Amerika?

Ne, ni Amerika.

.

Slovenija.

Bolj ko je selo zabaćeno,

večja je želja po presežku.

To se dogaja v majhni vasici Tržišče,

v dolini med hribi nekje med

Mokronogom in Boštanjem.

Dokaz sem posnel lani,

letos je pa baje še huje.

.

Srečno novo leto!

Monolog o BTC

Da objavljam lastne komentarje k nekemu prispevku kot samostojen post, se lahko zahvalite izključno predprazničnemu pomanjkanju veselja do pisanja. In moledovanju bralcev:

> At 01 december, 2005 17:35, Poulette said...
... po 13 uri (ko se pošteni ljudje ponavadi šele odsvaljkajo iz postelje) ...

> At 05 december, 2005 19:16, Poulette said...
... si se pa v komentarjih bolj razpisal kot v postih ... ampak nadaljuj, prosim
> At 08 december, 2005 14:44, Poulette said...
... zato se mi zdi pravzaprav škoda, da tega ne spremeniš v post

> At 21 december, 2005 22:38, Poulette said...
... odgovor o BTC-ju: svetujem, da ga daš v post, ker je ful zanimivo

*

Torej, jaz seveda trdim, da je Ljubljana z BTCjem v zadnjih 15 letih pridobila mnogo več, kot je njen stari center v tem času izgubil.

slika: center Ljubljane v 2005: vsega maš - penzija, okraski, "street",...

Izgubil je, kolikor se spomnim, Metalko, Slovenijašport, Supermarket (in nesrečnega Marcusa, ki ga pa resnici na ljubo ni niti prav dobil), Ljudsko kuhno (in kasneje največji DairyQueen na svetu), Slončka in tisto picerijo na Čopovi, kjer se je en štuk višje dobil tudi "temni gozdiček", bar na vrhu Nebotičnika, Astro, Ferromoto in zraven menzo Triglav, Varteks, izgubil je kina Slogo, Union, Vič, Šiško in Bežigrad ter pogojno Kinoteko, ter praktično vse manjše špecerije.

V tem času je tudi marsikaj pridobil, ampak Metalko, Supermarket, Slovenijašport, Slogo, Varteks, kina in manjše špecerije je izgubil dokončno.

V tem času pa se je bruto kvadratura trgovskih površin v Ljubljani povečala za, takole čez palec, 20x!

.
Center mesta tako ni več samozadosten - kdor živi v centru, tam danes ne more kupit šraufov, če jih slučajno rabi.

Ampak to ni nobena tragedija in ne vidim posebnega razloga, da bi bilo treba prebivalce starega mestnega jedra pretirano objokovati.

Od 280.000 Ljubljančanov jih večina živi v blokovskih soseskah. Sploh k mestu gravitira mnogo več ljudi, kot jih dejansko živi v strogem središču. In kot je center Ljubljane vse te ljudi servisiral nekdaj, jih tudi danes, čeprav se je vsebina malo spremenila.

Nekakšno odmiranje starih mestnih jeder je femomen, ki ga poznajo vsa mesta - Ljubljana tu kvečjemu nekaj destletij zamuja.

Ena stvar je ta naravni proces:ko mesto postaja atraktivno, ko se fasade lepšajo in odpirajo lokali, raste tudi cena. Ljudje si tam vedno težje privoščijo stanovati, sploh če upoštevajo težave s parkiranjem in potrebo po ugodnih nakupih. Povečevati pa se začne delež reprezentančnih poslovnih prostorov in lokalov ter dragih trgovin. Poznamo mesta, kjer so posamezni predeli zaradi tega praktično izumrli. Londonski City, poslovno, finančno središče z bleščečo arhitekturo, je zunaj delovnega časa mrtvo mesto. Enako se dnevno napolni in izprazni Manhattan (kar je posebej dobro vidno, ko zmanjka elektrike ali ko štrajka mestni potniški promet).

Ljubljanskemu staremu mestnemu jedru se tega ni bati. Zaradi blokad, kot so spomeniška zaščita in slaba prometna infrastruktura, se bo trend ščasoma verjetno obrnil - ko bodo ljudje pobegnili in lokali izgubili promet, bo cena kvadratnega metra padla. Stanovanja bodo spet atraktivnejša in ljudje se bodo naselili. V tržnem sistemu vlada med skrajnostima v vsakem trenutku neko ravnotežje, prehodi so postopni in opazni šele na dolgi rok.

Posebej pa je treba poudariti, ker nekateri radi pozabljajo, da ljubljanski center že dolgo ni bil tako živ, še nikoli pa ni bil tako bleščeč. Spomnim se, kako je bila Stara Ljubljana pred 20 in več leti zanikrna - fasade razpadajoče, smrdelo je po poscanem in plesnivem, večji problem je bilo ne videti, kot videti podgano, lokalov pa praktično ni bilo.

Stara Ljubljana je danes bleščeča, obnovljena in živa. Plaža je polna, sobotna tržnica še vedno rulz, izbira v ribarnici pa gladko poseka celo Dalmacijo. Trubarjeva ulica je bila dom najhujših socialnih primerov, pred par meseci pa si je tam blizu kupil novo stanovanje preds. vlade. Obrežje Ljubljanice je obnovljeno, v vodo se mečejo Easy-Jet Škoti, Knafl je živ, namesto zanikrne tiskarne je pri Zmajskem mostu bleščeča Pravna fakulteta, namesto osnovnošolskega kina je mesto dobilo praktično Unionsko dvorano, našteval bi lahko brez konca. Premislite, brez česa bi raje Čopovo - brez gostilnice Slonček, ali brez Millerja?
.

Lokacije današnjih nakupovalnih centrov lepo prekrivajo recimo 20 let star zemljevid umazane industrije, ki je bila posejana na obrobju mesta. Industrijske cone v Mostah, Šiški in na Rudniku se hitro spreminjajo v poslovno-trgovska središča. Trend je prisoten povsod po svetu, v postkomunističnem delu Evrope pa je bil v zadnjih letih posebej intenziven.

V tem tragedije ne morem videti, pa če se ne vem kako trudim. Poslovno-trgovska dejavnost je na vse načine bolj ekološko sprejemljiva od kakršnekoli industrije. Določena mestna območja so se čez noč opremila z infrastrukturo in oživela; urejeno nakupovalno središče z novimi, razkošno dimenzioniranimi cestami, pločniki, krožišči in predvsem parkirišči, zadnje čase celo v garažnih hišah, z javno razsvetljavo, prijaznimi izložbami in gostinskimi lokali, je za mesto vsekakor boljše kot mrtvo, ograjeno, zaprto industrijsko območje, kakršna je do danes ostala večina lokacije Litostroj (na sliki).

.

Nakupovalna središča na preriferiji razbremenjujejo Center, veliko avtomobilov se središču lahko izogne, predvsem pa je zgoščanje lokalnih središč usluga prebivalcem velikih spalnih naselij. V primeru Ljubljane je mesto v celoti v zadnjih letih precej napredovalo - postalo je prijaznejše do prebivalcev. Mestno središče pa je, razbremenjeno poceni trgovin, dobilo možnost da se profilira kot žlahtno staro mestno jedro in prestolnica države. V tem ni nič slabega.

