Dan upora proti okupatorju

Danes je zadnji četrtek pred Dnevom upora proti okupatorju, pa mu posvetimo par besed.

Če zanemarimo osebne zamere in podobne malenkosti, je edina razlika med našo nominalno levico in nominalno desnico, ali pač med levimi in desnimi socialisti - odnos do polpretekle zgodovine. Pa še tu gre najbrž do neke mere za pozo - intimno imajo protagonisti bolj pisane zgodovine. Naj navržem par primerov iz glave.

.

Dinastije

.

Ciril Ribičič in Igor Šoltes nadaljujeta svetlo tradicijo dinastij Ribičič in Kardelj. Janez Stanovnik, za razliko od Borisa Pahorja novopečeni častni meščan Ljubljane, je sicer nominalno absolutno na liniji, izhaja pa iz desne dinastije, ki jo korektno zastopa njegov bratranec Tine Velikonja. Ampak pri Stanovniku, predsedniku organizacije "Zveza združenj borcev za vrednote NOB", ne smemo pozabiti, da je nekoč celoten mandat v UN tajnikoval Kurtu Waldheimu, rjavosrajčniku (SA), ki je za zasluge v boju proti NOB v Bitki za Kozaro od NDH denimo dobil "srebrno medaljo Kralja Zvonimira s hrastovim listom". Pravnik Matevž Krivic dinastiji Krivic najbrž ni v ponos. Tudi France Bučar danes ni toliko levo, kot je v partizanih bil politkomisar Komunistične partije. Nominalna levičarja Mateja Kožuh - Novak in Kahel Ehjavec svojima dinastijama najbrž nista v ponos. Ljubo Sirc, ki ga globoko cenim, pa ima v svojem CVju madež s kandidaturo za predsednika Slovenije na listi nekdanje, močne LDS (res pa je, da so ga grdo izigrali in je dobil le 2%). Ampak najbolj zanimivi so nominalni desničarji iz orto komunajzarskih dinastij. Gregor, predsednik "Zbora za republiko" in Miha, podpredsednik SDS iz dinastije Brejc - Virant. Famozna Barbara iz slavne dinastije Gregorin - Brezigar. In celo slavni Dimitrij, trenutno spet na desni, iz dinastije Rudolf - Rupel. ...

Iz vsega tega jaz pri najboljši volji ne znam razbrati ničesar pametnega. Naj pa služi kot uvod v ideološko materijo.

.

26. april 1941

.

Okoli tega datuma, ki je povod za državni praznik "Dan upora proti okupatorju", je nakopičeno ogromno NOB-jevskega metafizičnega balasta. Zato se ga bom lotil drugače kot naši vrli zgodovinarji, denimo "Društvo permanentnih piscev zgodovine NOB" - namreč obzirno. O 26. aprilu 1941 ne bom pisal iz današnje, pač pa tedanje perspektive:

.

Danes je Hitler iz Mönichkirchna prišel v Maribor, se sprehodil po porušenem (minirala ga je naša vojska) dravskem mostu in ukazal: "Naredite mi to deželo spet nemško!"

Pred 20 dnevi, na Cvetno nedeljo, so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne napovedi napadle Kraljevino Jugoslavijo. Isti dan je ban Marko Natlačen v Ljubljani ustanovil krizni štab, "Narodni svet za Slovenijo", vanj so povabljene vse politične stranke (razen nekih obskurnih komunistov, ki so že prej v ilegali).

10. aprila Hrvati ustanovijo NDH in prekinejo vse stike s Srbi.

Jugovojska je v razsuli, 11. aprila Slovenijo zapusti zadnji vojak, Ljubljano zasedejo Italijani.

Narodni Svet pozove prebivalstvo, naj se ne upira okupatorju. Nemške okupatorje Slovenci (razen manjšine) sprejmejo pasivno, Italijane (razen manjšine) s posmehom, Madžare pozdravijo le madžarska manjšina in protestanti.

12.4. gre delegacija Narodnega sveta skupaj z banom prosit Nemce v Celje, če lahko okupirajo Slovenijo v enem kosu (menili so, da bo tako manj slabo), a jim ne uspe, ker je Hitler to že prej v glavi razkosal med 3 okupatorje.

14.4. Nemci svoje okupacijsko območje (zemljevid kasnejšega razkosanja) razdelijo na Spodnjo Štajersko (MB) in Gorenjsko (Bled).

