E-demokracija

O tem sem začel razmišljati nekako takrat, ko so 'resetirali Slovenijo', napisati pa sem se lotil šele zdaj. Ampak danes je vsaj tako aktualno.

.

Največji problem naše politike je v tem, da je žrtev človeške šibkosti. Slovenska prihodnost je talec slovenske politike, politika pa je talec človeške šibkosti njenih protagonistov.

Ni treba biti ravno rocket scientist za ugotovitev, da se slovenski politiki, poleg korupcije in nepotizma, vdajajo še vsaj 7 grehom. No, vam je znan kateri, ki bi bil kriv napuha, ali recimo pohlepa? Mogoče pohote? Jeze? Požrešnosti? Zavisti? Brez heca, kakšnemu niti lenoba ni tuja.

Lahko se premaknemu tudi k nekim zapovedim - celo če prve 4 tu zanemarimo, nimam občutka, da se jih naši politiki kaj prida držijo. O 5. razmišljajmo v zvezi z rdečimi dinastijami, ki so dale današnje antikomunajzarske prvoborce, ali obratno. O 6. v zvezi s popularnim sistemom "najprej diskreditacija, potem likvidacija" - ubijati se da tudi politično. O nečistovanju in krajah sploh nima smisla izgubljati besed. Pričati po krivem baje tudi ni lepo, pa vidimo, kako je... In tudi take poznamo, ki so si poželeli premoženja ali žene svojega bližnjega, kajne.

To je seveda vse človeško, to ni sporno. Politiki so samo ljudje. Naj jih nekaj naštejem: Borut Pahor, Janez Janša, Karel Erjavec, Katarina Kresal, Gregor Golobič, Zmago Jelinčič. In to je sam cvet naše prve lige...

.

Grešnim politikom, ki so samo ljudje, seveda ne smemo soditi preostro - eno je, se pravi, poslednja sodba - pri volitvah vsaka 4 leta pa gre predvsem za videz pred volilci, ki so do politikov precej bolj blagi, popustljivi, selektivni in kratkega spomina.

Gre samo za to, da ne verjamem, da je najbolj optimalno, da politiko zastopajo ljudje, ljudje pač. Od ljudi česa nadčloveškega nima smisla pričakovati - ampak ali bi se dalo vsaj politiko narediti imuno na človeško šibkost?

.

* * *

.

Politika brez politikov

.

Da bi človek prišel iz točke A do točke B, se je nekoč moral spoznati na prehrano in nego živine in na jahanje, če ne celo na obnašanje lesa in usnja, na jermenje, na dresuro, na vreme, na lokacije hlevov in prenošišč ob poti... Malo kasneje, ko so kočije postale motorizirane, se je bilo treba vsaj tako dobro spoznati na tisto nezanesljivo železje, stroj je bilo treba fizično zagnati z zunanje strani, ceste so bile grozljive, promet kot boj za obstanek. Po drugi strani pa so ravno zato tedaj mnogi delegirali del lastne odgovornosti za premikanje - raznim kočijažem in šoferjem.

Danes se pa vsaka nališpana bejba celo v najhujšem nalivu brez problema sama zapelje od tu do točno določenege naslova recimo na Dunaju - in to svetlobna leta varneje, hitreje, zanesljiveje, natančneje in seveda udobneje kot kadarkoli prej, pa čeprav šofira sama. Avtomobili so vedno kompleksnejši, da je upravljanje z njimi vedno enostavnejše. Uporabnik osebnega vozila je danes razbremenjen poznavanja kompleksnih procesov, ki med vožnjo potekajo v ozadju - njegova je le odločitev o destinaciji, za vse ostalo poskrbi avto(matika). Voznik se danes še največ ukvarja z lastnim udobjem - kakšno temperaturo želi v svoji coni, s kakimi zvoki se želi obdati, ali bi s kom komuniciral, bi kaj ohlajenega spil, si bo treba napudrati nos pred osvetljenim ogledalcem...

.

Zakaj se je torej treba vsem tako prekleto spoznati na politiko?! Zakaj se moramo ukvarjati s politiki? Zakaj, vraga, smo vsi do vratu potopljeni v njihove zdrahe, zakaj nas obremenjujejo z medsebojnim blatenjem, s samopoveličevanjem, s tožarjenjem, z zamenjavami strani... Zakaj povprečnega volilca, ki bi rad le dobro živel, kakor si pač vsak zase predstavlja - obremenjujejo z neskončnimi umazanimi podrobnostmi in s tehnologijo, ki bi prav lahko diskretno delovala v ozadju?

Predstavljam si lepši svet, svet brez politikov. Predstavljam si politiko, pri kakršni se nam ne bi bilo treba ubadati s politiki, ampak izključno z vsebino - s programi, strategijami, cilji. Predstavljam si politiko, kjer odločitve ne bi bile odvisne od človeške šibkosti ljudi politikov. Predstavljam si družbo, ki bi elegantno drsela k novim in novim ciljem, proces odločanja bi potekal avtomatsko, diskretno, v ozadju - ljudje pa bi se med tem lahko ukvarjali s čimerkoli drugim.

Odlustrirajmo politični razred!

Spodaj bom na kratko orisal, kako bi se to dalo, ne da bi posegal v bistvo današnje ureditve, ki je strankarska parlamentarna demokracija. (Stvari so prepletene, prebrati je treba vse točke.)

.

Avtomatizacija procesa odločanja

.

Zakonodajno vejo oblasti danes sestavljajo poslanci - živi ljudje, žrtve lastne človeške šibkosti. Proces sprejemanja odločitev je odvisen od volje in kapric teh ljudi - čeprav bi moralo načelno biti vse jasno, kot je jasno vsakokratno razmerje poslanskih sedežev.

Ljudje poslanci imajo preveč možnosti za miniranje procesa odločanja. Lahko "glasujejo z nogami", tako da se recimo ne pojavijo. Če se jih zmeni več skupaj, se temu reče obstrukcija. Lahko glasujejo nenačelno, v nasprotju s tistim, zaradi česar so bili izvoljeni. Obstajajo podmizne kravje kupčije. Stranke tudi dostikrat v praksi ne morejo uveljaviti teže, ekvivalentne številu sedežev, ker se tu in tam kak človek poslanec skuja zaradi osebnih motivov. ...

.

Predlagam, da se proces odločanja avtomatizira. Za vsak vloženi predlog zakona je povsem jasno, kakšno podporo ima - le da o njem ne bi smeli glasovati ljudje poslanci, ampak bi se podpora ugotavljala avtomatično. Stranke stvar podprejo ali ne, s težo, enako številu poslanskih sedežev. Če je stvar v koalicijski pogodbi večih strank, jo morajo podpreti vse te.

Stvar debate je le, kako se določi potrebna večina. Po tem sistemu s kvorumom ne bi bilo problema - vsakič bi bila "udeležba" 100%. Ampak glede na število strank, ki izhaja iz proporcionalnega sistema, bi bilo večino (ki bi bila avtomatično absolutna), včasih težko doseči. Lahko bi se zmenili, da za sprejem zakona določa relativna večina?

