Pasji časi

Kriza je, časi so pasji.
V torek popoldne so trije psi pokončali svojega psičarja. Pse so potem pokončali javni uslužbenci – enega so ustrelili policaji, dva pa so zastrupili veterinarji. Tragičen dogodek si vsekakor zasluži omembo v črni kroniki, da pa je stvar že 2 dni glavna novica vseh informativnih oddaj, je pa seveda tudi zanimivo.

Najprej smo izvedeli, da so 3 psi hudo poškodovali gospodarja.
Po tem smo izvedeli, da je poškodbam podlegel zdravnik Baričevič (takoj sem pomislil na Barsos).
Izvedeli smo tudi, da so to isti psi, ki so pred 4 leti tako hudo obgrizli nekega Staneta Megliča, da odgovorne toži za 150k ojrof.
Še isti večer smo izvedeli, Da SLS zahteva odstop ministra za kmetijstvo.
Kasneje smo izvedeli še marsikaj – denimo da so po prvem hudem incidentu toliko časa ustanavljali strokovne komisije, dokler ni tretja, namesto evtanazije ali razselitve, vseh treh psov prisodila istemu psičarju. Izvedeli smo, da je gospod Baričevič ugleden zdravnik (Barsos), da je zdravil pomembneže in da so mu šli na roko. Izvedeli smo, da je za projekt osvoboditve krvoločnih psov najel kar slavnega odvetnika Senico, partnerja same predsednice LDS. Izvedeli smo tudi, da je med procesom strokovne prevzgoje, resocializacije ali kako že, skoraj podlegla tudi ena pasjih učiteljic.
Nato smo izvedeli, da bo LDS, ki ji predseduje partnerica istega odvetnika Senice, ki je »hvatal krivino«, da je krvoločne pse osvobodil, vložila zakon, ki bo tovrstno ravnanje v prihodnje preprečil.
Sinoči pa smo izvedeli tudi, da Urad predsednika republike ostro zavrača namigovanja, da bi predsednik sam, ali kdorkoli iz njegove pisarne, uradno ali zasebno kakorkoli posredoval pri izročitvi omenjenih psov zdravniku Baričeviču (Barsos).

.
Da se je s trojico krvoločnih zveri ukvarjalo toliko ljudi in inštitucij, pa da se v zvezi s tem oglaša celo sam predsednik, je izredno zanimivo.
Naša močvara ima do socialnih omrežij izredno ambivalenten odnos. Po eni strani načelno vsi kritizirajo sistem VIP (veze in poznanstva), po drugi imamo druščine pomembnežev, ki brezsramno javno »vlagajo v socialni kapital« (Lions, Rotary, Yes, 21, Virantov zbor…). Po eni strani velja za takorekoč absolutno pozitivno, da ima ministrica za notranje zadeve več tisoč »prijateljev« na Facebooku – ko pa je minister za finance zadnjič zvrcnil svojega kolego, naj mu ne nagajajo s tistim politikom Jožetom Pavličem (nekoč je 3 mesece v prostorih Ministrstva za razvoj veliko javno igral namizni nogomet), ker bi znal pri zagovoru doktorata pretirano gnjaviti njegovo uslužbenko, ga je Mramor nemudoma zatožil, brat Marte Marko pa ga je celo obtožil korupcije.
Naučili smo se torej, da je učinkovitost socialnih omrežij močno odvisna od tega, ali osebno zdraviš in poznaš intimne skrivnosti slovenskih pomembnežev – ali pa si le »minister lapsus«.

