Odstavili Travna, Slak dal odpoved

Včeraj so odstavili urednika oddaje Svet na kanalu A. Danes je baje odstopno izjavo poslal tudi Slak, ki je bil na Svet degradiran po ukinitvi Trenj.

.

Čeprav je Svet znan po tem, da zna ustvariti novico iz ničesar, pa se je v zadnjem času po moje precej izkazal z raziskovalnim novinarstvom. Naše zatrte, nominalni levici podrejene in od zunaj in znotraj cenzurirane medijske scene že dolgo ne rešujejo več pravičniki Društva 571. Rešuje jo, žal, "medijska kanalAzacija", kot je Požarja, Finance in Reporter (zraven pa bi pasal tudi Travnov Svet) označil neki filozof Golobič.

.

"...Ozrimo se okoli sebe. Kakšna je danes vloga nekih požarjev, reporterjev, nekih financ, kanalazacijskih medijskih projektov? Kdo so njihovi pravi "naročniki"? Bralci in gledalci? Tako imenovani "mali ljudje", na katere se značilno tako radi sklicujejo? Ključno je, da se ta zgodba o pohodu kapitala, ki je bila predvidljiva in se je začela izrazito operacionalizirati v času prejšnje vlade, njenemu predsedniku pa po nujni logiki stvari hitro ušla izpod nadzora ("osamosvojitev" Laškega in izguba Dela na primer), z nastopom nove vlade ni prekinila. V tem je neuspeh te vlade in tudi stranke Zares, ki pa je med strankami edina artikulirala nasprotovanje temu in je tudi zato tako moteča, da se ji dogaja, kar se ji."

(filozof Golobič, Dnevnik, 27.2.2010)

.

Traven je imel v Delovem TV sporedu 12.2.2010 zanimiv intervju. Med drugim je povedal tole:

.

Pa poskusiva s »prebojem«. Je res, da tudi na POP TV prihajajo ljudje, ki zahtevajo, da se odstavi kakšen urednik ali ukine oddaja?
Seveda pridejo in bodo vedno. Ker imamo ta trenutek pri nas nekaj vplivnih agencij, ki skrbijo za to. Vedno se bo našel neki Franci Zavrl, ki bo hotel malo urediti stvari. Politika najema take ljudi in oni imajo vso pravico groziti z umikom oglasov, s političnimi posledicami ... Težava je, če v resnici pride do tega. In zato jih tudi ta oddaja moti. Ker je nedostopna za njihove PR-agencije. Ampak o tem smo doslej molčali. Morda je čas, da se enkrat te stvari povedo. In zaradi napol neformalnih pritiskov se zgodi, da na koncu ostaneš brez oddaje.
In takšna je bila usoda Uroša Slaka in oddaje Trenja?
Oddaja Trenja je bila v 90 odstotkih ukinjena zaradi tega. Poslovnih odločitev hiše ne komentiram, lahko pa komentiram tisto, ker je povezano z avtonomijo novinarskega dela. In da smo si na jasnem: prepričan sem, da Gregor Golobič ni zavrtel telefona, obstajajo pa različni mehanizmi. Obstajajo ljudje v hiši, ki so povezani z določeno politično strujo, ki so uredniki ne zato, ker bi ravnali, kot je treba, z zavezo zakonu, ustavi in svojemu svetovnemu nazoru, ampak ker radi »rulajo« Slovenijo, kakor javno razlagajo. In potem ostane človek brez oddaje.

(celoten intervju, Delo)

.

Na odstavitev se je nemudoma odzval predsednik Društva 571, Grega Repovž:

.

"...če ta odločitev POP TV pomeni, da se s tem odpovedujejo temu žurnalizmu in temu formatu oddaje, je to ponovna priložnost za vzpostavitev resnega novinarstva tako v Svetu na Kanalu A kot na Kanalu A in s tem v skupini POP TV"

"...danes si je oddahnilo tudi mnogo novinarjev POP TV, ki zagovarjajo, da mora ta medijska hiša v celoti gojiti profesionalno novinarstvo."

.

Ja, oddahnil sem si tudi sam - še malo, pa bo pri nas končno konec kanalAzacijskega novinarstva. Glede na 176 prijateljskih intervjujev in PR samogovorov Katarine Kresal (da včerajšnjega fototermina KK & Gorška s Tino Maze ne omenjam), ki smo jih bili deležni v zadnjih dneh po vseh mainstream medijih, kjer gojijo takoimenovano profesionalno novinarstvo - smo že blizu...

Policijski teror nad umetniško svobodo

Po izjemno razčiščeni aferi okoli neke bradate gospe, ki je bila izjemno ugleden gospod zdravnik in za katero se po vsem skupaj ve le to, da je, ali pa ni, natepavala pse, ki so, ali pa ne, umrli zaradi strelov in ki so, ali pa niso, bili zadrogirani in v zvezi s čimer je, ali pa ni, bilo korektno obveščeno tožilstvo, da na prizorišču ni bilo preiskovalnega sodnika, so se pa nekatere bejbe tam sprehajale in telefonarile z Mirotom - no, po tem ima naša neodvisna Policija nove, izjemno visoko profesionalne standarde.
.

Iz slikce je takoj razvidno, kako nagravžno so neki koroški umetniki zlorabljali tega ubogega kužka in, to je še huje, kako odurno so onečastili sveto Policijsko Uniformo! Grozljivo!

Zato je naša popolnoma neodvisna Policija nad temi nevarnimi umetniki izvedla pravi pogrom. Tako je tudi prav - nevarno umetniško zalego je treba zatreti v kali!

.

TV dokumentarec o pasje-policijski zadevi

.

...sarcasm off //:

Bravo, Marjan Jerman! Brez heca, TO JE odlično novinarstvo!

O nepremičninskih balončkih

Letita dva nevidna nepremičninska balončka po puščavi,

njune zadnje besede pa so:

"Glej kaktussssssssss..."

"Kje ga vidišššššššššš..."

.

V tednu po prejšnji kolumni gradbeniki, bankirji in nepremičninski mešetarji na vse kriplje zatrjujejo, da pri nas nepremičninskega balona ni, če pa slučajno je, pa da je neviden. In tudi če je, da ne bo počil, ampak kvečjemu na tanko spušča. In da če že morda malo spušča, niso krive napihnjene cene nepremičnin, ampak nesramni novinarji in podobni neotesanci, ki med potencialne kupce sejejo nezaupanje.

Jaz bi našim gradbenikom, bankirjem in nepremičninskim mešetarjem seveda rad verjel. Pa ne morem. Kot državljan te republike sem nejeveren že na splošno - komu pa, lepo prosim, se da v tej banana republiki še verjeti? Težko pa prej omenjenim verjamem tudi konkretno, saj ne postrežejo z nobenimi pametnimi podatki.

.

V ZDA informacij o nepremičninskem trgu ne skrivajo, ampak so na voljo sproti, skoraj tako ažurno kot borzni indeksi. Stvar je kompleksna, za analizo obstaja več metodologij, naj omenim le državni House Price Index (Fannie Mae & Freddie Mac), Case-Shiller Index in IAS360. V ZDA ljudje lahko pišejo o nepremičninskem balonu, na voljo so nazorni grafikoni.

Pri nas pa se gremo skrivalnice. Vsi dostopni podatki so zbrani na portalu Slonep, ampak pametnih zaključkov se kao ne da narediti. Jaz verjamem, da ima marsikdo interes, da se podatkov ne zbira bolj sistematično in predstavi bolj nazorno - ampak vsaj tako pomemben bi moral biti tudi, kako bi rekel, javni interes, da bi ljudstvu predstavili stvari tako nazorno kot v Ameriki.

.

Nepremičninski balon imamo takrat, ko cene nepremičnin postanejo nevzdržne glede na dohodke prebivalstva in ostale ekonomske kazalce. V normalnem tržnem gospodarstvu cene nato padejo z bolj ali manj glasnim pokom. Ampak ne pri nas. Pri nas, pravijo, so cene prave, le ljudje da so žleht, ker naenkrat nočejo več kupovati.