.

Financiranje strank

.
Današnja ureditev financiranja strank je izrazito neodporna na zlorabe zaradi človeške šibkosti. Problematičen je sistem donacij, problematična netransparentnost. Posebej problematični pa so morebitni črni fondi in razni obvodi, po katerih se stranke morebiti financirajo mimo zakona in zaradi katerih morebiti postajajo netransparentni dolžniki netransparentnih uslug.

.

Predlagam, da se financiranje strank dovoli izključno iz dohodnine, denimo tako, da vsako leto ob napovedi vsak označi, katero izmed trenutno registriranih strank podpira, in tisti gre za tisto leto določen promil, podobno kot je že urejeno financiranje društev. Nepodeljeni glasovi se porazdelijo proporcionalno. Kakršnokoli drugačno financiranje se drastično prepove.

Vsekakor mora biti financiranje strank urejeno tako, da pripadnost stranki niti približno in v nobenem primeru - ne bi moglo vplivati na bogatenje posameznikov, podvrženih človeški šibkosti.
.

Sprememba koncepta volitev

.

Pogovartjati se je možno tudi o spremembi volilnega sistema, ampak tu se posvetimo predvsem nujnim prilagoditvam koncepta volitev, da bi bil v skladu z avtomatizacijo sistema odločanja. Nekatere stvari pa se da prilagoditi tudi novemu sistemu financiranja strank. Ampak še vedno gre za posredno, strankarsko, parlamentarno demokracijo in proporcionalen volilni sistem!

.

Ukine se volilni cirkus, ukine fizični parlament, razmerje formalne moči med političnimi subjekti pa se določa avtomatično iz podatkov o davkoplačevalski podpori.

Če vzamemo tako, je treba razmisliti:

.

- ali bi volitve bile lahko vsako leto?

Avtomatski sistem odločanja vse opravi v delčku sekunde, virtualni parlament se zato lahko brez škode reorganizira vsako leto.

.

- ali redefinirati 'volilno pravico'?

V Avstriji se recimo začne s 16 leti. Razmislimo lahko tudi o tem, da se jo z določeno starostjo ukine.

Lahko bi volilno pravico vezali na plačevanje dohodnine - odločal bi le aktivni del prebivalstva. Saj res - zakaj imajo penzionisti sploh volilno pravico?

Sam pa se denimo zavzemam za to, da se volilna pravica podeli prav vsem državljanom tako, da imajo zakoniti zastopniki živih, a ne poslovno sposobnih ljudi, dodatne glasove - starši za vse svoje mladoletne otroke (bodoče davkoplačevalce! - naj starši presodijo, koga voliti, da bo za prihodnost teh otrok najbolje). Enako bi lahko zakoniti zastopniki glasovali v imenu dementnih - ampak po moje bi bilo itak smiselno volilno pravico ukiniti z upokojitvijo, kar bi preprečilo, da se vedno bolj 'stara' družba spremeni v gerontokracijo.
Veliko stvari je za razmislit...

.

- poenostaviti volilni proces?

Lahko ostane kot je, vsaka 4 leta fizične volitve.

Lahko pa to spremenimo v E-volitve - voli se po internetu, izkažeš se z elektronskim podpisom. Lahko so E-volitve vsaka 4 leta združene z oddajo elektronske dohodnine, lahko je to celo vsako leto.

Ljudem bi teoretično lahko še bolj olajšali življenje s tem, da se jih razbremeni celo 'volilnega dejanja' in se to avtomatizira. Sistemi za avtomatično ugotavljanje posameznikovih preferenc že obstajajo, se hitro razvijajo, s pridom pa jih že uporabljajo denimo ponudniki spletnega oglaševanja, ki na vsak ekran prikazujejo oglase, ki so za konkretnega uporabnika potencialno zanimivi. Rešiti je treba le par malenkosti v zvezi s tem, kako razbrati konkretnega človeka iz IP naslovov naprav, ki jih uporablja. Obvezno logiranje z geslom mi ni všeč - ampak najbrž se bo tudi to slej ko prej avtomatiziralo - če ne z vsajenimi identifikacijskimi čipi, pa vsaj z diskretnim zaznavanjem biometričnih značilnosti...

.

Preoblikovanje strank

.

- Politične stranke se po novem popolnima 'resetirajo' - prepove se javno izpostavljanje političnih akterjev, piarovstvo, in celo spin-doktorstvo. Kdor se odloči zaposliti v strankarskem pogonu, se zaveže diskretnosti in anonimnosti.

.

- Za potrebe javnih nastopov in mednarodne komunikacije se vsaki registrirani stranki dodeli po en avatar, kot recimo 'Vida' (avatarja si vsaka stranka lahko izdela sama), ki se obnaša v skladu z registriranim strankinim programom, poleg tega pa zadosti obvlada osnove praznega besedičenja v protokolarne svrhe, pač kot 'Vida'. S tem se odpravi diskriminacija glede na lepoto, spol, všečnost in podobno, s čimer se za vekomaj prepreči potencialen izbor vlade kao "všečnih lepotcev", ekvivalentne aktualni.

.

- Ukine se parlamentiranje, retorične eskapade politićarjev, Parlamentarni kanal RTV in predhodni ter postkoitalni zakonodajni referendum, ..., namesto tega se vse politično odločanje izvaja avtomatično, po računalniškem algoritmu, pač v skladu s politično podporo davkoplačevalcev in vsebino zavezujočih strankarskih programov ali morebitnih koalicijskih zavez.
.

- Ljudje, ki jih, pač glede na količino denarja davkoplačevalcev, ki jim gre, v svoj pogon zaposlijo stranke, lahko inkognito študirajo, tuhtajo in sploh rešujejo svet, dokler ne sproducirajo uradnega dokumenta, ki se imenuje 'Program'. Svoj Program seveda vseskozi dopolnjujejo.
.

Program

.

Politične stranke se razlikujejo izključno po svojih Programih (in po politični in posledično finančni moči), vsekakor pa so povsem razbremenjene 'strankarskih prvakov', se pravi ljudi, podvrženih človeški šibkosti.

.

Program mora biti napisan v skladu z vnaprej znanim formalizmom, da se ga da digitalno sprocesirati, da bi bil uporaben za avtomatiziran proces odločanja.

.

Program mora stranka vložiti pred začetkom volilne kampanje, da ga določena služba preveri in zavrne ali potrdi. Stranka, ki ni uspela potrditi dopolnjenega Programa, na volitvah nastopa s starim. Potrjen Program je ZAVEZUJOČ!

.

Programi, se pravi stranke, enakovredno tekmujejo med seboj - ker so formalno (ne nujno vsebinsko!) kompatibilni, se jih da enostavno primerjati, recimo s kakim računalniškim programčkom.

Kot sem že omenil, bi se dalo Program, najkompatibilnejši posameznemu volilcu, določiti celo avtomatično - ampak nič ni narobe, če pravico izbire volilec zaenkrat uveljavlja zavestno.
.

