrn. Parlament je od zunaj razsut. Kocka je padla. Ne le ena, padlo jih je več. Granitnih, skozi zaprta okna.

.

Par let nazaj je predsednik vlade Janša dramatično pridušanje socialnih demagogov o neznosni revščini in lakoti, ki da vladata pri nas, skušal ublažiti z opazko, da se da v smetnjakih videti štruce kruha. Po njem se je iz krogov nominalne levice vsul strahoten plaz zgražanja nad tako arogantnim cinizmom do naše hude revščine in lakote.

Včeraj je predsednik Parlamenta Gantar izrekel modro misel, da ljudje, ki mečejo jajca, ne morejo biti lačni. Ker vsi vemo, da jajca mečejo le siti, lačni pa jih nemudoma pojejo, Gantarjeva izjava ni sporna, ni naperjena proti slovenski revščini in lakoti. Včeraj smo slišali tudi, da je Računsko sodišče ugotovilo, da so v lanskem šolskem letu zavrgli za 160k ojrof dijaških toplih obrokov. Ali z drugimi besedami: dijaki, ki jim je na krožnikih ostalo za 160k ojrof toplih obrokov, niso lačni.

To v zvezi z jajci, zavrženimi dijaškimi obroki in lakoto, je seveda modro in socialno čuteče formulirano. Še vsakemu bedaku, posebej pa našim novinarjem in levemu trojčku, pa je jasno, da tu in tam kaka štruca kruha v smetnjakih - ne pomeni, da revščine in lakote pod prejšnjo, Janševo oblastjo, ni bilo. Vsi tudi vemo, da če ljudje, ki trpijo lakoto, denimo vržejo nekaj štruc kruha v smetnjak, namesto da bi jih pojedli - lakoto še vedno trpijo. Štruce kruha v smetnjakih torej dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar je namigoval Janša - več ko je štruc v smetnjakih, večja je lakota. Pri jajcih in toplih obrokih pa, razumljivo, velja drugačna logika, saj so na oblasti vendar Naši: sitim in razvajenim Slovenčkom gre predobro, zato puščajo tople obroke na krožnikih in mečejo jajca v Parlament, debeluhi razvajeni.

Toliko o demagogiji.

.

Uporništvu sem jaz načelno naklonjen. Kdor se, ko je v primernih letih, tu in tam ne upira, navadno ni kaj prida. Uporništvo je mladim, tam nekje od pubertete do prve službe, imanentno. Tudi kar tako, brez nekih globokih ciljev, tudi mimo posebne dolgoročne strategije.

Nekoč davno so bili hipuzli, in nekateri so, celo pri nas, tudi dejansko prakticirali komunjarjenje v smislu, da je pod isto streho živelo nekaj kosmatih bejb in nekaj zapušenih tipčkov ter nekaj naraščaja, kot ena velika družina.

Kasneje so bili tisti z dudami in majhnimi tabletkami, ki so masovno drli pod stroboskope, zjutraj pa še na, se pravi, "after". Ampak po tistem pred Lipo, Gavioli gor ali dol, je ta scena v zatonu. Itak pa ne gre za tako globok fenomen, kot je bilo uporništvo šestdesetih in sedemdesetih.

Danes se uporništvo, če zanemarimo čisto osebne zgodbe posameznikov, manifestira v pripadnosti določenim subkulturam. Ki pa v glavnem nimajo ambicije spreminjati družbe, ampak so čisto samozadostne v omejenih krožkih. Nekatere teh benignih subkultur so povezane predvsem s potrošništvom in preživljanjem prostega časa, druge z načinom prehranjevanja, tretje z odnosom do narave, četrte s spolno identiteto, pete z glasbenim okusom...

Množično povezovanje mladih, preko meja subkultur, pa je povezano izključno s šolstvom. Mlade zadnja leta vidimo na ulicah edino okoli zaključka srednje šole. Vidimo jih, ko pred maturo organizirano ponosno paradirajo skozi mesta in vmes bolj ali manj spontano razgrajajo, le kdo bi jim zameril. Čeprav spijejo kako pivo, čeprav tu in tam iz hudomušnosti v vodomet vržejo kakega učitelja.

In vidimo jih, ko postrojeni in uniformirani na ukaz množično izvajajo nekakšne zatohle figure. Podiranje svetovnih rekordov v plesanju četvorke je v par letih sicer zvodenelo, lani so se organizatorji menda že toliko spričkali, da so se odločili podirati svetovni rekord istočasno, a ločeno. Ampak meni se zdi čudno predvsem to, da se naša uporniška mladina pusti tako nesramežljivo predajati tej abotni manifestaciji konformizma. Temu poveličevanju muh buržoazije, cepljenemu na izvajanje "figur" na štadijonih za "Dan mladosti". "Uporniško sporočilo" naše mladine, ki po cestah telovadi na čast zasebnim plesnim šolam, je menda: "Glejte nas, kako smo bebavi, kako opranih možganov v vrstah stojimo kot roboti, kako pridni smo, kako konformistični, prave ovce smo, preparirani in pripravljeni za naslednjega pastirja!"