.

*

BTC se od Rudnika in podobnih središč razlikuje predvsem po tem, da je organizirano kot zasebna družba, vso neznansko kvadraturo pa trgovcem oddajajo v najem. Meni to, da je nekdanji skladiščnik Mermal z zvitim lastninjenjem prišel do ogromnega premoženja, ni niti malo simpatično. Še precej manj mi je simpatično, da je pogoltni posameznik Oven sam lastnik 3% BTC-ja. Koncentrirano lastništvo fenomena, ki vedno močneje vpliva na življenje Ljubljane, razumljivo ni simpatično niti mestnim oblastem. Da bi se izognili podobni situaciji, so npr v Splitu omejili velikost bruto trgovskih površin, ki jih upravlja zasebna družba, na 10.000 m2.

.

Kljub tem pomislekom pa lahko kot potrošnik radostno ugotovim, da je BTC šolski primer uspešnega upravljanja z mestnim območjem. Mnogo uspešnejši od upravljanja fevda, nad katerim bdijo voljene mestne oblasti v kombinaciji s strokovnimi uradi.

In tega, da se tudi kakega kareja v bližini svetega mestnega središča loti zasebni kapital, se jaz ne bojim. Zasebni investitor se bo namreč krepko potrudil, da bo svoji investiciji zagotovil dobičkonosen javni program. Za razliko od strokovnjaka uradnika Prelovška, ki je s fiksiranjem ad hoc spomeniške zaščite sramotni Kolizej vrnil v stagnacijo, si Prevent ne bi privoščil mrtve, zgubarske investicije.

Uradnik strokovnjak Prelovšek je zadnjič fiksiral tudi sramoto od Cukrarne, menda z večno priročnim izgovorom, da sta tam nekoč izdihnila pesnik ali dva.

.

Slišim, da se je BTC zmenil z železnicami za povezavo s centrom Ljubljane. Dobili smo prvo progo mestne železnice.

Slišim tudi, da se menijo z Easy-Jetom za redno linijo London-BTC. BTC postaja dovolj atraktiven, da je začel funcionirati kot turistična destinacija.

DIY #8/2

Črna kuhna, drugič

.

Zadnjič sem govoril o vzorih. Mogoče se vama je vzor zdel prepotenten, ampak če štartaš iz tako klavrnega izhodišča, kot je razvidno s spodnje slike, se je treba nekako zmotivirati.

izhodišče

Stanovanje sva naredila v pritličju 30 let stare hiše, zanemarjene in 3 leta zapuščene, po uradnem, zapriseženem sodnem cenilcu ocenjene na 0 tolarjev. Od zidov sva ohranila večino ceglov, drugo pa je bolj ali manj vse novo.

Kuhinji z jedilnico sva namenila nekaj, kar je bilo zasnovano kot garaža. To ni bilo posebej težko, ker jaz principa garaže itak ne zastopim. Imeti avto parkiran v hiši pomeni žrtvovati, po trenutnih cenah v okolici Ljubljane, za med 5 in 8 M potencialne vrednosti stanovanjske površine, za kar se dobi nekaj med ganc novim Passatom in Mercedesom C.

Na sliki, ki razkriva pogled od bodoče jedilnice proti bodoči kuhinji, je stanje sredi menjave osnovne vodovodne napeljave. To je delal "majster" JK, ki je želel biti plačan na uro, zahteval pa je tudi točno določeno vrsto soka in piva. Zanj sem izvedel via ustno izročilo in sem bil v bistvu zadovoljen. Res pa je, da mu je manjkalo iniciative (plačilo na uro in ne na efekt), in se je pustil precej priganjati.

plan

- zemeljska dela: izkopati 240 kubikov zemlje za južni atrij, "gospodarsko poslopje" in parkirišče za 2. Izkop in odvoz je delal S, lastnik težke mehanizacije, natančno in smešno poceni.
- zidarska dela: odpreti jedilnico v atrij in dnevno sobo - narediti 2 1,6m široka preboja v nosilna zidova (vliti masivni armiranobetonski prekladi, ki morata prevzeti breme nosilcev Monta stropa); zapreti steno pri garažnih vratih (izkop, pasovni temelj, hidroizolacija, siporeks); odstraniti podložni beton in del nasutja, in namesto tega položiti podložni beton in hidroizolacijo; zazidati obstoječa vrata v "deponijo premoga" (bodoča kopalnica); za 15 cm, v os kuhinje, prestaviti vrata v hodnik; pod kotom 45° porezati določene vogale (nosilni zidovi so debeli 35cm); med pultom in kuhinjskim oknom stanjšati parapet do ravnine okna; očistiti preklade in stebra ob nekdanjih garažnih vratih do armature; zamenjati obstoječe okno in vstaviti še eno novo ter dvojna balkonska vrata...
- inštalaterska dela: razvod vodovoda in odtokov; razvod centralne kurjave: stenski cevni radiator, nizkotemperaturno talno ogrevanje, talni konvektor pred izhodom v atrij. To so delali neki mladi centralarji iz Grosupljega.
- zidarska dela #2: sezidati zidec iz siporeksa za nišo hladilnika; iz siporeksa sezidati tudi obod kuhinjskega pulta; položiti alcatenko, skozi katero bo od kurilnice do kuhalne plošče speljana bakrena cevka za plin; položiti toplotno izolacijo in alu parno zaporo; položiti armaturno mrežo estriha, čez jašek za vodovodni priključek vzidati alu okvir.
- inštalaterska dela #2: centralarji na armaturno mrežo zvežejo 130 m cevi za talno ogrevanje; po mojih navodilih iz bakrenih cevi tudi izdelajo talni konvektor.
- zidarska dela #3: položiti betonski estrih
- fina zidarska dela in Knauf: na nosilne zidove pritrditi alu profile; na to pritrditi nosilno konstrukcijo pultov (izmislil sem si sovprežno konstrukcijo iz OSB plošč in vodoodpornega Knaufa); razvodne cevi centralne kurjave skriti (pod stropom jih obdati s knaufom, tako da je spodnji nivo poravnan s prekladami oken, vse ogrodje iz pocinkanih jeklenih profilov, ves Knauf zelen, 1.25mm, vodoodporen; cevi do stenskega cevnega radiatorja skriti v zid, zid torej poštemati); nad kuhalno ploščo izdelati ogrodje spuščenega stropa, skozi preklado nad kuhinjskim oknom speljati cevi za odvod nape, vgraditi močna sidra za pritrditev težke otok-nape.
- elektroinštalacije: razpeljati električne vodnike, razvodne doze, doze stikal in vtičnic; skupno v kuhinji z jedilnico 180 m kablov, vsi speljani v sivih rebrastih ceveh.
- fina zidarska dela in Knauf #2: položiti preostali Knauf; armirati in z betonom zaliti nosilni steber pri TV niši; zabetonirati notranji okvir pokrova jaška za vodovod; grobo poflikati zidove; vse konveksne vogale ojačati s perforiranimi alu vogalnimi profili; vse fino ometati z malto iz mivke; vse fino ometati s Kemagledom G, obrusiti, vse fino ometati s Kemagledom F, obrusiti, vse fino ometati z Jubolinom, obrusiti.
- keramičarska dela: kuhinjski pult in stene obložiti z granitom, jašek talnega konvektorja in linijo dnevne sobe ločiti z alu profili; po tleh položiti ploščice; zafugirati.
- pleskarska dela: prebelit z Jupolom, prebelit z Dulux barvo, določene površine pobarvati s tisto špecialno okrastovijolično barvo, ki se nama pojavlja po vsem stanovanju.
- zaključna inštalacijska dela: zmontirat kuhinjsko korito, pipo in odtok, talni odtok in priključek za pomivalni stroj; zvezati štrom v razvodnih dozah, zvezati vtičnice, stikala in luči; na bakreno cevko namontirati medeninast nastavek za gumijasto plinsko cev; priključit kuhalno ploščo; zmontirat še stenski cevni radiator in grelec konvektorja, za katerega je treba še naročit in vstavit pohodno rešetko.
- zaključna nakupovalno-mizarsko-monterska dela: kupit hladilnik in ga vstavit v nišo, kupit in zmontirat še omarice, pečico, pomivalni stroj, MW, 12v lučke, otok-napo, mizo in stole.