Iz programov jasno izhaja, s kom stranka sploh lahko koalira. 'Neprincipialne koalicije' odpadejo. Stranke se seveda lahko združujejo v predvolilne in kasneje vladajoče koalicije, enako kot zdaj - le podmizne kravje kupčije odpadejo.

Kot izhaja iz potrjenih Programov - avtomatizem parlamentarnega odločanja potrdi ali zavrne posamezne zakone tudi mimo formalnih koalicij.

.

Virtualni parlament

.

Rezultat volitev se odraža v številu poslanskih sedežev. Razmerje števila poslanskih sedežev določa politično moč strank.

Ampak sedežev ne bi več zasedali ljudje, podvrženi človeški šibkosti. Virtualen parlament deluje brez ljudi - poslancev! Za potrebe volilcev bi bil seveda na voljo vmesnik, ki bi nazorno ilustriral vsebino virtualnega parlamenta, z razločno obarvanimi strankarskimi sedeži.

Virtualni parlament je izredno učinkovit - odpade vse 'parlamentiranje', razpravljanje v korist raznih človeško šibkih egov, odpade odsotnost, odpade nečimrnost, napuh, pohlep in podkupljivost, odpade nenačelnost, odpadejo prestopi... Odločanje je avtomatizirano - ko je (predhodno ustavno preverjen) zakon vložen, se o njem odloči v trenutku.

...

.

Virtualna vlada

.
Večinska koalicija v svojem mandatu de facto upravlja z državo. Ena možnost je, da stranke predlagajo in izglasujejo mandatarja in ministrski zbor v fizični obliki, se pravi ljudi, podvržene človeški šibkosti, enako kot zdaj.

Ampak ljudi nima smisla preveč obremenjevati (po moje je, denimo, Pahor preobremenjen), zato lahko upravljanje z državo prevzame 'virtualna vlada'. Za interne in meddržavne, prezentacijske in protokolarne potrebe države, bi virtualno vlado seveda morali zastopati ljudje. Ampak nobene potrebe ni, da bi to bili "nadljudje" - nadpoštenjaki, nekoruptni, skromni, delovni, požrtvovalni, modri - ljudje torej, kakršni v resnici ne obstajajo.

Ker bi bili razbremenjeni sprejemanja odločitev, bi lahko za fizično zastopanje virtualne vlade najeli navadne referente - postavne, snažne in olikane, izvežbane v praznem besedičenju in leporečju, dovolj brihtne za dojemanje različnih socialnih situacij, skratka prezentabilne.

In za zastopnika predsednika virtualne vlade si sam kot en tak ideal lahko mirno predstavljam nekoga takega kot je Pahor.

.

* * *

.

Ko opazujem to državo in naš politični razred, se mi zdi, da se med tem, ko se ves svet argumentirano odloča izključno o destinacijah - mi še vedno prerekamo o tem, katere sorte oves je najboljši za naše kljuse in pri kaki temperaturi morajo biti kovani žeblji za podkve, da bi lahko voz potegnilo vsaj kakih 15 km naenkrat...

Kost je vržena, veselo glodanje!

O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.

Skoraj bi spet nekaj napisal, pa...

Po dolgem času sem zadnjič, pozno zvečer, spet hotel nekaj napisati. Pa sem malo razmišljal, dokler me ni začel kljuvati črv dvoma:

čak mal - a je blog moj suženj, al sem jaz suženj bloga!?

.

Potem sem na to temo še malo prokrastiniral, končno pa sem postal zaspan in ugasnil računalnik. Z blogom pa spet ni bilo nič.

Vpliv obveznega osnovnega šolstva na asimilacijo

Zahodni pokojninski sistemi in islam

George Carlin o topli gredi in snegu v Sloveniji

"Ninamedia javnega mnenja ne meri, ampak ga skuša ustvarjati"

V luči nedavno tudi na višjem sodišču izgubljene Damjanićeve tožbe ocenimo najnovejši izdelek Ninamedije:

SDS 19,3% / DeSUS 15,5% / SD 13,9%

SNS 3,7% / SLS 3,4% / LDS 3,2% / Zares 2,9%

.

Ker je sodišče tudi na 2. stopnji v nekem smislu legitimiralo, poleg tiste v naslovu, tudi naslednji Janševi izjavi:

"Socialni demokrati sami svoji Ninamedii seveda ne verjamejo"

"Ninamedia je hišna služba Gregorja Golobiča,"

razmišljam, kakšno mnenje hoče z zadnjo anketo ustvariti Ninamedija.

Mamma Mia!

Tole so naročile delegacije predsednika vlade, predsednika države in zunanjega ministra, ker je njihove nedavne izlete v New York (par članov si je na Broadwayu ogledalo predstavo Mamma Mia), ki so Skupno Skledo stali precej čez 130k ojrof - vredno ovekovečiti.
.
P.S.:
Vasilke baje ni bilo zraven, tisto je le sobarica.

Draga, ti smem ponuditi eno solatko?

Zaupanje v politiko

V luči tega razmišljanja, pa tudi najnovejšega Slovenskega utripa FUDŠ, ki je dal prav zanimive rezultate, sem pripravil tole anketo.
Seveda si nikakor ne drznem spraševati o tem, koga bi volili, ali celo, kdo naj bdi nad prihodnostjo vaših otrok. Vprašanje je mnogo bolj trivialno, povsem življenjsko in konkretno.
Med kandidati pa so predsedniki obstoječih in morebitnih novih strank, v abecednem vrstnem redu. Možnih je več odgovorov.

web surveys

Čisti računi, transparentna politika, slovenska zgodba o uspehu...

V torek je Požar objavil, da naj bi Zagožen izdal Janšo - da naj bi bil zraven, ko da so pri Hildi skupaj z ekipo pilili tisto famozno javno pismo ASK. Za to v članku, kjer je objavljenih par naslovnic pogodb z Vegradom, sicer ni nobenih dokazov - je pa tudi res, da nisem zasledil niti kakršnegakoli demantija. (Članek je bil najprej prosto dostopen, od včeraj pa je začuda že plačljiv.)

.

Ta detajl so mediji, analitiki, komentatorji - začuda prezrli. Nikakršnega odziva ni.

Zagožen ni kdorkoli - vpliven je v energetiki, zraven je bil pri TEŠ 6 (pazi, tu gre za 1200 M). Ampak stvar je zanimiva predvsem zato, ker je bil zraven tudi pri Patriji. Janša in Zagožen sta oba v obtožnem predlogu.

Če je afera Patrija umetna, montirana, in nakup orožja čist ko solza, je itak v redu. Če ni tako, je pa sedaj verjetneje, da se bo stvar dejansko razčistila.

.

