petek, 2. december 2011

Pred volitvami 2011

Kampanja je končana, naj torej tik pred predvolilnim molkom povzamem svoje vtise.
Tokrat ne bom govoril o programih, ampak izključno o politični kulturi. O komunizmu, pravzaprav, in o tem, ali je slovenska politična scena končno pripravljena, da ga zavrne.
Ayn Rand, izjemna pisateljica, zanimiva osebnost in histerično zagrizena borka proti komunizmu, je nekoč menda izjavila, da je niti ne motijo toliko komunistične metode, ampak predvsem ideologija. No, jaz sem tu bolj konzervativen - do različnih ideologij sem strpen, precej alergičen pa sem ravno na komunistične metode. 
.
Veliko "novega"
.
Obet predvolilne apatije je razburkala ustanovitev novih strank.
TRS se mi niti ne zdi kaj posebno novega, prej benigna komuna ostarelih političnih reciklirancev, ki se pali na hippie revival.
Jankovićevi 'pozitivci' se mi še vedno zdijo Kučanov strel v koleno slovenske nominalne levice. In karikatura vseh ideoloških zablod, vrednot in tradicije. Ta stranka je en velik oksimoron; idealno povzema vso nevrotičnost današnje tranzicijske levice.
Še bolj je pa mrtvilo razburkala Virantova stranka - vse javnomnenjske ankete so zaznale nenaden padec neopredeljenih. Pojavila se je novost, ki je nagovorila precej več novih volivcev, kot pa jih je speljala tradicionalnim strankam.
.
Komunizem živi
.
Torej, najbolj zanimiva ugotovitev zadnjega meseca je, da se naša nominalna levica lahko povsem "redefinira", no, prerazporedi, zgodi se nešteto prestopov - in nobene panike.
Pahorju lahko pobegne pol poslancev, Murglbarak iz rokava potegne prototip dekadentnega kapitalističnega buržuja in ga, skupaj z žegnanjem 26 botrov, nastavi za varuha "NOB" s komunistično revolucijo vred - pa nič. Nobenega jamranja o "zabijanju noža v hrbet" nismo slišali od Pahorja, še najhujša je bila tista prilika "o podganah, ki zapuščajo potapljajočo se barko." Ostal je konstruktiven, ni podtalno rovaril proti včerajšnjim sopotnikom, nobene posebne diskreditacijske kampanje ni bilo zaznati v prorežimskih medijih. ...
.
Povsem drugačna zgodba pa se je vsem na očeh zgodila na nominalni desnici.
Virant, ki mi sicer osebno nikoli ni bil všeč, posebej pa se mi je zameril v času pred prejšnjimi volitvami, ko sem imel priložnost precej od blizu opazovati nekaj podobnega, kar se je sedaj zgodilo njemu - pa je doživel pravi stalinistični pogrom.
In če mi komunistične metode niso všeč a priori - če mi niso bile všeč leta 2008, ko se je čez svojega nekdanjega sopotnika kurčila četica N.Si-jevcev, postrojena za svojim Vodjo, v dušebrižništvu pa so tekmovali vsi, od BŽT, preko Zaresovcev, pa do Viranta - potem mi niso všeč niti zdaj.
Revival Zbora za republiko, kjer so prejšnjega predsednika izključili iz kroga 'pomladnikov', pa zalaganje Požarjevega trobila z dokazi o Jambrekovi udbovski karieri, pa ves drek, ki ga je ob Viranta zmetal Reporter, da o hordah forumskih plačancev ne govorim - to je preprosto nagravžno.
.
Zaprepadeno ugotavljam, da je slovenska levica s komunizmom, se pravi z ogabnimi komunističnimi metodami, praktično opravila. Naj posebej poudarim, da je tista "nova", "pozitivna" frakcija tranzicijske levice, pravzaprav še zadnji absces, v katerem je varno spravljena večina anahronističnih zablod. Kot hrastova šiška, če se razumemo.
In še bolj zaprepadeno ugotavljam, da 'komunizem', skozi 'komunistične metode' - še vedno živi na desnici.
.
Kako bom volil in zakaj
.
Naj na koncu vse skupaj postavim v red. Ker verjamem, da moje razmišljanje ni ravno na liniji enih ali drugih ovc. Torej:
Jaz menim, da je od vseh vidnih političnih osebnosti pri nas - Pahor daleč največji poštenjak. Njemu bi zaupal v varstvo magari lasten bicikel. In ne le to - Pahor je tudi največji državnik. Ko je Virant na Urhu s Kučanom in Jankovićem 'objokoval svojega dedka' - je Pahor brez pompa položil venec na Teharjah. Čeprav noben njegov dedek ne leži tam. Njegovi državniški govori so za v anale - tudi ko je bil najbolj na udaru, najbolj nepopularen - je na državniških dogodkih govoril tako, kot verjame, da je prav. Priznanja Pučniku, tega govora se dobro spomnim, ni dal, ker bi dal Kučan tako komando. Ampak ker je tako prav. Ko bo Pahor kandidiral za predsednika, bom volil zanj.    
Odkar se je po tem, ko je doživel politično smrt, tako čudovito sprostil Gregor Golobič, mi je vedno bolj simpatičen tudi on.
Marsikaj mi je všeč tudi pri Žerjavu.
In opazil sem nastope nekega Tonina iz N.Si, pa me je prav prijetno presenetil.
Iz Virantovega kroga cenim Šušteršiča. Še bolj pa Tomaža Štiha, 'libertarca'.
.
Ampak volil bom stranko gospodov Auerja, Mariniča, Matoza, Popovića, in gospa Vilerjeve in Šoba, in sicer s stisnjenimi zobmi.
Volil bom SDS, ker menim, da je prav Janša trenutno najbolj sposoben sestaviti operativno vlado, ki bo državo pripeljala iz krize. Volil bom SDS, ker želim, da bi zmagali z veliko večino, in ker se hkrati ne bojim, da bi SLS in N.Si tokrat izpadli iz parlamenta. Volil bom SDS, ker verjamem, da je koalicija z Virantom možna le v primeru, da bo Janša mnogo močnejši (saj ne da sedaj še obstaja bojazen, da bi Virant zmagal).
Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je v času Janševe vlade Slovenija rasla občutno hitreje od povprečja EU. Tako bom volil iz pragmatičnega razloga, da je pod Pahorjem, ko je kriza za vse, Slovenija padala bolj od povprečja EU. In tako bom volil, ker verjamem, da je Janša edini sposoben potrebne reforme uskladiti s sindikati in jih dejansko izpeljati.
.
Še nekaj sem opazil pri sebi - tako bi najbrž volil celo v primeru, da bi se kaj od tega, kar se govori, in govori se marsikaj - izkazalo za resnično. Ugotavljam torej, da pri meni osebno ne gre za 'lepotno tekmovanje', niti za 'slepo vero', še manj za 'navduševanje nad moralno neoporečnostjo'.
Gre za pragmatičnost. In za naklonjenost 'pomladni opciji', ki se od nominalne levice razlikuje edino po odnosu do 'komunističnih metod'. Predvsem deklarativno, žal, kot sem pojasnil nekje zgoraj. Pa vendar.
.
Kakorkoli bomo izvolili, pa verjamem, da posebnega strahu ni. Pahor je po mojem mnenju s svojo iskreno, naivno dobronamernostjo, skromnostjo in poštenostjo - nepovratno vplival na slovensko politično kulturo tudi za naprej.
.
Vsi na volitve!
.
Lahko noč.
.
(update 4.12. 20:00 / open for comments)