*

Na koncu, po hudih mukah in porabljenih nekaj M, nastane nekaj takega. Slika je namenoma slabo posneta in pomanjšana, kuhinja pa razmetana, kar naj poskrbi za "suspenz". Da bi si bralca zaslužila videti boljšo sliko črne kuhinje, bo treba namreč počakati na izjemno podrobne, izčrpno dokumentirane opise posameznih delovnih operacij, kar se lahko, kot vidim po tem prispevku, vleče še leta.

In vse to zato, ker se je D. zdelo samoumevno "jesti doma"...

.

povezan prispevek: DIY #8/1

Googlebomb

Ne vem ali je zadaj zarota, ali pa gre samo za smešno naključje,

ampak če na Najdi.si guglaš

.

spust krvi iz prašiča

.

se na prvem mestu znajde tale skromni blog.

Ponavadi mi čudaška poizvedovanja, ki izgubljene nesrečnike pripeljejo sem,

pustijo mešane občutke. Zadnji obiskovalec ga je pa tako lepo pihnil,

da si zasluži samostojen prispevek.

Praktičen, tale Statcounter.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Knjiga smeha in pozabe, Neznosna lahkost bivanja in Počasnost Milana Kundere. Omenil sem jih že tule, zadnja od njih pa je padla že v petek. Res je tudi, da so tokrat padle že drugič ali tretjič.

.

Knjiga Smeha in pozabe je omnibus 7 zgodb, ki se bolj ali manj tičejo junakinje Tamine, predvsem pa se tičejo slehernika. Kundera je v tem romanu izpilil svoj slog in najbolje doslej utemeljil pripovedovanje v treh plasteh. Osnovna zgodba, ki je svobodno zložena iz segmentov, ki so na videz nesorodni in prosto razmetani po času, ki jo napleta z nevtralnim tretjeosebnim pripovedovalcem in dialogi, je prepletena s skoraj filozofskimi meditacijami in z občasnim brezsramnim izstopom iz romana, ko avtor o svojem pisanju prostodušno govori s hudomušno distanco.

Kundera junake izredo dobro izdela (temu bi se reklo psihološki realizem), ko jih vodi skozi konkretne dogodke in jih definira skozi konkretne odločitve. Vseskozi, skozi vsa dela, si pomaga z osebnimi, avtobiografskimi izkušnjami - veliko je sklicevanja na glasbo (študiral je tudi muzikoligijo) in politiko (2x je vstopil v Partijo, 2x so ga izključili, po ruski okupaciji Češkoslovaške pa se je izselil v Francijo).

Res dobro branje, po svetlem vzoru mračnega eksistencializma.

.

Neznosna lahkost bivanja je menda njegova najboljša knjiga, naslov pa je ponarodel v več jezikih (fraze se spomnim celo iz neke ne preveč posrečene stare pesmi lepe emigrantke Moni Kovačič).

Napisano je po zgoraj omenjenem sistemu, a celo bolje. Za ogrodje romana si je Kundera tokrat vzel meditacijo o Parmenidovih dvojnostih, predsem o lahkosti in teži. Je pozitivna lahkost ali teža? Po Parmenidu lahkost, v resnici pa je menda ravno nasprotno. Bivanje, osvobojeno odgovornosti, skrbi in konfliktov, je namreč "neznosno lahko".

Tudi zame seveda ni opcija niti biti svobodne volje razbremenjeni delček množice v komunističnem raju, kot nekaj precej neznosnega pa sem si tudi vedno predstavljal večno lahkotno poskakovanje na oblačkih, v beli halji, z brenkanjem na liro in milim petjem, kakor reklamirajo katoliška nebesa. Ali, bolj tuzemsko: vsaka ženska, naj se javno še tako zaklinja drugače, v resnici hrepeni po veliki teži čvrstega, masivno grajenega ljubimca, ki bi jo pritiskala ob mehko posteljo.

Podrobnejši opis ni potreben - to knjigo bi namreč pač moral vsak prebrati.

.

Krajši romanček Počasnost je prvi, ki ga je Kundera v izvirniku napisal po francosko. Ogrodje je zastavljeno precej komplicirano, s sklicevanjem na Rabelaisa, Diderota, de Sada, Laclosa, predvsem pa se naslanja na 200 let staro novelo Vivanta Denona, Brez prihodnosti. Preveč umetno, znanstveno, metodično zastavljena zgradba je po navadi znak, da pistelj izgublja navdih in motivacijo, ampak Počasnost je na srečo prav fajn knjiga.

Lahkotno branje z dovolj ironije in cinizma, da bralec knjige ne izpusti iz rok celo uro, kolikor traja.

DIY #8/1

O teh stvareh sem, preden sva se lotila stanovanja, dejansko razmišljal. Ampak D. je hitro "sporazumno odločila", da kuhinja bo. Sedaj je funkcionalna že 2 leti in moram priznati, da se lepo obnese. Ker nekje na disku gnije nekaj 100 fotografij, ki so nastale med gradnjo, pa lahko to, kako si kuhinjo narediš sam, predstavim tudi svojima bralcema.

.

Najprej si je treba priti na jasno, kaj si želiš, kaj potrebuješ in kaj si v resnici lahko špogaš.

Ko je to razčiščeno, je pred večjimi posegi vsekakor dobro urediti odnose z upravno enoto in z morebitnimi sosedi.

Preden se lotiš fizičnega dela pa je zelo pametno približno vedeti, kje natančno kaj bo in kako naj bi na koncu vse skupaj izgledalo.

Ko je to jasno, je dobro dobiti pregled nad zaporedjem delovnih operacij in se odločiti, česa ne zmoreš sam in bi rabil "majstre". Za tiste stvari je dobro pravega majstra začeti iskati zelo zgodaj, saj takih, ki naredijo poceni, natančno in v roku, močno primanjkuje.

.

Tale splošen in duhamoren uvod je bil nujen, da ne bi kdo za svoj ponesrečen DIY poizkus kdaj kasneje krivil mene. Sedaj pa h konkretni kuhinji, ki ima tudi konkretno ime:

.

Črna kuhna

.

