Stanovanje in politika

Pravkar sta v Ljubljani na ogled dve zanimivi razstavi (in še ena, tista o delu Borisa Podrecce v vmesnem traktu Narodne galerije, odprta bo do 2.5., ki je seveda tudi zanimiva, a v tem smislu manj pomembna), ki arhitekturo vračata v, kako bi rekel, družbeni kontekst. Ne gre le za izbor lepih slik, dodelanih plakatov, paberkov, iztrganih iz realnega okolja - na ogled je ambicija vplivati na stanovanjsko politiko. To je dobro, je pomembno in je prav - čas po osvoboditvi je bil v nekem smislu izgubljen in če je povod za to, da se ima arhitektura spet čas in voljo ukvarjati s "politiko", posledica svetovne krize in lokalnega gradbeniškega mrka, potem se krizi lahko zahvalimo. Če je končno prinesla streznitev, je kriza prišla kvečjemu prepozno.

.

Da sta razstavi "DOMA: arhitekta France in Marta Ivanšek" v Moderni galeriji (25.3.-16.5.) in "Stanovanjske ne/politike" v Hiši arhitekture (22.4.-14.5.) odprti hkrati, ni naključje - za obema stoji Trajekt, za obema hkrati vsaj Anja Planinšček in Matevž Čelik. In na obeh odmeva: "Murgle". Tudi to ni naključje - sedež Trajekta je v Murglah. :)

.

Razstava v MG je posvečena delu zakoncev Ivanšek. Razmišljanju o stanovanju in predvsem temu, kako iz stanovanja nastane - dom. Ogrodje predstavitve so rekonstrukcije 3 ambientov - murgelske hiše, sobe v domu upokojencev in trgovine s pohištvom in pritiklinami, poleg bogatega arhiva arhitektov pa je stvar ilustrirana tudi z nekakšnimi "interpretacijami" vabljenih umetnikov. Če sem izvirnike publikacij in načrtov (kosov pohištva malo manj) navdušeno občudoval kot relikvije, pa so se mi "umetniške intervencije" zdele povsem odveč. Delo para Ivanšek je preveč pomembno, da bi ga bilo treba na silo "dopolnjevati" z nekakšnim umetniškim ludizmom, čeprav je razstava v galeriji. Če bi ves prostor uporabili za vehementnejšo prezentacijo arhitekture, ne bi bila predstavitev nič bolj duhamorna, nobenega razloga tudi ni, da bi bila manj interaktivna.

Če se mi zdijo umetniške intervencije odveč, pa nasprotno, pogrešam kritiško refleksijo. Murgle so bile zasnovane izjemno skrbno, zelo pomembno je tudi, da so bile prav tako skrbno tudi zgrajene. Naselje "za delavce", ki si ga je prav zaradi striktne uveljavljavitve načel in dognanj, švedskih izkušenj in študij slovenskih danosti, želja, zablod in potreb, že v socializmu prisvojila elita, danes pa 30 let stare in izrazito poceni zgrajene hiše dosegajo po pol M ojrof - danes stagnira, celo nazaduje. Naselje, katerega bistvene lastnosti so ločitev prometa, izjemno dodelana "hierarhija odprtega prostora" in predvsem popolna zasebnost atrijev, je podleglo primitivni, prizidkarski mentaliteti. Tudi če tekmovanje v kičastem krancljanju vetrolovov zanemarimo - pa črnograditeljskih podvigov pri "prenovah" streh ne bi smeli. Stihijsko nastajanje "strateških razgledišč" v atrije, zasnovane kot "skrite pred pogledi" - je duha Murgel ugonobilo. Pogrešam skratka kritično analizo življenja, "razvoja" te soseske, pogrešam nauk, ki bi se ga dalo obiskovalcem prekrasno servirati in predvsem pogrešam napotek, kako naprej. Priložnost za odločno promocijo koncepta "nizko - gosto" - je žal zvodenela v nekakšno časovno kapsulo, ki naj bi jo oživljalo le umetniško duhovičenje.

Knjiga "Enodružinska hiša - od prostostoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi" Franceta Ivanška je po mojem mnenju še vedno najboljši poljudni priročnik za vstop v Arhitekturo in ima izjemen potencial za popularizacijo arhitekture kot razumnega odnosa do vprašanj organizacije prostora, od stanovanja do urbanizma. Na svoj neštetokrat prežuljen in temu primerno zdelan izvod, ki ga znam že dolgo na pamet, sem se spomnil, ko sem na galerijskem pultu zagledal nov, bleščeč primerek. Ne vem kako je možno, da so se neprebrani kosi ohranili do danes - ampak v MG lahko kupite omenjeno knjigo za 15 in "Družina, stanovanje in naselje" za 10 ojrof. Obe sta bili natisnjeni daljnega leta 1988!

.

V razstavišču stanovske zbornice, v Hiši arhitekture (nasproti NUKa), pa je odprta razstava "Stanovanjske ne/politike". Poskus analize naše stanovanjske politike, ilustriran z izborom 11 domačih in 8 tujih zgrajenih primerov (spremna publikacija).

Očitno je, ker v MG umanjka komentar - da je cvet slovenske arhitekture (ni mišljeno pejorativno) v prostorih ZAPS po svojih najboljših močeh pripravil "vrednostno sodbo", "kritično refleksijo" in "konstruktiven predlog" v zvezi z zadevami, ki so okupirale že Ivanška. Nadvse pohvalno, naj takoj zatrdim, da sem navdušen! Bi pa vseeno še kaj pripomnil.

Analiza stanja, tista študija, predstavljena tudi na plakatih, se z Ivanškovo poglobljeno, zamudno metodičnostjo, težko kosa. Razumljivo, danes čas pač teče hitreje. Za ugotovitve, da obstoječi "Nacionalni stanovanjski program" ni uresničen, da je stanovanjski standard nizek, da načelo, da "je kupec kralj", ne more zadovoljivo nadomestiti odsotnosti regulirane stanovanjske politike, da najemni trg ne obstaja in da je metanje denarja na trg pod pokroviteljstvom Stanovanjskega sklada prispevalo predvsem k napihovanju nepremičninskega balona - seveda ni treba biti rocket scientist. Da je rešitev v ustanovitvi še ene, nove "Agencije za stanovanjske politike", pa tudi dvomim (kako že pravijo - če nočeš, da se kaj reši, ustanovi "Komisijo"). Spremno študijo velja dobrohotno jemati predvsem kot odpiranje vprašanj.

Bolj sem razočaran nad primeri, ki problem ilustrirajo. Če se je Ivanšku dalo s fotoaparatom sprehajati po predmestnih naseljih socialističnih delovnih zmag vrlih samograditeljev, so tu s prstom plaho pokazali le na par večjih blokov, še najbolj pa zamerijo nekaterim županom, ki so dovolili graditi na zemlji, primerni za kmetovanje (se pravi za pumpanje kmetijskih subvencij). Če je Ivanšek (še globoko v socializmu!) slišal željo "živeti v lastni hiši z vrtom" in na to odgovoril z rešitvijo, ki je bila poceni kot stanovanje v bloku in hkrati boljša kot prostostoječa hiša - pa je ZAPS koncept "nizko - gosto" iz meni nerazumljivega razloga kar nekako zanemaril. Plakati so lepi, objekti zanimivi - vseeno pa se zdi, da so napaberkovani nekako stihijsko. Nova, na videz lepa, všečna stolpnica (Reichenberg arhitektura) - je še vedno le stolpnica. Prekrasen blok (Office arhitekti), resnično vrhunska umetnina - je še vedno le blok. 3 čudovite vrstne hišice (Jože Peterkoč) so še vedno le 3 hišice na konkretni parceli, formalizem popačenih kotov pa sicer na papirju izgleda prekrasno, kot splošna rešitev Slovenije pa ni preveč uporaben. Naselje 48 prostostoječih trietažnih enodružinskih hiš (Sadar + Vuga) pač ni niti pretirano nizko, niti gosto, če imamo v mislih Ivanška. Prikazana ozka in kar 40m dolga hiša (Bevk & Perović) so sicer lahko moje mokre sanje, ampak vseeno tu ne vidim nekega splošnega nauka; mogoče, pa še to je skrajno neverjetno, bi taka stvar lahko "rešila" Kalifornijo - Slovenije pa gotovo ne. Od vseh primerov - se da Ivanška prebrati le v naselju hiš na Brezovici (Coloniarhitects).