Vse skupaj pa daje nov vpogled v delovanje etablirane politike. Jaz temu, kar nam dajo videti nad mizo, že dolgo več ne zaupam. Nad mizo se dogaja kvečjemu teater za nas ovce. Prava politika, se zdi, se dogaja drugje. Zdi se, da slovenska politično-gospodarska kolobocija, z akterji, ki se podmizno držijo v šahu, ker drug o drugem preveč neprijetnega vedo, in ker jim ta pat pozicija ustreza, vsaj dokler pomeni odprt dostop do denarja - nima nikakršne zveze z levo-desnim ideološkim parceliranjem. Ker pod mizo je ves razpon od Janše do Kučana povezan v par korakih. V primeru Vegrada denimo tako:

Janša > Zagožen > Hilda > Košič > Isajlović > Kučan.

(Opomba: imena kot so Dimic, Pahor, Hypo, NLB, kak znan odvetnik, ..., lahko poljubno vstavljate.)

.

Svoja bralca torej sprašujem, kaj menita o slovenski etablirani politiki.

(Ali pa vsaj tole anketico kliknita!)

Moj najljubši rap komad

Jahta tovarišice Simone Dimic

Slovenija je na lestvici novinarske svobode trenutno na 46. mestu na svetu. Od lani je padla za 8, od predlani za 16 mest. Pod novo vlado nas je prehitelo 16 držav. Stanje je precej slabše od tistega ob famozni peticiji 571. No, od leta 2002 pa smo padli že za 32 mest.

Zanimivo je vedeti, da se novinarjem danes bolje godi v Estoniji (9), Litvi (11), ZDA (20), Namibiji (21), na Jamajki (25), v Gani in Maliju (26), v Kostariki (29), Čilu (33), Hong Kongu (34), na Surinamu (35), v Urugvaju (37), Južni Afriki (38), Tanzaniji (41) in na Papui Novi Gvineju (42). Ampak glavno je, da smo za mišjo dlako prehiteli Bosance.

.

Jaz razumem, da je novinarjem v taki državi težko delati. Kljub temu pa to ne sme biti izgovor za slabo, površno delo. Naša novinarska srenja je po eni strani izjemno občutljiva na razne komande didžejem, naj koga smaknejo, ali na razne velike bele micibušije z dubajskimi tablicami - po drugi pa se leno, površno in nekritično predaja cenenemu copypastanju. Domnevna novinarska nesvoboda naj ne bo izgovor za lenobo! Resnica je namreč velikokrat enostavno dostopna, le domačo nalogo je treba narediti.

Oglejmo si poučen primer:

* * *

.

Jahta tovarišice Simone Dimic

.

Najprej naj poudarim, da seveda ne gre za njeno jahto, ampak govorim le o jahti, na kateri je tovarišica Simona Dimic pila kavo. Nikakor ne želim ničesar prejudicirati, sploh po tem, ko je tovarišica šefica kabineta SD predsednika vlade v Pogledih Slovenije takole razblinila vse dvome:

...

Mi lahko pojasnite še ta tretji misterij okrog vašega premoženja, okrog 23 metrov dolge jahte, ki naj bi bila registrirana v Avstriji. O tem je poročal Požareport?
To ni moja jahta.
Je pa to jahta vašega partnerja?
Ne.
Se pravi, ne vi ne vaš partner nimata nikakršne jahte v nikakršnem lizingu?
Jaz nisem bila lastnik te jahte, in to vam lahko povem. Za vse ostalo vprašajte koga drugega.
Kaj pa vaš partner?
To boste pa morali njega vprašati.
Ne želite odgovoriti?
Ne.
Pa ste bili kdaj na tej jahti?
Seveda. Kot še tudi na kakšni drugi.
Pa potem veste, čigava je?
Mene to ne zanima. Moja ni.
...

.

Laži in natolcevanja

.

O jahti tovarišice Simone Dimic, ki ni njena, so naši mediji v zadnjem času objavili kup ostudnih laži. Jaz sem jih sproti zaznaval, popolnega nabora virov se mi pa ne da sestavljati. Saj to zadošča:

.

- Menda je gnusno laž, da je jahta Princess V70 dolga 23 m, prvi objavil Požareport 4.9.10 (to samo sklepam, ker njegovih člankov ne plačujem). Vsekakor pa je sinoči v članku, ki se na omenjenega sklicuje, objavil nagnusno laž: "Mimogrede, za boljše razumevanje: jahta Princess V70 je dolga 23 metrov..."

- Finance so 7.10.10 nagnusno laž o 23 metrih ponovile, zraven pa pritaknile še dodatno laž: "...jahto italijanske znamke Princess V70..."

- v Pogledih Slovenije 14.10.10 je Slaku, če se prav spomnim, izletela celo nagnusna laž o tem, da naj bi bila jahta tovarišice Simone Dimic dolga le 18m, Traven pa je lagal o 23m.

.

Po tem pa se je sprožil pravi plaz - nagnusno laž, da je jahta tovarišice Simone Dimic dolga 23 metrov, so večkrat ponovile vse medijske hiše, vse spletne edicije. In ta nekritična copy-paste-baba-rekla-baba-kazala psihoza med našimi vrlimi, profesionalnimi, zatiranimi novinarji - nikakor ne pojenja.

Zato sem šel na lov za resnico kar sam, čeprav nisem slovenski novinar. Ali pa ravno zato. Tu je rezultat:

.

Resnica končno razkrita

.

Prvič, Princess ni italijanska, ampak angleška tvrdka.

To bi naši vrli novinarji lahko že davno vedeli vsaj zato, ker tam nabavlja tudi nekdanji minister, naj ga imenujem kar s hudomušnim vzdevkom, "Mister 4%". On se fura s takole.

.

In drugič, jahta tovarišice Simone Dimic, Princess V70, je dolga natanko 21.69 m.

Ponovimo skupaj:

21 metrov in 69 centimetrov.

.

To je kar 1.31 manj od lažnivega natolcevanja o 23 metrih. Še več - če upoštevamo samo dolžino plastike, brez tistega dela ograjice, ki na kljunu štrli čez, meri jahta tovarišice Simone Dimic pičlih 21,39 m. Ta podatek lahko preverite tule.

.

Ko smo že pri stvari, se pozabavajmo še z nekaj ostalimi podatki.

Kjer je najširša, meri 5.08 m.

Prazna izpodriva 35.5 t. Polna torej dobrih 40.

Tank za dizel sprejme 4.403 litre.

Jahta ima dve garaži.

Prednost jahte tovarišice Simone Dimic je tudi v tem, da ima prostore za služinčad povsem ločene - kabina za služinčad je na krmni strani strojnice.

.

* * *

Dovolj heca, končajmo bolj resno.

Po trenutni ceni, 1.18 ojra/l, stane poln tank dizla 5195,54 ojra.

Ali z drugimi besedami: da bi predsednik Vlade Republike Slovenije (ki, btw, komaj preživi s 3002 ojri neto) enkrat napumpal tank šefici svojega kabineta tovarišici Simoni Dimic, se mora posloviti od 1.73 svoje plače.

Živimo v državi, v kateri mora predsednik vlade delati 1 mesec in 3 tedne, da bi enkrat tankal polno svoji tajnici. Človek se ob tem vpraša, kdo je v resnici šef v kabinetu predsednika vlade. Je šefica Pahorjevega kabineta - tudi Pahorjev šef?