Vzor #1

.

Nič drugega ne nosi toliko metafizičnega balasta,

kot klasična slovenska,

cankarjanska,

zakajena,

trpeča,

črna

kuhna.

.

Vzor #2

.

Wally.

.

.

Wallypower 118.

.

.

.

.

.

.

.

Wally me razume.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Sprehodite se skozi link.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Mogoče razume tudi vas.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Res je, tale Wally

je dolg 36 metrov in širok 9.

.

.

.

.

*

Nadaljevanje sledi.

Še 5 jih je padlo

Ker že 2 meseca nisem prebral nobene knjige, sem v četrtek nažical D., da sva šla z njeno izkaznico v knjižnico.

Zapasal mi je Kundera, zato sem pograbil vseh 7 njegovih, kolikor so jih pač imeli, ker pa je zraven Kundere tudi Kureshi, sem snel še en komad tega.

Žal moram ugotoviti, da mi je od 8 v 4 dneh uspelo prebrati samo 5 knjig.

.

Intimnost Hanifa Kureshija me je prijetno presenetila. V nasprotju z Budo iz predmestja, ki sem jo omenil v tej rundi, in ki v epsko široki hudomušni pripovedi spominja na Rushdieja, gre tu za intimno razmišljanje moškega srednjih let, ki se odloči, da bo spokal. Nobenih angleško-indijskh kolobocij, nasprotno - z zgodbo se milo identificira vsak sodoben zahodni možakar v taki ali drugačni krizi srednjih let.

1 hour well spent.

.

7 knjig Kundere sem se lotil takole: najprej najnovejšo, da vidim kje je danes, potem pa od najstarejše naprej lepo po vrsti.

Istovetnost Milana Kundere je formalno precej podobna zgornji knjigi. Novejše delo, ki je bilo napisano v francoščini, žal deluje kot prisiljen poizkus starca, ki je svoje boljše stvari že napisal. Lepo prosim, to ni Kundera!

45 minut se da bolje porabiti.

.

Šala je, nasprotno, mojster v elementu.

Zgodba, v tem primeru ponesrečeno maščevanje človeka, ki se po mnogo letih vrne v domači kraj, je le ogrodje subtilnega razmišljanja. Bolj kot šalo, ki si jo je junak privoščil v pripisu na dopisnico, naslov knjige opisuje groteskno družbo po preverednotenju vseh vrednot.

Groteskno pravim zato, ker stvari, ki bi morale bilti tragične, Kundera genialno prepleta z opisi človeških šibkosti, imanentnih vsem generacijam, v vseh družbenih sistemih. Definicija grotesknega pa je tudi konkretno, ponesrečeno maščevanje.

Kundera ni črno-bel. Izkušnja češke komunistične diktature mu služi kot poligon, na katerem z veliko empatije prikaže univerzalne človeške slabosti. Namesto da bi junake oblikoval kot absolutno dobre ali absolutno slabe, da v vsakem trenutku vedeti, da bi se dalo vloge zamenjati.

Kundera ni zagrenjen. Namesto da bi fetišiziral lastno disidentstvo, relativizira disidentstvo spreobrnjencev.

Naslovi Kunderovih romanov (nekoč je zapisal, da bi bilo vsem lahko naslov "Neznosna lahkost bivanja", "Šala" ali "Knjiga smeha in pozabe"), ne označujejo lahkotnega čtiva, ki bi izvabljal nedolžen, "angelski" smeh.

"Medtem ko je hudičev smeh razkrival nesmisel stvari, se je angelov krik, narobe, skušal radovati nad dejstvom, da je svet razumno urejen, skrbno premišljen in dognan, čudovit, dober in nabit s smislom" (Knjiga smeha in pozabe, DZS 1987, str 73)

Kundera je mojster ironije, mojster "hudičevega" smeha.

In Šala je, po mojem skromnem mnenju, ena najboljših knjig vseh časov.

.

Valček za slovo je posrečen romanček, ki se dogaja v zdravilišču za zdravljenje neplodnosti, kjer je vsaj 90% bab. Kot se za mojstra spodobi, vsesplošna kurbarija, adoptirana na češki komunizem. Lahkotno branje, prestreljeno s tehtnim razmišljanjem.

.

Življenje je drugje mi je tokrat prvič prišla v roke. Zastavljena je drugače - življenjsko zgodbo nekega pesnika pripoveduje nevtralni tretjeosebni pripovedovalec. Slog je (samo?)ironičen (vseskozi ugibaš, koliko je avtobiografskega), odraščanje nadarjenega "maminega carteljčka" pa, ko lastno neuspešnost bolj in bolj utemeljuje s "poklicanostjo", "izbranostjo" in "občutljivostjo", preide v grotesko. Groteskni posameznik v groteskni komunistični družbi pa povzroča tragedije in sam tragično konča.

Pripoved je opremljena z anekdotami in verzi znanih avtorjev, od Lermontova, Majakovskega, do Byrona in Bretona. Poleg strupene "mamice" ima v zgodbi močno vlogo tudi "slikar", ki pooseblja "pravega umetnika".

Knjiga je, posebej na začetku, smešna, da padeš po tleh.

.

Čakajo me še 3 komadi, napisani v francoskem izgnanstvu, po ruski okupaciji Čehoslovaške leta 68. Osebni kandidatki za najboljšo knjigo vseh časov, Knjiga smeha in pozabe in Neznosna lahkost bivanja, ter Počasnost, prva Kunderova knjiga v izvirniku napisana v francoščini, ki pa se je, po Istovetnosti, veselim malo manj.

Kuhinja

Kvadratni meter povprečne garsonjere v Ljubljani stane 600 jurjev. Dvosobnega stanovanja pa 480 jurjev.

Ker je bolj malo možnosti, da bi se to spremenilo na bolje, razmišljajmo v drugo smer. Ali bi se dalo namesto nekaj milijonom, odpovedati kakemu kvadratnemu metru?

.

Garsonjera pomeni 20-30 m2, od česar je 3/4 prostor, kjer je treba bivati, spati, kuhati in jesti. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 4-8 kvadratov, se pravi 2.4 do 4.8 M.

Dvosobno stanovanje pomeni hodnik, kopalnico in sekret, kuhinjo z jedilnico, poleg tega pa še dve luknji. "Kuhati in jesti" pomeni v tem primeru 10-18 kvadratov, se pravi 4.8 do 8.65M.

Ker je povprečna neto plača v Sloveniji malo manj kot 180. jurjev, stane kvadratura "kuhati in jesti" v naših primerih od 1,1 do 4 letne plače.

Drage kvadratne metre, namenjene prehranjevanju, je treba seveda opremiti s pohištvom in mašinami. To se da za od 200 jurjev do 3M, odvisno od posameznikovih preferenc in možnosti.

Če to prištejemo h gornjemu, dobimo razpon od 1.2 do 5.4 letne plače. To bi bil torej fiksni strošek. Če gre za gospodinjstvo z dvema plačama, ga delimo z 2. Od 0.6 do 2.7 povprečnih letnih plač/osebo.

.

