Nazadnje so padle Osmi povjerenik, Vse je razsvetljeno, Sestra, Angel, Moje ženske, Zlato in Sneg, v tem vrstnem redu. Padle so na hitro, že pred dobrim mesecem. Ker pa je zdaj že zapadel sneg, je res skrajni čas za tale zapisek.
.
Osmi povjerenik Renata Baretića je idealna knjiga za na hrvaško plažo. Vsebuje dovolj aktualno visoko politiko, dogaja se na otoku, v njej mrgoli svakojakih frikov, napisana pa je v vrhunskem slogu in v precejšnjem delu celo v izvirnem jeziku.
Romanček je seveda "fikšn", fikcija. Na videz je vse fiktivno. Fiktivna je zgodba. Fiktiven je otok Trećić, na katerem se v glavnem dogaja (nanj se baje pride s Prvića, ki sicer dejansko obstaja zraven Šibenika, preko že fiktivnega Drugića). Fiktivne so osebe. In fiktiven je jezik, v katerem Trećićani komunicirajo med sabo.
Ampak fikcija je v resnici le sredstvo, s katerim uspe Baretić bralcu podati realnost mnogo bolj živo, sočno in nenazadnje - realistično, kot bi bilo mogoče s čvrstim oklepanjem resnične resničnosti. O delovanju aktualne visoke politike (lahko tudi slovenske, zakaj pa ne), iz knjige izvemo marsikaj povsem verjetnega. Vsak, kdor je kdaj bluzil po jadranskih otočkih, lahko doživi Trećić kot dejavu, kot živ spomin dejanskega otoka. Ali kot posrečeno mineštro dejstev, spominov, podob, vtisov, legend, anekdot, klišejev in predsodkov, ki vzbudijo vtis generičnega jadranskega otoka, kakršen verjetno itak obstaja, če ne, pa bi v resnici prav lahko. Osebe so podane tako dobro, da bi lahko iz fikcije poskakale kadarkoli. In tisti sočni jezik, v katerem friki komunicirajo med sabo - jaz, ki se na hrvaška narečja ravno ne spoznam, sem fiktivno trećićanščino prepoznal za realnosti vreden dialekt vsaj tako navdušeno, kot baje zagrebška intelektualna elita, ki je nekatere fraze hitro vzela za svoje. Res, fiktivni jezik je iz te knjige vstopil v dejansko realnost, kar najbolje potrjuje, da je tako verjeten, da bi lahko bil po tej realnosti posnet, ne pa izmišljen.
Izjemno! Vengo coj... :))
.
Vse je razsvetljeno Jonathana Safrana Foera je zgodba o Amerikancu, ki se odpravi v Ukrajino raziskovat svoje judovske korenine.
Pisano je v prvi osebi in najbrž v resnici predstavlja poletno avanturo tedaj študenta na Princetonu, ki je s tem prvencem svetovno zaslovel in obogatel. Ampak prvoosebnih opisov, skozi katere lahko spoznamo avtorja, napisanega na platnicah, je le za vzorec. Velika večina knjige je podana skozi prvoosebno pripoved in enako obupna dolga pisma ukrajinskega fantina, ki fura biznis z bogatimi čezmorskimi "iskalci korenin". In tu se skriva lepota romana, ki je predvsem jezikovna bravura.
Da je Ukrajinec po vsej verjetnosti vsaj malo retardiran, ni nikjer izrecno omenjeno. Je pa skozi njegov jezik to vsaj tako dobro očitno, kot civilizacijski prepad med ukrajinsko gluho lozo in zahodnim svetom. Nedolžna ambicioznost, uslužnost, želja po priznanju, vse skozi jezik. Neznosna afektiranost, manično potencirana frazeologija, dosledno napačna uporaba visokoletečih besed, vse ob res uborni skladnji. Ukrajinčeva naivno, dobronamerno popačena angleščina, skozi katero se ves trud eksponentno manifestira kot groteska, je prekrasna metafora globalizacije. Ko se svet manjša, prepadi postajajo očitnejši...
Roman je zastavljen ambiciozno kompleksno in bi se meni v izvirniku gotovo zdel neprevedljiv. Zato moram res posrečen slovenski prevod posebej pohvaliti. Zelo priporočam!
.
Sestra Joachima Topola baje velja za najboljši češki roman devetdesetih. No, teh 500 strani gostega, nepreglednega izbruha energije na temo češke tranzicije, kjer so stavki v glavnem ločeni s tropičji, meni ni preveč sedlo. Besedilo sicer razkriva veliko razgledanost, uvid in hvalevredno cinično distanco, in je vsekakor mnogo boljše, kot po formi sumljivo podoben Stasiukov (kasnejši!) roman Devet, vseeno pa meni tako pisanje ne paše. Svetujem hitro branje, največ 5 ur.
.
Angel istega avtorja mi sede mnogo bolj. Vsebina je pravzaprav enaka, le da je knjige 5x manj in je, za razliko od prejšnje, dejansko berljiva!
Evo, ta romančič je natanko tisto, po čemer zahrepeni bralec prej omenjene Sestre. Čisto verjetno, da so avtorju po Sestri z vseh koncev prigovarjali: "ej, stari, super... sam dej probi zdej isto u mal bol prebavlivo formo spravt, ziher zmoreš...", ali pa: "lepo lepo, ampak tu ni nobenih meril... ajde, 10 mark da ne znaš napisat berljive knjige z repom in glavo!". No, fant seveda zmore. In Angel je prav pretresljivo lepa knjižica.
