Še 8 jih je padlo

Takole je - iz čiste zanikrnosti zapisov o knjigah nisem objavljal poldrugo leto. Berem pa seveda kar naprej. In tako je vmes padlo že vsaj 100 knjig. Kaj storiti? Najprej mi pade na pamet, da se spodobi iti po vrsti. Me je pa groza, kako bom vse to not prinesel...

"Nazadnje" so torej padle Žalostne kurbe mojega življenja, Smrt rečnega vodnika, Popravki, Umetnost krpanja, Ekstra deviško, Spodbujanje krokodilov, Emmina sreča in Levitev, v tem vrstnem redu. Ker je zadnja od njih padla že avgusta 2010, je za ta zapis res že skrajni čas. 
Pa začnimo.
.
Žalostne kurbe mojega življenja / Gabriel Garcia Marquez, 2004 (Učila International, 2006)
To pozno, v nekem smislu gotovo avtobiografsko delo slavnega pisatelja, o ostarelem jebaču, ki si poželi device, sicer ni ne vem kaj, je pa še vedno dovolj v redu za ubiti kako urico.

.
Smrt rečnega vodnika / Richard Flanagan, 1994 (CZ, 2003)
'Slovenca' Flanagana bolj ali manj sistematično obdelujem in mi je kar všeč, pa je tudi tale knjigica prišla na vrsto. Raftarski posel v Posočju cveti, vseeno pa 'rečnega vodništva' jaz nikoli nisem dojemal kot možnosti kariere. Grobi okvir romana se mi je zato zdel dovolj ponesrečen, da sem se bal, da je knjiga zanič. Ampak knjiga ni le prijetno presenečenje zaradi nizkih pričakovanj - super je objektivno. Po tako dolgem času sem vsebino v podrobnostih že pozabil, obnove pa ne mislim guglati, saj to lahko storita sama - ostala pa mi je briljantna 'meditacija' utapljajočega se junaka. Brez slabe vesti lahko posredujem tudi svoj tedanji zapisek: "izjemno!"
.

Popravki / Jonathan Franzen, 2001 (Beletrina, 2005)
Za Franzna sem izvedel nekako tedaj, ko se je potikal pri nas zaradi promocije prevoda 'Območja nelagodja'. Takrat sem tudi prvič slišal za afero, ki jo je v zvezi s 'Popravki' imel z Oprah W.
Franzen je napisal dobro knjigo in zanjo požel navdušenje kritikov in več nagrad. Pa ga je Oprah povabila v svojo oddajo za gospodinje (Oprah's Book Club spin-off). Franzen pa je nekje prostodušno mimogrede izrazil manjši pomislek v zvezi z uvrstitvijo na ta seznam knjig za gospodinje, češ da je vmes tudi kak schmaltzy komad. In udarili so po njem, kaj da misli da je, ta elitist, snob in komunajzar, Oprah pa ga je skenslala. In tako je Franzen dodatno zaslovel kot 'človek, ki je zavrnil Oprah'.
Popravki so zajetna sodobna epska saga in v marsičem so me spomnili na Steinbeckovo 'Vzhodno od raja'. Le da zgodba pokriva drugi del 20. stoletja, vzhod namesto zahoda ZDA, in se manj naslanja na Biblijo, ampak bolj kar direktno na milenijski 'Angst'. Slog je briljanten - vse tekoče, brez patetike, z veliko širine in uvida, inteligentno in še duhovito. Knjiga je strahotno fajn, mene je razočaral edino iztek, ki je malo medel - ampak po svoje ta antiklimaks pač odraža sprijaznjenje s 'popravki'. Najboljši dokaz, da je v 10 letih postala 'klasika', pa je v tem, da je praktično v vsem še vedno aktualna, čeprav je bila končana pred 9/11. Zelo priporočam!
Btw - Franzen & Oprah sta vmes že zakopala sekiro; tudi njegov kasnejši roman, 'Freedom', ki sem ga vmes že prebral in je odličen, se je znašel na Oprinem seznamu - ampak v drugo je avtor pohlevno klonil.
.
Umetnost krpanja / Elizabeth Berg, 2004 (Meander, 2005)
Ena najslabših knjig, kar sem jih kdaj prebral. Bruh!
.
Ekstra deviško / Annie Hawes, 2001 (MK Kapučino, 2004)
Če se prav spomnim, stvar govori o tem, kako Angležinja ubode ligursko domačijo in se navaja na stresno/idilično življenje v italijanski vukojebini. Knjiga niti ni zanič, po svoje je čisto zabavna.
Imam pa zabeleženo tole: "tekoče, le misterij okoli prve ženske osebe dvojine ostane nepojasnjen". Ampak tudi če gre za lezbično prenovo stare hiše, so osebne okoliščine junakinje nakazano tako diskretno, da nikakor niso v agitatorskem prvem planu, nč bat.
.

Spodbujanje krokodilov / Antonio Lobo Antunes, 1999 (CZ Moderni klasiki, 2003)
Babe govorijo o članih skupine teroristov, ampak vse skupaj je tako nepregledno, gostobesedno, moreče in komplicirano, da mi nikakor ni sedlo. Knjigo sem prebral prevsem zato, ker je bila 'Hudiču v riti' istega avtorja, izučenega psihiatra, ki je posredoval v Angoli, čisto znosna. S temi krokodili ničesar ne zamujata.
.
Emmina sreča / Claudia Schreiber, 2003 (Modrijan, 2009)
Čudaško samotarsko kmetico doleti kriminalec, kar pa nikomur od njiju ne škodi. Prav zabavno, sploh je pa simpatična naslovnica. Priporočam.
.
Levitev / Carlos Fuentes, 1967, 1974 (MK, 2003)
Od romana, ki so ga v Mehiki nekoč prepovedali, češ da je preveč "pornografski, komunističen, protikrščanski in projudovski", človek seveda pričakuje veliko. Ampak ta kolobocija, kjer kraljujejo neki ex nacist, mehikanizirani Američan in par bejb, je tako neprebavljivo komplicirano zakodirana, da tiste cenzorje, če so se uspeli do črke prebiti skoznjo, prav pomilujem. Meni ni sedlo.
.
Veselo branje!

Jebe lud zbunjenog

Micka Kovačeva pila, nič plačala

Najprej so Zokijevi začeli zganjati oberkrain:

.

Trenirke

Takoj po tem pa so Janševi začeli z izjemno odmevno kampanjo za promocijo trenirk.

.

Lahko noč.

Najsodobnejša umetnina v duhu časa

Za jutrišnjo novoletno dobrodelno dražbo v galeriji Hest sem v nedeljo naslikal tole umetniško sliko.

Preden sem se lotil umetniškega likovnega ustvarjanja, sem skušal kar se da začutiti aktualni trenutek in ustvariti kar najsodobnejšo umetnino, ki bi subtilno odražala samo bistvo duha časa.