"Kuhati in jesti" pomeni poleg tega kupovati hrano, jo shranjevati in pripravljati, plačevati pri tem porabljeno energijo in vzdrževati higienski minimum. Se pravi, pomivati posodo in podobno. To stane določeno količino denarja in seveda časa, ki pa ima prav tako denarni ekvivalent.

Vse iz tega odstavka predstavlja stroške, ki se jim tisti, ki izberejo jesti doma, ne morejo izogniti, kljub temu da opremljeno kuhinjo že imajo.

Iz lastnih izkušenj vem, da "iti v trgovino" vsakič stane od 7 do 10 jurjev, zelo težko je v voziček spraviti manj. Iti je pa treba 2x/teden, kar pomeni 25-35 jurjev /(osebo x mesec).

Ker so tablete za pomivalni stroj zajete že zgoraj, prištejemo le še strošek porabljene elektrike in plina, kar znese vsaj 5 jurjev/osebo.

Skupno je treba za pripravo hrane in pospravljanje vsak dan žrtvovati vsaj 0.5-1 uro/osebo, kar znese po zelo mizernem, jurja/uro obračunu, 15-30 jurjev/(osebo x mesec)

Skupni strošek prehranjevanja v lastnem domu znaša torej za osebo, ki že ima opremljeno kuhinjo, 45-70 jurjev/mesec.

.

In kaj je alternativa? Namesto kuhati in jesti doma - jesti zunaj.

In se zavestno odpovedati kuhinji z jedilnico in s tem povezanim segmentom gospodinjenja.

Računica se izide, če znaša razlika med ceno mesečnega prehranjevanja po gostilnah in 45-70 jurji - manj, kot znaša mesečni strošek financiranja investicije v opremljeno kuhinjo s pripadajočimi kvadratnimi metri.

.

Preprost izračun pokaže, da se še kako izide.

Izide se celo, če si pravice do posedovanja hladilnika in zasilnih sredstev za kuhanje kave in čaja ne pustite vzeti, poleg tega pa si, zraven za polno ceno plačanih študentskih menijev, vsake kvatre privoščite skok na slow-food.

.

In zakaj potem tega nihče ne prakticira? To pa jaz vas vprašam.

Presenečenje

Kadar me preganja deadline in ne smem it spat, zraven poslušam nacionalni radio.

.

Pri današnjih poročilih ob 5h zjutraj so za danes napovedali dež, preseneti pa da lahko tudi sneg.

.

Khm, se pravi, sredi decembra, tri tedne odkar so predpisane zimske gume in teden po tem, ko ga je povsod zapadlo pol metra, sneg ne more presenetiti.

.

Sneg lahko preseneti junija, julija in avgusta.

Bernik v MG

Sinoči je bila v Moderni galeriji otvoritev velike pregledne razstave Janeza Bernika. Vsi so se prišli pokazat. Trajala bo v razponu od Prešernovega rojstva do smrti.

.

Na slovenski likovni sceni vlada nevarno močvirje. Vsi se med sabo poznamo, nad vsem ima roko MK, ki na leto obrne 35 milijard, denar pa v imenu ljudstva delijo tisti na položajih. Ker je predmet te scene dokaj neoprijemljiv, vladajo razni klani, krožki in druščine, vsi pa na splošno pazijo, komu se ni dobro zameriti. Rezultat je med drugim dejstvo, da v Sloveniji ne obstaja likovna kritika. O teh stvareh bi se spodobilo počasi napisati nekaj prispevkov...

.

Pravim skratka, da je izredno težko pripraviti človeka, pa naj je še tak prijatelj, da bi o čemerkoli izpljunil vrednostno sodbo.

No, sam sicer v tem primeru menim, da je vprašanje vrednostnih sodb irelevantno. Janez Bernik je ikona, njegova polstoletna vseprisotnost pa dejstvo. Vsaki sliki posebej se lahko iskreno čudim, povsem brez vsake potrebe po kakršnemkoli utemeljevanju. Vsako njegovo delo ima zagotovljeno varno, trdno mesto.

.

Zato je tole toliko bolj zanimivo:

Med pogovorom z gospodično N je iz ozadja prišel, dvorano je prečil diagonalno, gospod Z. Gospod Z se ponaša z markantno pojavo, tako da sem ga takoj prepoznal, ugotovil pa sem tudi, kar je možno le v živo, da se lahko pohvali tudi z izjemno močno prezenco. O gospodu Z vem toliko, da si je, kot novinar kulturne redakcije velikega slovenskega dnevnika, med tranzicijo po spletu okoliščin izjemno dobro omastil prste in je danes finančno neodvisen, se pravi do smrti preskrbljen. Ta podatek je povsem v neskladju z njegovo pojavo, ampak sedaj lahko potrdim, da pa ga močno potrjuje njegova prezenca.

Gospod Z je precej na glas, malo kao sam pri sebi, malo pa tudi gospodični N, s katero se očitno poznata, seveda pa sem ga razločno razumel tudi sam, ponavljal, kako je razstava škandalozno zanič postavljena in kako je izbor zanič, da bi bilo treba odstraniti in, ja, zakuriti 90% vsega, kar visi na stenah. Nato je odbrzel.

Vprašal sem gospodično N, če se gospod Z šali. Če ima tak stil, če je sarkastičen, če skratka misli resno. Čvrsto je zatrdila, da gospod Z govori izključno tisto kar misli, in to brez dlake na jeziku. Kar je za evrskega milijonarja, po mojem skromnem mnenju, edino prav.

.

Gospod Z mi je skratka polepšal večer - kaj večer, mesec!

Gospod Z je namreč prototip umetnostnega konzumenta, kritika in morda celo mecena, prihodnosti. Neodvisen, predan, zagnan, iskren, opredeljen.

Morebitna slovenska Peggy Guggenheim bo natančno take vrste človek.

Naturalizem

ali pa je bolje:

- Nadrealizem
- Nešto s' se udebljala, ženko
- Giro di Vojvodina
- Kdo bi si mislil, da je bila moja baba vredna žive teže v svinjini
- Vozi, Miško!

ali pa celo:

Posle reforme - bit' će mesa!

(sliko prispeval TB)

BTC in mesto

V ponedeljek sva šla v P74 pogledat tole. Se pravi, predstavitev FWC, Emila Hrvatina in Petra Šenka.

.

Prvi "CC posvet", pri čemer CC stoji za "center vs city", so pripravili PLATFORMA 9.81, društvo za medije in arhitekturo, ki raziskuje prostorske in urbane fenomene v času tranzicije na Hrvaškem in Matjaž Uršič, "urbani sociolog" in raziskovalec na FDV.

Hrvati so predstavili zanimivo raziskavo vpliva hipermarketov na razvoj Zagreba, Uršič je povedal še malo po slovensko, nato pa so kaj zanimivega povedali še sodelavci, ki so sedeli med poslušalci. Kljub temu, da je sobo 20 udeležencev popolnoma napolnilo, sem imel občutek, da sva bila z D. edina zunanja poslušalca. Poleg Marjetice Potrč, seveda. Škoda, tema je res zanimiva.

Za Ljubljano je odnos med mestom in BTC-jem celo prvovrstna tema. Tule si elaborirati malo ne upam, ker bi v trenutku napisal mnogo več, kot bi se komu izmed vas dalo prebrati - malo se mi pa sedaj tudi ne da. Bom počakal na morebitni komentar.