Intervencije v obstoječe stavbno tkivo so seveda pomembne, stolpnice in bloke se da graditi bolje kot nekdaj - ampak ob stanovanjskem standardu, ki je slab, ob gigantski zalogi v glavnem slabo zasnovanih, v glavnem "nadstandardnih" stanovanj, zgrajenih v času debelih krav in predvsem ob dediščini socializma v obliki ogromnih delavskih blokovskih sosesk in razpršenega vseslovenskega parcelacijskega urbanizma prostostoječih hiš - je resnično čas za "nizko - gosto"! Jaz vem, da imajo arhitekti sintagme "nizko - gosto" že dolgo polna ušesa - o tem se govori vsevprek že leta. Ampak - Murgle so, pač, ne vem zakaj - še vedno osamljena izjema.

.

Razstavi, ki ju spremlja tudi nekaj zanimivih predavanj in projekcij, bosta odprti še 14 dni. Res priporočam!
Ne zato, ker bi nudili odgovore, ampak ker sta lahko povod za razmišljanje, za razpravo in za premik. Za "Nov stanovanjski program", za izboljšanje stanovanjskega standarda in predvsem kakovosti bivanja na splošno.

(tudi na Vesti)

Hiše

Revija Hiše je fajn, spremljam jo od nastanka.

Hiše bodo letos med drugim že drugič podelile nagrado za najbolj fajn hišo (no, za "inovativnost & odličnost"), oglejte si kandidatke.

.

Še anekdotica:

Vidim, da je po novem izvršna urednica revije Hiše moja 7 let mlajša sestrica. Zadnja, aprilska številka, je izšla pod njeno komando, z njenim uvodnikom. Pa jo zvrcnem:

"kvaj zdej, a kr Hiše pa to, a ti tud kej plačajo?"

"ja, jaz ne delam zastonj tko k ti - pisarna, fikus, plača"

Pa si mislim - hudirja sem omrežen! No, bom pa še za Hiše kaj napisal.

"dej ti kej napišem, k s' glih ti"

"?"

"ajde, za Hiše, kva te zanima, kaj zaeno temo mate drug mesc?"

"aja to. ne k si moj brat. to bi bil nepotizem. ni v skladu z mojo uredniško politiko".

Pa si mislim - kurc pa take "veze"...

.

Nina, čestitam! Hiše pa vsem priporočam, še več - garantiram, da bodo fajn še naprej.

Dan upora proti okupatorju

Danes je zadnji četrtek pred Dnevom upora proti okupatorju, pa mu posvetimo par besed.

Če zanemarimo osebne zamere in podobne malenkosti, je edina razlika med našo nominalno levico in nominalno desnico, ali pač med levimi in desnimi socialisti - odnos do polpretekle zgodovine. Pa še tu gre najbrž do neke mere za pozo - intimno imajo protagonisti bolj pisane zgodovine. Naj navržem par primerov iz glave.

.

Dinastije

.

Ciril Ribičič in Igor Šoltes nadaljujeta svetlo tradicijo dinastij Ribičič in Kardelj. Janez Stanovnik, za razliko od Borisa Pahorja novopečeni častni meščan Ljubljane, je sicer nominalno absolutno na liniji, izhaja pa iz desne dinastije, ki jo korektno zastopa njegov bratranec Tine Velikonja. Ampak pri Stanovniku, predsedniku organizacije "Zveza združenj borcev za vrednote NOB", ne smemo pozabiti, da je nekoč celoten mandat v UN tajnikoval Kurtu Waldheimu, rjavosrajčniku (SA), ki je za zasluge v boju proti NOB v Bitki za Kozaro od NDH denimo dobil "srebrno medaljo Kralja Zvonimira s hrastovim listom". Pravnik Matevž Krivic dinastiji Krivic najbrž ni v ponos. Tudi France Bučar danes ni toliko levo, kot je v partizanih bil politkomisar Komunistične partije. Nominalna levičarja Mateja Kožuh - Novak in Kahel Ehjavec svojima dinastijama najbrž nista v ponos. Ljubo Sirc, ki ga globoko cenim, pa ima v svojem CVju madež s kandidaturo za predsednika Slovenije na listi nekdanje, močne LDS (res pa je, da so ga grdo izigrali in je dobil le 2%). Ampak najbolj zanimivi so nominalni desničarji iz orto komunajzarskih dinastij. Gregor, predsednik "Zbora za republiko" in Miha, podpredsednik SDS iz dinastije Brejc - Virant. Famozna Barbara iz slavne dinastije Gregorin - Brezigar. In celo slavni Dimitrij, trenutno spet na desni, iz dinastije Rudolf - Rupel. ...

Iz vsega tega jaz pri najboljši volji ne znam razbrati ničesar pametnega. Naj pa služi kot uvod v ideološko materijo.

.

26. april 1941

.

Okoli tega datuma, ki je povod za državni praznik "Dan upora proti okupatorju", je nakopičeno ogromno NOB-jevskega metafizičnega balasta. Zato se ga bom lotil drugače kot naši vrli zgodovinarji, denimo "Društvo permanentnih piscev zgodovine NOB" - namreč obzirno. O 26. aprilu 1941 ne bom pisal iz današnje, pač pa tedanje perspektive:

.

Danes je Hitler iz Mönichkirchna prišel v Maribor, se sprehodil po porušenem (minirala ga je naša vojska) dravskem mostu in ukazal: "Naredite mi to deželo spet nemško!"

Pred 20 dnevi, na Cvetno nedeljo, so Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija brez vojne napovedi napadle Kraljevino Jugoslavijo. Isti dan je ban Marko Natlačen v Ljubljani ustanovil krizni štab, "Narodni svet za Slovenijo", vanj so povabljene vse politične stranke (razen nekih obskurnih komunistov, ki so že prej v ilegali).

10. aprila Hrvati ustanovijo NDH in prekinejo vse stike s Srbi.

Jugovojska je v razsuli, 11. aprila Slovenijo zapusti zadnji vojak, Ljubljano zasedejo Italijani.

Narodni Svet pozove prebivalstvo, naj se ne upira okupatorju. Nemške okupatorje Slovenci (razen manjšine) sprejmejo pasivno, Italijane (razen manjšine) s posmehom, Madžare pozdravijo le madžarska manjšina in protestanti.

12.4. gre delegacija Narodnega sveta skupaj z banom prosit Nemce v Celje, če lahko okupirajo Slovenijo v enem kosu (menili so, da bo tako manj slabo), a jim ne uspe, ker je Hitler to že prej v glavi razkosal med 3 okupatorje.

14.4. Nemci svoje okupacijsko območje (zemljevid kasnejšega razkosanja) razdelijo na Spodnjo Štajersko (MB) in Gorenjsko (Bled).

Država je kapitulirala po 11 dneh, pri čemer je padlo vsega 151 nemških vojakov.

17. aprila Juga podpiše brezpogojno kapitulacijo. Isti dan Italijani razpustijo naš Narodni svet za Slovenijo.

18.4. je v Ljubljanski pokrajini (italijanska okupacijska cona) uvedena civilna uprava; slovenske politične stranke in društva pustijo pri miru, le na vrh sistema se postavi "visoki komisar" Emilio Grazioli. Slovenski del oblasti predstavlja "sosvet", ki mu predseduje Natlačen. Uradni jezik ostane slovenščina, prvi tuj je italijanski, uradovanje je dvojezično, vojska in policija izključno italijansko. Prebivalstvo je odvezano vojaške službe, ni zaplembe premoženja, pravo in sodstvo ostane isto, osnovne in srednje šole normalno slovensko naprej.