Po tehtnem premisleku sem likovno kompozicijo zasnoval tako, da je na krvavo-komunistično ozadje komplementarno postavljenih nekaj prijaznih modrih, rumenih in belih likovnih entitet, ki s pomočjo strateško umeščenih linijskih potez zelo tehtno odsevajo vrednote in energijo aktualnega trenutka.

Umetniška slika predpisane velikosti 14x20 cm mi je odlično uspela, pa sem se proti večeru jel predajati navdušenju nad svojim likovnim delom.

.

Ampak točno ob 20:00 istega dne sem nekako začutil, da se je duh časa nenadoma popolnoma spremenil. Tako zelo, da se je spremenila tudi sama paradigma najsodobnejše likovne umetnosti. In nemudoma sem začel iskati tehten umetniški odgovor na najnovejšo likovno zagato. Ampak naj se neskromno pohvalim, da mi je rešitev uspelo najti še istega večera.

Kot je razvidno s priložene fotografije, sem likovno-umetniški problem uspel vehementno rešiti z nekaj skrbno odmerjenimi linijskimi potezami v beli barvi, ki sem jih, kot pandan vsebinski spremembi umetnostnega trenutka, z mirno, izkušeno roko, drzno plasiral na sam desni rob likovne površine.

Zadovoljno ugotavljam, da mi te umetniške slike ni bilo treba zavreči, saj mi je z brihtno umetniško intervencijo - koraku časa uspelo parirati.

Pred volitvami 2011

Kampanja je končana, naj torej tik pred predvolilnim molkom povzamem svoje vtise.

Tokrat ne bom govoril o programih, ampak izključno o politični kulturi. O komunizmu, pravzaprav, in o tem, ali je slovenska politična scena končno pripravljena, da ga zavrne.

Ayn Rand, izjemna pisateljica, zanimiva osebnost in histerično zagrizena borka proti komunizmu, je nekoč menda izjavila, da je niti ne motijo toliko komunistične metode, ampak predvsem ideologija. No, jaz sem tu bolj konzervativen - do različnih ideologij sem strpen, precej alergičen pa sem ravno na komunistične metode. 

.

Veliko "novega"

.

Obet predvolilne apatije je razburkala ustanovitev novih strank.

TRS se mi niti ne zdi kaj posebno novega, prej benigna komuna ostarelih političnih reciklirancev, ki se pali na hippie revival.

Jankovićevi 'pozitivci' se mi še vedno zdijo Kučanov strel v koleno slovenske nominalne levice. In karikatura vseh ideoloških zablod, vrednot in tradicije. Ta stranka je en velik oksimoron; idealno povzema vso nevrotičnost današnje tranzicijske levice.

Še bolj je pa mrtvilo razburkala Virantova stranka - vse javnomnenjske ankete so zaznale nenaden padec neopredeljenih. Pojavila se je novost, ki je nagovorila precej več novih volivcev, kot pa jih je speljala tradicionalnim strankam.

.

Komunizem živi

.

Torej, najbolj zanimiva ugotovitev zadnjega meseca je, da se naša nominalna levica lahko povsem "redefinira", no, prerazporedi, zgodi se nešteto prestopov - in nobene panike.

Pahorju lahko pobegne pol poslancev, Murglbarak iz rokava potegne prototip dekadentnega kapitalističnega buržuja in ga, skupaj z žegnanjem 26 botrov, nastavi za varuha "NOB" s komunistično revolucijo vred - pa nič. Nobenega jamranja o "zabijanju noža v hrbet" nismo slišali od Pahorja, še najhujša je bila tista prilika "o podganah, ki zapuščajo potapljajočo se barko." Ostal je konstruktiven, ni podtalno rovaril proti včerajšnjim sopotnikom, nobene posebne diskreditacijske kampanje ni bilo zaznati v prorežimskih medijih. ...

.

Povsem drugačna zgodba pa se je vsem na očeh zgodila na nominalni desnici.

Virant, ki mi sicer osebno nikoli ni bil všeč, posebej pa se mi je zameril v času pred prejšnjimi volitvami, ko sem imel priložnost precej od blizu opazovati nekaj podobnega, kar se je sedaj zgodilo njemu - pa je doživel pravi stalinistični pogrom.

In če mi komunistične metode niso všeč a priori - če mi niso bile všeč leta 2008, ko se je čez svojega nekdanjega sopotnika kurčila četica N.Si-jevcev, postrojena za svojim Vodjo, v dušebrižništvu pa so tekmovali vsi, od BŽT, preko Zaresovcev, pa do Viranta - potem mi niso všeč niti zdaj.

Revival Zbora za republiko, kjer so prejšnjega predsednika izključili iz kroga 'pomladnikov', pa zalaganje Požarjevega trobila z dokazi o Jambrekovi udbovski karieri, pa ves drek, ki ga je ob Viranta zmetal Reporter, da o hordah forumskih plačancev ne govorim - to je preprosto nagravžno.

.

Zaprepadeno ugotavljam, da je slovenska levica s komunizmom, se pravi z ogabnimi komunističnimi metodami, praktično opravila. Naj posebej poudarim, da je tista "nova", "pozitivna" frakcija tranzicijske levice, pravzaprav še zadnji absces, v katerem je varno spravljena večina anahronističnih zablod. Kot hrastova šiška, če se razumemo.

In še bolj zaprepadeno ugotavljam, da 'komunizem', skozi 'komunistične metode' - še vedno živi na desnici.

.

Kako bom volil in zakaj

.

Naj na koncu vse skupaj postavim v red. Ker verjamem, da moje razmišljanje ni ravno na liniji enih ali drugih ovc. Torej:

Jaz menim, da je od vseh vidnih političnih osebnosti pri nas - Pahor daleč največji poštenjak. Njemu bi zaupal v varstvo magari lasten bicikel. In ne le to - Pahor je tudi največji državnik. Ko je Virant na Urhu s Kučanom in Jankovićem 'objokoval svojega dedka' - je Pahor brez pompa položil venec na Teharjah. Čeprav noben njegov dedek ne leži tam. Njegovi državniški govori so za v anale - tudi ko je bil najbolj na udaru, najbolj nepopularen - je na državniških dogodkih govoril tako, kot verjame, da je prav. Priznanja Pučniku, tega govora se dobro spomnim, ni dal, ker bi dal Kučan tako komando. Ampak ker je tako prav. Ko bo Pahor kandidiral za predsednika, bom volil zanj.    

Odkar se je po tem, ko je doživel politično smrt, tako čudovito sprostil Gregor Golobič, mi je vedno bolj simpatičen tudi on.

Marsikaj mi je všeč tudi pri Žerjavu.

In opazil sem nastope nekega Tonina iz N.Si, pa me je prav prijetno presenetil.

Iz Virantovega kroga cenim Šušteršiča. Še bolj pa Tomaža Štiha, 'libertarca'.

.

