Po propadli konferenci v Kopenhagnu je Svet doletelo, kot bi nam hotel kaj sporočiti, nekaj velikih naravnih nesreč. Naj omenim le potres na Haitiju, izbruh vulkana na Islandiji in aktualno uhajanje nafte v Mehiškem zalivu.
.
Potres je nekaj povsem naravnega. Niti ta, katastrofalen, na Haitiju, ni bil umetno induciran. Zanj ni bilo krivo niti intenzivno poljedelstvo, niti prekomeren ribolov, niti vožnja z avtomobili. Pa vendar je v eni najrevnejših držav čez noč umrlo 92 - 230.000 (?) nedolžnih ljudi, 300.000 je bilo ranjenih, milijon pa jih je ostalo brez doma.
Naravni so tudi vulkanski izbruhi. Zanje ni kriv človek, čeprav, kot tale zadnji, na mah topijo ledenike, v zrak izpuščajo strahotne količine toplogrednih plinov in s črnim pepelom ustavijo globalno aviacijo. Potresi in vulkani so povezani s premikanjem kosov litosfere, debele vsega 40 - 200 km, ki plava na nečem zelo vročem in tekočem. Litosfera, kakor rečemo tanki zemeljski skorjici skupaj z zunanjim delom plašča, je debela le od 1 do 3% zemeljskega polmera - ampak naravno je tudi tisto, kar je spodaj, z ogromno železno kroglo, čvrstim jedrom našega planeta, vred.
S potresi so povezani tudi potresni valovi, cunamiji. Samo tisti decembra 2004 v JV Aziji - je ubil 230.000 nedolžnih ljudi, da o brezdomcih ne govorimo...
Bolj ali manj naravne so tudi poplave, suše, požari, mraz. Ljudje se proti temu od nekdaj borijo, da bi si pač uredili neko znosno, predvidljivo življenje, sito, zdravo in dolgo. Proti poplavam se borijo z regulacijo vodotokov, pa tudi z jezovi, s katerimi na naraven način proizvajajo elektriko. Zaradi poplav danes po svetu umre manj ljudi kot nekoč, regulirani pa so Nil, velike kitajske reke, pa tudi Sava in Donava. Ampak danes je poplavljen velik del Poljske, Nemčije in prijateljske države Hrvaške - in nekateri se pridušajo, da je to zaradi pretirane regulacije, drugi pa, da so v kanale vlagali premalo. Nekateri celo pravijo, da je za to, da je naenkrat padlo preveč dežja, gotovo kriv človek.
Proti suši se borimo z namakanjem. Izrael ne bi bil pomemben izvoznik pomaranč, če bi reko Jordan pustil teči v prazno. Ali so torej izraelske pomaranče naravne? Rastejo na drevesih, ne delajo jih v tovarni, namakajo jih z naravno vodo, špricajo jih s kemikalijami, ki so narejene po naravnih zakonih kemije in fizike, po nasadih pa se vozijo stroji, v katerih po naravnih zakonih zgorevajo derivati naravnih energetskih zalog. Nekateri pa se vseeno pridušajo, da to vse skupaj ni naravno - in si olupijo pomarančo.
...
.
Pred poldrugim mesecem je v Mehiškem zalivu razneslo plavajočo naftno ploščad, cev se je deformirala in počila, skoznjo pa je začela uhajati nafta. In imamo ekološko katastrofo strahotnih razsežnosti.
Zanimivo je, da je ta zadeva v nekem smislu povsem naravna. Je kombinacija samih naravnih stvari. Naravno je morje, z vsem živim vred, naravna obala. In naravna je nafta - nastala je naravno, skozi naravne procese preobrazbe naravne, organske materije (planktona in alg). Vse, kar je v tem primeru naredil človek, je, da je zvrtal luknjo. In postopek vrtanja luknje je v svojem bistvu nekaj elementarnega, mehanskega, naravnega. Sploh če ga primerjamo s postopki sofisticirane industrije, denimo petrokemične.
Imamo torej naravni rezervoar naravne nafte, naravno morje z vsem živim, in luknjo. In že podrugi mesec se dogaja, da se nafta in morje, naravni stvari, mešata. Dobro, narava je poskrbela, da so nekatere stvari ločene - med nafto in morjem je tam naravno 4 kilometre materiala. Res je tudi, da je Zemlja tako fajn ravno zato, ker so stvari na njeni tanki lupini strukturirane v čudovitem ravnotežju.
.
Poglejmo, kaj se je zgodilo 20 aprila, zanimivo, točno na Hitlerjev rojstni dan. Družba BP je z naftno ploščadjo, do leta 2013 najeto pri tvrdki Transocean, Deepwater Horizon, ki jo je za 560M$ leta 2001 izdelala korejska tvrdka Hyundai, končala vrtanje do zaloge na polju Macondo Prospect na območju Mississipi Canyon. To je 66 km od obale Louisiane, morje je tam globoko poldrugi kilometer. Za lažjo predstavo - to je za eno Šmarno goro več od največje globine Jadranskega morja. Nesreča se je zgodila med postopkom zapiranja vrtine, da bi bila pripravljena za kasnejše podvodno izkoriščanje - ko so v cevi zamenjali težko vrtalno blato z vodo, je pritisk predrl betonski čep, nafta pa je izbruhnila do površine, kjer se je vžgala. Ekspložijo je brez posledic preživelo 98 delavcev, 17 je bilo ranjenih, 11 pa jih je umrlo. Draga ploščad se je potopila, varnostni ventili so zatajili, nafta pa je začela uhajati v morje. Ocene o pretoku nafte nihajo od 2 do 16.000 kubikov na dan, samo doslej je baje izteklo že od 72 do 600.000 ton. Jasno je, da gre za eno največjih tovrstnih katastrof sploh. Na prvem mestu pa je še vedno razlitje v Perzijskem zalivu, ko je pokojni Sadam v 1. zalivski vojni odprl ventile v kuvajtskem pristanišču - tedaj je v morje izteklo do 1.500.000 ton. Polovica tega je izhlapela, tretjino ostalega so uspeli povrniti, drugo pa je končalo v naravi. Je pa res, da ob tisti obali v glavnem ne živijo od morskih sadežev, kot v Louisiani. Z aktualno katastrofo pa je zelo primerljiv primer ploščadi Ixotoc, tudi v Mehiškem zalivu, leta 1979. Vse je zelo podobno, le voda je bila tam le 50m globoka. Kako se s katastrofo ubada tvrdka BP, je zanimivo pogledati kar na njihovi spletni strani. Po neuspešnih poskusih s težko kupolo in žogicami za golf, so zdaj sredi rezanja cevi, postopek je ilustriran tule. .