Drugače je v nemški in madžarski coni, kjer okupator vse demontira in nemudoma začne z aktivnim potujčevanjem.

.

Pred vojno je bila daleč najmočnejša politična stranka SLS (1920-27: 60%, 1938: 78%!). Decembra lani, 1940, je umrl njen predsednik in jugoslovanski minister Anton Korošec. Nasledil ga je, tudi kot minister, Franc Kulovec. Ki pa so ga ubili Nemci - med prvim naletom letal 6. aprila ga je zadela bomba pred njegovo hišo na Dedinju.

Kulovca kot minister takoj nasledi Franc Snoj, prej načelnik Jugoslovanske gasilske zveze, v Užicah, kamor je pribežala Yu vlada. Skupaj z drugim slovenskim ministrom, Miho Krekom, 8.4. nadaljujejo beg proti Palam nad Sarajevom, nato proti jugu... v London k zaveznikom.

.

S tem jugoslovanskim eksperimentom imamo slabe izkušnje. Tudi če zanemarimo podaništvo neki srbski dinastiji, ki se je razglasila za monarhe. Glavna tragedija je, da je naš Dravska banovina le majhen, beden trikotniček, velik le slabo polovico slovenskega nacionalnega ozemlja. Le dobrih 22 let je (in čas nesrečne vojne), od tedaj, ko smo bili vsi Slovenci združeni v eni državi. Bili smo, bi se reklo, del "evroatlantskih integracij", in še znotraj tega nam je šlo relativno dobro, skoraj bi se lahko primerjali s samimi Čehi! Ne le žandarji - slovensko so govorili tudi naši vojaki. Imeli smo zahod - ne le Postojno in Ilirsko Bistrico, tudi Trst, Istro in nekaj otokov. Pa Koroško... Rož, Podjuna, Zila... Res je, stoletja pod nemško govorečimi monarhi - ampak kakorkoli obračam, Marija Terezija je svetlobna leta boljša kot "Šestojanuarska diktatura" pod Karadžorđevići...

Saint-germainska pogodba in plebiscit na S, trianonska na V in rapalska na Z - pa smo spodrezani z vseh strani. Od leta 1920 je minilo le toliko, kot bo nekoč v prihodnosti, leta 2010, od osamosvojitve. Spomin je še živ. Itak zaenkrat ne moremo ničesar - padla je že vsa Evropa, pa ne bi naša klavrna jugovojska. Mogoče nam pa pod Nemci ne bo tako slabo, saj smo že navajeni...

.

Od začetka 2. svetovne vojne je minilo podrugo leto. Hitler je Poljsko napadel 1.septembra 1939, teden po tem, ko je s Stalinom podpisal pakt. Čez dobra dva tedna, 17.9.1939, je Poljsko napadel Stalin.

Evropo sta si razdelila kot sta planirala, le da se je pred SZ uspela obraniti Finska in da Litva ni pripadla Nemcem, ampak so vse Baltske države okupirali Rusi. Poljsko sta Hitler in Stalin porazila, razdelila in anektirala 6. oktobra 1939.

Pred dobrim letom, 5. marca 1940, je Berija poslal Stalinu ta predlog, kaj storiti z zajetimi poljskimi oficirji in intelektualci. Aprila in maja, leto je od tega, je bilo izvršeno. (Nekoč v prihodnosti, leta 2010, bo na poti na komemoracijo v Katynskem gozdu v letalski nesreči tedaj svobodna in demokratična Poljska - spet obglavljena.)

.

Danes, 26. aprila 1941, izgleda zemljevid Evrope takole (le kar je označeno svetlo modro, je še vse rdeče) - svobodnih je le nekaj nevtralnih držav. In Britanski imperij.

Edina država, ki se pred Hitlerjem in Stalinom še uspešno brani, je Velika Britanija. V SZ jim rečejo "angleški imperialisti".

.

Danes zvečer se je v vili v Rožni dolini (kjer bo leta 2010 rezidenca neke arabske države) dobilo 8 mandeljcev, članov "Društva prijateljev Sovjetske zveze" in pristašev obskurne podtalne Komunistične partije.

Temu, kar so danes ustanovili, bodo ponosno rekli "Protiimperialistična fronta", Protiimperialistično fronto bo desetletja ponosno opevala "Zgodovina NOB" (dokler ne bo nekoč v daljni prihodnosti neki zgodovinar Godeša ugotovil, Repe pa ponovil, da je 8 mandeljcev že tedaj ustanovilo "Osvobodilno fronto slovenskega naroda", kar pa da "sta komunajzarja Boris Kidrič in Edvard Kardelj zaradi partijskih razlogov nesramno pervertirala").

Med drugim so, v tretji od 9 točk ustanovne listine nečesa, kar je bilo naperjeno proti angleškemu imperializmu, zapisali:

" PF stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda ..."

Ja, takoj po okupaciji so nas prodali Stalinu. V času, ko so bil nemški nacional-socialisti in sovjetski socialisti zavezniki - proti svobodni Evropi, z angleškim imperializmom vred. Če velja, da "je prijatelj mojega prijatelja moj prijatelj," nas niso prodali le Stalinu, ampak tudi Hitlerju. Takoj po okupaciji.

Ker so bili tedaj v vsej Evropi svobodni le še angleški imperialisti, naj citiram še 2 briljantni ustanovni gesli:

- "Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma."
- "Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi. Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem."

.

-

Ko sta se Hitler in Stalin šele 2 meseca kasneje, 22. junija 1941, skregala, se je Protiimperialistična fronta bojda nemudoma preimenovala v Osvobodilno (čeprav sta Godeša in Repe ta del "Zgodovine NOB" revizionirala) in v imenu slovenskega naroda isti dan obstrelila nekega Slovenca pod Šmarno goro, kjer je zdaj spomenik.

.

Osvobodilna fronta je kasneje doživela nesluten razcvet. Najbolj po tem, ko je Centralni komite Komunistične partije avgusta 1941 ustanovili VOS, ki je s sistematičnimi umori intelektualcev, ki niso bili v OF, med ljudstvom zasejal "konstruktivno strahospoštovanje" (VOS se je februarja 1944 razpustila, večji del je postal OZNA, ostalo pa "Brigade VDV", ki so se kasneje preimenovale v KNOJ). Mednarodni uspeh pa s Teheransko konferenco konec leta 1943, ko so partizane za pravo stran, namesto četnikov, končno priznali tudi zahodni zavezniki.

Uspešnost OF pa se s koncem vojne ni končala, pač pa je z leti eksponentno naraščala. V času 3. kongresa, 27.4.1951, je imela že 676.500 članov! Dokler se leta 1953 ni preimenovala v Socialistično zvezo delovnega ljudstva.

No, SZDL se je po osvoboditvi preimenovala v Socialistično stranko Slovenije in vegetirala pod Smoletom in Semoličem, dokler niso Žakljevi Socialisti skoraj izginili in se v zadnjih zdihljajih z Drnovškovo Liberalno demokratsko stranko zlili v Liberalno demokracijo Slovenije. Če povzamem:

"Za domovino - s KK naprej!"

.

Dan upora proti okupatorju?

.

S praznovanjem 27. aprila je bil od nekdaj križ. Sago o prazniku sem orisal že tukaj, pa je ne bom prepisoval.

Bi se pa po mojem, tudi zaradi nedavne nesreče pri Smolensku, spodobilo stvar pogledati trezneje. Z več pietete. Ne le do žrtev iz časa zavezništva med Hitlerjem in Stalinom, tudi do žrtev med- in povojnega komunističnega terorja pri nas. Da ne bo prihajalo do takih ali drugačnih zablod.

.