Ampak volil bom stranko gospodov Auerja, Mariniča, Matoza, Popovića, in gospa Vilerjeve in Šoba, in sicer s stisnjenimi zobmi.

Volil bom SDS, ker menim, da je prav Janša trenutno najbolj sposoben sestaviti operativno vlado, ki bo državo pripeljala iz krize. Volil bom SDS, ker želim, da bi zmagali z veliko večino, in ker se hkrati ne bojim, da bi SLS in N.Si tokrat izpadli iz parlamenta. Volil bom SDS, ker verjamem, da je koalicija z Virantom možna le v primeru, da bo Janša mnogo močnejši (saj ne da sedaj še obstaja bojazen, da bi Virant zmagal).

Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je v času Janševe vlade Slovenija rasla občutno hitreje od povprečja EU. Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je pod Pahorjem, ko je kriza za vse, Slovenija padala bolj od povprečja EU. In tako bom volil, ker verjamem, da je Janša edini sposoben potrebne reforme uskladiti s sindikati in jih dejansko izpeljati.

.

Še nekaj sem opazil pri sebi - tako bi najbrž volil celo v primeru, da bi se kaj od tega, kar se govori, in govori se marsikaj - izkazalo za resnično. Ugotavljam torej, da pri meni osebno ne gre za 'lepotno tekmovanje', niti za 'slepo vero', še manj za 'navduševanje nad moralno neoporečnostjo'.

Gre za pragmatičnost. In za naklonjenost 'pomladni opciji', ki se od nominalne levice razlikuje edino po odnosu do 'komunističnih metod'. Predvsem deklarativno, žal, kot sem pojasnil nekje zgoraj. Pa vendar.

.

Kakorkoli bomo izvolili, pa verjamem, da posebnega strahu ni. Pahor je po mojem mnenju s svojo iskreno, naivno dobronamernostjo, skromnostjo in poštenostjo - nepovratno vplival na slovensko politično kulturo tudi za naprej.

.

Vsi na volitve!

.

Lahko noč.
.
(update 4.12. 20:00 / open for comments)

Pikapolonica

Ko sem bil mali, sem narisal tole sliko.

Naslovil sem jo Bill's Gate - Golden Gates.

Več o njej lahko najdete na FB.

No, nekoč mi je nekdo sunil eno od 28 velikih pikapolonic, ulitih iz gipsa.

Ker sem si na začetku pripravil še nekaj rezervnih, sem sliko na srečo lahko popravil.

Na veliko krivico, storjeno z brezobzirno krajo nedolžne pikapolonice, pa sem z leti skoraj pozabil.

Dokler ni predvčerajšnjim KK tvitnila, da bo spekla kekse.

Ob tej priliki je bojda čisto sama izdelala tudi plakat, ki izgleda, kot bi na fotografijo na računalniškem monitorju z edigsom ročno dopisala vabilo, nato pa vse skupaj fotografirala s telefonom, da bi dosegla specialen, oh tako kul, vintiđ luk. Zaradi objektivnosti prilagam izvirno fotografijo, povsem nepopravljeno.

Med navduševanjem nad njenim vabilom - pa me je znenada prešinilo, da si je KK predpasnik okitila -

z znano mi pikapolonico.

Hudirja!?, sem pomislil.

Za svoja bralca sem na koncu pripravil tale izrez, pa naj sama presodita.

Jaz mislim, da ogromna 3D pikapolonica na KK-jinem  predpasniku izstopa kot vnebovpijoč tujek. Glede na izbrani okus, s katerim se sicer ponaša naša ex ministrica, je ta tujek toliko bolj očiten.

Če je torej tole, malo nad dolgimi prsti KK, res pikapolonica z moje slike, vaju sprašujem, draga bralca:

Ali je to prav?

.

Lahko noč.

Prerez 61



'Section 61' / oil on linen, partly silver plated / framed 166 x 46 cm / Nov 2011 / Peter Štrovs

Pomol

Za rojstni dan sem si podaril pomol.
To je bilo sicer že poleti, ampak po dolgem zanemarjanju se blog pač spodobi začeti nadaljevati s čim vsaj malo posebnim.
Pa začnimo.
.
Torej, zakaj sploh pomol?
Hja - danes, ko svojo parcelo imenuje 'ranč' že vsak tajkun, je treba barabam tajkunskim pokazati, da se človek ne da kar tako. 'Ranč' pa seveda mora imeti pomol, kajne.
.
Luknja
.
Najprej je treba izkopati luknjo.
Premetati malo zemlje.
Lepo je, če ti kdo priskoči na pomoč.
Recimo tak z večjo lopato.




Luknjo je najbolje izkopati na kraju, ki je že malo zamočvirjen.
Recimo na dnu sončne dolinice, po kateri teče mikroskopski potoček, ki pa nikoli ne usahne.



Glinasta podlaga je super, ker je vodotesna.
Je pa razmočena glinasta prst manj hvaležna za gradnjo jezu.
Zato je treba zabiti na desetine pilotov.
In vseskozi dobro teptati.


Ko je luknja izkopana, lahko končno začnemo delati pomol.
Najprej je treba v zemljo zapičiti palice.
Lepo se vidi, da so tu šele pripravljene, ne pa še zapičene. Jih je pa najlažje zapičiti, ko je luža še prazna.


Da bi vodo brez kakršnekoli mašine prisilil, da bi v lužo v curku padala z višine, in tako vanjo mešala malo kisika, kar ribam ne škodi - sem naredil tako natego (tanka cev, debela je le za rezervo, za preliv).
Lepo (še) ni, dela pa.



Odtok je dobra pogruntavščina. Cev sem skozi jez speljal pri dnu, vodo pa zajema na vrhu. Višina navpične cevi določa gladino. In glavno - če bo kdaj treba lužo spraznit zaradi čiščenja - se da odtok v kolenu elegantno zvrnit do dna. Nobenega črpanja ni treba.
Zgornja cev zajema malo nad gladino in služi kot hudourniški preliv.


Luknja je pripravljena, da postane luža.
Pa ta rjavi raztur se mora zarasti.






Luža
.
Luknja se je z vodo napolnila v enem tednu. Pretok je majhen, ampak stalen. Treba je vedeti, da na površini tekoče vode prej sploh ni bilo videti - la zamočvirjen pas.

V lužo sem vrgel nekaj rib, da bi videl, če preživijo, ne da bi jih kdo hranil.
No, ribe se same odlično znajdejo. Brez heca, na začetku se jim je teža vsak mesec podvojila. Najprej sem vrgel 2, potem še 4. Računam, da bo med 6 vsaj ena drugačnega spola od ostalih, pa bojo mladički. Sedaj so menda veselo zarite v mulj in čakajo na pomlad.
V Bauhausu pa sem nakupil poceni vodnih rastlin, tudi lokvanjev, mislim da po 5 ojrof/ 2 komada v lončku. Sadil sem jih z obale - metal sem jih, zavezane v juto skupaj s črnim blatom in velikim kamnom. Super so se prijeli.