.

Dobro jutro.

Huda zver

Plezam zadnjič tule, pa najdem eno kosmato živad. Odložim torej še zadnji slemenjak in jo zvlečem dol, na krajši foto-sešn.

Takoj sem opazil, da gre za hudo zver, v dokaz imam fotografije. Zdaj vaju pa sprašujem, kaj zaeno čudo je to. A kdo ve?

.

George Carlin o slovenskih lokalnih volitvah 2010

Lokalne volitve 2010

Kaj? A da je za komentar že prepozno? Menda res...

Res je pa tudi, da volitve formalno itak še niso končane, ker manjka 2. krog.

Pa začnimo.

.

Gluha loza

.

Imam se za Ljubljančana, volit pa ne smem. Menda namreč spadam pod Medvode. Ker se servisiram v glavnem znotraj obvoznice, o Medvodah nimam pojma. Ne vem, denimo, kdo sedi v lokalnem parlamentu, niti tega, kdo je župan. Vem le to:

.

- V naši vasi ni kanalizacije, ni je pa niti v srednjeročnem planu (na srečo pa bližnji kmetje greznice zelo poceni spumpajo...).

- Naš vrtec, torej vrtec Pirniče, je v najbolj zanikrni in razsuti stavbi v celem okraju. Ni mi znano, da bi že gradili novega.

- Že par mesecev se do doma vozimo po obupnem obvozu mimo šole za policaje, ker razkopavajo Kajakaško cesto. Če bodo tisti ob Kajakaški dobili kanalizacijo, je dobro. Problem pa imam s tem, da je naša lokalna oblast obvoz genialno pregradila z avtomatsko zapornico. In vsem, ki živimo onkraj Tacna, prodala grde nalepke za vetrobransko steklo, ki veljajo kot prepustnice. Keć je pa v tem, da rampa ne trza na nalepko, pač pa je treba imeti daljinec. "Na srečo" pa jih naša vrla lokalna oblast prodaja po 36 ojrof. Pazi zdaj to: namesto da bi zasilni obvoz pustila odprt, nam je naša nebodijetreba lokalna oblast inštralirala in zaračunala nebodijetreba avtomatsko zapornico, poleg tega pa nam je vsilila še nekaj 1000 daljincev po 36 ojrof. Promet zaradi tega seveda ni prav nič manjši - tam mimo so se že prej vozili izključno lokalci, enako kot zdaj. Sploh odkar je Lipa zaprta in mladi Zavašnik na begu. Le da ima zdaj vsak še eno nalepko na šipi in daljinca v žepu. In še bonus: če nimaš, te oglobi policaj - baje radi zasedajo zraven zapornice in polnijo državni proračun.

- O cesti, ki bi Medvode povezala z Ljubljano, ne duha ne sluha. podaljšek Celovške mimo Stanežič in Medna je povsem podhranjen, o novi trasi ob Savi pa tudi ne vem če so se že zedinili. zastoji v konicah ostajajo...

.

Kar se mene tiče, od lokalne oblasti skratka ničesar ne pričakujem. Povrh so menda na lokalni oblasti itak "naši" - kaj bi šele bilo, če bi oblast prevzeli "njihovi"... *

*(update: pravkar preveril - na lokalni oblasti so vendarle njihovi)

Na lokalne volitve ne hodim.

.

Prestolnica

.

Me pa seveda zanima cirkus okoli ljubljanske oblasti. In to sem radovedno spremljal.

Po moje tokrat ni imelo nikakršnega smisla ugotavljati, kateri izzivalec je boljši, ali kateri ima boljši program. Za ugotovitev, da je bil nabor kandidatov izjemno klavrn, res ni treba biti rocket scientist. Pravo vprašanje se je skrivalo drugje, in nanj so si očitno brez problema pravočasno odgovorili vsi tisti potencialni kandidati, ki bi bili v normalnih okoliščinah dejansko izvoljivi.

Jankovič ni imel dostojnega izzivalca zato, ker bi bilo komurkoli drugemu v tem mandatu - nemogoče županovati:

.

- Ljubljana je sredi Jankovičevih projektov - katerikoli župan bi bil ujetnik Jankovićevega programa.

- Ljubljana je močno zadolžena - katerikoli župan bi imel skrajno omejen manevrski prostor (zbogom tramvaj, kaj šele "maglev do Krvavca", bohpomagi).

- Jankovič ima specifičen slog županovanja - le on ima pregled nad ozadjem netransparentne, se zdi, vezane trgovine, v katero je do vratu pogreznjeno, se zdi, poslovanje MOLa. Kako bi se neki nek outsider uspel znajti v sistemu "donacij" in obljub, kako bi izračunal, koliko denimo dolguje tistemu, ki je "v mandatu župana Jankovića" podaril Žitni most? Kako bi varno dokončal milijonski posel okoli nakupa stanovanj v Celovških dvorih za mestne socialce, ne da bi končala v stečajni masi? Tudi če se, skratka, z naravo županovanja v prejšnjem mandatu ne strinjam - pa enostavno verjamem, da zaradi vsega omenjenega lahko naslednji mandat najbolje izpelje natanko Janković. Ne le zase, po moje lahko tudi za Ljubljančane najvež iztrži le on. Ni mi ravno všeč, pa vendar tako mislim.

- In gre še za vprašanje odgovornosti, dostojnosti - Janković je očitno zastavil tako, da sta ena enota 2 mandata. Zdaj je na sredi dela, nakopičil pa se mu je tudi kup težav. Za svoje projekte in mestne težave je odgovoren sam in po moje se spodobi, da te stvari zaključi in popuca sam. Seveda pa mu je treba skrajno radovedno gledati pod prste.

.

Fašizem

.

Highlight celotne kampanje pa je bilo po moje obkladanje s fašizmom na enem izmed soočenj. Vladajoča SD je v boj poslala neko (oprostite mi) avšasto koko, s katero je še pred "Slovensko unijo" koitiral neki Dimovski. In ta je, pač po ogabni navadi nominalnih levičarjev, v kampanjo za župana Ljubljane 2010-2014 lansirala debilno obkladanje s fašizmom. Naj torej razložim, kaj je tu debilnega:

.

Če se neka (oprostite mi) esdejeva avšasta koka na javni televiziji priduša, kako da sta onadva z Jankovićem "za NOB" in "antifašista" - se pri meni prižgejo vsi alarmi.

Celo če si denimo predstavljam "skrajno manifestacijo fašizma", tisto prisego domobrancev na Hitlerjev rojstni na Pečečnikovem stadionu - mi nekaj ne gre v račun. Jaz dam namreč roko v ogenj, da tisti nesrečni slovenski fantje niti približno niso razmišljali o fašizmu ali nacionalnem samomoru - ampak so se stisnjenimi zobmi postavili v bran, kako bi rekel, lastni meščanski identiteti. Pred NOB, ki je bil komunistična revolucija, so hoteli ubraniti lastne familije in premoženje, eee - način življenja.