Predlagam nekaj povezovalnega. Preimenujmo tale praznik, 27. april, denimo raje v:

"Slovenski povezovalni praznik - navaden prosti dan, ki se skupaj s 1.majem povezuje v tradicionalne slovenske prvomajske počitnice."

Ima kdo boljši predlog?

(tudi na Vesti)

Škatla za čevlje

Pa dajmo spet nekaj o ribah, ko ravno sonce sije.

Ribe družine "škatlastih rib" (Ostraciidae), so nekaj najbolj idiotskega, kar v naravi obstaja (na zalogi imam 3 vrste iz Rdečega morja). Ampak "modrorepa kištoriba" (ostracion cyanurus) je po mojem mnenju med vsemi najbolj čudna.

Škatlaste ribe imajo luske zraščene v nekakšen oklep - kdaj drugič bom predstavil vrsto, ki ima trikoten prerez - ampak tale ima krasno kvadratnega.

.

.

.

.

.

.

Tole nevarno ni (nekatere vrste te družine iz kože izločajo hud strup), hitro tudi ne, veliko ni, elegantno ni, kljun ima mali, za jest pa tudi ni. Tole samo - JE.

Varujmo naravo, da se bodo obstoju tako bizarnih kreatur lahko čudili tudi zanamci.

Harley Davidson

Ker se je v aktualni ženitveni sezoni slovenska Elita zaradi določenih objektivnih razlogov primorana odpovedati obdarovanju "popolnih neznancev" z mopedi znamke Harley Davidson, novonastalo tržno nišo že zasipavajo neštete patentirane inovacije.

.

Tokrat predstavljamo vrhunski model štirinožnega mopeda - ne le, da je za vsak žep, zložen tudi gre v vsak žep. Ampak glavno je, da gre vanj boga in pol.

Ugrabljena država

Famozni magnetogram sem preštudiral v petek zvečer. V javnost je bil vržen kot kost za glodanje in do danes ga je preglodal že vsak, ki je imel 5 minut časa. Vmes sem prebavil tudi vse silne analize in interpretacije - ampak sam ga vidim drugače. Pa začnimo.

.

Videl sem Pahorja pri delu - in Pahor mi je všeč. Brezupen krožek kujavih pravnikov moderira konstruktivno, skrbi za dobro vzdušje in vzdržuje koncentracijo. Všeč mi je tudi, da loči med dejstvi in interpretacijami - vidi se, da bi se rad prebil do dejstev. Pohvaliti pa moram tudi duhovite vložke, denimo: "Potem seveda verjamem, da so tukaj različna mnenja tudi pravna, imam eno doma, ki ima ločeno mnenje vedno." in, po tistem, ko BB reče: "Še eno stvar sem hotela, pa mi je ušlo iz spomina", Pahor: "Ste hotela pohvaliti ta sestanek, ne?".

Kot duhovit vložek je bila najbrž mišljena tudi naslednja pripomba, se ji pa kljub temu spodobi posvetiti večjo pozornost - v vsaki šali je pač nekaj resnice:

.
"Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik."

.

Iz magnetograma se vidi, da je BB zaupala policaju, zaposlenemu na tožilstvu, ta pa jo je izdal. O pogovorih, za katere je mislila, da so zaupni, prijateljski, neformalni - je pisal uradne zaznamke in jih nosil kazat drugim.

Izvedeli smo tudi, da naši organi pregona ne raziskujejo toliko prizorišč kaznivih dejanj - ampak predvsem surfajo po internetu, da bi videli, kako je z zadevami - preiskavo pa potem prilagodijo medijski realnosti. No, po drugi strani je pa lepo, da policaji berejo bloge. Moj je denimo pri Policiji (uporabljam StatCounter, pa vidim IPje) zadnje čase strašno popularen - resnično me veseli, da policaje tako zelo zanima brati o hišah, o knjigah in o ribah...

Vidi se tudi, da med akterji ni nikakršnega zaupanja. Ne znotraj tožilstva, ne med tožilstvom in ministrstvom za pravosodje, torej med tožilstvom in vlado, ne med tožilstvom in policijo, ne med tožilstvom in internim tožilskim policajem. Vidi se, da je Pravo stvar interpretacije - da norma ni jasna in enoznačna, ali pa da se interpreti čutijo dovolj močne, da dikcijo prilagajajo lastnim potrebam. Ne le tu, pravniki se niso sposobni uskladiti tudi sicer...

Jaz ne mislim apriori zagovarjati BB, še zdaleč nisem njen odvetnik. Ampak čeprav še manj navijam za nekega Jankovića, bi se mi zdelo naravnost debilno, če bi tedaj, ko je kot veliki direktor neke trgovine hodil po poslovalnicah in komuniciral z blagajničarkami - te pisale nekakšne "uradne zaznamke" in ga tožarile neposredno nadrejenim vodjem izmen...

Glavno, kar sem torej razbral iz famoznega magnetograma, je ena velika disfunkcionalnost. Vsega skupaj. Inštitucij pravne države. Ni čudno, da v tej državi nič ne deluje...

.

Predstavljajmo si arhaično plemensko skupnost, ki ugotovi, da bi za optimalno funkcioniranje potrebovala nekakšne splošne norme. In izumi, ne da bi izpred oči izgubila praktično potrebo - Pravo, Sodstvo in Policijo. Če bi nato nekdo na svojo roko prodal najdražjo vaško devico - Pravo, Sodstvo in Policija pa bi se brezplodno dajali okoli svojih pristojnosti, interpretacij dikcije in osebnih averzij - vsem znani malopridnež pa bi si med tem sredi vasi z izkupičkom postavil največjo kolibo - bi skupnost zaznala, da sistem ne deluje. Da bistvo teh inštitucij ni, da so same sebi namen - ampak izključno učinkovitost. Rezultati. Da prispevajo k boljšemu delovanju družbe, ne pa da, absurdno, s pervertiranjem lastnega poslanstva in slepim vztrajanjem pri mogoče še ne dovolj izpiljeni zakonski dikciji - v družbi generirajo dodatne anomalije in slabo voljo. Da zaradi dreves - ne vidijo gozda.

.

Če je BB, ko je videla, da stvar poteka, no, vsaj čudno, če že ni šlo za sistematično prikrivanje - rekla tožilskemu policaju, naj se zaenkrat vendar osredotoči na fukanje psov, namesto na iskanje tistega, ki je fotografiral z mobitelom - tu ja ni nič tako napačnega! Sam bi storil enako, še več - tistega fotografa bi nominiral za Pulitzerjevo nagrado...

Kaj imamo danes - ogromno dobro plačanih ljudi je ustvarilo vtis, da je v državi vse narobe. Ugotovili niso ničesar. Jasno je le, da so zveneča imena raznih inštitucij take ali drugačne Stroke, pa Oblasti, Pravosodja in Policije - v zadevo, ki naj bi jo razčiščevala, do vratu vpletena po osebni, sorodstveni, prijateljski ali poslovni liniji. Pazi - tudi če bi na Baričevičeve pse hodilo pol politgospodarske elite - je preiskava zaključena. Na hitro so "ugotovili", da je (ali pa ni) tisto tedaj počel sam. Čeprav je (ali zdaj več ni?) jasno, da so bili psi zlorabljani več let - proti morebitnim neznanim sostorilcem ni vložena kazenska ovadba. Če bi bila, preiskava ne bi bila formalno zaključena, to pa bi bilo za marsikoga sitno... Ampak pustimo Baričeviča - ker je stvar tudi po "zaključku" še vedno v zraku, itak najbolj tepe ravno tiste, ki so si obetali miren izhod. Ponedeljkova Polemika na TVSLO1 je imeniten dokaz.

.

State capture

.

Stanislav Kovač je pred 2 mesecema v svojem članku omenil čudovito sintagmo. "State capture" (ujetost ali prevzem države), pravi, je "neformalno povezovanjem zasebnega sektorja s politično elito z namenom pridobivanja koristi predstavnikom zasebnega sektorja prek prevzema državnih institucij."