Aja, tole še ni pomol, le provizorij, po katerem sem lahko lazil do odtoka, ki je pritrjen ob zunanji steber. Da sem fiksiral nivo gladine.
Pa tudi stebre je stvar povezovala med seboj, da se ne bi razmajali.


Pomol
.
Končno. Od tu naprej je izdelava pomola stvar enega dne.
S kosilnico sem do luže pripeljal bencinsko elektrarno, strojčke, macesnove late in podnice in še precej drobnarij.

Tu je ogrodje že skoraj končano. Stebre sem malo obtesaval, vrtal, silil in vpel, da je nastalo nekaj pravokotnega, vzporednega in vodoravnega, predvsem pa trdnega. Ogrodje, zavetrovano s par diagonalicami, je postalo osupljivo togo.
Zoprno delo - veliko merjenja, nimaš kam stopit...


Polaganje desk je pa čisti užitek.
Delati je treba seveda izključno z nerjavečimi vijaki.






Stik z obalo.







Se že vidi, kak bo...






Z motorko sem z dveh izrastkov, ki sem se jih odločil obdržati za ograjco, oskubil lubje, nato pa malo meril, da sta lata in polica povsem vzporedni.

Končano.

Blagodati ustekleničene vode

Tole popularno znanstveno analizo 'homeopatske urgence' je pred par dnevi nekdo opremil s slovenskimi podnapisi, pa jo objavljam. Svar je še kako aktualna - saj v naših lekarnah že dober mesec, poleg zdravil, menda prodajajo tudi flaširano vodo, drago kot žafran, oziroma, kot se tistemu učeno reče, "homeopatska zdravila".

.

Homeopatija je seveda nateg. Pa vendar - stvar ni tako preprosta.

.

Placebo efekt je nekaj dejanskega! Človeško bitje je narejeno na tako hecen način, da se že na iluzijo zdravila odzove tako očitno, da se da psihofiziološki učinek placeba celo izmeriti. Jasno pa je, da stvar deluje predvsem pri zadevah, ki imajo opraviti z možgani (hormonska regulacija, krvni pritisk, percepcija bolečine) - pri banalnem kostolomu je pa menda manj uporabna. Naj elaboriram:

Ne, zdravljenje kostoloma in raztrganin zaradi trka z modrim Mondeom - z do absurda razredčeno vodno raztopino modrega Mondea - po vsej verjetnosti ne bo uspešno.

.

Ali šarlatanske zvarke homeopatov uvrstimo v kategorijo "pravi placebo" ali v "psevdoplacebo", niti ni toliko bistveno. Zato pa je resnično zanimivo, da placebo efekt obstaja celo v primeru, ko pacienti vejo, da gre za placebo! In tu lahko končno iščemo neki razumen razlog za to, da je dovoljeno homeopatsko ustekleničeno vodo prodajati v naših lekarnah.

Če že, homeopatsko "zdravilo" deluje takole:

Zavedam se, da gre za navadno vodo, ampak kljub temu jo bom v lekarni preplačal in konzumiral, saj lahko pričakujem nekakšno olajšanje kljub temu, da vem, da je vse skupaj navaden šarlatanski bulšit.

.

Ko smo takole končno upravičili obstoj "homeopatskih zdravil", pa človeku ne preostane drugega, kot da se vpraša:

A ne bi mogel istega doseči s Cedevito?

.

Lahko noč. 





Svet po Čepinki

Konec sveta je bil menda predviden za prejšnjo soboto - ampak v šentflorjansko močvaro ga je zaneslo z nekajdnevno zamudo. Gledam in se čudim.

Panika! Norca se delajo iz nas! Tragedija! Fuj in fej! Vrnite nam 5000 ojrof! To je kaplja čez rob! Svet se podira! 3x proti! ...

Vse to - zaradi tele malenkosti:

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Pustimo tule pokojninsko reformo ob strani - ta fenomen je vredno komentirati tudi povsem neodvisno.

.

1.

Torej, Vlada ima problem s kredibilnostjo in se tega zaveda. Zagovarjanje vladnih stališč, pa naj to počne sama, ali pa najame igralca, se v tem kontekstu zdi nekako sizifovsko početje. Zgoraj prezentirana ideja se mi zato zdi racionalna: postaviti argumente nasprotnikov v usta nekomu, ki je v percepciji javnosti še bolj nekredibilen kot Vlada. Da so za stvar uspeli pridobiti Čepinovo, štejem za njihov velik uspeh.

.

2.

Ali je Pahor za to vedel ali ne, je irelevantno. Če je vedel in se sedaj spreneveda in krivdo vali na vladne piarovce, ki da delajo na svojo roko - je nekredibilen. Če ni vedel, če torej nima nikakršnega pregleda nad tem, kaj kani dati v javnost njegova PR služba v zvezi z zadevo, na katero stavi vse, oziroma še huje, iz njegove službe pride ven nekaj takega, čemur sam odločno nasprotuje - je nesposoben kot vodja in torej spet nekredibilen.

(Btw - nekredibilen je tudi mrtvi spletni portal in od nedavnega le še nekakšen video producent Nezavest, popolnoma nekredibilen, to žal vem iz lastne šole; kar se mene tiče, je nekredibilna torej tudi reklamarska agencija Pastura, ki je večja solastnica Nezavesti.) 

Kakorkoli že, Pahorjeva jeza v zvezi s to reklamo je irelevantna, kredibilnosti si z njo ni ustvaril - konteksta pod točko 1 to ne spremeni. Spot je na mestu.

.

3.

Verličev Mortal iz Pasture pravi, da so kanili narediti "viralni spot", ki naj bi se razširil kot virus. Čeprav je precej čudno, da reklamo za vladni projekt, ki jo za davkoplačevalski denar izdela vladna PR služba z najeto agencijo, imenujejo "viralni spot", čeprav je tudi čudno, da Vlada svoj "viralni spot" umakne z YouTuba po pičlih 10.000 ogledih - pa je zdaj že jasno, da stvar dejansko je "viralna". There's no such thing as bad publicity - in treba je priznati, da so za stvar v par dneh slišali VSI. In to je uspeh, zadeva je uspela. Dobro, vsebina je pač provokativna in odzivi na prvo žogo so bili besni in ogorčeni - ampak provokativnost sama po sebi nikakor ne zagotavlja tako izjemne publicitete. Kar je dala izdelati in kar je požegnala vladna PR služba, je praktično zastonj (TV čas je drag, razen če si 'novica'!) prišlo do vseh.

.

4.