In ko se danes, ko so vnuki žrtev revolucije že dobili nazaj nekaj premoženja ali odškodnine; danes, ko je pri nas pojem "levice" popolnoma spervertiran - nominalni levičarji razglašajo za "varuhe tradicij NOB" in "antifašizma" - se mi obrača želodec.

Vladajo nam "gnili kapitalist" in povrh še "kulak" iz Zaresa, na čelu LDS je predstavnica najbolj dekadentne, se pravi "gnile buržoazije", v kabinetu esdejevega predsednika vlade pa šefuje bejba, ki se fura z 22 metrsko jahto, medtem ko njen stric služi na državnih cestah, njen 8 let mlajši izvenzakonski partner pa vladi menda dobičkonosno dila polete (ker se državnega Falcona kao ne spodobi uporabljati)...

In glavno, ko smo že pri volitvah za župana - nominalni levičar, "antifašist" in "varuh tradicij NOB", Janković - je en najbogatejših državljanov. Ta vneti "levičar" je velik kapitalist, zemljiški posestnik (kulak) in ata potencirano buržoazno malomeščanske familije. Ja, Metka, resnično - kad zagusti, bo (z Damijanom in Juretom vred) gotovo v prvih vrstah narodnoosvobodilne borbe za eliminacijo gnilokapitalistično-buržoazno-kulaških elementov in za osvoboditev radničke klase..., aneda da bo?

Ne mi, skratka, o "tradicijah NOB" in "antifašizmu"!

.

Howgh.

Pogledi Slovenije

Pustimo tisto netelevizično scenografijo in ostale malenkosti. Tale oddaja, ki se pravkar dogaja, je namreč vrhunska. Četudi pozabimo vse prej in celo če je tale zadnja, sta se Traven in Slak danes izkazala za upravičen nakup.

.

Sam sicer niti ne verjamem, da se v naši močvari lahko kaj spremeni na bolje, je pa tole vsaj brcanje v pravo smer. Svaka čast. In svaka čast Financam.

Tretjerazredno

Vidim nekega Pinero, predsednika neke južnoameriške države, kako iskreno vesel je ob reševanju 33 ljudi iz rudniške jame. Iskreno vesel sporočila, ki so ga zaselotejpali na vrtalno glavo, ki se je na slepo prebila do njih. Iskreno vesel vsakega posebej, ko so jih včeraj in danes žive rešili. Tale predsednik je nasmejan čakal pred vrtino in objel vsakega posebej. Hecna ta južnoameriška banana republika, a ne? Mar bi spal doma...

.

Naš visokocivilizirani predsednik, pretendent na sam vrh OZN, je drugačnega kova. Ko so v naši visokocivilizirani republiki v njegovem mandatu prebili stometrski čep in odkrili kakih 100x več (!) ljudi, ki so bili nekoč ravno tako živi, kot teh 33 mandeljcev danes, je oznanil, da se z drugorazredno temo ne bo ukvarjal.

.

Vem, tile iz našega rudnika so sigurno kao izdajalci in torej kao pravično zazidani, saj da je kao na tem temelju zgrajena naša kao visokocivilizirana družba. Ampak zakaj potem tak halo okoli tistih južnoameriških mandeljcev, ko pa vsi vemo, da tam kao živijo izključno potomci nacifašističnih emigrantov in tu in tam kak Indijanec? Kot Slovenec, se pravi kao visokociviliziran, sem se temu primoran nadvse čuditi.

Vem, v našem rudniku so bili baje zazidani v glavnem tujci. Ampak zakaj potem tak halo tudi okoli nekega Bolivijca, da se ga je poleg Moralesa iskreno razveselil tudi Pinera? Ker Bolivijci niso prav nič drugega kot čilski Hrvati, kenede...

.

Kako naj torej tale globalni medijski halo absorbiram jaz, povsem navaden visokociviliziran Slovenec?

Pufa in iger

Tole je naročila dinastija Janković.
Bo v redu?
Dela?

Ni se mi dalo

Nekoč davno (ko se je zamudnini še dalo izogniti na lepe oči) se mi je dogajalo, da sem zamudil rok za knjižnico. Stvar sem enostavno odmislil. Potem so začele prihajati lepe rozaste dopisnice. Z vsakič hujšimi grožnjami. Odmislil. Ko je bilo končno treba spet po kako knjigo, pa sem se naredil neumnega, češ: "eee? aja nisem vedu. ja bom pogledu doma, ampak ziher sem vse vrnu..." In naslednjič končno prinesel tisti dolgo pripravljen kupček knjig. In namesto zamudnine, bil je pač še socializem, požel le pristno radost, da so se knjige končno našle, da se vsakemu lahko zgodi in da naj drugič pa le preberem, kaj da piše na rozastih dopisnicah, če bi spet kdaj slučajno pozabil. Res. Moj rekord v Knjižnici Šiška je bil eno leto!
.
S tem blogom je podobno - ko padeš iz ritma, je vedno težje nadaljevati. Ko gre par stvari, očitno vrednih komentarja, mimo - se nič ne zdi dovolj dober povod za nov zapis. Pa odmisliš. Delaš kaj drugega. Ni težko ;)
.
Poleg tega, da poleti blog itak malo izklopim, mi je sredi avgusta crknil računalnik. (Ostal je le še ostareli laptop, za prvi silo.) No, glavni disk, 500GB, pičla 3 leta star. In, res je, backupa nisem imel. Ne da bi bilo z varnostnimi kopijami veliko dela - le ni se mi dalo.
.
No, disk je bil klinično mrtev, podatki nedostopni, sistem sem pognal s starega diska in vse poskušal. Potrebno je bilo reševanje. V Ljubljani so bili vsi na dopustu, pa sem našel nekoga v Vajdoušni, da bi hitro uredil. Disk izvlekel, zapakiral, poslal. Hitro dobil seznam rešljivih datotek. In šok - 300GB particija, kjer je bilo 3 leta filmčkov, je mrtva. Dobiti pa se da skoraj vse ostalo (fotografije, dokumente, projekte...). Na internetu sem torej kupil 2 diska, 1,5TB externega, ki sem ga dal poslati tistemu v Vajdovšno, in 750GB hitrega internega za domov.
Da ne bom predolg - naložil sem sistem in vsak dan nekaj programov, vmes je prispel tudi disk z rešenimi podatki, izgledalo je, da bo navsezadnje vse v redu.
.
Le da se je izkazalo, da je izginilo kakega pol leta (ostalih 10 let sem na srečo drugje arhiviral) email korespondence, nekakšen .wab fajl od Outlook Expresa al kako že. In na nekaj zadnjih pisem nisem uspel odgovoriti, se tule opravičujem. No, tu sledi ukrep: odpovedal sem se Siolovi pošti (ja, plačeval sem po 5 ojrof na mesec samo zato, ker sem po inerciji vztrajal pri ...@siol.net) in končno začel uporabljati Gmail.
.
Izkazalo se je tudi, da je 8 let star računalnik, čeprav sem ga skrbno dograjeval, resnično že precej v letih. Prejšnji teden je dokončno crknil. Crknil je parkrat že tudi vmes, pa je zadoščalo malo prevekslati kable v škatli in se je zbudil. Crknil je, če se prav spomnim, prejšnji torek.
V četrtek pa sem šel po novega.
.
Uganila sta - v Hofer.
Štirijedrni procesor, 4GB rama, 1.5TB diska, 1GB na grafični, Win 7 in 3 leta garancije. Za 499 ojrof! :)
No, nemudoma sem ga odprl in vanj došraufal še tisti novi 750 GB disk.
Dela ko šus!
.
Otroci so zdravi, na Pohorju nastaja nova kmetija ("barakca" je že pod streho, vodovod iz lastnega potočka tudi, greznica je, agregat laufa po potrebi, en panel sončnih celic pa tudi že čaka), Zabukovje malo sameva, zato pa v Lj nastaja en čisto mali pomožni ateljejček. Knjige padajo, gobe rasejo. ...
Na dolgo pa kdaj drugič.
.
Lahko noč.