Lahko smo še bolj konkretni - zdi se mi, da so to državo prevzeli pravniki. Vrnimo se k Pahorjevi ugotovitvi:

"Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik."

.

Tudi če pozabimo Senico in njegovo famozno plačilno listo (KK, Zalar, Zalarjev brat, Cerar mlajši, Soršak...), tudi če pozabimo "poker face" Čeferina, ki je sam uredil zadevo Strojan, pred katero je kapitulirala Država z SD županom Kočevja, ki je s sodrgo rjovel na barikadah, vred; tudi če pozabimo še enega "dobro poučenega vlagatelja", Zdolška - stvar je širša. Ne gre le za ribarjenje v kalnem sistemu - gre za sistem sam.

Naša država je mlada, enako mlada je tudi Postava. Ampak sistem je bil, se zdi, od začetka zasnovan tako, da stvar nekako ne deluje. "Pravna država" velja le za nekatere, za druge ne.

Boljši pravniki so se izogibali inštitucijam sistema - obogateli niso z uradniškimi plačami, ampak drugače - in nanje vplivajo od zunaj, da bogatijo še bolj. Ves nadzorni in represivni aparat - ni sposoben do epiloga pripeljati niti ene pomembnejše zadeve. Tranzicija je bila skrbno izpeljana v spregi s pravniškim lobijem tako, da je bilo "vse po črki zakona". "Črka zakona" pa je bila skrbno formulirana tako, da se ujamejo le kurji tatovi. Isti pravniki, ki so pripravljali zakonodajo, so svetovali raznim "enakim pred zakonom", da so lahko "lastninili" legalno. Luknje v zakonih pač najbolje poznajo tisti, ki so luknje v zakonih spisali...

Če so se na začetku politiki po nasvete zatekali h pravnikom - pa imajo danes pravniki za talce politiko. Za poklic "consigliere" je izvirno značilna zvestoba istemu botru - naši "consigliereji" pa poznajo skrivnost vseh strani - za našo politiko je pač značilno, da se vse spreminja, le neštetokrat reciklirana imena ostajajo ista. In ko "consigliere" pozna preveč skrivnosti, ko ima dolžnike na vseh straneh - potreba po Botru odpade. Consigliere postane Boter - politika pa je degradirana, če malce karikiram - na nivo uličnih preprodajalcev.

Vse je naprodaj, tudi "pravica" - in največ si je lahko privoščijo ravno tisti, ki so si, v spregi s pravniškim lobijem, v tranziciji najbolj omastili prste. Ampak tajkuni so le sredstvo - resnični zmagovalci naše tranzicije so tisti, ki držijo roko nad Pravico. Tisti, ki imajo monopol nad razlaganjem Pravice, ki Pravico posedujejo in ki s Pravico lahko trgujejo. Pravica, to je najboljša roba. Suho zlato...

.

Pahor bi lahko bil magari največji poštenjak v republiki, ampak z načelovanjem Vladi ji ne more zavladati. "Jaz sem samo predsednik vlade. Nisem pravnik," je resignirano ugotovil. Ampak tudi od pravnikov nima smisla pričakovati pravice...

Jaz nisem pravnik, gotovo mi boste očitali, da so moje sodbe nestrokovne, če ne celo napad na pravniško avtonomijo... Ampak sodim, da naše Tožilstvo ni kaj prida učinkovito, čeprav sta tam Poleg BB zaposlena tudi njena dva otroka. Sodim tudi, da si pretirane Pravice ne moremo obetati niti od Evropskega računskega sodišča, čeprav je naša republika tja poslala cvet cveta, kremo kreme, samega Cvikla. Ta "pravnik", nominalno levi socialist, je med drugim denimo poskrbel, da bo njegova plača obdavčena po enotni, relativno nizki stopnji - državo z najbolj obdavčenimi plačami na svetu bo zastopal tako, da bo od 21k ojrof bruto na mesec - ven dobil 17k ojrof čistega! Plus otroški dodatek in ... Resignirano tudi sodim, da si pretirane pravice ne moremo obetati niti od pravnice na čelu MNZ, čeprav je v bajto svojega prijatelja, ki mu Država plačuje lizing za to isto bajto in še nekaj zraven, naselila sam novoustanovljeni FBI... Tudi od ministra za pravosodje, pravnika Zalarja, ne pričakujem Pravice - kvoto je porabil že njegov prijatelj (ki je v predal založil zadevo lastninjenja BTC, da je zastarala), ki mu je "Pravico" podaril tedaj nadrejeni Zalar... Pravice ne pričakujem niti od Kardeljevega vnuka, niti od brata Marte Marko... Še od Soršaka je ne pričakujem več pretirano, odkar sem izvedel, da je tudi on bil na Mirotovi plačilni listi...

...

V tej ugrabljeni državi Pravice nima smisla iskati. Zaključimo z najbolj svežim primerom.

Sam nisem pravnik, pa se mi vseeno zdi, da je s kartelnim dogovarjanjem nekaj narobe. Ampak, glej ga zlomka - za kartel "Zemonovskega klana" so očitno vedeli tako na Darsu kot v vrhu Politike - pa je v tej družbi vse tako spervertirano, da anomalij že davno nihče več "ne zazna"...

Kje si, Pravica?

(tudi na Vesti)

Zavri

V petek popoldne je sijalo sonce,

pa smo šli v Volčji potok, pogledat dinozavre.

Mali je bil navdušen, je pa izjavil, da so hudi.

Kaj češ, otroci...

.

No, všeč je bilo tudi meni.

Dinozavri so v glavnem v naravni velikosti (razen nekega predhodnika golobov, ki je precej povečan) in diskretno posajeni v naravo.

Boljš ko vsaka slikanica!

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Še napotek: na koncu vhodne promenade je šele prvi, ki je seveda zelo oblegan. Družinice pa nato v glavnem zavijejo na desno, na igrišče (zgledno tole igrišče, svaka čast!). Ampak vsi ostali dinozavri so ravno na drugem koncu, označeno pa je slabo, tako da večini uidejo.

Priporočam, vsaj malčkom in zaljubljencem!

.

Masaker v Katynskem gozdu

Poljakom se je danes zgodilo to, kar je Slovencem predlagal Slavoj Žižek. Le da je Žižek v zvezi z obglavljenjem Slovenije razmišljal o bombi pod Cankarjevim domom, kot smo slišali v slavnostnem govoru letošnjega govorca na proslavi ob podelitvi Prešernovih nagrad.

.

Po 70 letih je Poljska ponovno obglavljena.

.

Masaker v Katynskem gozdu 1940

Današnja nesreča poljskega VIP letala

Tupoljev TU-154M

Smolensk

.

Takoj po tem, ko je leta 1943 predsednik poljske vlade v izgnanstvu, Wladyslaw Sikorsky (ne zamenjujte ga z ruskim izumiteljem helikopterja), prosil Mednarodni Rdeči križ, naj razišče pokol v Katynskem gozdu, je umrl v sumljivi letalski nesreči.

.

Danes se je prijateljski Poljski zgodila strašna tragedija. Lahko izrekamo sožalje, lahko razmišljamo o simboliki, ali celo snujemo teorije zarote - ampak tragedija zato ne bo nič manj strašna... Lahko se jezimo, zakaj se je celotna državna elita peljala v istem letalu (ali s tem v zvezi ne obstajajo pravila?!) - ampak za nazaj se ne da ničesar spremeniti...

Sožalje.

.

Pokojnih se ne da nadomestiti. Je pa dejstvo, da obstaja predsednikov klon.

Brat pokojnega predsednika Poljske, Lecha Kaczynskega, je genetsko identičen, enako star in je bil vzgojen v enakih okoliščinah. Boljši klon niti teoretično ne obstaja.

Jaroslaw Kaczynski je bil še pred 3 leti predsednik poljske vlade, v času, ko je Lech že bil predsednik države. Ja, nekaj časa sta Poljski načelovala enojajčna dvojčka.