Kljub izrazito ogorčenemu odzivu in številnim 'strokovnim' ocenam, kako je stvar kontraproduktivna, pa se jaz s tem ne strinjam. Malo zato, ker že površen pregled komentarjev po spletu pokaže, da veliko ljudi niti tako očitne parodije ni sposobno dojeti na mah - pri teh bo trajalo nekaj dni, da se jim stvar usede med ušesa, da se jim parkrat razloži, da jo bodo razumeli. Malo pa zato, ker si mora tudi veliko tistih, katerih argumente parafrazira Čepinova, priznati, da so si jih Pahorjanci v tej rundi dobro privoščili - in eno je histeričen, lahko tudi naročen odziv, drugo pa intimno priznanje nasprotniku, da je dobro udaril.

Trdim, da bodo soočenja na temo pokojninske reforme po Čepinki - opazno drugačna. 'Bulšit detektorji' navadnih državljanov so, za to dam roko v ogenj, po tej epizodi postali izjemno občutljivi.
.

* * *

Kaj zdaj? Dolina šentflorjanska je še vedno v šoku - pravkar se to manifestira skozi izjemno interesanten pojav, da so namreč nasprotnike reforme, ki so refleksno poskočili na prvo žogo, preglasili kalibri iz kroga naročnikov reklame. Poglejte okoli sebe - Ne le Pahor, Potrč, Cvata, ... - celo mladi modreci tipa Frangež so spet pametni. In če je kaj nagravžno, so to trenutki, ko se naša celotna politična močvara hinavsko poenoti okoli kake bagatelne kuriozitete.
.

Hja - prav vsi bomo morali požreti to lekcijo. In ne vidim razloga, da se ne bi skušali iz nje česa naučiti. Namesto bebavega moraliziranja pa bi sam svetlobna leta raje videl kaj konstruktivnega. Recimo predvolilni spot desnice, v katerem bi žvrgolel izbrani cvet komunajzarskih nebuloz:

"temelj slovenske državnosti je komunistična revolucija, blablabla, vrednote NOB, blablabla, samoupravljanje s temelji marksizma, blablabla, "nas mladih ne zanima preteklost, zato kotalimo kamenje po hribu Sabotin", blablabla, svi smo mi za pravno državo, od Dimic, preko Senica, pa do Zalar, blablabla, jebeš Hudo jamo, izdajalci so si zaslužili, kriv je Ajzenhaver, glejmo v prihodnost, blablabla, dražgoška procesija ni laufarija, blablabla, Cvikl ni zu Guttenberg, blablabla, po Titovi cesti v lepšo prihodnost, blablabla, mediji v lasti našega Petana so apriori neodvisni, blablabla, mi smo sami antifašisti, vi ste pa vsi fašisti, blablabla,...,"
skozi najete žnable Damijana Murka.

Družinski zakonik

Vidim, da zadnje čase bolj redko pišem, ampak tole imam v bistvu že napisano, pa me ne stane kaj dosti objaviti dveh linkov.

.

V Parlamentu prav zdaj razpravljajo o Družinskem zakoniku in veselo opažam, da je nekdo upošteval oba moja zadržka, o katerih sem se na široko (in menda tudi duhovito) razpisal pred poldrugim letom:

.

O definiciji zakonske zveze

O posvajanju otrok

.

Kar se mene tiče, je popravljeni predlog Družinsklega zakonika kul in ga podpiram.

Zadelov zadetek

Včeraj (no, danes) ponoči sem slučajno poslušal radio, pa me je gost nočnega programa nenavadno pritegnil. Celo tako, da nisem mogel odtegniti ušes vse do konca, do podruge zjutraj.

MMC je super stvar. Evo!

Čeprav je na začetku nesrečno namignil, da "ga zanima astrologija" (uf!) - se mi dr. Aleksander Zadel zdi nenavadno brihten, hiter, moder, artikuliran, zrel in kar je še takih presežnikov. Ali z drugumi besedami: povedal je praktično enako, kot jaz mislim.

Seveda me je zanimalo, kako izgleda, pa sem malo poguglal. Izgleda takole.

Btw - Vana Morrisona sem sam na piedestal postavil (po tem, ko sem ga odkril po čisto svojih kanalih) že v 2. letniku gimnazije, Zadel pa se ga je nalezel, kot pravi, šele od Marušičev. Razlika je pa tudi v tem, da ga je Zadel že 2x slišal v živo, jaz pa sem ga zato (sicer le po radiu) že poslušal na Irskem.

Prerez 60

Pravkar končana:

(Section 60 / oil on linen, partly gold plated / framed 166x46 cm / Feb - Mar 2011)

Izvoljen na listi SD

Ves svet se nam smeji, kake kljukce najmočnejša vladna stranka pošilja v evropski parlament. Pa ne le zaradi "Arafat ingliš" nekdanjega zunanjega ministra.

(update: The Sunday Times je filmček snel z Youtuba, zato pripenjam tale link.)

Bleščeča zmaga gradbeništva

Grozljiv potres na Japonskem je v praksi potrdil učinkovitost sodobne protipotresne gradnje. Posnetki visokih stolpnic, ki se med potresom premikajo, saj so v temelje elastično vpete, so naravnost fascinantni.
.
Še res preprosta, nazorna razlaga "za telebane":
skica 1: razlika med fiksno in prožno vpeto zgradbo
skica 2: guma, jeklene plošče in svinec
skica 3: skledast ležaj
.

Mladinamit - vaje v slogu

Pred par dnevi je uslužbenec največje vladne stranke, ki skrbi za njen PR,
"na svojem fejsbuku" primerjal Grimsa z Goebbelsom.
Mladina ga je nemudoma podprla s takim duhovičenjem:
.
.
Po tem je predsednika Društva novinarjev Slovenije ogorčeno oštel predsednik zares najmanjše vladne stranke, nekako v smislu, če povzamem:
"Ne diraj mi sestrićnu, ćeprav je poroćila SDSovca!", svoje odprto pismo pa je zaključil z neusmiljeno konstatacijo, da ne pričakuje ničesar.
.
Repovž je pa na vse to povedal, čvrsto in neomajno, kot pritiče borcu za pravico:
"Politiki sami izpostavljajo svoje otroke, in prav na to zlorabo smo mi opozorili."
.
Največja opozicijska stranka, ki računa na 50+, pa je vse skupaj modro in spravljivo komentirala takole:
"Tokrat je v svoji vnemi, da ustreže pozivu predsednika Türka po obračunu s SDS, (Repovž) začel obračunavati tudi z otroki naših poslancev. Tega ne bomo dopustili. Če ne bo ukrepala pravna država ali lastniki Mladine, se bomo zbrali pred uredništvom in sami zaščitili naše dostojanstvo", karkoli že to pač pomeni.
.
Hja...
.
Vaje v slogu
.
Nekoč sem prebral knjižico Raymonda Queneauja, kjer isto trivialno situacijo preigra na 100 načinov - pa sem tule še sam poskusil, če bi znal "opozarjati na zlorabo otrok v politiki" na tako genialen način, v tako svobodomiselnem, libertarnem duhu, tako izjemno inteligentno, a hkrati ne žaljivo - kot glavni piarovec naše vladajoče stranke in kot visokonakladna revija Mladina, ki ji šefuje sam predsednik Društva novinarjev Slovenije.
Spodaj prilagam svoj skromni poskus (in se hkrati vsem zlorabljenim otrokom slovenske politike najiskreneje opravičujem):
.