Twainov literarni junak Huckleberry Finn se je nekoč na moč čudil Tomu Sawyerju, kako da je kosilo, se pravi, zaporedno - najprej juho, potem meso, krompir in solato, sladico pa na koncu - čeprav se v želodcu vse zmeša. Sam je zato propagiral učinkovitejši, vzporedni način prehranjevanja - vse lahko zmešamo že zunaj. Do podobnega absurda, v katerem ni prostora za kulinarične užitke, pridemo tudi v širšem merilu - če bi vse, kar je na Zemljini lupinici naravnega, zmešali skupaj in obdelali z naravnimi zakoni, bi izginila vsa lepota. Da je nekje led, drugje puščava, da je nekje morje in drugje kopno, da v določenem trenutku nekje naravno gori, drugje pa ne, da so reke sladke, morje pa slano, da nekje bruha vulkan, drugje pa ne, da je nekaj živo, nekaj pa ne, in da je nafta naravno ločena od morja - je dobro. Da sploh smo, je naravno povezano s tem, kako Zemlja funkcionira naravno.
Ampak res je, da bi se nafta in morje v konkretnem primeru, če človek ne bo učinkovito, sofisticirano, umetno ukrepal - naravno mešala dolgih 7 let, toliko nafte je baje v tistem bazenu. Zato čvrsto podpiram vse umetno početje, ki bo naravno mešanje naravnih snovi prekinilo. Podpiram tudi vse početje, ki bo posledice izlivanja naravne nafte omililo in Svet spet ukrotilo v smer, ki vrsti gospodarjev zagotavlja največ udobja. Podpiram polete umetnih jeklenih ptic, ki v svojih motorjih kurijo naftne derivate in z neba v morje mečejo kemikalije, ki pomagajo razgrajevati naravno nafto. Podpiram vso umetno plavajočo mehanizacijo, katere motorji kurijo naftne derivate - ploščadi, ki vrtata razbremenilni vrtini, ladje, ki skladiščijo zajeto nafto, pa sofisticirane umetne robotske podmornice, ki delajo namesto ljudi, pa vse tiste ladje in čolne, ki kurijo naftne derivate in v morje odmetavajo kilometre umetnih plavajočih barier. Podpiram vse požrtvovalne ljudi, ki v umetnih kombinezonih, ali pa le v umetnih škornjih in rokavicah, v umetna, plastična vedra, po plažah zbirajo nanose tiste črne, lepljive, naravne snovi.
.
Tvrdka BP ima veliko denarja. Mogoče celo toliko, da bo zmogla financirati odpravo posledic škode in izplačilo morebitnih odškodnin. Predpisi za črpanje nafte daleč od obale, pa tudi v zvezi z rokovanjem z nafto nasploh, se bodo najbrž še bolj zaostrili. Pridobivanje surovine, na kateri temelji sodobna civilizacija, bo vedno dražje, saj je lahko dostopnih zalog vedno manj. Ampak manj ko bo nafte ostalo, dražja bo - in rentabilno počasi postaja tudi tisto, kar bi bilo nekoč brezupno izkoriščati. Naftne družbe danes presežke veliko investirajo tudi v obnovljive vire energije. Le tako si lahko dolgoročno zagotovijo pomembno vlogo na energetskem trgu. Dogaja se prehod, postopna zamenjava generacij energentov. Stvar je na moč kompleksna, povezana je tako s prostim trgom kot s politiko, predvsem pa je neizbežna. Danes smo denimo sredi faze, ko je še vedno rentabilneje vrtati za nafto poldrugi kilometer pod morjem, 4 km globoko - kot pa se lotiti izkoriščanja bajeslovnih kanadskih in venezuelskih zalog naftnega peska. Ali pa investirati v fotovoltaiko brez izdatnih politično izposlovanih subvencij.
Ampak - še vedno se lahko zgodi, da bo kdaj sredi Evrope razneslo jedrski reaktor, denimo v ekološko osveščeni Franciji. Lahko se zgodi, da bo komu toča razbila sončne celice na strehi, z ostrimi črepinjami pa se bo grdo porezal otrok. Lahko se zgodi, da bo popustil kak jez. Ma - že med navdušenim čolnarjenjem skozi novo ekološko hidrocentralo se lahko zgodi tragedija... In če se spomnim tistega cunamija, nedavnega potresa na Haitiju in islandskega dimnika - ali smo zaradi naravnejših naravnih nesreč kaj bolj srečni?