.

Samoumevno je, da je treba priti tudi na drugi "[CC] posvet", o razvoju BTC-ja in razmerju med BTC cityjem in centrom Ljubljane, ki bo v torek, 6. decembra ob 7h zvečer, prav tako v Šentvidu.

Tokrat prideta Boštjan Vuga (SVA) in Miha Dešman, predsednik DAL.

Sedemintridesetkrat prestreljen

.

.
No, kaj je to?

In kje?
.
.
.
(sliko prispeval: TB)

Euphoria

Ker nisem bil tu, sem večino 3. ljubljanskega arhitekturnega bienala spremljal samo preko medijev.

Rem Koolhaas je vsekakor, po analogiji z Michelinovimi zvezdicami, vreden poti z Zabukovja v Ljubljano. Ampak so ga imeli le za finto - po novem kao ziher pride januarja 2006, ko bo Euphoria že davno pozabljena. Zelo veliko pa se je zato govorilo o njegovem nečaku Remu D. Koolhaasu, ki se po mojem skromnem mnenju za uspeh ne more zahvaliti toliko čevljem, ki jih oblikuje, ampak predvsem dejstvu, da mu je ime Rem in da se piše Koolhaas.

Druga zvezda je japonskozveneči Francoz Ora Ito, svaka čast, ki mu je uspel veliki met s finto, ki bi se zaščitnikom avtorskih pravic lahko zdela sporna, a so se lastniki "globalnih brendov" odločili za sinergijo, ki se vsem obrestuje. Pri 18tih je pustil šolo in danes je milijonar. Ne vem, osebno bi mi bilo ljubše, če bi organizatorji pripeljali Dana Lenarda, ki je, če je vse res, slovenski Ora Ito na kvadrat.

.

Tobačna se sliši kul. Seveda ne zaradi zanikrne zbrke, kakršna je, ampak zato, ker zaseda elitno mestno lokacijo, in to precej zajeten kos. Tobačna je sinonim za možnost, potencial, prihodnost, upanje - in kot taka danes iskano blago raznih prirediteljev.

Tokrat sta se za Tobačno dajali bivša sošolka Špela in bivša sošolka Polona - tu je zmagala Špela, Poloni pa je uspelo svoj Break 2.3 izpeljati v mrzli Črevarni.
.
V nedeljo popoldne pa sva se z D. sprehajala po mestu in sva zavila pogledat še to čudo od euforije. Kar tako, če je razen "eventov" tam slučajno tudi kaka razstava.

Letošnji grafični bienale je bil prav tako v Tobačni. Vhod je bil s Prešernove, takoj za Jelinčičevo novozgrajeno vilo, označen z markantnim rdečim portalom iz knaufa, svaka čast. Tokrat portala ni bilo; kdor ne ve že prej, kam je treba iti, za tega ni euforije.

V nedeljo pozno popoldne sva torej lepo oblečena gazila ob zunanjem obzidju Tobačne, skozi zanikrno gaz ob nagrmadenem umazanem snegu, pod nizkim napuščem, vso pot pod razpadlim obilno puščajočim žlebom. Za vhodom je bil en plakat, na tleh pa sled napisov "Euphoria". Sled je vodila globoko v res zanikrn zapuščen cigaretni kompleks, do vhoda v izredno grdo večnadstropno stavbo, oblečeno v zanikrno fasado iz rjavega pleha.

V drugem nadstropju zaprta vrata, na njih zanikrn list s sprintanim obvestilom o slavnem Koolhaasu, na njem pa s kulijem pripis, nekaj v smislu: "zagotovo pride leta 2006, shrani svojo vstopnico!". Hm.

Vstopiva. Tema. Nato se od nekod pojavi izgubljeno dekle. Vprašam ga, če je tu euforija in če je sploh odprto. Pravi da ja, da je. Pravi tudi, da ne ve kako se prižgejo luči, in da naj si vzameva kaj prospektov. Človeške oči se hitro akomodirajo na polmrak, in z D. sva tipala po nekam prazni dvorani. Nekje na drugem koncu sem zatipal nekakšen črn divan, nato pa vidim, da je vijoličast - dekle je prižgalo luči.

Bolje da jih ne bi.

...

.

Na mutenje vode sem, priznam, alergičen. Dejstvo, da je količina prodajanja megle ponavadi sorazmerna s stopnjo degradiranosti realnega okolja, pa pač pragmatično pripoznavam in se mu iskreno čudim. Pa vseeno, tale klic v prazno: Sestopite, gospoda, in odprite oči!

.

Drugač pa, fajn!

Kot namreč Piranski dnevi arhitekture nekako spadajo v privatni fevd Vojteha Ravnikarja (ki baje ni sin starega Ravnikarja (ki je risal pri samem Le Corbusierju), ki živi z Majdo Širca (ki jo hoče Jelko vreči iz IO LDS) in katerega biro obnavlja Kinoteko (pogodba o tem pa je, po ugotovitvi nove oblasti, nična), in baje ni brat tistega (desneje usmerjenega in manj dobrega arhitekta) Ravnikarja, ki je lansiral termin "udbomafija"), tako je "brand" Ljubljanski arhitekturni bienale last majhnega biroja Monochrome, katerega polovica je zgoraj omenjena Špela.

Če upoštevamo to dejstvo, je Euphoria nadvse dobrodošel dogodek in uspešno izpeljan, zahteven projekt. Namesto ogledovanja prazne dvorane pa vam priporočam udeležbo na še zadnjem pravem "eventu" bienala - ravno danes zvečer, 29., bo od 9h zagotovo obilno obiskan "Euphoria Party". Pridite.

Rdeča parada

V soboto so baje po Ljubljani demonstrirali sindikalisti.

Zadnje dni slišim, kako se na veliko diskutira o številu udeležencev. To me malo spominja na dogajanje konec 80tih, ko nam, naj je bilo parkirišče pred parkom Zvezda še tako nabito polno ljudi, pri partijski oblasti nikakor ni uspelo priti čez 15.000. Da se ljudska oblast in nekako preplašeni ljudski mediji danes trudijo Semoličevih 40.000 na vse načine prikazati kot 20.000, je, lepo prosim, abotno. Tudi 20.000 demonstrantov ob, kot sem zadnjič slišal, "najhujšem snežnem metežu v Ljubljani v tem tisočletju", je zelo omembe vredna množica.

.
Povsem neodvisno od sprenevedanja o številu udeležencev je pa moje skromno mnenje, da je bilo s temi demonstracijami nekaj narobe. Od daleč vse rdeče, s srednje razdalje vsi nadvse bogato opremljeni s transparenti in enakimi površniki, od blizu pa so vsi ponosno kazali osebne zaloge šnopca. Vse skupaj pa je tudi, bolj kot na socialne, spominjalo na "rasne" nemire in demonstracije za emancipacijo narodnih manjšin.

Demonstranti so se pa vsekakor, namesto kot "jebena stranka", pokazali kot faktor, ki ga je treba upoštevati.