.

In potem imamo ŠOS, DOS in študentske servise. Samo lani je ŠOS od študentskega dela dobil 15.500.000 ojrof. To je tako veliko denarja, da ga je težko zapraviti. ŠOS ima toliko denarja, da lahko razmetava po več 10k ojrof samo za nekakšne "študije", ali se splača kupiti to ali ono nepremičnino. Toliko denarja ima, da si je omislil nekakšno zasebno televizijo. Celo toliko, da je za nekaj 10k ojrof kupil termin za HriBar, da smo lahko nekaj tednov Hribarja gledali pred Odmevi. In celo o nekakšni študentski jadrnici se govori. In šefi, ki ob vsej nadarjenosti začuda zavlačujejo s študijem, vlečejo proti 2k neto na mesec. Aja, za včerajšnje demonstracije je ŠOS pihnil 50k.

Za uporništvo imajo funkcionarji ŠOS in DOS, pa seveda lastniki zasebnih študentskih servisov, velik motiv. Kaj motivira študente in dijake, pa mi je manj jasno. Je pa res, da gre tu za gnetljivo materijo, sodeč po "četvorki". Za ovce gre, ki so naprodaj poceni.

Bistvo tega uporništva brez razloga, poceni kupljenega in vpreženega v interes, ki ni študentski, so uporniki ponazorili sami. Zapisali so ga na transparent in ga dvignili visoko v zrak. Bistvo se glasi:

"PIVO NA BONE!"

.

* * *

V Sloveniji velja neformalen dogovor, da lahko pravice krči le nominalna levica. Ne vem če je ta dogovor javen, kakorkoli formaliziran, zapisan, ali kako drugače zavestno sklenjen - zdi se pa, da je empirično dokazljiv. Dokler ima nominalna levica zaradi določenih zgodovinskih razlogov monopol nad, se pravi, "civilno družbo" - nobena desna vlada ne more izpeljati korenitih reform. Prejšnja vlada je sicer nekaj poskušala, ampak se je vsakič opekla. Hitro sta obupala Mrkaić in Damijan, z EDS ni bilo nič, korenita pokojninska reforma je morala počakati na "boljše čase", delo je ostalo rekordno obdavčeno, trg dela tog. Čeprav zdaj za nazaj poslušamo, kako je bil tedaj čas debelih krav, je vsak trenutek zaznamovala neznosna socialna demagogija. (Vladajoči!) penzionisti, famozna BŽT, Kožuhova...

Čeprav so se penzije zviševale, otroški dodatki drastično, uvedeno je bilo zastonj kosilo za dijake, plače so bile obdavčene za odtenek manj, ..., cestnine so se za večino dramatično znižale, dohodninske napovedi ni treba več izpolnjevati, avte je enostavneje registrirati, ..., na svetovni lestvici medijske svobode pa smo bili opazno močnejši kot danes - se je zdelo, kot da se bo vsak čas najmanj svet podrl.

Ko je mandat dobila levica, je bilo jasno, da ima oblast končno mandat za spremembe. Za reforme. Ki bi bile potrebne tudi, če ne bi bilo svetovne finančne krize in recesije. In začelo se je dobro - penzionisti so nemudoma utihnili, Kožuhova je tiho, Ehjavec zatrt in pohleven, nekdaj tako glasno BŽT je Pahor kupil za dobro plačo na nekakšnem "Uradu za enake možnosti", novinarji so menda "končno spet deležni svobode"...

Ampak oblast ima neverjetno veliko opravka sama s sabo. In če sem jaz do mandata te vlade, torej do naloge, da izpelje korenite reforme, uvideven - njeni niso. Pahor je na udaru tudi pri levih - z njim ne dela v rokavicah ne Mladina, na Miheljak, kaj šele ostali. Štrukelj in Semolič se delata, kot da ne zastopita, da so na oblasti njuni. Čas pa teče. Čas za reforme je v prvi polovici mandata - druga je namenjena, se pravi, kupovanju predvolilnega golaža.

.

Čeprav na oblasti niti približno niso "naši", znam biti konstruktiven. Pahor, ta vlada ima mandat za reforme! Izpeljite pokojninsko reformo, izpeljite reformo trga dela, popravite Virantov projekt, obdavčite nepremičnine! Ne ozirajte se na ulice in trge, zmečite granitne kocke iz parlamenta in zamenjajte stekla! Ne izgubljajte energije s "socialnim dialogom" - to je le teater za čase, ko nominalna levica nima večine. In najprej - pometite z anomalijami na trgu dela, ukinite študentske servise in izpeljite koncept "malega dela" vsaj približno tako, kot sta ga zastavili. Verjemite vase, malo manj verbalnega "sprejemanja odgovornosti" (prišlo je do inflacije!) in več odločnega ukrepanja vam želim!

Kar je treba storiti, je nepopularno. Ampak mandat imate vi.

(tudi na Vesti)