Vsaj Lecha Kaczynskega bi lahko v nekem smislu nadomestil Jaroslaw...

Kurnik

Preden je Janša predsedoval EU, so na Brdu zgradili lep nov protokolarni objekt. Naši novinarji so se tedaj sicer množično pritoževali, ampak BDP je opazno rasel, brezposelnih pa je bilo rekordno malo...

No, na srečo je narod kmalu po tem desne socialiste prestavil v opozicijo, oblast pa spet naklonil levim socialistom. Nova oblast je obljubljala med in mleko, cedita pa se prosti pad gospodarstva in rekordna brezposelnost.

Zdaj imamo tako:

Centralni komite vladajoče LDS se je predvčerajšnjim na Brdu zabarikadiral v Janšev protokolarni objekt, po koncu maratonske nočne seje, včeraj ob pol dveh zjutraj, pa so mandatarju svoje vlade postregli z ultimatom. Le pol ure kasneje, včeraj ob dveh zjutraj, je gradbeni tajkun Zidar (ki zaradi Janševe Čiste lopate s Hildo na Pučniku ne bo gradil Slovenskega svetilnika) sredi Letališča Jožeta Pučnika začel s pištolo streljati v zrak, nakar je njegova gradbena mehanizacija začela razkopavati osrednjo slovensko pisto. Letališče je do nadaljnega zaprto.

Ja, gospodarstvo tone, oblast medsebojno obračunava z ultimati, država pa je odrezana od sveta (edina pot do prestolnice gre skozi Kanglerjevo carino, Bog nam pomagaj...).

.

Svetovna gospodarska kriza Sloveniji ni prizanesla, še več - ko se nekateri že pobirajo, mi še vedno tonemo. Časi so težavni, razumljivo je, da je vladati v takih okoliščinah stresno. In razumljivo je tudi, da v Vladi vlada, kako bi rekel, delovni nemir.

Problem je le v tem, da ta famozni delovni nemir ni pretirano konstruktiven. Zdi se, da Vlada sploh ne razpravlja o ukrepih, ki bi ljudem omogočili boljše življenje. Niti se pretirano ne krega z opozicijo, kako izpeljati določene potrebne nepopularne ukrepe. Tolčejo se izključno med sabo.

Med seboj se dajejo javno, nizkotno, nagravžno. Vse visokoleteče besede o Drugačnem Načinu Vladanja, o Zares Novi Politiki, o Odgovornosti in, no, o Liberalnem Kapitalizmu - vse je zvodenelo. Z opozicijo pa se dajejo izključno v zvezi z ideološkimi provokacijami, ki jih lansira predvsem Predsednik, ki je blizu vladajočim levim socialistom.

.

Iz glave bom natresel nekaj tem, s katerimi se je v tem mandatu ukvarjala Vlada (za vrstni red ne dam roke v ogenj, če bom pa kaj izpustil, naj dopišejo komentatorji):

- prve 3 mesece se vsa država ukvarja s tem, kakšna služba bi bila zadosti kul za nekega Ehjavca

- plačevanje kavic

- Ruplova črna knjižica

- Kramarjev milijon ojrof

- "nepolitično" kadrovanje: visokoleteči Kadrovsko - Akreditacijski Sveti, potem politična nastavitev Veselinovičevega Draška, reprogramiranje tajkunskih kreditov, spor LDS - Zares, dramatično odstavljanje

- Huda jama, Drugorazredni izjavi, da je Osmi marec prvorazredna tema, odkritje tisočev brez groba pokopanih za stometrskim čepom pa ni prvorazredna tema; Stanovnik obtoži osebo Tito...

- Jankovićev Mestni svet na Hitlerjev rojstni dan poimenuje cesto po nekem drugem diktatorju, oživi ideološka fronta med levimi in desnimi socialisti...

- Stanovnik zaradi lepšega obtoži nekega Ajzenhaverja...

- levi socialisti v Parlamentu nikakor nočejo podpreti resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarizmov

- Golobičev Gregor se zlaže "kanalAzacijskemu projektu" reviji Finance, Kosu pa ne (v smislu, da je vrednost svojega večmilijonskega deleža v nizozemskem poštnem nabiralniku ovrednotil na 2.500 ojrof), potem imamo neskončne razprave o naravi "Nove Politike" itd...

- aja, tajkuna iz kroga levih socialistov, Šrot in Bavčar, padeta

- ker se ves svet ukvarja z nevarnostjo prašičje gripe, tudi naši kupijo cepivo ... Pahor zatrdi, da se ne bo cepil ... Pahor pove, da mu je minister Miklavčič navil ušesa ... Pahor se demonstrativno cepi ... kasneje se je izkazalo, da iz epidemije ni bilo nič, Pahor je eden redkih, ki so jih nategnili s cepljenjem, upam da mu ni kaj škodilo...

- nekaj mesecev se vsa država zabava s kvaliteto zavarovanj Ultrinih kreditov pri NLB, Golobičev levo socialistični prijatelj Veselinovičev Draško je nekaj sprintal, ne ve se pa, kako je to prišlo ven...

- v javnost pride vladna "radijska igra", glavni vlogi imata Irma in KK, narod je nad predstavo navdušen, sploh pa nad visokim nivojem vladnih pogovorov in avtoriteto predsednika vlade

- javna razprava o Družinskem zakoniku, predvsem o dveh podrobnostih - zlorabi sintagme "zakonska zveza" in o razširitvi kroga potencialnih posvojiteljev

- minister Lahovnik je nekega večera raje pazil svoje otroke, kot da bi se šel Novo Politiko, zaradi česar je čez noč postal strašno popularen

- aja, Križanič trosi nove in nove bušizme, pa najame si pri 42-ih upokojenega Udbovca, kasneje zvrcne Mramorja in ga ta zatoži, ..., nazadnje Pahor uspe Udbovca odstaviti...

- že prej Kresalova prilagodi zakonodajo, da za šefa Policije brez razpisa nastavi točno določenega kandidata

- v javnost pride, da je mama ministrice za notranje zadeve obtožena protizakonitega početja...

- Vlada v skladu s svojimi izredno visokimi standardi odstavi ministra Ehjavca, ker ni bil dovolj vesten okoli smeti

- Minister za promet, levi socialist Vlačič, prehiteva po desni

- Drugorazredni odlikuje nekdanjega šefa Udbe, to dejanje pa je vsaj izjemno povezovalno, saj požanje konsenzualno reakcijo levih in desnih socialistov

- Janša je nad Drugorazrednim tako navdušen, da narodu sporoči: "Se vidimo spomladi na ulicah in trgih!"

- Kresalova ogorčeno izjavi, da ta izjava pomeni "ledeno dobo demokracije" in nemudoma naroči nov vodni top

- nemudoma po tem se zgodi Garaža (smrt znanega zdravnika je par dni na prvih straneh vseh medijev, v trenutku ko Požar prijavi kurac iz gume, zavlada popoln medijski molk, počasi prihaja na dan razsežnost dildomafijske hobotnice...)

- "Miro kliče, kaj naj mu rečem?"...

- preiskovalnega sodnika ni, ker policaji kao niso našli nobenih indicev v zvezi s sumom kaznivega dejanja fukanja psov, kljub temu pa so takoj obvestili Ministrico...

- KK&Miro mrkneta za 12 dni, "na last minute smučanje", pogreba dobrega prijatelja se ne utegneta udeležiti, med "smučanjem" lastnik "kmetije" Bužekijan postane Anderlič...

- farsa v zvezi s prepirčki in tiskovnimi konferencami veterinarjev in policajev...

- glavna naloga Policije je uloviti policaja, ki je fotografiral z mobitelom...

- ... partner ... brat ... stric ... prjatu ... pisal opravičila Deji B. ... izpuhti en filmček, izpuhti drug filmček ... Pristop ... LDS, SLS, SDS ... Equrna ...