1 komentar:

  1. Veliko beremo o poštenosti Boruta Pahorja. Sam menim drugače. Pred dnevi smo si lahko ogledali posnetek vladne seje, kjer Žbogar jadikuje nad tem, kako v ga pogovorih s trojko nihče ne posluša, ampak mu samo diktirajo, zaradi česar se ne namerava več udeleževati teh sestankov. Pahor se ob teh besedah drži za glavo, zavija z očmi ipd. Kolikokrat smo morali poslušati Pahorja kako težka so bila pogajanja s Hrvaško glede arbitraženega sporazuma, pred volitvami pa smo morali poslušati, kako Janković visoko ceni Pahorjeve napore za dosego arbitražnega sporazuma. Ali lahko govorimo o poštenosti politika, ki se hvali z nečim za kar nima nobene zasluge. Konec koncev smo lahko vsi videli, da je bil arbitražni sporazum za Pahorja izhod v sili in predvsem blamaža. Toliko o poštenosti Pahorja, ki nima premoženja, razen bla, bla... Boj se politka, ki zase trdi, da je pošten. V svoji oceni, Peter, si me razočaral. Ne bom se trudil podajati še kakšen dokaz o Pahorjevi nepoštenosti. Včasih je eden dovolj.

    OdgovoriIzbriši