Po svetu z resnico nimajo problemov. Japonska recesija se je začela s pokom japonskega nepremičninskega balona. Obdobju po tem, ko so v Ginzi cene padle za sto krat(!), drugje pa vsaj za 90%, rečejo "izgubljeno desetletje". Komaj so se začeli pobirati, pa jih je doletela, svetovna finančna kriza, ki jo je sprožil pok nepremičninskega balona v ZDA leta 2006. Ni pomembno, ali so bile nepremičnine precenjene, ali pa se je zaradi krize naenkrat spremenilo vse drugo - v zadnjem času so popokali nepremičninski baloni tudi v Argentini, VB, na Nizozemskem, v Italiji, v Avstraliji, na Novi Zelandiji, na Irskem, v Španiji, Libanonu, Franciji, na Poljskem, v Južni Afriki, Izraelu, Grčiji, Bolgariji, na Hrvaškem, v Kanadi, na Norveškem, v Singapuru, Južni Koreji, na Švedskem, v Litvi, Latviji, Estoniji, Indiji, Romuniji, Rusiji, Ukrajini in na Kitajskem. Najbrž še kje.

Le pri nas ne. Pri nas namreč sploh ni nepremičninskega balona, kao.

.

22. februarja 2008 je VB podržavila banko Northern Rock. "Too big to fail", so argumentirali. Po tem, ko je 15. septembra 2008 bankrotiralo nekaj gigantskega, 640.000.000.000 $ velikega, Lehman Brothers - je bilo marsikomu žal, da tistega ni rešila država. "Too big to fail" je bilo tisto, in poglejte, kaj se je zgodilo... Islandcev je za eno Ljubljano, premajhni so, da bi bili "too big to fail" - in cela država je bankrotirala. Nek duhovitež je ustanovil spletno banko, za vloge je garantirala država, banka je bankrotirala, narodu pa tudi referendumi najbrž ne morejo več pomagati...

V Sloveniji je na srečo drugače. Pri nas je VSE "too big to fail". Ne le udbomafija, ne le "tekovine revolucije" - "too big to fail" je bil neki "manager leta" Danilo, da ga je Drni osvobodil iz aresta, "too big to fail" je gotovo tudi neki drugi "manager leta", Bine. Aresta od znotraj najbrž ne bosta videla niti neki Boško, niti neki Bavčar, ker sta "too big to fail". "Too big toi fail" je seveda naša banka, NLB, v imenu katere so nekateri posamezniki svojim prijateljem financirali tajkunske kredite ali pa samo zgrešene naložbe. "Too big to fail" so gradbena podjetja - ampak samo tista, ki davijo podizvajalce (ti so, izgleda, pogrešljivi). "Too big to fail" so razne prijateljske mreže, "too big to fail" so pomembni odvetniki (poznajo preveč skrivnosti). "Too big to fail" so vsa neštetokrat reciklirana politična imena. "Too big to fail" ni le LDS, ampak tudi SNS. "Too big to fail" ni le KK, ampak tudi Prijatelj.

V Sloveniji nepremičninskega balona itak ni, ampak tudi če je, ne more počiti. Ker je "too big to fail". Celovški dvori? Heh, "too big to fail".

.

Za konec razmišljajmo o tem, ali ne bi bilo bolje, če se država v imenu potencialnih kupcev stanovanj vendarle ne bi tako trudila reševati previsokih cen. Če se ne bi na vse kriplje trudila ne videti balona in ga zraven mašiti, če ne celo napihovati - namesto da bi stvari za spremembo prepustila trgu? Kaj če bi pustila stanovanjem, da se pocenijo?

Izgube zaradi zavoženih investicij pa naj počasi vendar prevzamejo tisti, ki so zanje odgovorni - pogoltni gradbeniki, banke, ki so na lepe oči prijateljem dodeljevale slabo zavarovane kredite, neinventivni nepremičninski mešetarji in naivni ljudje, ki so kupovali predrago. Na koncu so vse odločitve, tudi slabe, vendar sprejemali konkretni ljudje - politiki, direktorji, člani nadzornih svetov in kupci stanovanj - in zelo zdravo bi bilo, če bi za svoje slabe odločitve odgovornost in posledice končno prevzeli konkretni ljudje, ne pa skupna skleda.

(Tudi na Vesti)

.

Avtor izjavlja, da za svoje pisanje ne prejema plačil piarovskih agencij, lobistov ali interesnih skupin.

Slovenija ima talent

Sinoči so na POP TV zavrteli prvi del, pa sem se žrtvoval za svoja bralca in stvar pogledal.

.

Približno vem, za kaj gre, saj sem občasno spremljal American Idol z žirijo, sestavljeno iz Paule Abdul, nekega Randyja in famoznega Simona Cowella, ko je to pred 2 leti predvajala ena hrvaških privatnih televizij. Tisto je blo prav fajn, priznam.

Lani sem pa na hrvaški RTL televiziji občasno spremljal prvo sezono franšize, Hrvatska traži zvijezdu. Po podobnem kopitu kot POP TV je stvar že prej izvedla hrvaška Nova TV, ampak tistega ne lovim. Naslov je bil SuperTalent.

.

Hrvatska traži zvijezdu je pevsko tekmovanje, kot American Idol. In Hrvati so naredili dobro.

Predvsem je žirija, sestavljena iz neke bejbe, nekega Cetinskija in nekega Lisice (ki je do vratu vpleten v rabote slovenskega SAZASa), imela prezenco. Med člani je obstajala, kako bi rekel, kemija. Ma - lanska komisija (letos so baje zamenjali bejbo) je funkcionirala vsaj tako dobro, kot sam original!

Potem je pa tu še malenkost, da je nekaj kandidatov dejansko znalo peti.

.

Slovenija ima talent je zato precejšnje razočaranje. Čakarmiš je v vsakem pogedu car, ampak v žiriji zvodeni. Tudi tisti, ki je nekoč v Anteni pisal Zaupne besede, me je precej razočaral - pričakoval sem brezobzirnega cinika s prefinjenim okusom, tale pa se kar prehitro navduši... No, in potem je tu še neka kao znana bejba, za katero sem prvič slišal, ki pa sploh nima nikakršne prezence. Žirija pa predvsem kot tim ne funkcionira - med njimi ni kemije, nekam nekarizmatično in izgubljeno deluje ta komisija...

Ko sem gledal tekmovalce, me je bilo v dno duše sram pred Hrvati. Mater se bojo delali norca iz Slovencev. Adijo Savudrijska vala... Razen dveh izjem - fantiča z emo frizuro in nebeško lepim imenom, ki je po svoje zapel Claptona, in nekega 22-letnega očeta 7 otrok, ki je takorekoč prekosil Tošeja.

Saj - mogoče se jih bo pa enih par vendarle našlo...

.

Glavni problem je pa v tem, kako je oddaja zmontirana skupaj. Zvok je na sploh slab in čuden, zelo moteča je vsiljiva glasbena podlaga pod kandidati, ki nima z njihovim početjem nobene zveze, predvsem je pa strašno zanič zrežirano in zmontirano. Nekonsistentno, nekateri kar padejo mimo, čeprav so dobili "Ja", drugi imajo nesarozmerno preveč minut... Pogrešam standardno obravnavo vseh, ki se režiji zdijo vredni omembe - prihod, pogovor, nastop, ocena. Paciente pa se da v skupinah zmontirati v krajše "videospote". Ne steče, skratka.

POP TV, poglejte na RTL, kako se to dela!

.

Dajte nam, POP, raje Zrneca nazaj!

Barok in dvorni norčki

Barok je po svetu cvetel v 17. in prvi polovici 18. stoletja. V Sloveniji pa v glavnem z vsaj polstoletnim zamikom. Razumljivo je torej, da smo pri nas z nekajmesečnim zamikom zaznali tudi svetovno gospodarsko krizo.

Opozoril bi rad, da je kriza, kot jo doživljamo pri nas, zaenkrat posledica izrazite izvozne naravnanosti gospodarstva; pomanjkanje naročil, rast brezposelnosti, pa tudi kreditni krč in zmanjšanje osebne potrošnje - vse to je v glavnem odraz globalne krize, krize v državah, s katerimi naša država trguje. Reči hočem, da se pri nas mehanizem, podoben tistemu, ki je globalno krizo povzročil, še ni v resnici zagnal - vse, kar zaznavamo, je zaenkrat le posledica, kako bi rekel, posledic.

.

Kriza

.