- FBI - KK zatrdi, da bi bilo narobe najemati bajto od prijatelja, ampak da Pogačarja ne pozna, "Kaj pa je to zaen?" ... Požar objavi posnetke prijateljevanja s Pogačarjem ... "Če vržem zraven par k za Harleya, še ni moj prjatu" ...

- nekje tu se KK odpove novemu vodnemu topu, češ da je stari še vozen

- neodvisna in visoko strokovna Policija predstavi rezultate požrtvovalnega strokovnega dela: "Baričevič je fukal pse, ali pa ne; če jih je, ali pa ne, jih je ali pa ni, sam; ker je edini osumljenec kaznivega dejanja fukanja psov mrtev, se postopek ustavi"

- izve se, da je grda BB spraševala svojega policaja, "kva dugaja u garaži" ... žena udbovca Hrastarja, ki je nekoč s Frumnom aretiral Janšo, jo zatoži Zalarju ...

- Zalar začne odstavljati BB, Pahor ne da ...

- Policija z orožjem vdre v Parlament ... Prijatelj ... Jelinčič ... Pogačnik ... Jelinčič se javno odreče Prijatelju ... Jelinčič javno podpre Prijatelja, češ da je Mikuž južnjak, ki si je spremenil ime ... Prijatelja izpustijo ... Prijatelja spet zaprejo ... btw - izve se, da tudi "Srečko Prijatelj" ni ravno krstno ime - tale si ga je spremenil kar dvakrat ... Jelinčič začuda ne izkoristi izjemne priložnosti, da bi okarekteriziral stopnjo južnjaškosti Srečka Prijatelja ...

- Pogačnik odleti še pred interpelacijo

- Ustavno sodišče odloči, da je arbitražni sporazum v redu ... "borec za vsako ped slovenske zemlje" Starman, N.Si, odločitev pohvali ... pravnik Parlamenta, Cerar (sin predhodnice BB, LDS) odločitev povsem sesuje ... Cerarja pohvalijo desni socialisti ... Požar odkrije, da je tudi Cerar na Mirotovi plačilni listi...

- v javnost pridejo prisluhi ministrici za obrambo ... korespondenca med osumljenim Jelinčičem in kolateralno sogovornico Jelušičevo naj se ne bi natisnila ... pa se očitno je ... manjši verbalni catfight med policijsko in obrambno ministrico, med Policijo in Vojsko - se po 16 letih ponavlja Depala vas?...

- KK so vozili 230 > 200 > eee - 166. Policaji so jo lovili pol ure > 9 minut... "Obžalujem, da moj šofer izjemoma ni spoštoval predpisov, kazen je že plačal..." ...uradno: "KK je bila 14.3.v Sloveniji" > "aja, pardon, KK je šla 14.3. zasebno po opravkih v Italijo... policaji Italjanom niso prijavili orožja, ker so ga pustili doma" ...

- v javnost pridejo prisluhi Horvatu, SD ... korespondenca med osumljenim Jelinčičem in kolateralnim sogovornikom Horvatom naj se ne bi natisnila ... pa se očitno je ... no, saj niti ni ravno angelček ... lepo sta se z Jelinčičem dogovarjala, kako zaštihati Štihca ... vse za Piramido...

- "kanalAzacijski medijski projekt" Finance odkrijejo, da je tudi domnevno edini neodvisni regulator v republiki, Soršak, nekoč bil na Mirotovi plačilni listi

- Zalar poudarja, da je treba nemudoma odstaviti BB ... Pahor ne da: "Saj se je trudil, prepričal me pa ni" ...

- CK LDS se za 12 ur zapre na Brdo v Janšev protokolarni objekt, po naporni nočni seji se pojavijo z ultimatom

- Pahor: "ja, ja, ... ampak prepričal me pač ni ... njegovo mnenje je lahko, da me je, ampak moje mnenje je, da me ni, vsak ima pravico do svojega mnenja, ne le Zalar, tudi jaz..."

.

Tole gledam, pa... srhljivo. Gospodarstvo tone, tile se pa ubadajo izključno sami s sabo. Pa saj, prednost zakonske zveze je v tem, da lahko zakonca skupaj rešujeta probleme ... (ki jih drugače ne bi imela).

Ampak zakon tehle vladajočih levih socialistov - ima na razpolago predvsem veliko zunanjih, pomembnejših problemov. Pa se kljub temu bockajo predvsem med sabo...

.

* * *

.

Pred poldrugim letom so se sedeži razporedili tako: SD 29, Zares 9, DESUS 7, LDS 5.

Zmagoviti trojček ima skupaj s penzionisti 50/90 sedežev, mirno pa bi se dalo vladati tudi s 45 glasovi in dvema manjšincema. Torej 47:43. Poglejmo še enkrat ... aha, LDS je pogrešljiva.

.

Pahorju zaradi cepetanja najmanjše parlamentarne stranke ni treba travmirati. Resnici na ljubo niti ne izgleda, da bi ga LDS kaj pretirano metala iz tira. No, res pa je, da je meni vedno bolj simpatičen, pa ga morda nisem sposoben gledati objektivno... Meni se zdi, no, mož na mestu (ne vem sicer, glede na gospodarske rezultate, če se trenutno nahaja na pravem mestu, pa vendar...). Pomlad je, pa bom kar priznal (volil ga seveda ne bom, levih socialistov še nikoli nisem) - Pahor mi je všeč.

Všeč ali ne - LDS nima pametnega izhoda. Če ostanejo v vladi, bodo brez dostojanstva. Spodobilo bi se, da bi Zalar odstopil, KK pa tudi najbrž nima interesa čakati na interpelacijo. Zdi se mi, da bi se rada umaknila - projekt se jima je z Mirotom nekako sfižil, tudi zaradi Pahorjeve drže do koncepta "delitve plena" - kjer ni interesa, pa tudi motivacije hitro zmanjka...

Če gre LDS demonstrativno v opozicijo, bo pa še na slabšem. Kaj jim bo hodilo po glavi v španoviji z Jelinčičem in desnimi socialisti - glasovati z vlado ali z opozicijo? Že tako se mi smilijo, kaj šele, če pomislim, da bo Anderlič ob poslanski sedež, Školjč (ki je odkril KK) bo moral iz Pahorjevih soban, Satanov brat pa bo najbrž tudi ob službico, če želi Pahor doživeti avdienco pri Ratzingerju...

.

Ko tole opazujem, se mi vse bolj zdi, da parlamentarna demokracija pri nas ne funkcionira. Dve močni imeni imamo, strank pa cel kup.

Eden je avtokrat in je sorodno konkurenco povozil - če JJ N.Si ne bi uničil, bi oblast obdržal. Tudi če si močan, je torej treba imeti mero, poleg tega pa se volilcem manjših strank fržmaga, če izginejo.

Drugi je demokrat, pa se mu dogaja tale kurnik - tudi zapriseženim volilcem levih socialistov se bo ta opcija nepovratno priskutila, če v hiši ne bo miru.

.

Predčasne volitve pri nas niso mogoče. Ni je ideologije, ki bi poslance pripravila k predčasni vrnitvi mandata. Kar je pravkar predlagal JJ, je mutenje vode.

Velika koalicija je pa sploh zgrešen koncept. To je norčevanje iz parlamentarizma, zanikanje rezultatov volitev in vračanje komunajzarske ureditve. Velika koalicija bi bila reinkarnacija SZDL (socialističnazvezadelovnegaljudstva), znotraj tega pa bi se kao "zmenili med sabo"... Fuj!