Ajša

.

.

..

.

2/ 2002 - 7.3.2011

Pogledi Slovenije

Sinočnja oddaja je bila, kar se mene tiče, vsaj tako udarna, kot tista s Simono Dimic - odmevi nanjo pa so precej drugačni. Oziroma jih praktično ni. Kot da bi se mediji samocenzurirali. Ali pa, še huje, je o molku od nekod padla komanda ...
.
Pogledi Slovenije, 3.3.11: Akterji in preiskovalci slovenske trgovine z orožjem
.
Highlights:
- Zasedba enostranska; povabljeni Janša, Brejc in Lovšin so zavrnili sodelovanje. Zanimivo - le kak teden prej smo v zvezi z nečim drugim slišali ponudbo o političnem soočenju u Stožicama...
- Traven je uspel izbrskati žvižgača izmed specialcev VOS, ki je povedal, kar je povedal, hude stvari - to ni nekaj, kar je higienično prezret.
- Uradno velja, da je obstajala le uradna trgovina z orožjem, v vrednosto do 24M DM, kar naj bi blo plačano s hrvaško nafto prek Petrola, ki je nato plačal državi.
VOSovec priča o vzporedni trgovini z orožjem, o gotovini, o uničevanju dokumentov.
- Opazil sem, da je tu in tam kakemu Kacinu zmanjkalo sape, zadrhtel glas, da je nastal premolk, da je zadrego skušal prikriti z nedoživetim smehljanjem. Ampak itak je jasno, da imajo tudi Kacini in Jagodniki nekaj masla na glavi...
.
Parkrat sem že gledal Poglede in potem Odmeve, pa so imeli potem vedno še izčrpen komentar, včasih tudi z gosti. Recimo, ko je blo tisto z Dimičko. Sinoči pa gledam, in to posebej pozorno - pa NIČ!??
Malo sem pač alergičen na dvojna merila.
Stvar ignorira tudi POPTV, s svojim portalom vred.
Spletni Žurnal je objavil korektno obnovo oddaje.
Simptomatično pa je, da so to storile tudi spletne Finance in članek sprva uvrstile na naslovnico, ki jo registriranim bralcem pošiljajo po emailu - čez kako uro pa so stvar umaknili. ?!
Zakaj nenadna sprememba uredniške politike? Pazi, Finance so pred par dnevi prejele tisto desno novinarsko nagrado, imenovano po Jurčiču.
...
.
Tole z orožjem je seveda že zastaralo. Gre za 'preteklost'.
Ampak žal 'preteklost', pa naj gre za tisto izpred 65, 32, ali pa 17 let - vpliva na našo sedanjost.
Ali drugače: dokler bodo v omarah okostnjaki, bodo okostnjaki padali iz omar.
.
Današnjo Slovenijo obremenjuje preveč nerazčiščenih afer. Iste obraze gledamo že vsaj 20 let - neštetokrat reciklirane. Afer je veliko - ampak nikoli se nikogar nič ne prime. Zdi se, da se vsa naša politika pod mizo medsebojno stiska za jajca, kar vidimo, je pa le teater za nas ovce.
.
Slovenska politika ima velik problem z verodostojnostjo.
Sam vidim rešitev le v politiki brez politikov.
.

E-demokracija

O tem sem začel razmišljati nekako takrat, ko so 'resetirali Slovenijo', napisati pa sem se lotil šele zdaj. Ampak danes je vsaj tako aktualno.

.

Največji problem naše politike je v tem, da je žrtev človeške šibkosti. Slovenska prihodnost je talec slovenske politike, politika pa je talec človeške šibkosti njenih protagonistov.

Ni treba biti ravno rocket scientist za ugotovitev, da se slovenski politiki, poleg korupcije in nepotizma, vdajajo še vsaj 7 grehom. No, vam je znan kateri, ki bi bil kriv napuha, ali recimo pohlepa? Mogoče pohote? Jeze? Požrešnosti? Zavisti? Brez heca, kakšnemu niti lenoba ni tuja.

Lahko se premaknemu tudi k nekim zapovedim - celo če prve 4 tu zanemarimo, nimam občutka, da se jih naši politiki kaj prida držijo. O 5. razmišljajmo v zvezi z rdečimi dinastijami, ki so dale današnje antikomunajzarske prvoborce, ali obratno. O 6. v zvezi s popularnim sistemom "najprej diskreditacija, potem likvidacija" - ubijati se da tudi politično. O nečistovanju in krajah sploh nima smisla izgubljati besed. Pričati po krivem baje tudi ni lepo, pa vidimo, kako je... In tudi take poznamo, ki so si poželeli premoženja ali žene svojega bližnjega, kajne.

To je seveda vse človeško, to ni sporno. Politiki so samo ljudje. Naj jih nekaj naštejem: Borut Pahor, Janez Janša, Karel Erjavec, Katarina Kresal, Gregor Golobič, Zmago Jelinčič. In to je sam cvet naše prve lige...

.

Grešnim politikom, ki so samo ljudje, seveda ne smemo soditi preostro - eno je, se pravi, poslednja sodba - pri volitvah vsaka 4 leta pa gre predvsem za videz pred volilci, ki so do politikov precej bolj blagi, popustljivi, selektivni in kratkega spomina.

Gre samo za to, da ne verjamem, da je najbolj optimalno, da politiko zastopajo ljudje, ljudje pač. Od ljudi česa nadčloveškega nima smisla pričakovati - ampak ali bi se dalo vsaj politiko narediti imuno na človeško šibkost?

.

* * *

.

Politika brez politikov

.

Da bi človek prišel iz točke A do točke B, se je nekoč moral spoznati na prehrano in nego živine in na jahanje, če ne celo na obnašanje lesa in usnja, na jermenje, na dresuro, na vreme, na lokacije hlevov in prenošišč ob poti... Malo kasneje, ko so kočije postale motorizirane, se je bilo treba vsaj tako dobro spoznati na tisto nezanesljivo železje, stroj je bilo treba fizično zagnati z zunanje strani, ceste so bile grozljive, promet kot boj za obstanek. Po drugi strani pa so ravno zato tedaj mnogi delegirali del lastne odgovornosti za premikanje - raznim kočijažem in šoferjem.