Država je kapitulirala po 11 dneh, pri čemer je padlo vsega 151 nemških vojakov.

17. aprila Juga podpiše brezpogojno kapitulacijo. Isti dan Italijani razpustijo naš Narodni svet za Slovenijo.

18.4. je v Ljubljanski pokrajini (italijanska okupacijska cona) uvedena civilna uprava; slovenske politične stranke in društva pustijo pri miru, le na vrh sistema se postavi "visoki komisar" Emilio Grazioli. Slovenski del oblasti predstavlja "sosvet", ki mu predseduje Natlačen. Uradni jezik ostane slovenščina, prvi tuj je italijanski, uradovanje je dvojezično, vojska in policija izključno italijansko. Prebivalstvo je odvezano vojaške službe, ni zaplembe premoženja, pravo in sodstvo ostane isto, osnovne in srednje šole normalno slovensko naprej.

Drugače je v nemški in madžarski coni, kjer okupator vse demontira in nemudoma začne z aktivnim potujčevanjem.

.

Pred vojno je bila daleč najmočnejša politična stranka SLS (1920-27: 60%, 1938: 78%!). Decembra lani, 1940, je umrl njen predsednik in jugoslovanski minister Anton Korošec. Nasledil ga je, tudi kot minister, Franc Kulovec. Ki pa so ga ubili Nemci - med prvim naletom letal 6. aprila ga je zadela bomba pred njegovo hišo na Dedinju.

Kulovca kot minister takoj nasledi Franc Snoj, prej načelnik Jugoslovanske gasilske zveze, v Užicah, kamor je pribežala Yu vlada. Skupaj z drugim slovenskim ministrom, Miho Krekom, 8.4. nadaljujejo beg proti Palam nad Sarajevom, nato proti jugu... v London k zaveznikom.

.

S tem jugoslovanskim eksperimentom imamo slabe izkušnje. Tudi če zanemarimo podaništvo neki srbski dinastiji, ki se je razglasila za monarhe. Glavna tragedija je, da je naš Dravska banovina le majhen, beden trikotniček, velik le slabo polovico slovenskega nacionalnega ozemlja. Le dobrih 22 let je (in čas nesrečne vojne), od tedaj, ko smo bili vsi Slovenci združeni v eni državi. Bili smo, bi se reklo, del "evroatlantskih integracij", in še znotraj tega nam je šlo relativno dobro, skoraj bi se lahko primerjali s samimi Čehi! Ne le žandarji - slovensko so govorili tudi naši vojaki. Imeli smo zahod - ne le Postojno in Ilirsko Bistrico, tudi Trst, Istro in nekaj otokov. Pa Koroško... Rož, Podjuna, Zila... Res je, stoletja pod nemško govorečimi monarhi - ampak kakorkoli obračam, Marija Terezija je svetlobna leta boljša kot "Šestojanuarska diktatura" pod Karadžorđevići...

Saint-germainska pogodba in plebiscit na S, trianonska na V in rapalska na Z - pa smo spodrezani z vseh strani. Od leta 1920 je minilo le toliko, kot bo nekoč v prihodnosti, leta 2010, od osamosvojitve. Spomin je še živ. Itak zaenkrat ne moremo ničesar - padla je že vsa Evropa, pa ne bi naša klavrna jugovojska. Mogoče nam pa pod Nemci ne bo tako slabo, saj smo že navajeni...

.

Od začetka 2. svetovne vojne je minilo podrugo leto. Hitler je Poljsko napadel 1.septembra 1939, teden po tem, ko je s Stalinom podpisal pakt. Čez dobra dva tedna, 17.9.1939, je Poljsko napadel Stalin.

Evropo sta si razdelila kot sta planirala, le da se je pred SZ uspela obraniti Finska in da Litva ni pripadla Nemcem, ampak so vse Baltske države okupirali Rusi. Poljsko sta Hitler in Stalin porazila, razdelila in anektirala 6. oktobra 1939.

Pred dobrim letom, 5. marca 1940, je Berija poslal Stalinu ta predlog, kaj storiti z zajetimi poljskimi oficirji in intelektualci. Aprila in maja, leto je od tega, je bilo izvršeno. (Nekoč v prihodnosti, leta 2010, bo na poti na komemoracijo v Katynskem gozdu v letalski nesreči tedaj svobodna in demokratična Poljska - spet obglavljena.)

.