"Resnica o Patriji"

.

.

.

.

Tole je naročil Forum 21.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Kurba, The Sound of One Hand Clapping, Gould's Book of Fish, Neznana terorostka, Prerekanja, Ljubezen etc., Prvi med enakimi, Hudiču v riti in Vse se vrača, vse se plača, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že pred dobrim mesecem, vmes pa je padlo že 8 novih, je za ta zapis že skrajni čas. Pa začnimo:

.

Kurba / Nelly Arcan, 2001 (Učila International, 2007)

Knjiga je fajn. Se pa tu spodobi povedati, da se je njena mlada avtorica lani obesila na štrik. Grozno.

.

The Sound of One Hand Clapping / Richard Flanagan, 1997

Pretresljivo, čudovito. Knjiga je skoraj tako fajn kot njen naslov, zelo priporočam. Morebitnega bralca pa bi lahko pritegnila tudi zanimivost, da Flanagan živi na Tasmaniji s tremi hčerkami in ženo Majdo Smolev, Slovenko.

.

Gould's Book of Fish / Richard Flanagan, 2001

No, to je posebna knjiga. Napisana je v izrazito arhaičnem slogu, kot pritiče jeziku zapiskov nekega arestanta pred davnimi časi. Vse skupaj je skrivnostno, ni opremljeno z razlagami, povrh pa so krasne ilustracije menda delo resničnega Goulda... No, meni je všeč.

.

Neznana teroristka / Richard Flanagan, 2006 (Miš, 2008)

Stvar me je spomnila na Izgubljeno čast Katharine Blum in, glej ga zlomka, nekje sem naletel na podatek, da je podobno razmišljal tudi avtor. No, je fajn, priporočam.

.
Prerekanja / Julian Barnes, 1991 (MK, 1997)
Tega se enostavno ne da prehvaliti. Navdušen predpisujem za obvezno branje!

.

Ljubezen etc. / Julian Barnes, 2000 (MK, 2002)

To je pa nadaljevanje prejšnjega, iste osebe čez nekaj let. Manj poudarka je na dialogih, več na presenetljivih zapletih. Sequel je težko boljši od predloge, branja je pa knjiga vsekakor vredna. Bi bilo pa seveda butasto začeti drugače kot s Prerekanji.

.

Prvi med enakimi / Jeffrey Archer, 1984 (Obzorja, 1989)

Avtor je nekdanji politik, ki je postal pisatelj, stvar je očitno avtobiografska, poleg tega pa naj bi bila preroška. Ker se je prihodnost, ki jo napoveduje, že zgodila, je zabavno odkrivati kikse. SIcer pa se delo loteva tistega, da je politika kurba. Fajn.

.
Hudiču v riti / Antonio Lobo Antunes, 1983 (Pomurska založba 1988)

Avtor, ki je sicer doštudiral za psihiatra, je nekoč služil vojsko v Angoli. In to ga je zaznamovalo, v Angoli je bila jeba. Priporočam.

.

Vse se vrača, vse se plača / Jo Barrett (to je bejba), 2007 (Meander, 2009)

No, tole je žanrsko sicer tipična plaža, je pa stvar nadpovprečno dobro narejena, tako da priporočam. Seveda le za na plažo.

.

Lahko noč.

Družina

Danes smo končno dobili novega člana.
Vse b.p.

:))

Ni blefer!

Nedavno je neki Ekrem Jevrić z navihano vižo Kuća poso osvojil svet.

To seveda ni nič novega, gre za znano stvar, posnetek si je do zdaj ogledalo že skoraj polpet milijonov ljudi.

.

Sem se pa spraševal, ali gre za pravo stvar, ali pa si nas je duhovitež Ekrem le grdo privoščil. Dokler nisem naletel na tale intervju:

.

Светляк

Tole je naročila ruska tvrdka ALMAZ.

Je za kaj?

"Ali Zemlja krvavi?"

V včerajšnji Sobotni prilogi so nekemu Marku Pogačniku objavili veleum pod zgornjim naslovom. Nadnaslov, kot rubrika ali tema, kaj jaz vem, vidim pač, da tako piše, pa je, pazi: Ekologija.

Iz omenjenega članka je razbrati, da vodi nista dve ali tri, ampak da je voda ena. Izvemo tudi, da je uhajanje surove nafte enako kot tisto, kar pride iz auspuha. Literarna mojstrovina, objavljena v ugledni Sobotni prilogi, je napisana v takem slogu, bom kar citiral:

"...je življenje človeka, travne bilke, pelikana, ozračja ali oceana prepredeno z nitmi zavesti, ki vsem tem neštetim oblikam omogočajo bivanje v medsebojni skladnosti, lahko tudi v razmerah ustvarjalnega nasprotovanja. Medtem ko soglasno nihajo ali se ob nasprotovanjih drgnejo med seboj, nastaja »magnetizem zavesti«, fluidni pretok informacij na različnih ravneh zavedanja, pri katerem sta udeleženi tako človeška kultura kot planetarna narava ..."

.

Ampak glavno sporočilo, s katerim svoje kritično bralstvo skozi literarno bravuro nekega Marka Pogačnika ekološko razsvetljuje ugledna Sobotna priloga, je pa, no, menda to, da je nekdo, ki da izgleda kot konj, čisto sam napisal nekakšno pismo. Ta, ki izgleda kot konj, saveda ni kdorkoli:

"Uteleša 19. generacijo poglavarjev varuhov Svete pipe Bele bizonke." !

"Pismo je naslovljeno "»srcem svetovnih narodov in njih voditeljev«. V pismu poziva planetarno skupnost k skupni molitvi in primerja neustavljiv izliv nafte v Mehiškem zalivu s krvavitvijo babice Zemlje. Pravi, da se pojavi te vrste po pravilu tako imenovanega domino efekta lahko nevarno stopnjujejo, kot so v svojih prerokbah napovedovali njegovi predniki."