Idealna rešitev bi po moje bila - večinski volilni sistem. Problem je samo v tem, da je za spremembo potrebna dvotretjinska večina. Problem je v tem, da je nemogoče prepričati 2/3 Parlamenta, izvoljenega po proporcionalnem sistemu, v spremembo sistema, ki jim je zagotovil stolček. Ampak zna biti, da je ravno danes napočil zgodovinski trenutek, ko bi se stvar lahko spremenila. Kot pravi moj prijatelj, takole bi šlo:

SD (29) in SDS (28) imata interes in skupaj 57 sedežev, rabita pa jih 60+. Ampak zdaj vsi vemo, da je Jelinčič naprodaj. Od malih strank bi se bil Jelinčič danes morda pripravljen samoukiniti. Za dobro ceno, seveda, denimo piramidico ali dve, pogodbo o ministrovanju v prihodnji vladi, ali pa samo za peneze, Mogoče pa celo zastonj (itak ima že pogoje za v penzijon), iz inata - kaj je slajšega kot zagnojiti prihodnost KK in jo gledati do konca mandata, kako trpi? No, najbrž bi bilo treba kupiti vsaj 4 poslance SNS posebej, malo je verjetno, da bi se pustili kar tako ukiniti. Ampak če kdaj, je to izvedljivo zdaj!

Če bi imeli 2 bloka v pičlih 2 strankah, bi bilo vladati enostavno. Brez skrbi - ljudje bi se iz malih strank nemudoma prerazporedili, naša stara, znana, reciklirana imena, bi se pač še petič reciklirala. Ampak s takim kurnikom, kot ga imamo zdaj, bi nam bilo dokončno prizanešeno.

Pahor, Janša, a?!

(tudi na Vesti)

.

Avtor izjavlja, da ni na plačilni listi levih ali desnih socialistov, odvetnikov ali PR agencij.

Še 12 jih je padlo

Nazadnje so padle Gorska roža, Vsakdanja spominjanja, Ne predaleč od epicentra, Smešne historije, Alef, Pasti življenja II, Pasti življenja, Bukovska mati, Vzporedni svet, Preobrazba in druge zgodbe, Strogo nadzorovani vlaki in Zgodbe iz Egipta, v tem vrstnem redu. Pa začnimo.

.

Gorska roža / Peter Mlakar, 2005

Med platnicami je zbran cvet filozofiranja hišnega filozofa NSK. Ampak meni se vse skupaj zdi kot hermetičen larpurlartizem. Ne v smislu, da se ne bi dalo slediti - ampak v smislu, da se me to samozadostno jamranje ne dotakne. Najbolj me je pa zmotilo, da je najslabši ravno tam, kjer je kao največji strokovnjak - v ZF razgljabljanju okoli zadovoljevanja določenih potreb. To je kot blodnje nedojebanega starega prdca, omejeno, brez strasti in brez navdiha, jejhata. No, so pa spremna besedila koncertov Lajbah, svaka čast, fajn.

Priporočam, če ne zaradi drugega, zaradi splošne razgledanosti.

.

Vsakdanja spominjanja / Vinko Möderndorfer, 2008

Zbirka novel, nastalih med 93 in 07. Kaj naj rečem - Vinko je Car, prebral sem ga že več kot pol (kmalu ga bom "ujel") in vedno raje ga mam. Precej stvari mi je bilo znanih iz njegovih romanov, vseeno pa knjigca lepo funkcionira kot koherentna celota.

Priporočam, tole je en tak fajn vzorček za tiste, ki ga še ne poznate.

.

Ne predaleč od epicentra / Artur Štern, 2008

Podnaslov je Izbranih 125 kolumen 1999 - 2006.

Kaj naj rečem... Škoda ga je!

.

Smešne historije / Fran Milčinski / MK Kondor, 2000

No, tale je izumil Butalce, sicer pa se je ukvarjal s sojenjem nedoletnim kriminalcem, zaradi česar so po njem poimenovali poboljševalnico v Smledniškem dvorcu (Valburga), ki sta ga po osvoboditvi dobili nazaj sestri Lazarini in ga obnavljata z dobičkom iz podvigov gated community Brezovec in pripadajoče igrišče za golf Diners.

Tole pristno, arhaično, žlahtno branje, je izjemna zadeva. Suho zlato!

.

Alef / Jorge Luis Borges / MK Kondor, 1997

Knjigca je tanka, Borges popularen, jaz pa sem navajen hitro brati. Ni težko izračunati, da nisem štekal pol kurca. Baje bi se prebil, če bi si zanjo vzel kak teden in sproti brskal po internetu, predvsem pa zraven prebral par študij. No, tako pa vem le to, da je v tem pisanju vse prepleteno, polno je takih in drugačnih referenc, nekakšna uganka je vse skupaj, ki pa se mi je na rdečemorski plaži ni zdelo vredno razkrinkavati.

Aha, zdaj bi moral pa baje na ves glas razglašati: "ej, stari, kva ta Borges dugaja, ej kva kej ridaš, js Borgesa, mater je kul, hudoo!" Pa niti ne bom.

.

Pasti življenja II / Desa Muck, 2007

Ja Desa je fajn. Ona je ena taka Lila Prap pisanja. Kao ekscentrična, v resnici iskreno navadna. Iskrena, nenarejena, zato sposobna samoironije. Pika Nogavička. Aja, pa pisat zna!

Pri njenih kolumnah me moti edino, da se preveč razkriva, po moje po nepotrebnem. O sebi in svojih piše, najbrž je kaj karikirano, kaj maskirano - ampak kljub vsemu se mi zdi, da bi lahko zastavila manj intimno. Itak gre za same splošne resnice. Seveda pa toplo priporočam!

.

Pasti življenja / Desa Muck, 2005

Ker je tole prvi zbornik njenih kolumen, me je zmotilo, da niso opremljene s časom in lokacijo izvirne objave, kot je to narejeno v II. Drugo je podobno, s priporočilom vred.

Ji pa zamerim, to je pa treba povedati, cinično norčevanje iz jadralske strasti in veščin. Ogabno!

.

Bukovska mati / Vlado Žabot, 1986

O Žabotovem slogu sem že pisal. Tole je pa, zgleda, prvenec, sestavljen iz krajših fragmentov (iz nekaterih so kasneje, sklepam, nastali romančki), in te novele so takorekoč skoraj prebavljive. Vseeno odsvetujem.

.

Vzporedni svet / Vinko Möderndorfer, 2005

Tole ni leposlovje, je pa vsekakor zanimivo branje. Prvo polovico knjige je napisal Vinko, konzument kulture. Najbrž je bil v NY ateljeju našega MK, ker so vse recenzije posvečene tamkajšnjim predstavam in razstavam. O tem delu knjige lahko rečem - fajn se je mel, pa tudi brihten je!

Drugi del pa je napisal Vinko, ustvarjalec kulture. Scenarist in režiser. In še veliko več... Svaka čast, Care!

.

Preobrazba in druge zgodbe / Franz Kafka / Beletrina, 2008

Skice - črtice - novele. Zatežen je ta Kafka - človek kar slabe volje rata. Čudno vzdušje veje iz njegovega pisanja - vladajo Dildomafija in razna Omrežja, mali človek je pa jebena stranka.

/sarcasm ON/ No, še dobro, da živimo v svobodni Sloveniji in lahko Kafko kadarkoli odložimo in zadihamo s polnimi pljuči... /sarcasm OFF/

.

Strogo nadzorovani vlaki / Bohumil Hrabal, 1965-1979 (DZS 1981)

To je zbirka novel, vmes je pa vtaknjen tudi naslovni romančič, po katerem so posneli znani film. Kaj jaz vem - ni vsak čehoslovaški disident Kundera... Tale meni ne sede.

.

Zgodbe iz Egipta / zbral dr. Gamal Eldin Sajed, 1986

Izbor sodobne egiptovske novele in črtice. Tole je najbrž stranski produkt kulturne izmenjave zadnjih vzdihljajev Neuvrščenih, ampak, glej ga zlomka, meni je kul. Zgodbe so to, take brezčasne zgodbe, ki bi jih lahko pripovedoval tudi Jergović, zgodbe o ljudeh, o Človeku. Hecno je, da so mi te zgodbe nekega tujega, drugačnega sveta - svetlobna leta blijže, kot večina sodobne zahodne dekadentne literarne onanije. Priporočam.

.

Evo, pa je. Lahko noč.