Povod za svetovno finančno krizo je bil pok nepremičninskega balona v ZDA, leta 2006. Po tistem so začele cene nepremičnim drastično padati. Nekateri pravijo, da se po poku balončka padec umiri po 6 letih, nekateri da je dno že mimo, v vsakem primeru pa je (bo) padec cen vsaj 30%.

Tudi če rečemo, da je vzrok za krizo poceni denar po poku dot.com balončka, ki je vzpodbudil nepremičninski, pa tudi potrošniški in borzni bum, ali pa pomanjkljiva regulacija finančnih trgov in trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti - se je stvar zalomila šele s pokom nepremičninskega balončka. Vsi tisti novi, domiselni papirji, so nekako povezani s hipotekarnimi krediti. In zalomilo se je, ko je vrednost nepremičnim padla pod znesek hipotek.

In če vsemu temu, temu globalnemu fenomenu, rečemo "barok" - je jasno, da imamo v Sloveniji zaenkrat opravka z "barokom" le v smislu, da je tu in tam kdo "uvozil sliko baročnega slikarja". Ampak svojega "baročnega dvorca" pa še nismo zgradili - oziroma, če to prevedem iz metafore: naš nepremičninski balon še ni počil.

.

Baročni dvorec

.

Celovški dvori so skoraj končani. Stvar malce zamuja, investitor pa je tik pred propadom. Ampak vesela novica naj bi bila, da bo Ljubljana dobila kar 833 novih stanovanj.

Zdaj pa tako. Recimo da obstaja družina, ki ima 2 otroka. Pa pogleda to čudo, Celovške dvore, če imajo zanjo kako primerno stanovanje. Takoj je jasno, da je gostota poselitve parcele, kjer je nekoč stala Avtomontaža, izjemno visoka. Takoj je jasno, da je večina stanovanj obsojena na "razgled" v tuje spalnice, da bo to soseska spuščenih rolet, ali pač voaerjev in exhibicionistov. Ampak - v redu, treba je pač sprejeti kak kompromis, stanovanje bo le novo, sicer bo pa to itak srednjeročna rešitev, ta mlada družina se nekoč kasneje vidi v hiši v predmestju.

Pa začnejo izbirati. Med temi tlorisi. Iščejo tako stanovanje, da bi imel vsak otrok svojo sobo. Iščejo in iščejo, pa najdejo tole:

.

Stanovanje 1

Obup! Iz predsobe se resda da priti v spalnico, ampak otroški sobi sta dostopni le skozi kuhinjo. Človek bi pričakoval, da bosta spalni in dnevni del funkcionalno ločena, ne pa... Tole pač izgleda kot samska jazbina s prostorom za služinčad. Ko se bi japi odpravil iz spalnice v dnevno sobo gledat TV, bi se gospodinja iz kuhinje hitro skrila v svojo luknjo, iz sosednje pa bi prilezel butler in mu postregel Cedevito, ali karkoli pač pijejo...

Glede na to, da je razporeditev za omenjeno družino neprimerna, bi morala biti vsaj cena ugodna. Pa poglejmo. Stanovanjhe ima na papirju dobrih 142 kvadratov. Ampak od tega je 30m2 nekakšne "lože" in 15m2 shrambe v kleti. In za teh 97 kadratov zahtevajo, pazi, 142 krat po 3.600 ojrof! 512k ojrof, zraven pa prištejte še nekaj 10k za nakup 2 parkirnih mest! Ja pa saj so znoreli...

.

Stanovanje 2

Tu je stvar vsaj za odtenek boljša - če odmislimo "teraso", "ložo" in "shrambo", ostane 102m2, pri čemer ima vsaj en otrok dostop v svojo sobo iz veže. Nekje na polovici med kuhinjo in dnevno sobo pa bo svoja vrata iskal le eden, oj, kakšen napredek... In cena? Za dobrih 100 kvadratov stanovanja z ne preveč posrečenim tlorisom - zahtevajo 638k ojrof! To je brez obveznih parkirišč. Ja tile pa res niso pri pravi...

.

Stanovanje 3

Tu je pa tako - spalni in dnevni del sta v nekem smislu sicer ločena, je pa nekdo vhod naredil na skrajnem koncu spalnega dela, tako da je treba vrečke iz trgovine do kuhinje nositi skozenj, s čimer stvar malo, no, zvodeni. Je pa res, da lahko tudi drugi otrok v svojo sobo pride iz veže, kakšen neverjeten arhitekturni dosežek, končno!

No, tudi to stanovanje je kontaminirano z nekakšnimi "ložami", če odštejemo še "teraso" in shrambo v kleti, pa ostane kar 134m2. In cena? 701k ojrof + obvezen nakup garaž! Ampak za milijon dolarjev bi lahko tale družuna kupila pol Floride...

.

Stanovanje 4

Tole je že bližje - podobno je normalnemu stanovanju za družino z dvema otrokoma, brez "lože" in shrambe pa je veliko 92m2. Ta minimum v Celovških dvorih stane 306k ojrof + dve garaži. Ne vem, ne vem - tole pač ni lokacija na Manhattanu v prvi vrsti ob Centralnem parku. In vendar za to luknjo zahtevajo finančni ekvivalent 14,57 velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo, po 21k ojrof, + garaže. Pa od kod...

.

Stanovanje 5

Še bolj jim je všeč tole - razporeditev, če odmislijo tisto neuporabno preozko "ložo", je čisto normalna. Možnosti "kroženja", da bi se dalo torej iz enega prostora v drugega priti po različnih poteh, še vedno ni, čeprav je bil to standard že v Fužinah - ampak glede na ostala, je to stanovanje še vedno "majka". Za 108 kvadratov, če odmislimo "ložo", "teraso" in shrambo v kleti, pa zahtevajo 654k ojrof. Brez obveznih garaž. Jup, na Floridi imajo tudi vreme lepše...

.

Stanovanje 6

Tudi to bi bilo v redu, če le ne bi bilo nekam mračno... Okna so le na eni steni - kuhinja, kopalnica, WC in tista "garderoba", ki bi se jo sicer dalo uporabiti za sobico, pa so brez. Poleg tega je dnevni del, se pravi dnevna soba z jedilnico in kuhinjo - nekam izrazito majhen, manj kot 28 kvadratov. No, za teh 92m2 zahtevajo 351k ojrof. Ja pa saj se hecajo... Cena je brez obveznih garaž.

.

Stanovanje 7

Razporeditev spominja na stanovanje št. 1, je pa, treba je priznati, uporabnejša za omenjeno družino. Je pa malo manjše. Za 87 kvadratov, če odmislimo "ložo" in shrambo, pa zahtevajo 311k ojrof. Jao, jao. Brez garaž.

.

Stanovanje 8

Končno stanovanje, ki je malo zanimivejše. Bivalni in spalni del sta vsak v svoji etaži, funkcionalno vse štima, tloris b.p. Če odštejemo vse "lože", "terase", "zimski vrt" in shrambo v kleti, ostane 121 kvadratov. Prav lepo stanovanje se zdi, primerno za družino z 2 otrokoma. Ampak zanj, primite se za stol, zahtevajo 850k ojrof! Ja pa a so z Marsa padli?! In to brez obveznega doplačila za garaže... Stanovanje v bloku, s čudnim razgledom, s čudnimi sosedi - pa tile niso normalni...

.

Po tem, ko je neka navadna slovenska družina pregledala, kaj se skriva v famoznih Celovških dvorih, se osuplo sprašuje, kaj je huje - kupiti katerokoli stanovanje za oglaševano ceno, ali pa se Dildomafiji prepustiti kar v osebno obdelavo, saj se razumemo... Zdi se ji skratka, da so tile Dvori namenjeni predvsem dvornim norčkom...

.

Slovenski balon

.

Po vsem svetu so cene nekako v zvezi s ponudbo in povpraševanjem. Razen v Sloveniji, seveda. Pri nas je število nepremičninskih transakcij v zadnjem letu praktično zamrlo - nikomur pa še ni padlo na pamet, da bi ceno opazno spustil.

Če je res, kar se govori - da je Vegrad s svoim "baročnim dvorcem" zavaroval vsaj toliko kreditov, kolikor bi iztržil za vsa stanovanja, če bi jih uspel prodati za oglaševano ceno - potem imamo problem.