Danes se pa vsaka nališpana bejba celo v najhujšem nalivu brez problema sama zapelje od tu do točno določenege naslova recimo na Dunaju - in to svetlobna leta varneje, hitreje, zanesljiveje, natančneje in seveda udobneje kot kadarkoli prej, pa čeprav šofira sama. Avtomobili so vedno kompleksnejši, da je upravljanje z njimi vedno enostavnejše. Uporabnik osebnega vozila je danes razbremenjen poznavanja kompleksnih procesov, ki med vožnjo potekajo v ozadju - njegova je le odločitev o destinaciji, za vse ostalo poskrbi avto(matika). Voznik se danes še največ ukvarja z lastnim udobjem - kakšno temperaturo želi v svoji coni, s kakimi zvoki se želi obdati, ali bi s kom komuniciral, bi kaj ohlajenega spil, si bo treba napudrati nos pred osvetljenim ogledalcem...

.

Zakaj se je torej treba vsem tako prekleto spoznati na politiko?! Zakaj se moramo ukvarjati s politiki? Zakaj, vraga, smo vsi do vratu potopljeni v njihove zdrahe, zakaj nas obremenjujejo z medsebojnim blatenjem, s samopoveličevanjem, s tožarjenjem, z zamenjavami strani... Zakaj povprečnega volilca, ki bi rad le dobro živel, kakor si pač vsak zase predstavlja - obremenjujejo z neskončnimi umazanimi podrobnostmi in s tehnologijo, ki bi prav lahko diskretno delovala v ozadju?

Predstavljam si lepši svet, svet brez politikov. Predstavljam si politiko, pri kakršni se nam ne bi bilo treba ubadati s politiki, ampak izključno z vsebino - s programi, strategijami, cilji. Predstavljam si politiko, kjer odločitve ne bi bile odvisne od človeške šibkosti ljudi politikov. Predstavljam si družbo, ki bi elegantno drsela k novim in novim ciljem, proces odločanja bi potekal avtomatsko, diskretno, v ozadju - ljudje pa bi se med tem lahko ukvarjali s čimerkoli drugim.

Odlustrirajmo politični razred!

Spodaj bom na kratko orisal, kako bi se to dalo, ne da bi posegal v bistvo današnje ureditve, ki je strankarska parlamentarna demokracija. (Stvari so prepletene, prebrati je treba vse točke.)

.

Avtomatizacija procesa odločanja

.

Zakonodajno vejo oblasti danes sestavljajo poslanci - živi ljudje, žrtve lastne človeške šibkosti. Proces sprejemanja odločitev je odvisen od volje in kapric teh ljudi - čeprav bi moralo načelno biti vse jasno, kot je jasno vsakokratno razmerje poslanskih sedežev.

Ljudje poslanci imajo preveč možnosti za miniranje procesa odločanja. Lahko "glasujejo z nogami", tako da se recimo ne pojavijo. Če se jih zmeni več skupaj, se temu reče obstrukcija. Lahko glasujejo nenačelno, v nasprotju s tistim, zaradi česar so bili izvoljeni. Obstajajo podmizne kravje kupčije. Stranke tudi dostikrat v praksi ne morejo uveljaviti teže, ekvivalentne številu sedežev, ker se tu in tam kak človek poslanec skuja zaradi osebnih motivov. ...

.

Predlagam, da se proces odločanja avtomatizira. Za vsak vloženi predlog zakona je povsem jasno, kakšno podporo ima - le da o njem ne bi smeli glasovati ljudje poslanci, ampak bi se podpora ugotavljala avtomatično. Stranke stvar podprejo ali ne, s težo, enako številu poslanskih sedežev. Če je stvar v koalicijski pogodbi večih strank, jo morajo podpreti vse te.

Stvar debate je le, kako se določi potrebna večina. Po tem sistemu s kvorumom ne bi bilo problema - vsakič bi bila "udeležba" 100%. Ampak glede na število strank, ki izhaja iz proporcionalnega sistema, bi bilo večino (ki bi bila avtomatično absolutna), včasih težko doseči. Lahko bi se zmenili, da za sprejem zakona določa relativna večina?

.

Financiranje strank

.
Današnja ureditev financiranja strank je izrazito neodporna na zlorabe zaradi človeške šibkosti. Problematičen je sistem donacij, problematična netransparentnost. Posebej problematični pa so morebitni črni fondi in razni obvodi, po katerih se stranke morebiti financirajo mimo zakona in zaradi katerih morebiti postajajo netransparentni dolžniki netransparentnih uslug.

.

Predlagam, da se financiranje strank dovoli izključno iz dohodnine, denimo tako, da vsako leto ob napovedi vsak označi, katero izmed trenutno registriranih strank podpira, in tisti gre za tisto leto določen promil, podobno kot je že urejeno financiranje društev. Nepodeljeni glasovi se porazdelijo proporcionalno. Kakršnokoli drugačno financiranje se drastično prepove.

Vsekakor mora biti financiranje strank urejeno tako, da pripadnost stranki niti približno in v nobenem primeru - ne bi moglo vplivati na bogatenje posameznikov, podvrženih človeški šibkosti.
.

Sprememba koncepta volitev

.

Pogovartjati se je možno tudi o spremembi volilnega sistema, ampak tu se posvetimo predvsem nujnim prilagoditvam koncepta volitev, da bi bil v skladu z avtomatizacijo sistema odločanja. Nekatere stvari pa se da prilagoditi tudi novemu sistemu financiranja strank. Ampak še vedno gre za posredno, strankarsko, parlamentarno demokracijo in proporcionalen volilni sistem!

.

Ukine se volilni cirkus, ukine fizični parlament, razmerje formalne moči med političnimi subjekti pa se določa avtomatično iz podatkov o davkoplačevalski podpori.

Če vzamemo tako, je treba razmisliti:

.

- ali bi volitve bile lahko vsako leto?

Avtomatski sistem odločanja vse opravi v delčku sekunde, virtualni parlament se zato lahko brez škode reorganizira vsako leto.

.

- ali redefinirati 'volilno pravico'?

V Avstriji se recimo začne s 16 leti. Razmislimo lahko tudi o tem, da se jo z določeno starostjo ukine.

Lahko bi volilno pravico vezali na plačevanje dohodnine - odločal bi le aktivni del prebivalstva. Saj res - zakaj imajo penzionisti sploh volilno pravico?

Sam pa se denimo zavzemam za to, da se volilna pravica podeli prav vsem državljanom tako, da imajo zakoniti zastopniki živih, a ne poslovno sposobnih ljudi, dodatne glasove - starši za vse svoje mladoletne otroke (bodoče davkoplačevalce! - naj starši presodijo, koga voliti, da bo za prihodnost teh otrok najbolje). Enako bi lahko zakoniti zastopniki glasovali v imenu dementnih - ampak po moje bi bilo itak smiselno volilno pravico ukiniti z upokojitvijo, kar bi preprečilo, da se vedno bolj 'stara' družba spremeni v gerontokracijo.
Veliko stvari je za razmislit...

.

- poenostaviti volilni proces?

Lahko ostane kot je, vsaka 4 leta fizične volitve.