.
Sam verjamem, da so reforme kljub vsemu nujne. Boljši čas za korenite spremembe je bil do pred 10 leti, ampak tudi sedaj se o tem dovolj govori, da je teren v redu pripravljen. Vsaka oblast pa mora paziti, iz očitnih razlogov, da kakršnekoli reforme uveljavi v prvi polovici mandata. Če ne bo nekaj hitro, ne bo nič še 4 leta.

.
Ob vsem pa se ne da ne opaziti, kako se Mrkaić zadnje čase trudi sebe prikazati kot strpnega, umirjenega in prijaznega. Spomnim se njegove kolumne par tednov nazaj, ko bi najraje ukinil sindikate. No, na splošno se je do sedaj trudil biti zelo nesramen in šokanten in se je s tem celo hvalil. Zadnjič pa se je pojavil na E+, ves prijazen in prijeten in nasmejan. Na Trenjih s sindikalisti (kjer se je daleč najbolje odrezal Boscarol, s tistim šokantnim prikazom da se v Sloveniji 2M ljudi šlepa na pičlih 200.000 delavcev) se na primer skoraj ni oglasil.

Mirno pa podpišem tudi njegovo današnjo kolumno.

Omizje

V sredo sem pogledal Omizje v zvezi s prihodnostjo urbanizma in arhitekture v Sloveniji.

.

Voditelj omizja Jurečič je tisti akademski slikar, ki mi je pred leti, ko je z mano delal prispevek za 8. dan, tako neverjetno mlahavo stisnil roko, da si bom to za vedno zapomnil. No, sicer je zelo korekten in dela v redu prispevke o kulturi, ampak tale oddaja pač ni uspela.

.

Sogovorniki so bili neki neznanci iz 2. lige, razen menda profesorja Janeza Koželja, in Mihe Dešmana iz Društva arhitektov, in to v tednu Piranskih dnevov arhitekture in ljubljanskega bienala Euphoria! Pogrešal sem vsaj koga izmed mladih, res uspešnih arhitektov, ki so v zadnjih letih poskrbeli za bum slovenske arhitekture. Pogledali bi v Sixpack, pa bi koga našli.

.

Res me moti, ker je izpadlo, kot da so arhitekti in urbanisti povsem neartikulirani in govorijo učeno in dolgočasno iz strahu, da se ne bi izkazalo, da nimajo česa povedati. Pogrešal sem kakršnokoli jasno izraženo misel, kakršenkoli komentar, opredelitev. Gledalci pa so dobili vtis, kot da so vsi razpravljalci vpleteni v roka-roko-umije soodvisnost, v neke cehovske igrice. Pozivanje, bolj na začetku, da je treba arhitektom zagotoviti večjo vlogo, je tako izpadlo nekako brez prave podlage.

.

Najlepše je, da smo vsaj 20% časa poslušali jako aktualne nebuloze o izvoru besede "arhi-tektura"! Hecno je tudi bilo, ko je nekdo z muko arhitekturo razdelil na "tisto za trg" in "avtorsko", in je Jurečič hlastno planil po BTC-ju, da so kar tiho kimali. Vsaj to je ob koncu popravil Koželj.

.

O prihodnosti slovenskega urbanizma in arhitekture skratka nismo izvedeli nič pretresljivega.

Drzna teza

Obisk bloga je v določeni korelaciji s frekvenco objavljanja.

DIY #7

Prejšnji mesec sem zmizaril "pokrito parkirišče". Sicer imam veliko povedati proti vsakovrstnim nadstreškom, ampak prigovarjanju in grožnjam družic so podlegli že močnejši...

.

Jekleno nosilno ogrodje stoji že od pomladi. Švasal je "železni Tone", za katerega se je izkazalo da je tipičen slovenski "majster" - površen in drag. No, pa tudi železo se je res v zadnjih 5 letih, odkar ga neverjetno veliko porabijo Kitajci, podražilo za 4x. Tonetu sem dal zvariti tudi nosilce iz nerjavečega jekla, ki sem jih pritrdil na betonski rob zelene strehe.

.

Na ogrodje sem pritrdil macesnove nosilce. Ker so bili dolgi po 4m, sem jih spajal s kompliciranimi lesnimi zvezami. Nekatere operacije pri tesarskem delu: merjenje, risanje, žaganje z aligatorjem, povrtavanje, vrtanje, nasajanje, šraufanje...

.

Na sliki: zgoraj švasanje prve plasti katrana, spodaj pogled z gotovega nadstreška v (nepokošen) južni atrij.

.

.

Ker mi je veliko do tega, da bi se dalo, kadar ga zapade zelo veliko, sneg skidat z nadstreška, mora biti streha pohodna.

Na macesnove nosilce sem pritrdil late, nato pa vse prekril s 15mm debelimi OSB ploščami. OSB plošče so mi precej simpatične, pribija jih pa rad tudi buš. Naredil sem tudi dve kišti, skozi kateri bo sijalo sonce.

Na to podlago sem nato švasal katran. Eno plast navadnega, čez pa še eno plast ta dragega, posutega s škrilastim lomljencem. Švasati katran je nekaj časa jako zabavno, zelo hitro se pa človek naveliča in potem je zoprno.

Na sliki: levo pogled skozi strop, desno stik nadstreška z zeleno streho. Svetlobnika še nista pokrita.

.

Ljubljansko stanovanje je sedaj bogatejše za pokrito parkirišče za dva. No, streha je, še zdaleč pa stvar ni u nulo zaključena. Ampak s temi malenkostmi se bom pozabaval spomladi...

Po prvem snegu se pa stvar, se pravi, tudi meni zdi čisto praktična.

.

(DIY - do it yourself - naredi sam)

Miške

Par lepih dni na Zabukovju se je rahlo sfižilo. Veliko večino časa sem namreč, namesto malanju, namenil temeljiti čistki.
Takoj po prihodu je bilo jasno, da imamo v kuhinji miši. In to big time. Vse posrano, vse obgriženo. Tista kuhinja je brez zaprtih omaric, samo betonski pult s ploščicami, v katerem sta korito in kuhalna plošča, in odprte police, na katerih je posoda in suha hrana. Vse posrano, vse obgriženo! Ne vem, kako so miši prilezle na zgornje police s krožniki in kozarci, ampak tudi tam je bilo vse prekrito s tistimi drobnimi črnimi drekci.

.

Stvar je bilo treba sanirati. Plan: vse počistiti, sterilizirati in vmes poloviti miši.

Nagravžnega biznisa sem se lotil sistematično in nič kaj sentimentalno. Našel sem 2 pasti na feder in ju zalaufal, eno v kuhinji pod koritom in drugo v sosednji špajza-klet-kurilnici. V kuhinji sem zrihtal vsako polico posebej: vso posodo res temeljito pomil, najprej z vimom, potem s prilom. Vse kar je bilo vsaj približno neuporabno, zmetal stran ali zložil v neko škatlo, vso načeto in pozabljeno hrano zmetal stran, flaške začimb, konzerve in tetrapake pa opral kot posodo. Police pometel, namočil, zdrgnil z vimom, spral, zdrgnil s prilom, spral in obrisal z močno raztopino klora. In prekril s papirjem. Česar nisem vrgel stran, je lahko potem šlo nazaj na police.

.