Ne le problem izpuhtelega denarja - kljub strašni zadolženosti naši vrli gradbeniki, baje, praviloma ne plačujejo podizvajalcem in izkoriščajo delavce; denar, ki so si ga na veliko sposojali pri bankah, dokler so ga še "metale iz helikopterjev", pa je, se reče, "izpuhtel v denarna nebesa". Ne le problem pomanjkanja dela, odvečnih delavcev in zastoja vlaganja v nove nepremičninske projekte. Ne le problem, tudi to prihaja na dan, kastne družbe - kjer v nominalno pravni državi za denimo nadure in dežurstva zdravnikov velja evropski pravni red, za nadure in dežurstva gradbenih delavcev pa tisti Demokratične republike Kongo. Problem ki ga imamo, je problem zatišja pred viharjem. Pred velikim pokom.

.

Če je kaj jasno, je jasno to, da se stanovanj v Celovških dvorih ne da prodati za denar iz Vegradovega cenika. Banke pa gigantskih kreditov tudi ne bodo v nedogled reprogramirale, če so zavarovani le z latentno, željeno ceno, ki pa se je na trgu ne da doseči. Investitor cen tudi ne more spustiti do nivoja, ki ga trg prenese, ker z morebitnim izkupičkom niti teoretično ne bi mogel povrniti dolgov bankam, novih projektov pa tudi ni na vidiku.

Druga pot je torej skozi prisilno poravnavo ali stečaj, in vnovčevanje garancij. Banke bi, skratka, namesto denarja Vegradu zasegle stanovanja. Ampak banke vejo, da bi s prodajo na dražbah za ta stanovanja uspele iztržiti mnogo, mnogo manj od prej omenjenih zneskov. Tudi ta pot, ki se na prvi pogled zdi za davkoplačevalce ugodnejša, pa ni dosti boljša. Kdo, mislite, da bo na koncu (spet) saniral denimo NLB, ki je večinski državni lasti? Tako je, davkoplačevalci.

.

Čeprav se je stvar, se zdi, moralno in politično že sesula, pa je v Sloveniji trenutno pomembnejše zatišje, ki vlada na nepremičninskem trgu. Četudi krizo posredno že krepko čutimo, in četudi je bila situacija ob poku nepremičninskega balona v ZDA za odtenek drugačna (vsaj zaradi izjemno visoke osebne zadolženosti ameriških državljanov), se bojim, da se bliža čas, ko bo "barok" vzcvetel tudi lokalno, pri nas. Pat pozicija, ko transakcij praktično ni, cene nepremičnin pa investitorji in banke še vedno umetno držijo blizu absolutno rekordnih - se bo slej ko prej končal z Velikim Pokom. In ko bo nepremičninski balon počil tudi pri nas, se bomo naenkrat soočili še z vsem tistim, kar so ZDA "prebrodile" v zadnjih 4 letih.

Teoretično bi nas lahko rešili tisoči morebitnih dvornih norčkov, če bi nenadoma prileteli z Marsa skupaj z neomejeno denarja in se za 200 milijonov ojrof naselili v Celovških dvorih, ter brez barantanja pokupili tudi vse ostale slovenske "baročne dvore" - ampak malo sem računal, pa je verjetnost izredno majhna...

Hudo bo.

.

Pok.

(Tudi na Vesti)

Trenutek resnice

Predzadnjič ko sem preveril, je bila naša republika žrtev permanentnega posilstva. Pravkar sem se spet ozrl naokoli in ni treba biti ravno rocket scientist za ugotovitev, da se gang-bang nadaljuje.

.

Goršek je zadnjič prijavil, da jih preiskovalni sodnik zelo redko počasti z obiskom na prizorišču zločina. V par 100 primerih pasjih ugrizov ga ni bilo niti enkrat.

V isti sapi je povedal, da je razumljivo, da so KK nemudoma obvestili o pasji zadevi. Češ da je je šlo ja za izjemno zadevo, kjer je oseba celo izgubila življenje.

.

No, zdaj je povsem jasno, papirji so zunaj - da policaji tožilstvu niso predstavili okoliščin zadeve. O vsebini garaže je preiskovalni sodnik izvedel šele 5 ur po tem, ko so svoje delo začeli policaji.

Ker smo vsi videli neko podministrico Sonjo Bukovec, kako se hkrati s policaji, še v večernem mraku, sprehaja znotraj zavarovanega območja, in njen pogovor z B-jevo sestro o telefonskem pogovarjanju z Mirotom, mene par stvari zanima:

- Kako da je policija KK obvestila le zaradi "minorne zadeve pasjega ugriza", če pa je Goršek povedal, da v takih primerih stvari niti preiskovalni sodnik ne obišče?

- Ali je Policija KK obvestila tudi o tistih okoliščinah, ki so namigovale na sum kaznivega dejanja (posiljevanja psov)? Če da, zakaj ni hkrati ali prej o tem obvestila tudi tožilstva, da bi imel preiskovalni sodnik pravno podlago za prihod?

- Če ima KK privilegij, da jo Policija sproti obvešča o posameznih zadevah - do katerega kolena po sorodstveni ali prijateljski liniji je ta privilegij zagotovljen?

- Če KK določeno zaupno zadevo izda Mirotu - je to zakonito ali zloraba pooblastil?

- Kakšna je to država, če se po prizorišču mirno sprehaja neka Sonja Bukovec, preiskovalnega sodnika pa od nikoder, pa če na prizorišče telefonari Miro, najbrž ravno v zvezi z zadevami, ki jih je Policija zamolčala celo preiskovalnemu sodniku?

- Ali obstaja kakršnakoli pravna podlaga, podzakonski akt, zaupna uredba, karkoli - ki določa, da je treba o stvareh, v katere je vsaj posredno vpleten, še pred preiskovalnim sodnikom - obvestiti Mirota?

.

V kontekstu Zalarjevega spora z BB - seveda pričakujem, da se bodo slovenski novinarji nemudoma zapodili med zgoraj omenjene akterje in stvari pojasnili, na veliko veselje našega naroda in njegovega zaupanja v pravno državo.

.

Če bi bilo odvisno od mene, bi pa zaradi podobnih primerov najraje inštitucionaliziral oddajo Trenutek resnice z Jonasom vred. Zadnjič sem jo gledal, ko je bil na stolu prvorazredni (resnično, sploh v primerjavi s siceršnjimi, ž klasnimi kandidati) tekmovalec Artur Štern. Podlegel je pri vprašanju na temo zaupanja LaToyi v zvezi z vzgojo njegovih otrok. "Razum" je govoril eno, telo pa je izdalo resnico, bilo je zelo poučno.

Se vam zdi, da so nekateri ljudje tako izvežbani v laganju, da verjamejo že sami sebi? Ni panike, le svoj Trenutek resnice morajo dočakati.

KK, upaš?

Ideja za dar

Vesela novica! Končana je najnovejša, dvestosedemintridesta po vrsti.
Ovce na platnu™ so čisto majhne slike, a čisto prava olja na lanenem platnu.

Ovčka je lahko čudovito darilo - poslovnemu ali življenjskemu partnerju, mladoporočencema, razredničarki, Abrahamu...
.
Podari Ovčko!
.

Update 17.3.10:

No, ker so ravno končane še spodnje 3, jih pa kar zraven dam:

.

Še 8 jih je padlo

Nazadnje so padle Samo mrtev moški je dober moški, Blagoslov zemlje, Laž v postelji, Glad, Iščem impotentnega moža, Viktorija, Navali na moške in Pan, v tem vrstnem redu. Pol jih je napisal nek norveški nobelovec in ljubitelj nacistov, pol pa neka danes 53 let stara blond Nemka. Ker je zadnja od njih padla že pred dobrim mesecem, po tem pa je padel že dober ducat novih, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo.

.

Samo mrtev moški je dober moški / Gaby Hauptmann, 1996

Chicklit rad berem, in tale naslov je obetal nebesa - bil sem pa kar malo razočaran. O neki preveč preračunljivi, preveč brezobzirni in preveč bogati vdovi je tole, da bi se jaz z glavno junakinjo lahko identificiral. Kako bi torej svetoval... Meni, ki marsikaj prenesem, se zdi knjiga sicer čisto zabavna - slovenskim ženskam je pa ravno ne bi silil v branje. Za vsak slučaj. Just to be on a safe side...