Danes, 26. aprila 1941, izgleda zemljevid Evrope takole (le kar je označeno svetlo modro, je še vse rdeče) - svobodnih je le nekaj nevtralnih držav. In Britanski imperij.

Edina država, ki se pred Hitlerjem in Stalinom še uspešno brani, je Velika Britanija. V SZ jim rečejo "angleški imperialisti".

.

Danes zvečer se je v vili v Rožni dolini (kjer bo leta 2010 rezidenca neke arabske države) dobilo 8 mandeljcev, članov "Društva prijateljev Sovjetske zveze" in pristašev obskurne podtalne Komunistične partije.

Temu, kar so danes ustanovili, bodo ponosno rekli "Protiimperialistična fronta", Protiimperialistično fronto bo desetletja ponosno opevala "Zgodovina NOB" (dokler ne bo nekoč v daljni prihodnosti neki zgodovinar Godeša ugotovil, Repe pa ponovil, da je 8 mandeljcev že tedaj ustanovilo "Osvobodilno fronto slovenskega naroda", kar pa da "sta komunajzarja Boris Kidrič in Edvard Kardelj zaradi partijskih razlogov nesramno pervertirala").

Med drugim so, v tretji od 9 točk ustanovne listine nečesa, kar je bilo naperjeno proti angleškemu imperializmu, zapisali:

" PF stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ..."

Ja, takoj po okupaciji so nas prodali Stalinu. V času, ko so bil nemški nacional-socialisti in sovjetski socialisti zavezniki - proti svobodni Evropi, z angleškim imperializmom vred. Če velja, da "je prijatelj mojega prijatelja moj prijatelj," nas niso prodali le Stalinu, ampak tudi Hitlerju. Takoj po okupaciji.

Ker so bili tedaj v vsej Evropi svobodni le še angleški imperialisti, naj citiram še 2 briljantni ustanovni gesli:

- "Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma."
- "Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem."

.

-

Ko sta se Hitler in Stalin šele 2 meseca kasneje, 22. junija 1941, skregala, se je Protiimperialistična fronta bojda nemudoma preimenovala v Osvobodilno (čeprav sta Godeša in Repe ta del "Zgodovine NOB" revizionirala) in v imenu slovenskega naroda isti dan obstrelila nekega Slovenca pod Šmarno goro, kjer je zdaj spomenik.

.

Osvobodilna fronta je kasneje doživela nesluten razcvet. Najbolj po tem, ko je Centralni komite Komunistične partije avgusta 1941 ustanovili VOS, ki je s sistematičnimi umori intelektualcev, ki niso bili v OF, med ljudstvom zasejal "konstruktivno strahospoštovanje" (VOS se je februarja 1944 razpustila, večji del je postal OZNA, ostalo pa "Brigade VDV", ki so se kasneje preimenovale v KNOJ). Mednarodni uspeh pa s Teheransko konferenco konec leta 1943, ko so partizane za pravo stran, namesto četnikov, končno priznali tudi zahodni zavezniki.

Uspešnost OF pa se s koncem vojne ni končala, pač pa je z leti eksponentno naraščala. V času 3. kongresa, 27.4.1951, je imela že 676.500 članov! Dokler se leta 1953 ni preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva.

No, SZDL se je po osvoboditvi preimenovala v Socialistično stranko Slovenije in vegetirala pod Smoletom in Semoličem, dokler niso Žakljevi Socialisti skoraj izginili in se v zadnjih zdihljajih z Drnovškovo Liberalno demokratsko stranko zlili v Liberalno demokracijo Slovenije. Če povzamem:

"Za domovino - s KK naprej!"

.

Dan upora proti okupatorju?

.

S praznovanjem 27. aprila je bil od nekdaj križ. Sago o prazniku sem orisal že tukaj, pa je ne bom prepisoval.

Bi se pa po mojem, tudi zaradi nedavne nesreče pri Smolensku, spodobilo stvar pogledati trezneje. Z več pietete. Ne le do žrtev iz časa zavezništva med Hitlerjem in Stalinom, tudi do žrtev med- in povojnega komunističnega terorja pri nas. Da ne bo prihajalo do takih ali drugačnih zablod.

.

Predlagam nekaj povezovalnega. Preimenujmo tale praznik, 27. april, denimo raje v:

"Slovenski povezovalni praznik - navaden prosti dan, ki se skupaj s 1.majem povezuje v tradicionalne slovenske prvomajske počitnice."

Ima kdo boljši predlog?

(tudi na Vesti)