.

V razdelku s podnaslovom "Zavest vode združuje" pa nas ugledna Sobotna priloga še dodatno razsvetli:

"Že vrabci na strehi čivkajo, da je človek sestavljen največ iz vode. Ne čivkajo pa o tem, da je voda najboljši prevodnik informacijskih impulzov, da ima spomin širši celo od silicija. O tem pričajo poizkusi z vodnimi kristali, fotografiranimi v trenutku njihovega zamrzovanja, kot jih je, denimo, objavil japonski znanstvenik Masaru Emoto. Od načina, kako človek vodo nagovori, naj bo ljubeč ali surov, je odvisna zgradba njenih kristalov."

Neki Marko Pogačnik v ugledni Sobotni prilogi tudi razloži, kako je treba precejati vodo, da bi na drugi strani oceana sprožili potres:

"Če mnogo ljudi hkrati »preceja« vodo v sebi z odnosom, drugačnim od običajne ravnodušnosti, se znotraj noosfere vode lahko sprožijo pozitivni premiki. Kako gre že tista zgodba o moči morfogenetskih polj kot energijskih polj zavesti, ki sooblikujejo usodo sveta? Če metulj na eni strani oceana zamahne s krili, lahko povzroči potres na drugi strani."

Genialni literat nam v ugledni Sobotni prilogi tudi razkrije, da obstajajo, no, nadvse posebni vidiki:

"Gledano s tega vidika se izliv nafte v Mehiškem zalivu dogaja tudi znotraj vsakega človeka"

Genij pa konča s predlogom, da bi pismo tistega, ki da je videti kot konj, se pravi njegov klic k »molitvi«, ki da ga je razumeti kot izziv, naslovljen na sodobnega človeka, ubesedil takole:

"Namesto da se voda, identična z vodo, onesnaženo v Mehiškem zalivu, pretaka skozte kot izključno uporabna dobrina, jo precejaj skozi svoje občutke hvaležnosti za njen dar življenja, morda tudi obžalovanja, da se je zgodila nesrečna napaka v Mehiškem zalivu", ter da "Velja poskusiti!"

.

No, lepa reč.

Tako razsvetljen seveda ne morem da ne bi pomislil na to:

"Predsednik uprave Pivovarne Laško Dušan Zorko je prodajo Dela, ki je lani ustvarilo 11,7 milijona evrov čiste izgube, napovedal že spomladi letos, saj se družba v prihodnosti namerava ukvarjati le z osnovno dejavnostjo - proizvodnjo in prodajo pijač."

Delu pa nadvse dobronamerno svetujem, da si naj, če se jeseni kani dobro prodati, poskuša dvigniti ceno, ne pa da si jo takole znižuje. Razen seveda, če ni že vse zmenjeno, pač na slovenski način - v smislu, da je bila pri nas glavna agenda vseh meniđerjev, da so pred meniđerskim odkupom podjetju, ki so ga meniđerirali, čimbolj znižali ceno...

.

btw:

Pravkar se tisti naftarji trudijo z natikanjem novega čepa na tisti vrelec.

Tole podrobno razlago je vsekakor zanimivo pogledati: video / pdf

Priporočam pa tudi kukati skozi kamere podvodnih robotov, stvar je dostopna v živo! Posebej tale, ROV 1 z ladje Ocean Intervention III, redko razočara.

Lahader

Odšel je na višku moči, popularnosti, ko se je zdelo, da je nepogrešljiv, da brez njega ne gre. Njegov odhod ostaja zavit v tančico skrivnosti, uradna razlaga ne drži vode. Za izgovor si je izbral tale paradoks:
"Izstopam iz Stranke, ker bi se rad popolnoma posvetil ministrovanju."
In čez 5 minut:
"Nepreklicno odstopam kot minister, rad bi šel spet učit v šolo."
Zdaj - če je res izstopil iz Stranke, da bi se posvetil izključno ministrovanju, potem ne bi naslednji trenutek odstopil kot minister. Obratno je - če bi res hotel obdržati prvovrstno politično funkcijo ministra, iz Stranke, katere kvoto je zastopal v vladi, najbrž ne bi demonstrativno izstopil. Zakaj torej sprenevedanje?
.
Podgane zapuščajo potapljajočo se ladjo / Lahovnik našel "osebno izhodno strategijo" / Strahopetno pobegnil pred odgovornostjo / Vrgel se je čez krov in s seboj potegnil Stranko / Navdušuje se nad fuzbalom, sam pa nikoli ni bil timski igralec, ampak nizkoten "soler" / ...
.
Nekaj masla po moje ima na glavi - tisto svetovanje skladiščniku Mermalu, kako izigrati male delničarje in postati en najbogatejših močvarnikov, se meni ne dopade. Ampak kasneje se je unesel (če zanemarimo pomoč Bošku v zvezi z "nacionalnim interesom", jao jao), govori pametno, deluje nepokvarjen. Od Stranke, ki naj bi prinesla "novo politiko", se je vidno oddaljil po tem, ko se je izkazalo, da je Šef bogat človek. Njegova popularnost pa je začela podirati rekorde v trenutku, ko je nekega večera raje pazil svoje otroke, kot da bi se šel politiko. Od tedaj je distanciran, od tedaj posebej priljubljen.
Kaj ga je tako pretreslo? Ali ni vedel, da je Šef bogat? Ali ga je zmotilo samo, da se je zlagal Financam? Je užaljen, ker ni zraven, ker ni tudi on dobil 10% za 2.500 ojrof, čeprav je bil kao Šefov prijatelj? Je razočaran nad pravičniško retoriko "nove politike", za katero se skriva stara praksa? Idealist ali le izigrani pajdaš?
.
Sanader je odšel čez noč, z velikim pompom. Mogoče je računal, da se bo brez njega svet podrl, da se bo pustil malo prositi in se čez nekaj časa vrnil kot Odrešitelj, še močnejši, še bolj nepogrešljiv. Mogoče se je pragmatično umaknil le zato, ker so ga imeli v šahu zaradi domnevne korupcije.
Ko je odšel, se svet začuda ni podrl. Nihče ga ni pogrešal, nihče vabil nazaj. Ko se je čez nekaj časa hotel vrniti sam, ga je Šefica zabila z besedami:
"Nitko ne može ostati, a da je otišao, niti može otići, a da je ostao."
.
Lahovnik je torej otišao. Izgleda grdo, spominja me na črnogorski vic:
Vlada: "Gdje je nož?"
Lahovnik: "Evo ga tebi u leđa!"
.
Ampak jaz ga vseeno ne vidim kot Sanaderja. Kljub vsemu mi Lahovnik izgleda kot iskreni zastopnik "nove politike", razočaran idealist, ampak vendar.
HDZ ni Zares, ampak Lahovnik.
"Otišao" ni Sanader, ampak "nova politika".
Sanader ni Lahovnik, ampak Zares.

Parada ponosa

Tole je naročil Lahovnik.