.

Blagoslov zemlje / Knut Hamsun, 1917

No, tole je pa pravi biser. To je kot Geneza, le da ni o stvarjenju Sveta, ampak Kmetije. Slovenija je polna kmetij, Kmetijo smo imeli tudi na TV, zadnje čase pa se zdi, da je cela republika postala nekakšna Kmetija. Zato to izjemno delo, vsaj zaradi uvodnega dela, kjer Človek ukroti Naravo, resnično vsem toplo priporočam v branje. Protagonisti so resda malo čudaški, ampak - nije ni Slovenija Švajcarska.

Za to je Hamsun leta 1920 dobil Nobelovo nagrado, in prekleto si jo je zaslužil. Zanimivo je pa tudi, da je po tem, ko se je leta 1943 osebno srečal z njim, Reichministru za PR Josephu Goebbelsu poslal svojo Nobelovo medaljo, v znak občudovanja. Čeprav je svojo Nobelovo podelil Goebbelsu, je tale knjiga vseeno fajn. Preprosta, ponižna in čudovito lepa knjiga o Naravi in Družbi, kot sta bili nekoč, in o Človeku, kot vedno bo.

.

Laž v postelji / Gaby Hauptmann, 1997

Chicklit rad berem, tole duhovičenje me pa ni ravno pretreslo. Neka bejba spi s svojim RTV šefom, potem jo pošlje čez lužo, tam pa si nagleda drugega tipčka. Nič posebnega.

.

Glad / Knut Hamsun, 1890

Nek kritični intelektualec klošari po Kristjaniji v času, ko se še nikomur ni niti sanjalo, kaj so to hipuzli, kaj šele da bi pomislil, da jo bodo kasneje hipuzli zaskvotali, okupacija pa še vedno traja. No, ker je preveč intelektualen, da bi se prijel kakega dela, bije notranji boj z lakoto in vzdrževanjem igranega imidža. Ko uspe objaviti kratko zgodbo, čuti neznansko zadoščenje, z izkupičkom pa si kupi tudi žemljo. Sreča tudi neko bejbo, komaj pa se je znebi, jo začne pogrešati in neuspešno iskati. Prespati uspe v toplem arestu, češ da dela nekakšno raziskavo, zastonj zajtrku pa se odpove, ker je preponosen, da bi priznal, da je lačen. Kapitulira in se prijavi za mornarja na neko ladjo, zapusti Kristjanijo.

Kratko, a sladko. Zelo priporočam!

.

Iščem impotentnega moža / Gaby Hauptmann, 1995

Chicklit rad berem in tale naslov je obetal. No, neka prepotentna bejba izračuna, da ji grejo potentni tipi na kurac. Zato objavi oglas, da išče lepega, pametnega in uspešnega, a obvezno impotentnega. Nekaj jih testitra, ko ima, kar je izračunala da je hotela, pa usmerja vse napore v to, da bi ga spreobrnila. Konec je tako predvidljiv, da ga lahko tudi razkrijem - eh, pa ga ne bom, naj bo.

Gaby priporočam, da lahko po istem kopitu naštanca vsaj še garantirano uspešnici Iščem geja za moža in Iščem samozadostnega moža - če se ji ne da, se ji pa ponudim za ghost writerja.

Nič posebnega, urco sončenja pa le popestri.

.

Viktorija / Knut Hamsun, 1898

Mlinarjev sin cilja na bejbo iz višje kaste... Kratko, a nič posebnega.

Zato naj tu raje omenim, da je Hamsun med drugim napisal zelo lep nekrolog Adolfu Hitlerju. Med drugim je ocenil, da je bil Hitler "borec za človeštvo", "prerok evangelija resnice za vse narode" in "reformator najvišje sorte". Hudirja.

.
Navali na moške / Gaby Hauptmann, 2006

Chicklit rad berem, ta knjiga pa se poleg lepega naslova ponaša tudi s posebej vabljivimi platnicami. No, eni bejbi je en tip ravno ušel, že pa si je nagledala novega. Poleg navaljevanja na moške pa se ukvarja tudi s kariero, vzgajanjem 2 hčerk, z gospodinjstvom in igranjem golfa. Dovolj zabavno, spet pa ne ravno izjemno.

.

Pan / Knut Hamsun, 1894

Nek vojak v baraki sredi gozda srečno živi s svojim pesom. Potem se pojavi neka bejba in mu zmeša glavo. Ta bejba pa ne seksa samo z njim, ampak si jih išče tudi okoli. Na koncu se naš vojak obleče v najlepšo uniformo in gre k njej na obisk, da bi ji dal cvaj. Bejba pa si za spomin poželi njegovega pesa. Ker ima naš junak svojega pesa zelo rad, kurbi pa ne zaupa, saj se boji, da bo njegovega pesa zlorabljala, ga ustreli in ji za spomin pošlje kadaver, sam pa odide v vojsko.

To je prekrasen romanček že sam po sebi, zaradi določenih očitnih razlogov pa je izjemno pomemben prav za Slovenijo. Res, zna biti, da gre za prvi, preroški roman o Dildomafiji. Tudi tu se sicer ne ve, ali bi tista bejba njegovega pesa dildirala ali ne, jasno je edino, da je kuža padel pod streli. Toplo, toplo priporočam!

.

Evo, pa je.

Lahko noč.

Državni udar

Padli za svobodo

.

Bistvo pasje afere ni v procesnih podrobnostih vrnitve nevarnih štirinožcev lastniku.

.

Kužki so žrtvovali svoja življenja,

da bi opozorili na to, da so žrtev dolgoletnega sistematičnega posiljevanja, da je elita

izgubila stik z realnostjo, da je celotna družba

talec takih in drugačnih omrežij in da je

medijska scena podvržena cenzuri.

.

Življenja so žrtvovali, da so pokazali, da je Slovenija gnila.

Ampak niso umrli zaman - odslej bo marsikaj drugače.

.

Dildomafija proti plebsu

.

Včeraj je minister Pogačnik odstopil. To mi ni všeč, ker nas je s tem prikrajšal za parlamentarno razpravo o interpelaciji. Smo pa seveda vsi slišali Pahorja, da bomo zadevam kljub temu prišli do dna - in treba ga je seveda držati za jezik.

No, razprave o interpelaciji pravzaprav ne bom pogrešal. To bi bil teater s figo v žepu. V početju SLS in SDS, to je preveč očitno - ni bilo pravega žara. Še največ ga je bilo pri Jelinčiču, ampak ta je vmes že javno priznal, da se mu zdi podmizno mešetarjenje z glasovi SNS nekaj normalnega - četudi bi torej tole zadevo kazensko preživel, bi moral biti politično mrtev.

Žerjav se zdi poštenjak - najbrž najprej niti sam ni vedel, da je bila v zadevo Baričevič globoko vpletena SLS (Sonja Bukovec, Deja Baričevič - pa tudi za Vido Čadonič Špelič se zdi, da je od začetka igrala po tistem konspirativnem planu) - ampak žar ga je hitro minil.

Težko bi bilo tudi ne opaziti očitne zadržanosti sicer precej bolj zagnane vodilne stranke opozicije. Tudi Janša je čudno dolgo molčal. Interpelacijo SLS je podprl precej mencavo.

.

Čeprav je Školjčeva shema nastala kot del kampanje LDS za ublažitev škode, je vseeno uporabna (če zanemarimo čudna razmerja v velikosti fotografij). Hobotnica se razprostira široko, nikakor ni omejena na nominalno levico. Nekaj pa vseeno manjka.

18.2. je Barsos sklical tiskovno konferenco, kjer je zavrnil kakršnokoli povezavo z afero Baričevič. Pazi zdaj to - PR performance so izvedli v galeriji Equrna. Nobena skrivnost ni, da Equrna pripada dinastiji Brejc - Virant, povezave s SDS in Zborom za republiko ni težko najti. Stvar me je, priznam, precej začudila - nekako ni v navadi, da bi v Equrni gostili tiskovne konference zasebnih podjetij. Glede na občutljivost dildomafijske afere enostavno ne razumem, kaj se je bilo Equrni treba vpletati v zadevo. Lahko pa to dovolj razločno berem kot navodilo SDS bazi: "Ne vtikajte se v pasjo zadevo!"