Zelo priporočam!
.
Moje ženske Marta Lenardiča so pravo odkritje. Na videz ništrc: nemarno oblikovan pejperbek, izdan leta 89, dobrih 100 strani, kakih 20 kratkih zgodb. V resnici zaklad.
Primerjavi z Bukowskim se ne morem izogniti. Na pamet pade denimo Đavo je bio vruč, srbski (latinični) izbor in prevod Flavia Rigonata. Ampak tale je naš! In, mater, to je boljše čtivo!
Kratke zgodbe Marta Lenardiča razkrivajo zajebano osebo. Pisane so v prvi osebi in bralca kar posrkajo v svet, ajde, psihopata. Ampak da je avtor zajebana oseba, ne sodim po vsebini, čeprav je v zgodbah gotovo veliko avtobiografskih opornikov, o iskrenosti pa nenazadnje lahko pričajo tudi sanjarije. Da mora biti zajeban, sodim po slogu.
Lenardič je virtuoz slovenskega jezika. Poglejte - če je na eni strani slovenskega leposlovnega univerzuma polpismeni Milan Kleč, mora biti Lenardič nekaj svetlobnih let stran, na pravem koncu. Njegovo pisanje vseskozi daje vedeti, da jezik razume, čuti, da ga obvlada na zalogo in da se z njim zmore poigravati. Vedeti daje tudi, da imamo opravka z razgledanim avtorjem. In zajebanim človekom.
Lenardič piše v žlahtnem, arhaičnem slogu. Slogu načitanega samotarja, preprostega luzerja, deliričnega klošarja, kompleksnega psihopata, vse to. Slog deluje tako naravno in tako iskreno, da v bralcu vzbuja dvom, ali je avtor le genij, ki se z besedami premišljeno poigrava, ali pa imamo celo vpogled v intimni dnevnik resničnega psihopata... Neprekosljivo!
Ne samo, da zelo priporočam - predpisujem za obvezno branje!
.
Zlato Petra Greenawaya je knjiga posebne vrste. Je zbirka hudomušnih kratkih zgodb, dovolj dobrih, da lahko funkcionirajo vsaka zase. In epski "roman" o WW2. Širok, a hkrati tako pedanten v podrobnostih, da je težko opaziti, da so v glavnem izmišljene; suhoparno nevtralen, a hkrati poln empatije; cinično logičen, a hkrati absurden. Izmišljen roman - po resničnih dogodkih. Knjiga, ki črpa iz resničnega materiala, med vrsticami vseskozi opozarja, da tovrstnega materiala ne bi smelo biti. Izjemen klic proti vojni.
Dobrih 100 zgodb o dobrih 100 zlatih palicah, od katerih jih 92 konča blizu Bolzana v avtu, ki se zabije natanko tedaj, ko se vojna konča. Vaje v slogu, pravzaprav. Poleg zlatih palic pa je skoraj vsem (ne pa čisto vsem, he he) zgodbam skupno tudi, da ne pozabijo omeniti, da v Bolzanu ne znajo skuhati spodobnih špagetov.
Peter Greenaway je svetovno znan kot avtor umetniških filmčkov. Osebno mi ga je kot režiserja pred leti zagravžal profesor predmeta "video" na ALU - na tistih urah, kjer nas je silil gledati omenjene filmčke, sem se vseskozi spraševal, kako je možno, da tako zmeden, raztresen, nesposoben človek s svojim konfuznim "poukom" lahko vleče predobro profesorsko plačo.
No, "rehabilitirala" pa mi ga je prevajalka pričujoče knjige, ki je kriva tudi za namige večine dobrih naslovov, ki so padli v tej rundi. Greenaway ni le izjemen režiser, ampak se mi je odkril tudi kot izjemen pisatelj. Zlato potrjuje širokega, neverjetno razgledanega človeka, umetnika, ki zna usmeriti žaromet na prezrto, sanjača z bujno domišljijo, duhovitega cinika v podrobnostih in osebnost z moralno integriteto v velikih, pomembnih stvareh. Tenx, A.R.!
Knjigo v lepem slovenskem prevodu seveda toplo priporočam.
.
Sneg Orhana Pamuka sem pograbil, ker sem o avtorju, ki je pred kratkim dobil Nobelovo, slišal marsikaj zanimivega. No, Sneg se mi precej dopade. Čeprav je v njej genocid nad Armenci, zaradi katerega so ga Turki, kot vesta, dramatično pribijali na kol, omenjen takorekoč le v eni besedi (mogoče je tisti gnev vendarle sprožila kaka druga Pamukova knjiga, ni pa nujno...).
Pamuk zna povedati zgodbo. Roman omogoča dragocen vpogled v paradokse sodobne turške (in svetovne, pa tudi slovenske) družbe. V paradokse globaliziranega sveta, prežetega z anahronističnim religioznim diskurzom.
Knjiga teče počasi, skozi podrobne opise in dolge dialoge. Enako počasi, subtilno, povsem nevsiljivo, Pamuk relativizira koncept sekularizirane družbe, ki je edino, kar je v sodobni Evropi ostalo svetega.
Na koncu bralcu ostane občutek, da je svet bogat, raznolik, lep. In kompliciran. Počuti se kot Pahor - brez odgovorov, z novimi vprašanji. In ostane mu spomin na zadovoljstvo ob branju dobre knjige.
Zelo priporočam!
.
Lahko noč.
