Verouk v šolah

Nič ni spornega, če v šolah učijo o verstvih. Bolj problematično je s konfesionalnim veroukom.

Sam katoliškega sicer nisem bil deležen, ne v šoli, ne zunaj, imam pa izkušnjo s komunajzarskim veroukom - celo ministrant sem bil. Ko je bil Bog še živ, so nas iz vrtca gnali ministrirat ob Celovško, opremljene z zastavicami, da smo mu na slepo mahali, ko je čez kako uro mimo zdrvela kolona med seboj prehitevajočih se črnih mercedesov. Ko je imel rojstni dan, so nas, opremljene z zastavicami, gnali mahat na stadion v Šiški, kjer so odsotnemu na čast kolegi šolarji na zelenici izvajali "figure", pa tudi molilo se je. Kasneje, ko je bil Bog že mrtev, smo v šoli dobili novo ministrantsko opravo - rdečo rutico in kapo, imenovano po Njem. Na Celovški ga tedaj nismo več pričakovali, Njegov rojstni dan pa so nas seveda še vedno gnali obhajat. No, pa saj ga obhaja še današnja študentarija...

Podobno kot počnejo muslimani, pa tudi katoliki tu in tam, odkar je rehabilitirana latinska maša - je bilo tudi za komunajzarske molitvice značilno, da so se vsaj delno izvajale v tujem, se pravi izvirnem jeziku. Najbolj znana je seveda tista: "Druže Tito mi ti se kunemo...", lepe so pa tudi "Druže Tito, ljubićice plavo..." ali celo "Druže Tito, ružice rumeno...", da narodne, "Za zakletvo Titu ja spevo sam stih...," ne omenjam. Ob raznih prilikah smo morali pritegniti tudi uglasbenim psalmom tipa "Šivala je deklica zveezdo, oj zvezdo ardečo kot kri...", pa "Na juriš, na juriš, na juriš...", da o "Sredi pušk in bajonetov...", ne govorim. S prepevanjem svetopisemskih psalmov se še danes ukvarjajo razni "partizanski pevski zbori", ekvivalentno pač tercjalkam na koru...

Imeli smo tudi ministrantsko himno, takole je šla: "Mi smoo slovenski pionirji...", še več - vsaka šola je imela svoj "Ministrantski odred". Molilo se ni pod križem, ampak smo imeli fensi simbol iz srpa in kladiva. Sicer pa so naše maše najraje okrasili kar z veliko sliko Boga. Slika Boga je spadala tudi v obvezno opremo vseh šolskih učilnic, vseh pisarn in vseh javnih prostorov. Jup, za razliko od muslimanskega, je bilo komunajzarskega Boga zapovedano upodabljati.

Tudi pozdrava so nas naučili pri verouku, takoj v prvem razredu osnovne šole. Namesto "salam alejkum" ali "hvaljen Jezus", pa je šlo takole: tršica je, boksajoč se v glavo, zarjula: "ZA DOMOVINO!", veroučenci pa so planili pokonci in, knockoutirajoč se v sence, zarjuli nazaj: "S TITOM NAPREJ!". (Živo se spomnim, kako sem se v takih trenutkih spraševal, kaj je verjetneje - da so prfukneni vsi drugi, ali pa samo jaz...)

.

Za razliko od katoliške, se komunajzarska dogmatika sklicuje na prožnejše Sveto pismo. Če mu rečemo "Zgodovina NOB", ne moremo ne opaziti, da se to Sveto pismo sproti prilagaja vsakokratnemu trenutku. Meja med poukom o veri in konfesionalnim veroukom je bila pri pouku osnovnošolske zgodovine, kot sem ga bil deležen, zabrisana. Kasneje, v gimnaziji, pa je bil komunajzarski dogmatiki namenjen poseben predmet, "Samoupravljanje s Temelji Marxizma", ampak tistega nismo več resno jemali, takrat ni nihče več molil...

No, k izvajanju, h konfesionalnemu prakticiranju komunajzarske religije v osnovni šoli, pa je vsekakor sodilo zapovedano risanje na temo "Revolucija še traja", najboljše veroučence in ministrante pa so celo nagradili z romanjem.

Evo, prišli smo do konca uvoda.

.

* * *

Nagradni Kviz zmage

.

S prirejanjem dogmatike komunajzarske religije vsakokratnemu aktualnemu trenutku se ukvarjajo posebni strokovnjaki. Danes se imenujejo "Društvo piscev zgodovine NOB".