.

Afera Dildomafija je razkrila, da je Slovenija talec omrežij. Da pravila ne veljajo za vse enako. Da ne obstajata leva in desna elita (spomnil sem se nekega Franeta Adama), ampak ena sama politično-gospodarska elita - in plebs. Da so mediji navajeni plesati po šepetu močnih PR agencij in drugih lobistov. In da je celotna politika v krču, v pat poziciji.

Politična elita se pri nas sploh ne obnavlja - v glavnem 20 let gledamo ista imena. V vseh možnih kombinacijah smo jih že videli, nekateri so zamenjali po 5 strank, vsak je že z vsakim nečistoval, koaliral ali vsaj koitirali. Ne govorim o strukturiranju nominalne levice in desnice - duhoviteži prestopajo med bloki! Pucko je le eden, ampak puckov je nešteto.

Po 20 letih burne tranzicije - tile eni in isti obrazi vsi o vseh vse vedo. Nobena afera se ni razčistila - zapor sta videla le tisti Danilo K, ki ga je izvlekel Drni, in Šuštar, ki so ga slučajno dobili z roko v marmeladi. Nihče nima interesa, da bi se kaj razčistilo - raje si grehe beležijo v skrivne zapiske in dopolnjujejo kartoteke. En drugega imajo v šahu in to je edina garancija miru - povsem enako, kot svetovni mir zagotavlja jedrski arzenal velesil. Da je to konec parlamentarne demokracije, nikogar ne skrbi. Razmerje med nominalno levico in desnico, pa med kakršnokoli kombinacijo pozicije in opozicije - že davno ni več iskreno. Če se kompletna politična nomenklatura pod mizo medsebojno drži za goltance, parlamentarna demokracija ne more funkcionirati. Vse, kar vidimo, je farsa. Zares se trguje le pod mizo.

.

Naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha!

.

Ker so, resnično se zdi, vsi pokvarjeni, se je v naši močvari vsak poskus razčiščevanja velikega kriminala končal s tovrstnim sklicevanjem na Sveto pismo. In še jaz se križam, ko berem današnje forume.

Jasno je, da KK ni nobena devica - marsikaj bo morala še pojasniti. Ampak dokler nasedamo na zgovarjanje na vezano trgovino: "Kako boš ti mene - poglej se, jaz bi moral tebe!", se ne bo nič premaknilo. Ja, bolje bi bilo, če bi se stvari raziskale že kdaj prej - ampak to ne pomeni, da katerekoli posamezne zadeve ne bi smeli presojati neodvisno od vseh drugih in izključno glede na zakonitost. Če je vsa tista teatralnost Čiste lopate zvodenela brez epiloga, ne pomeni, da mora tudi ta! Pa naj se začne z Južno, čeprav je "Janšev"! Pa naj se začne z Jelinčičem, čeprav je rekel, da ni član Dildomafije! So what - to in to je kaznivo, plačaj!

Če se pa kdorkoli spomni še kogarkoli ali česarkoli drugega, naj prijavi, naj se razišče. Konec vezane trgovine!

.

Glasovi in nepremičnine - dobra roba!

.

V akciji Prijatelj - Pogačnik - Jelinčič je prišlo na dan, da je na določen način trgovati s poslanskimi glasovi in nepremičninami - kaznivo. Nešteto podobnih primerov se spomnim, ki so se končali brez epiloga, celo brez ovadb, zato je stvar izjemno poučna. Ampak če se končno uveljavljajo standardi, lahko skozi novo prizmo presojamo marsikaj.

Nekoč je direktor Stanovanjskega sklada Edvard Oven v času mandata čudno obogatel, pa nikome ništa. Nekoč je državna sekretarka na finančnem ministrstvu Milojka Kolar čudovito trgovala z zemljo izolske bolnice - pa nikome ništa. Nekoč se je zdelo, da so razkrinkali mafijske posle SLS pri trgovanju s parcelami Sklada kmetijskih zemljišč - pa so ovadbo Marje Majer Cuk čudežno zavrgli. ...

Najdražje avtoceste na svetu imamo - pa se kobajagi ni niti enkrat zgodilo, da bi razni funkcionarčki zastonj kupili zemljo, nato pa čeznjo zlobirali potek trase in si omastili prste z odškodninami... Naša Primorska je kot iz škatlice - in enkrat samkrat se ni zgodilo, da bi ugledni omreženec praktično zastonj od občine kupil parcelo s podrtijo, katere vrednost bi se čez noč postoterila... Res, fajn se mamo.

.

Ampak ker nas je Policija končno naučila, kaj je narobe, lahko s pridobljenim znanjem nekaj konkretnih zadev podrobneje pogledamo.

Narobe je poceni kupovati in drago prodajati za znanega naročnika, so oznanili Prijatelju. No, leta 1994 je tiskarna Ljudske pravice dala naprodaj svojo stavbo, ampak država je ni kupila, ker je ekspertiza, ki jo je pripravil prof. dr. Roko Žarnič iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, danes minister za okolje, pokazala, da zaradi potresne neustreznosti ni primerna za selitev Pravne fakultete. Stavbo je za 13,3M dojčmark kupil nek Center za gospodarsko svetovanje. Nato je senat Pravne fakultete v dogovoru z Gabrovim Ministrstvom za šolstvo in šport dal pobudo, da se stavba kupi in vlada je junija 1996 sprejela sklep, da bo kupila stavbo od Centra. Nakupna cena je znašala okrog 18 milijonov nemških mark ali za 4,7 milijona več kot malo prej (36 % več) - in nikome ništa.

Narobe je nenačelno trgovati s poslanskimi glasovi, so oznanili Jelinčiču. No, leta 1996 je nominalna desnica zmagala na parlamentarnih volitvah, ampak ker je kao samoumevno (!?), da se poslanca manjšin prištejeta k nominalni levici, je za Drnovškovo vlado zadoščal prestop nekega Cirila Pucka. Pazi, iz SKD v LDS! Iz enega bloka v drugega! Nakup Pucka je v posmeh izidu volitev - omogočil levo vlado! Pazi, ni šlo za obljubo parcele za gradnjo piramide - šlo je za vladni mandat v času tranzicije! In nikome ništa.

Ampak zanimiv je tudi čisto svež primer - v aktualni koalicijski pogodbi, celo v programu, s katerim so zmagali na volitvah, piše, da bodo ukinili možnost dvojnega, župansko-poslanskega funkcionarstva. Pazi - s tem programom so bili izvoljeni. Pazi - pred glasovanjem so se prešteli, glede na javno zatrjevanje bi morali stvar izglasovati! Pa je niso. Večina poslancev županov je v zameno za lastno korist - zlorabila same sebe. V notranjih bitkah teh junakov koalicije - so župani podkupili poslance. Vsak teh poslancev-županov je prodal svoj drugače deklarirani poslanski glas - svojemu osebnemu županskemu interesu. Policija tu ne potrebuje prisluhov - trgovina je povsem na dlani! I nikome ništa.

.

Dovolj je žoganja!

.

Nehajmo govoriti o "naših" in "vaših". Dobro, na začetku tranzicije mi je bil Omanov idealizem: "Ni važno, če je pismen - glavno je, da je naš," simpatičen. Ampak Slovenija je 20 let kasneje že stara kurba. Neštetokrat posiljena, na vse načine, v vseh možnih kombinacijah. Potrebna... No, potrebna je predvsem korenite prenove. Nategovanje obraza in pumpanje sala ne bo dovolj - zdraviti je treba kronične bolezni.

Politika je pri nas delovala kot toleriranje fevdov. In končno se zdi, da je ta tabu padel. Nihče ne sme biti nedotakljiv. Tisti, ki zasedajo položaje, kjer se sprejemajo vplivne odločitve, pa morajo biti skrajno nadzorovani.

Res je, LDS kontrolira 2 državotvorna resorja, pravosodje in notranje zadeve, kar ni higienično. Po forumih je zato zadnje akcije Policije, opazil sem, popularno opisovati kot osebno maščevanje Katarine Kresal. Še več - Jelinčiča naenkrat lahkotno predstavljajo kot nekakšnega absolutnega pozitivca, ki je nedolžna žrtev njene zarote. Kar je debilno - tip je vendar pod mizo Pogačniku prodajal vse, za kar se je javno zavzemal, a ne. In strah, da je Policija talec LDS, je po moje odveč. Tudi če se je tako začelo - je duh ušel iz steklenice.