Lahko pa to spremenimo v E-volitve - voli se po internetu, izkažeš se z elektronskim podpisom. Lahko so E-volitve vsaka 4 leta združene z oddajo elektronske dohodnine, lahko je to celo vsako leto.

Ljudem bi teoretično lahko še bolj olajšali življenje s tem, da se jih razbremeni celo 'volilnega dejanja' in se to avtomatizira. Sistemi za avtomatično ugotavljanje posameznikovih preferenc že obstajajo, se hitro razvijajo, s pridom pa jih že uporabljajo denimo ponudniki spletnega oglaševanja, ki na vsak ekran prikazujejo oglase, ki so za konkretnega uporabnika potencialno zanimivi. Rešiti je treba le par malenkosti v zvezi s tem, kako razbrati konkretnega človeka iz IP naslovov naprav, ki jih uporablja. Obvezno logiranje z geslom mi ni všeč - ampak najbrž se bo tudi to slej ko prej avtomatiziralo - če ne z vsajenimi identifikacijskimi čipi, pa vsaj z diskretnim zaznavanjem biometričnih značilnosti...

.

Preoblikovanje strank

.

- Politične stranke se po novem popolnima 'resetirajo' - prepove se javno izpostavljanje političnih akterjev, piarovstvo, in celo spin-doktorstvo. Kdor se odloči zaposliti v strankarskem pogonu, se zaveže diskretnosti in anonimnosti.

.

- Za potrebe javnih nastopov in mednarodne komunikacije se vsaki registrirani stranki dodeli po en avatar, kot recimo 'Vida' (avatarja si vsaka stranka lahko izdela sama), ki se obnaša v skladu z registriranim strankinim programom, poleg tega pa zadosti obvlada osnove praznega besedičenja v protokolarne svrhe, pač kot 'Vida'. S tem se odpravi diskriminacija glede na lepoto, spol, všečnost in podobno, s čimer se za vekomaj prepreči potencialen izbor vlade kao "všečnih lepotcev", ekvivalentne aktualni.

.

- Ukine se parlamentiranje, retorične eskapade politićarjev, Parlamentarni kanal RTV in predhodni ter postkoitalni zakonodajni referendum, ..., namesto tega se vse politično odločanje izvaja avtomatično, po računalniškem algoritmu, pač v skladu s politično podporo davkoplačevalcev in vsebino zavezujočih strankarskih programov ali morebitnih koalicijskih zavez.
.

- Ljudje, ki jih, pač glede na količino denarja davkoplačevalcev, ki jim gre, v svoj pogon zaposlijo stranke, lahko inkognito študirajo, tuhtajo in sploh rešujejo svet, dokler ne sproducirajo uradnega dokumenta, ki se imenuje 'Program'. Svoj Program seveda vseskozi dopolnjujejo.
.

Program

.

Politične stranke se razlikujejo izključno po svojih Programih (in po politični in posledično finančni moči), vsekakor pa so povsem razbremenjene 'strankarskih prvakov', se pravi ljudi, podvrženih človeški šibkosti.

.

Program mora biti napisan v skladu z vnaprej znanim formalizmom, da se ga da digitalno sprocesirati, da bi bil uporaben za avtomatiziran proces odločanja.

.

Program mora stranka vložiti pred začetkom volilne kampanje, da ga določena služba preveri in zavrne ali potrdi. Stranka, ki ni uspela potrditi dopolnjenega Programa, na volitvah nastopa s starim. Potrjen Program je ZAVEZUJOČ!

.

Programi, se pravi stranke, enakovredno tekmujejo med seboj - ker so formalno (ne nujno vsebinsko!) kompatibilni, se jih da enostavno primerjati, recimo s kakim računalniškim programčkom.

Kot sem že omenil, bi se dalo Program, najkompatibilnejši posameznemu volilcu, določiti celo avtomatično - ampak nič ni narobe, če pravico izbire volilec zaenkrat uveljavlja zavestno.
.

Iz programov jasno izhaja, s kom stranka sploh lahko koalira. 'Neprincipialne koalicije' odpadejo. Stranke se seveda lahko združujejo v predvolilne in kasneje vladajoče koalicije, enako kot zdaj - le podmizne kravje kupčije odpadejo.

Kot izhaja iz potrjenih Programov - avtomatizem parlamentarnega odločanja potrdi ali zavrne posamezne zakone tudi mimo formalnih koalicij.

.

Virtualni parlament

.

Rezultat volitev se odraža v številu poslanskih sedežev. Razmerje števila poslanskih sedežev določa politično moč strank.

Ampak sedežev ne bi več zasedali ljudje, podvrženi človeški šibkosti. Virtualen parlament deluje brez ljudi - poslancev! Za potrebe volilcev bi bil seveda na voljo vmesnik, ki bi nazorno ilustriral vsebino virtualnega parlamenta, z razločno obarvanimi strankarskimi sedeži.

Virtualni parlament je izredno učinkovit - odpade vse 'parlamentiranje', razpravljanje v korist raznih človeško šibkih egov, odpade odsotnost, odpade nečimrnost, napuh, pohlep in podkupljivost, odpade nenačelnost, odpadejo prestopi... Odločanje je avtomatizirano - ko je (predhodno ustavno preverjen) zakon vložen, se o njem odloči v trenutku.

...

.

Virtualna vlada

.
Večinska koalicija v svojem mandatu de facto upravlja z državo. Ena možnost je, da stranke predlagajo in izglasujejo mandatarja in ministrski zbor v fizični obliki, se pravi ljudi, podvržene človeški šibkosti, enako kot zdaj.

Ampak ljudi nima smisla preveč obremenjevati (po moje je, denimo, Pahor preobremenjen), zato lahko upravljanje z državo prevzame 'virtualna vlada'. Za interne in meddržavne, prezentacijske in protokolarne potrebe države, bi virtualno vlado seveda morali zastopati ljudje. Ampak nobene potrebe ni, da bi to bili "nadljudje" - nadpoštenjaki, nekoruptni, skromni, delovni, požrtvovalni, modri - ljudje torej, kakršni v resnici ne obstajajo.

Ker bi bili razbremenjeni sprejemanja odločitev, bi lahko za fizično zastopanje virtualne vlade najeli navadne referente - postavne, snažne in olikane, izvežbane v praznem besedičenju in leporečju, dovolj brihtne za dojemanje različnih socialnih situacij, skratka prezentabilne.

In za zastopnika predsednika virtualne vlade si sam kot en tak ideal lahko mirno predstavljam nekoga takega kot je Pahor.

.

* * *

.

Ko opazujem to državo in naš politični razred, se mi zdi, da se med tem, ko se ves svet argumentirano odloča izključno o destinacijah - mi še vedno prerekamo o tem, katere sorte oves je najboljši za naše kljuse in pri kaki temperaturi morajo biti kovani žeblji za podkve, da bi lahko voz potegnilo vsaj kakih 15 km naenkrat...

Kost je vržena, veselo glodanje!