In čeprav tudi po osvoboditvi v naši Ustavi piše, da sta v naši republiki vera in država ločeni, še vedno skrbijo, da se komunajzarski verouk v naših osnovnih in srednjih šolah nemoteno izvaja.

.

"Društvo piscev zgodovine NOB" je nedavno vsem ravnateljem osnovnih in srednjih šol poslalo povabilo k sodelovanju pri "Nagradnem Kvizu zmage". Namenjen je učencem 8. in 9. razreda osnovnih šol in vsem dijakom, posamezno, lahko pa se prijavijo kar cele šole. Tekmovanje pravkar poteka, trajalo bo do 15. marca.

.

Čeprav ima "Društvo piscev zgodovine NOB" sramotno nizka pričakovanja (za nagradno žrebanje zadošča 25 pravilnih od 35 odgovorov), bi rad njihovemu cenjenemu "Nagradnemu Kvizu zmage" vseeno posvetil par besed.

Čeprav je treba pričujoči kviz jemati kot "učni pripomoček" za izvajanje določene religije, da je treba torej odgovore iskati v aktualni komunajzarski dogmatiki, ne pa zunaj - pa me pri najboljši volji vseeno spravlja v stisko. Čeprav pri takoimenovani "Zgodovini NOB" ne gre za znanost, ampak za vero, čeprav torej tu ne gre za spoznavanje dejstev in zadovoljevanje radovednosti, ampak, ravno obratno, za izpeljevanje teorije vesolja iz zapovedane dogmatike - imam s kvizom vseeno problem.

Pustimo malenkost, da gre za malo šolo politikantskega anketarstva (tako še Toš ne bi znal pripraviti). Pustimo malenkost, da so vprašanja in odgovori nadnaravno sugestibilni. Pozabimo, da je preveč očitno, da je v kontekstu te religije - vedno pravilen najdaljši odgovor. Pustimo malenkost, da je nabor rešitev izjemno klavrn in da bi k predloženim vprašanjem bolj sodil esejski tip odgovorov. Resnejši problem je kontradiktornost.

Ne le, kaj jaz vem, razmerje med 5 in 8, ali med 27 in vsem ostalim - ves kviz je oksimoron. Contradictio in adiecto, paradoks. Sam s sabo je v nasprotju, kako žalostno. Prva naloga sestavljalcev tovrstnih verskih pripomočkov je vendar, da vprašanja in odgovore pripravijo tako, da se paradoksom skrbno izognejo! Sramotno slabo, "Društvo piscev zgodovine NOB"! (Ali je kaj bolj klavrnega kot veroučitelj, ki se ga nadebuden veroučni razred spravi loviti v logično zanko!?)

.

Zdaj pa si bom drznil izstopiti iz konteksta komunajzarske vere in se brez plašnic posvetil vprašanju #32. Včeraj je pač bila obletnica prebitja stometrskega čepa v Barbara rovu. Prepisujem:

.

Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?
a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.
b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.
c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.

.

Čeprav je aktualni trenutek tak, da je naše ljudstvo gotovo precej naklonjeno ideji, da bi, se pravi, tovrsten "izraz zmagoslavja in maščevanja" naklonilo naši cenjeni klientelistični dildomafiji - se mi vseeno zdi, da tovrstni verski kvizi v naše ljudske šole ne sodijo.

Javno šolstvo naj otroke vzgaja v duhu absolutnih vrednot.

Kler komunajzarske religije pa naj svoj credo (zapustiti ta svet, ne da bi za najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda kdorkoli odgovarjal), pestuje v svojih zaprtih krožkih.

Ne obremenjujte mladega rodu z relativiziranjem lastne krivde.

.

* * *

Na koncu naj le še posebej izpostavim izjemno simbolno gesto "Društva piscev zgodovine NOB":

Izmed 365 dni so po tehtnem premisleku - za rok za izplačilo nagrad izbrali natanko 20. april. Malo zato, ker je na ta dan ljubljanski Mestni svet lani sprejel modro spravno odločitev o poimenovanju bodoče avenije po komunajzarskem Bogu, malo pa seveda zato, ker ima takrat rojstni dan "velika zgodovinska osebnost" Adolf Hitler.

.

"ZA DOMOVINO!" #%& (au!)

zdaj pa vrli komentatorji:

(Tudi na Vesti)