Ne le, da se za goltance ne držijo več pod, ampak nad mizo (Jelinčič in KK bosta vsaj nekaj časa obračunavala javno in odkrito) - padli so tabuji in klima v družbi se je spremenila. Ljudje so postali pozorni, novinarji so se naenkrat prebudili - zdi se, da se v družbi spet končno vzpostavljajo prave vrednote. Policija, sploh okrepljena z dobro plačanimi kriminalisti iz FBI - se bo, ali pa se že začenja obnašati drugače. Slej ko prej bo odrekla pokornost politiki, nehala bo iskati podmizne kravje kupčije. In nagradne bonuse začela iskati v ugledu pred ljudstvom. Res.

.

Iz tele politične krize, krize odsotnosti vrednot in sprevržene morale - nas lahko spravi le delovanje inštitucij pravne države. Ne politika - ampak avtonomija nadzornih inštitucij. Nadzor mora biti oster, brezobziren. Nadzorne inštitucije morajo politični nomenklaturi zrasti čez glavo.

Zato sem vdor organov represije v slovenski Parlament spremljal z naklonjenostjo. Ni kaj - tako globoko smo zabredli, da mora politične kulture, osnovnih norm parlamentarne demokracije - Parlament naučiti Policija.

Stvar ima le eno lepotno napakico. Kadar kje po svetu nadzor nad državo prevzame organ represije, temu rečemo - državni udar.

(Tudi na Vesti)

Vodni top

Glej, glej - naenkrat ga več ne rabijo.

Namesto tega bodo naročili pravega.

.

Uradna razlaga je taka:

Vodni top se rabi za zalivanje ljudi na ulicah in trgih. Ampak če bi šli ljudje na ulice in trge, bi imeli ledeno dobo demokracije (kot je nedavno izračunala ministrica, ki rabi vodni top). Vsi pa vejo, da je ledena doba mrzla - če je mraz, pa voda zmrzne. Jasno je zato, da bi se v primeru ledene dobe demokracije curek vodnega topa spremenil v gigantski leden dildo. Pese bi sicer fršlok, ampak ljudje na trgih in ulicah bi se pa gigantskemu ledenemu dildu verjetno smejali. Oblast pa rabi vodni top zato, da bi se je ljudje na trgih in ulicah bali, ne pa da bi se ji smejali.

.

Zato so nakup lepega novega vodnega topa skenslali, češ da je stari še vozen.

.

Lahko noč.

Verouk v šolah

Nič ni spornega, če v šolah učijo o verstvih. Bolj problematično je s konfesionalnim veroukom.

Sam katoliškega sicer nisem bil deležen, ne v šoli, ne zunaj, imam pa izkušnjo s komunajzarskim veroukom - celo ministrant sem bil. Ko je bil Bog še živ, so nas iz vrtca gnali ministrirat ob Celovško, opremljene z zastavicami, da smo mu na slepo mahali, ko je čez kako uro mimo zdrvela kolona med seboj prehitevajočih se črnih mercedesov. Ko je imel rojstni dan, so nas, opremljene z zastavicami, gnali mahat na stadion v Šiški, kjer so odsotnemu na čast kolegi šolarji na zelenici izvajali "figure", pa tudi molilo se je. Kasneje, ko je bil Bog že mrtev, smo v šoli dobili novo ministrantsko opravo - rdečo rutico in kapo, imenovano po Njem. Na Celovški ga tedaj nismo več pričakovali, Njegov rojstni dan pa so nas seveda še vedno gnali obhajat. No, pa saj ga obhaja še današnja študentarija...

Podobno kot počnejo muslimani, pa tudi katoliki tu in tam, odkar je rehabilitirana latinska maša - je bilo tudi za komunajzarske molitvice značilno, da so se vsaj delno izvajale v tujem, se pravi izvirnem jeziku. Najbolj znana je seveda tista: "Druže Tito mi ti se kunemo...", lepe so pa tudi "Druže Tito, ljubićice plavo..." ali celo "Druže Tito, ružice rumeno...", da narodne, "Za zakletvo Titu ja spevo sam stih...," ne omenjam. Ob raznih prilikah smo morali pritegniti tudi uglasbenim psalmom tipa "Šivala je deklica zveezdo, oj zvezdo ardečo kot kri...", pa "Na juriš, na juriš, na juriš...", da o "Sredi pušk in bajonetov...", ne govorim. S prepevanjem svetopisemskih psalmov se še danes ukvarjajo razni "partizanski pevski zbori", ekvivalentno pač tercjalkam na koru...

Imeli smo tudi ministrantsko himno, takole je šla: "Mi smoo slovenski pionirji...", še več - vsaka šola je imela svoj "Ministrantski odred". Molilo se ni pod križem, ampak smo imeli fensi simbol iz srpa in kladiva. Sicer pa so naše maše najraje okrasili kar z veliko sliko Boga. Slika Boga je spadala tudi v obvezno opremo vseh šolskih učilnic, vseh pisarn in vseh javnih prostorov. Jup, za razliko od muslimanskega, je bilo komunajzarskega Boga zapovedano upodabljati.

Tudi pozdrava so nas naučili pri verouku, takoj v prvem razredu osnovne šole. Namesto "salam alejkum" ali "hvaljen Jezus", pa je šlo takole: tršica je, boksajoč se v glavo, zarjula: "ZA DOMOVINO!", veroučenci pa so planili pokonci in, knockoutirajoč se v sence, zarjuli nazaj: "S TITOM NAPREJ!". (Živo se spomnim, kako sem se v takih trenutkih spraševal, kaj je verjetneje - da so prfukneni vsi drugi, ali pa samo jaz...)

.

Za razliko od katoliške, se komunajzarska dogmatika sklicuje na prožnejše Sveto pismo. Če mu rečemo "Zgodovina NOB", ne moremo ne opaziti, da se to Sveto pismo sproti prilagaja vsakokratnemu trenutku. Meja med poukom o veri in konfesionalnim veroukom je bila pri pouku osnovnošolske zgodovine, kot sem ga bil deležen, zabrisana. Kasneje, v gimnaziji, pa je bil komunajzarski dogmatiki namenjen poseben predmet, "Samoupravljanje s Temelji Marxizma", ampak tistega nismo več resno jemali, takrat ni nihče več molil...

No, k izvajanju, h konfesionalnemu prakticiranju komunajzarske religije v osnovni šoli, pa je vsekakor sodilo zapovedano risanje na temo "Revolucija še traja", najboljše veroučence in ministrante pa so celo nagradili z romanjem.

Evo, prišli smo do konca uvoda.

.

* * *

Nagradni Kviz zmage

.

S prirejanjem dogmatike komunajzarske religije vsakokratnemu aktualnemu trenutku se ukvarjajo posebni strokovnjaki. Danes se imenujejo "Društvo piscev zgodovine NOB".

In čeprav tudi po osvoboditvi v naši Ustavi piše, da sta v naši republiki vera in država ločeni, še vedno skrbijo, da se komunajzarski verouk v naših osnovnih in srednjih šolah nemoteno izvaja.

.

"Društvo piscev zgodovine NOB" je nedavno vsem ravnateljem osnovnih in srednjih šol poslalo povabilo k sodelovanju pri "Nagradnem Kvizu zmage". Namenjen je učencem 8. in 9. razreda osnovnih šol in vsem dijakom, posamezno, lahko pa se prijavijo kar cele šole. Tekmovanje pravkar poteka, trajalo bo do 15. marca.

.

Čeprav ima "Društvo piscev zgodovine NOB" sramotno nizka pričakovanja (za nagradno žrebanje zadošča 25 pravilnih od 35 odgovorov), bi rad njihovemu cenjenemu "Nagradnemu Kvizu zmage" vseeno posvetil par besed.

Čeprav je treba pričujoči kviz jemati kot "učni pripomoček" za izvajanje določene religije, da je treba torej odgovore iskati v aktualni komunajzarski dogmatiki, ne pa zunaj - pa me pri najboljši volji vseeno spravlja v stisko. Čeprav pri takoimenovani "Zgodovini NOB" ne gre za znanost, ampak za vero, čeprav torej tu ne gre za spoznavanje dejstev in zadovoljevanje radovednosti, ampak, ravno obratno, za izpeljevanje teorije vesolja iz zapovedane dogmatike - imam s kvizom vseeno problem.