.
Obtoževanje države in njenih inštitucij, celo odstavljanje pristojnega ministra, se meni tokrat zdi pretirano. Menim, da nimamo opravka z zgodbo o objektivni odgovornosti, pač pa gre za odgovornost posameznika.
Gospod ugledni zdravnik je pač sprejel odločitev, da bi rad imel tiste pse. Zaradi svojega statusa, ugleda, bogastva in zvez – je cilj dosegel. Cilj je dosegel težko, zato je toliko bolj dobro vedel, kaj ta odločitev prinaša. V samem procesu je moral to najbrž večkrat potrditi. Sprejeti je moral precejšnjo odgovornost in na koncu tudi zagotoviti pogoje, pod katerimi so psi lahko v njegovem skrbništvu (situacija, da bi bili vsi trije psi skupaj, brez nagobčnikov, z njim v garaži, s temi pogoji menda ni v skladu).
Potencialno so nevarni tudi zobotrebci, jedilni pribor in olfa noži, da o vilah, krampih, sekirah in motornih žagah ne govorimo. In čeprav je kmetijski minister najbrž odgovoren tudi za sekire, nisem še nikoli, ko je v naši lepi Sloveniji kdo s sekiro pokončal drugega člana lastnega gospodinjstva (po tem hobiju smo svetovno specifični) – zasledil zahteve po njegovem odstopu zaradi objektivne odgovornosti. Družba bi pač težko funkcionirala, če bi poslovno sposobnim posameznikom odvzeli odgovornost za delovanje v svetu, ki je potencialno nevaren. Družba mora domnevati, da normalen človek, ki je na svobodi, ne bo namerno zaril zobotrebca v oko sočloveku, ne bo zavestno na avtocesto zapeljal v napačni smeri, da ne bo rezal gum in lažnivo ovajal. In vsak normalen človek ima pravico in dolžnost domnevati, da so ljudje, ki so na svobodi, tozadevno normalni.
Ljudje imajo različne hobije in nič nenavadnega ni, če se mnogi, ki imajo tovrstno afiniteto, dovolj časa in dovolj sredstev – s polno osebno odgovornostjo lotevajo naravnost dekadentnih stvari. Slišal sem za ljudi, ki se mečejo iz avionov, z mostov, ali pa celo skačejo v prepade – nihče jim ne preprečuje, da sami sprejmejo odgovornost za to početje in tudi za to, ali sta dve padali dovolj in ali guma ni preperela. Slišal sem za ljudi, ki si stanovanje delijo z velikimi strupenimi pajki, nevarnimi kačami, popadljivimi zakonci, nekateri pa doma redijo celo krokodila. Slišal sem za ljudi, ki posedujejo strelno orožje, in celo za take, ki radi streljajo. Za take, ki streljajo v tarče na streliščih, in celo za take, ki hodijo po hostah in ubijajo perjad, srnjad, svinjad in medvede.
Ampak ko je denimo v prejšnjem mandatu sam podpredsednik ZDA, Dick Cheney, prijatelja ustrelil v prsi, vrat in obraz s šibrovko znamke Perazzi – nisem zasledil nobenih zahtev po odstopu ameriškega kmetijskega ali obrambnega ministra. Vsem se je pač zdelo samoumevno, da je odgovornost za odločitev, s kom gre v hosto na lov, stvar obstreljenega Cheneyevega prijatelja.

Hobi pokojnega gospoda Baričeviča (Barsos) je bil gotovo precej dekadenten.
Ampak – če sploh kdo, potem si gospodarjenje krvoločnim psom lahko privošči človek, podoben njemu. In tudi najboljšim se lahko zalomi…

.

Lahko noč.

(Tudi na Vesti)

.

Update (5.2.10 17:55):

.

odkar sem napisal kolumno, so se pojavile nove informacije, ki zadevo bistveno spremenijo. zapisano moram torej dopolniti.če na javni televiziji povejo, da je obdukcija psov pokazala, da so bili sistematično spolno zlorabljani, in če se odkrivajo tudi podrobnosti, ki kažejo, da postopki pri vračanju psov niso bili zakoniti - je marsikaj drugače.

eno je, če je dobro socialno omrežen, premožen in kobajagi ugleden lastnik zasebne klinike s svojimi zvezami in s pomočjo najboljših odvetnikov dosegel, da so mu z velikimi napori, a kljub vsemu ZAKONITO vrnili motene krvoločne pse.

da so psi Baričeviča ubili, pa je v vsakem primeru izključno stvar njegove osebne odgovornosti.

drugo pa je, če dobro omreženi gospod osebnostno ni taka zvezda, kot bi izhajalo iz kvalitete njegovega socialnega omrežja. drugo je, če so se hvatale tudi krivine onstran zakonov.ne le, da sistematično zlorabljanje ubogih živali razjasni marsikaj v zvezi z njihovo popadljivostjo v preteklosti, to pomeni tudi, da tale ugledni zdravnik sploh ni bil primeren za psičarja, kaj šele za skrbnika neobvladljivega krdela.

stvar vrže zanimivo luč tudi na druščino Lions, kjer člane sprejemajo le na povabilo in tako, da zanje jamčijo, da so po normi “Lions morale”…stvar vrže zanimivo luč tudi na dejstvo, da je bilo servisiranje pri dr. Baričeviču pri naši eliti, vzvišeni nad plebejskim javnim zdravstvom, tako blazno popularno…

med drugim je naenkrat vprašanje tudi, ali 3 “strokovne komisije” in tisti , ki so se ukvarjali z resocializacijo psov - ob vsej strokovnosti, pregledih, analizah - niso zaznali spolnega izživljanja? ali pa so za nagnjenje k sodomiji vedeli, denimo odvetnik, ki je partner policijske ministrice - pa so Baričeviču kljub temu (ali ravno zato) prijateljsko pomagali povrniti “spolne partnerje”?

če so sumi o kakršnihkoli nepravilnostih v postopkih utemeljeni, seveda podpiram zahteve po odstopih. ne le krovnega ministra, zaradi objektivne odgovornosti, ampak vseh, ki so odgovorni konkretno.

potem pa bo treba najbrž tudi koga ovaditi, seveda pa upam, da Vlada pravobranilcu Lucijanu Bembiču tokrat ne bo blokirala pooblastil.