Bolje da ne govorim, kaj sem načel v nišah, ko sem izpod pulta potegnil hladilnik in skrinjo. Vse posrano, vse obgriženo. Električni kabel hladilnika preglodan, kratkega stika na srečo še ni bilo. Popravil z izolir-trakom. Za skrinjo pa velik kup aluminjastih papirčkov, odgriznjene izolacije. Zmešanih z mišjim drekom in zloženih v (prazno) mišje gnezdo. Grozljivega prizora se tu ne da korektno opisati, lahko si pa predstavljate, da je izgledalo hudo.

.

Skupno sem polovil 7! miši, vse so padle na odličen domač špeh. 2 v kuhinji, 5 v špajza-klet-kurilnici. Odkril sem prehod med prostoroma ob gumijasti cevi za plin in ga zadelal. Čistke v kurilnici ne bom podrobno opisoval, šlo je pa za temeljito prelaganje in pometanje, pa veliko krame je letelo v smeti.

.

Ker miši prejšnji mesec še ni bilo sklepam, da so se s polja preselile ob tej zmrzali. Da so prišle s polja sklepam po tem, da delujejo poljsko - namesto sivih z rožnatimi ušesi in repi, sem pobil 7 svetlorjavih, s sivimi ušesi in repi in z belimi trebuhi. Menda so prišle skozi prezračevalno lino.

.

Spomnil sem se fotografij, ki sem jih posnel pred 5 leti, ko je bil na Zabukovju res zelo hud naliv. Tako hud, da se je na fasado zatekla premočena poljska miš (glej puščico). Ždela je tam, meter in pol visoko, na navpični fasadi.

Mokra kot cerkvena miš.

Opaaa! #14

Slovenski arhitekti so bili dolgo na smrt skregani z internetom.

In pojavil se je Trajekt. Zavod Trajekt se ponaša s presežkom volje, energije, predanosti. Arhivi se polnijo, dogodki se vrstijo. Internetne strani Trajekta so postale najpopolnejši arhitekturni portal v Sloveniji. Oblikovano je prijetno enostavno, organizirano uporabno pregledno.

.

Včeraj so lansirali pomembno novost, prvi obsežnejši pregled slovenske arhitekture in urbanizma na spletu: Arhitekturni vodnik. Testirajmo ga!

.

Opaaa! #14:

.

Hiša XXS

.

Intelligent Design

Sliši se super. Dizajn. Inteligentni. Ampak ne gre, kot bi se zdelo, za reklamo za gospodinjske aparate ali za kak izjemen avtomobil. Je pa dognano ime dokaz, da je PR, vprežen v kampanjo, vsaj tako izjemen, kot so lahko daljnosežne posledice projekta, če jim uspe kot jim je v Kansasu.
.
10-članski odbor za šolstvo v Kansasu je prejšnji teden s 6 proti 4 izglasoval, da bodo po novem tamkajšnji učenci poleg teorije evolucije deležni tudi pouka iz "intelligent designa". Preglasovana članica odbora Janet Waugh se je pritožila, da: "ne bomo samo tarča posmeha države, smejal se nam bo ves svet".

.

Kot je jasno razvidno tudi iz ilustracije na levi, je buš pripravil teren že v začetku avgusta.

Intelligent design pravi, zelo na kratko, da je življenje tako kompleksno, da ga je lahko "dizajnirala" le "višja inteligenca". Za razliko od Darwinove teorije naravnega izbora, ki je širše sprejeta med znanstveniki.

No, pri vsej stvari gre zelo preprosto za to, kako v obvezni šolski kurikulum infiltrirati krščanski verouk. Ne kot predmet, imenovan s pravim imenom, ampak - pazi, to je zelo pomembno, kot trojanskega konja znanosti. Za biologijo bo na vrsti matematika. In počasi, prefinjeno, bodo v ZDA imeli šolstvo po vzoru talibanov. In talibanov z atomsko bombo se je jako bati.

.

Klin se s klinom izbija

.

Na srečo se je pojavil neki Bobby Henderson, ki je že junija na "Kansas Board of Education" poslal pomembno pismo. V njem je opozoril na številne ljudi, ki verujejo, da je vesolje ustvaril "Flying Spaghetti Monster".
Na sliki levo: FSM (Him), kako je ustvaril goro, drevesa in pritlikavca.

.
Henderson je poudaril, da je koncept "Flying Spaghetti Monster" racionalen natanko toliko, kot koncept "Intelligent design". in zahteval, naj pouk znanosti razdelijo na 3 časovno enake dele:
.
1/3 - intelligent design
1/3 - Flying Spaghetti Monsterism
1/3 - logical conjecture based on overwhelming observable evidence
.
"Flying Spaghetti Monsterism" je trenutno najbolj "in" religija in ima že čez 10 milijonov podpornikov. Na uradni spletni strani Cerkve FSM najdete vse bistveno gradivo, od slavnega pisma na začetku, preko famoznega grafa, ki prikazuje globalno segrevanje v obratnem sorazmerju s številom piratov, do nešteto dokumentiranih pričevanj o videnjih FSM.

.

Razširite glas!

Gume

V Sloveniji je predpisano, da se zima začne 15. novembra. Takrat je treba v prtjažniku začet prevažat ketne, ali pa namontirat zimske gume. Moje so na srečo še dobre.

.

D. je s svojim karavanom v 2 mesecih prevozila dobrih 6000km. Povprečno ji žre pičlih 6.2, kar pomeni 500SIT/100km manj kot moj. Na mesec ji torej ta lepi, solidni avto zasluži 15 jurjev! Jasno je skratka, da si D. zasluži najboljše zimske gume.

.

Letos je najboljša guma formata 195/65 R15 Ultragrip 7. Zmagovalka več testov, med drugim ADAC in AMZS.

Manjši problemček je edino, da je priporočena cena za gumo dobrih 25 jurjev. Čas za akcijo!

.

V sobotnem Delu so 5.11. objavili članek o kupovanju gum in preglednico s cenami pri različnih dilerjih. Za gotovino se da torej tako gumo dobiti za slabih 20 jurjev. Še vedno preveč.

.

Najti je treba firmo z minimalnimi stroški, brez poslovnih prostorov in dobro plačanih uslužbencev, ki dila po pošti! Najboljše gume na svetu je treba kupiti tam. kjer so NAJCENEJŠE v Sloveniji - gre namreč za princip!

.

pocenigume.si: 18.559,00 SIT z davkom in dostavo na dom.

.

gume-direkt.com je slovenski portal hanoverske firme Delticom, ki dila gume po celi Evropi. 18.533,00 SIT z davkom in dostavo na dom.

.

Potem pa sem našel e-GUME.si, kjer so neprekosljivo najcenejši: 16.980,00SIT z davkom in dostavo na dom. Poleg tega imajo sedež v Šentvidu, ne pa v Hanovru.

In D. je postala ponosna lastnica kompleta najboljših gum - 32 jurjev ceneje od priporočene cene.

.

In nauk? e-GUME.si so ta teden še enkrat premislili svojo politiko (biti poldrugega jurja cenejši od najbližje konkurence) in, glej ga zlomka, za Ultragrip 7 je treba danes odšteti že 17.980 tolarjev! Jurja, se pravi 4 jurje več! Joj, kako to dobro de!

he, he, he...