Pustimo malenkost, da gre za malo šolo politikantskega anketarstva (tako še Toš ne bi znal pripraviti). Pustimo malenkost, da so vprašanja in odgovori nadnaravno sugestibilni. Pozabimo, da je preveč očitno, da je v kontekstu te religije - vedno pravilen najdaljši odgovor. Pustimo malenkost, da je nabor rešitev izjemno klavrn in da bi k predloženim vprašanjem bolj sodil esejski tip odgovorov. Resnejši problem je kontradiktornost.

Ne le, kaj jaz vem, razmerje med 5 in 8, ali med 27 in vsem ostalim - ves kviz je oksimoron. Contradictio in adiecto, paradoks. Sam s sabo je v nasprotju, kako žalostno. Prva naloga sestavljalcev tovrstnih verskih pripomočkov je vendar, da vprašanja in odgovore pripravijo tako, da se paradoksom skrbno izognejo! Sramotno slabo, "Društvo piscev zgodovine NOB"! (Ali je kaj bolj klavrnega kot veroučitelj, ki se ga nadebuden veroučni razred spravi loviti v logično zanko!?)

.

Zdaj pa si bom drznil izstopiti iz konteksta komunajzarske vere in se brez plašnic posvetil vprašanju #32. Včeraj je pač bila obletnica prebitja stometrskega čepa v Barbara rovu. Prepisujem:

.

Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?
a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.
b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.
c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.

.

Čeprav je aktualni trenutek tak, da je naše ljudstvo gotovo precej naklonjeno ideji, da bi, se pravi, tovrsten "izraz zmagoslavja in maščevanja" naklonilo naši cenjeni klientelistični dildomafiji - se mi vseeno zdi, da tovrstni verski kvizi v naše ljudske šole ne sodijo.

Javno šolstvo naj otroke vzgaja v duhu absolutnih vrednot.

Kler komunajzarske religije pa naj svoj credo (zapustiti ta svet, ne da bi za najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda kdorkoli odgovarjal), pestuje v svojih zaprtih krožkih.

Ne obremenjujte mladega rodu z relativiziranjem lastne krivde.

.

* * *

Na koncu naj le še posebej izpostavim izjemno simbolno gesto "Društva piscev zgodovine NOB":

Izmed 365 dni so po tehtnem premisleku - za rok za izplačilo nagrad izbrali natanko 20. april. Malo zato, ker je na ta dan ljubljanski Mestni svet lani sprejel modro spravno odločitev o poimenovanju bodoče avenije po komunajzarskem Bogu, malo pa seveda zato, ker ima takrat rojstni dan "velika zgodovinska osebnost" Adolf Hitler.

.

"ZA DOMOVINO!" #%& (au!)

zdaj pa vrli komentatorji:

(Tudi na Vesti)

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle My Life as a Man, The Dying Animal, Our Gang, Goodbye Columbus in Operation Shylock Philipa Rotha, pa Dorian in How the Dead Live Willa Selfa. Zadnja od njih je resda padla že pred poltretjim mesecem, še huje, prvih 6 je padlo že lani - za tem pa je padel že zelo dober ducat novih - ampak treba je pač iti po vrsti, kajne. Pa začnimo.

.

My Life as a Man / Philip Roth, 1974

Zdi se, da gre za nadaljevanje knjige Portnoy's Complaint. Razdeljeno je na dva dela, najprej 2 kratki zgodbi o, spet, Zuckermanu, nato prvoosebna pripoved nekega pisatelja, "My True Story". V glavnem o tem, kako bi se znebil psihotične babe.

Poigravanje s strukturo, prepletanje resničnosti in fikcije, preoblikovnje Rothovih resničnih izkušenj v fikcijo, alter egi... Povrh intrigantno, duhovito branje. Priporočam!

.

The Dying Animal / Philip Roth, 2001

Poleg Zuckermana Roth v par romanih uporabi osebo Kepesh. No, tu se ostareli profesor Kepesh, ki ima tudi popularno radijsko oddajo o knjigah, navdušuje nad joški neke mlade Consuelle. Razmerje je nadvse nevrotično, konec pa žalosten, saj si mora Consuella zaradi raka dati eno joško odrezati. Tudi ta knjiga je fajn, priporočam!

.

Our Gang / Philip Roth, 1971

No, tole je pa nekakšen naiven politikantski poskus dramatizacije Nixonove "moralne integritete". Pa saj - tu in tam je zabavno, denimo ko Trick E. Dixon (Nixon) v funkciji preusmerjanja pozornosti demolira slavno mesto Kopenhagen - ampak vse skupaj je v konceptu sfaljeno. To ni literatura, je le ekskurz v politikantstvo. Brezveze.

.

Goodbye Columbus / Philip Roth, 1959

To je prvi Rothov roman, po njem so sodili, da je talentiran in perspektiven. No, znane teme o asimilaciji Judov v ZDA, malo razrednega boja, precej nevrotičnega razmerja z bejbo. Priporočam.

.

Operation Shylock / Philip Roth, 1993

Roth gre tu v prvi osebi v Izrael, spremljat sojenje Demjanjuku (o tem Demjanjuku smo tudi kasneje veliko slišali, nazadnje pred kratkim, ko so ga povsem betežnega na bolniški postelji spet vlačili po sodiščih). No, tam pa najde svojega impersonatorja, ki seje kontra ideologijo (drugi Roth bi Jude izselil iz Izraela in podobno). Zapleteno, težko je slediti, ampak nadvse zanimivo branje. Zelo priporočam!

.

Dorian / Will Self, 2002

Ko sem prijel v roke knjigo, na naslovnici katere se kiti lepi nagec, sem pomislil, da jo je napisal neki Dorian, naslov pa da sugerira, da gre za eno tistih, "za samopomoč". Še preden pa bi jo z gnusom odložil, sem ugotovil, da velja avtorstvo pripisati tisti "volji, sebstvu" - ker sem zgrabil še sosednjo, enakega dizajna, sem torej takoj pomislil, da gre za nekakšno franšizo. Ampak sem nemudoma naredil še dodatni risrć in s hrbtišča razbral, da je Will Self pač psevdonim avtorja. Šele dodatni risrć pa me je dokončno razsvetlil v smislu, da je Will Self čisto pravo, nič izmišljeno, nič "umetniško-numerološko" modificirano - ime. Še več - dodatni risrć je pokazal, da je Will Self povrh eden protagonistov božjastno zabavne serije (tudi pri nas se je že vrtela)

Grumpy Old Men!

Seveda gre za sodobno parafrazo Wildove Slike Doriana Graya - in vsaj tako je šokantna, kot je bil v svojem času njen vzor. Dva artista naletita na nekega lepotca, nato se skozi 80-ta in 90-ta vsi na moč zadevajo in pedrajo, dokler se ne izkaže, da se omenjenega lepotca, v nasprotju z zakoni verjetnosti, AIDS ni prijel. Urbano, brezkompromisno, duhovito, zateženo, zabavno. Priporočam!

Aja, še bonus: Dorian je bil leta 02 nominiran za slavno literarno nagrado za najslabši opis... - no, za Bad Sex in Fiction Award (na nominacije je Will Self aboniran).

.

How the Dead Live / Will Self, 2000

Naslovnica tele, treba je povedati, pa se kiti z reprodukcijo slavnega kosa Damiena Hirsta, The Physical Impossibility of Death in the mind of Someone Living. Izjemna poteza!

No, tu gre pa za eno bejbo, ki se po smrti za rakom, skupaj s svojim mrtvim sinom, enim fetusom in še dvema primerkoma, seznani s tem, kako živijo mrtveci. Tudi ta knjiga je zmedeno, nepregledno strukturirana, polna aluzij (tale Will Self je resda dolgoletni džanki, a izjemno načitan), a brezkompromisna, zatežena in zabavna. Priporočam!

.

Lahko noč.

Arabska Picassoriba

O čudni živali Rhinecanthus assasi
sem že pisal.

.

Ampak tokrat imam

končno na voljo dovolj

spodobnih fotografij.

.

Veselo čudenje!