Padle so še 3

Nazadnje so padle Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik, K arhitekturi, prvi del in K arhitekturi, drugi del, vse prof. dr. Fedje Koširja.

.

Dr. Košir, ki je pri 33 zidal bazene po Tivoliju in se pred kratkim nesrečno zapletal z džamijo, je eden redkih profesorjev FA, katerih predavanja znajo biti zanimiva. Človek je izjemno načitan, poleg tega pa prav nič duhamoren - nasprotno, med srčnim razpravljanjem neredko poskoči visoko v zrak, glasno zaploska, ali pa vsaj iz glave recitira nekaj verzov v tekoči latinščini ali, še raje, kar v stari grščini.

Zadnjič sem v knjižnici naletel na 3 njegove nove knjige, pravkar izdane.

.

Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik je krasen pregled praktično vsega njegovega kjerkoli objavljenega pisanja. Iz uvoda: "ne bi bilo prav, da se mu zgodi nesmisel, ki doleti večino velikih osebnosti - občudovanje brez razumevanja".

Več kot 200 člankov v kronološkem zaporedju Košir kritično pretresa, ločuje zrnje od plev in s citiranjem bistvenih odlomkov bralca prisili k udeležbi. Knjiga je fascinantno sistematična in odlično napisana. (Založila jo je FA, natisnili pa so pičlih 300 kosov.)

.

K arhitekturi je izjemno delo, ki ne sme ostati neopaženo. Slovenci smo dobili sistematičen pregled arhitekturne teorije od pamtiveka do danes. No, mnogo več. Dobili smo podpisan avtorski komentar, kar je za naše razmere, kjer visoko kotirajo vrednote kot bežanje pred konfliktom, konformizem in povprečnost, hvalevredna izjema.

Košir ne pozna tabujev, ne pristaja na avtoriteto samo po sebi, ampak se neprestano argumentirano opredeljuje. Materijo praktično razbije na konsistentne enote, jih pregledno oriše, ilustrira z relevantnimi citati (ker je, po Frostu, "poezija natanko tisto, kar se izgubi v prevodu", je večina citatov na voljo tudi v izvirniku) in zabeli s sočnimi komentarji.

Stvar, ki lahko služi kot jasen pregled, zakladnica definicij in rajski vrt citatov, pa se da prebrati tudi na dušek, kot napet roman. Košir je bleščeče načitan, širok, izjemno luciden in vseskozi resnično duhovit.

.

Košir prav na začetku definira teoretsko ogrodje, ki ga kratko in skrajšano povzemam:

.

- aksiomi:

1. Arhitektura in urbanizem sta celota.

2. Arhitektura in urbanizem sta umetnost

3. Ker se arhitekturna teorija ukvarja s kriteriji, se lahko enači z arhitekturno kritiko.

.

- Če je teorija vozlišče med filozofijo in umetnostjo in ker ima zahodna filozofska misel od začetka tri načeloma enakovredne usmeritve, prisotne paralelno do danes, upoštevajmo torej materializem, idealizem in fenomenalizem.

.

- Teorijo arhitekture sestavlja 5 problemskih sklopov:

1. terminologija

2. metrologija (teorija proporcij)

3. fenomenologija (morfologija in tipologija)

4. teorija kompozicije

5. teorija prezentacije

.

- Naloga teorije je dvojna:

1. teorija kot orodje

2. teorija kot orožje (vrednostne sodbe kot argumentum baculinum, he he)

.

Prva knjiga seže od pamtiveka do Semperja, s poudarkom na Vitruviju in Albertiju. Druga, s poudarkom na razvoju teorije urbanizma, od Morrisa do dekonstruktivizma. (Knjigi je založila FA, natisnili pa so vsake po 1000 kosov)

.

Močno priporočam!

Za konec pa še vsem razumljiva definicija Geoffreya Scotta:

"Arhitektura je umetnost, kako pripravimo k delu tolpo obrtnikov."

Uh, uh #17

Parazit

Na kritičen prispevek o današnjem stanju šišenske soseske so se vrli investitorji hitro odzvali. Gradijo, da se kar kadi!.
"Lepo, stanovanja rabimo", bosta rekla. Ampak, vidita, tule je nekaj narobe.

Ostarelo Sosesko 6 so skrbno načrtovali. V idealnih pogojih. Postavili so jo na ravne koruzne njive, tako kot so si zamislili, da bi idealna soseska za nekaj k ljudi morala izgledati. Visoke stolpnice ob Celovško, vedno nižje bloke pa proti Vodnikovi. Vmes so posadili tudi šolo, ene par vrtcev, trgovin in parkirišč, ogromne površine pa rezervirali za zelenje.

Če sem zadnjič kritiziral zmahan videz teh čebelnjakov z odpadajočim ometom, vrtičkarsko menjavanje oken in zasteklitve balkonov, pomanjkanje parkirišč ter izumrla "poslovna" pritličja, se v celoto konkretnega naselja nisem spuščal.

Soseska 6 je vendarle dokaj uspela. In bi morala biti, dokler so stanovanja naseljena, nekako zaščitena. Magari kot en uspešnejših primerov "delovnih zmag socialističnega urbanizma". Bistveno poseganje v ureditev zaključene soseske pa bi moralo biti tabu.

.

SPC Trg komandanta Staneta

je parazit. Sredi stare soseske gradijo novo sosesko v malem.

Med najvišjimi stolpnicami, v območju, ki je znotraj stare soseske najgosteje pozidano!

Pa zakaj, če so že tako gajstni, niso zasadili lopat na travnikih med nižjimi bloki?
Leva slika: render parazitske soseske. Desno: krivci.
Med krivci pade v oči gospod arhitekt, ki tu nastopa kot odgovorni projektant, ve se pa tudi, da je lastnik Akropole, ki tu nastopa kot projektantski biro. Še več, od pred kratkim se ve tudi, da je gospod 83. najbogatejši Slovenec.
.

.

.

.

.

.

.

.

.

Spodaj: danes se da z istega mesta opazovati park med visokimi bloki, ki se je obdržal, in parazitski objekt, ki raste pred zanikrnimi balkoni bližnje stolpnice.

.

.

Sobota, Delo, Bog, Pečenka

Sobota

V soboto je raznašalec poleg naročenega Dela za reklamo pristavil še Dnevnik z Objektivom. Pa primerjajmo.

.

Delo

Delo je seveda že na prvi pogled bolj simpatično zaradi večjega formata, potem je pa tu še priloga o avtomobilih in smešni kolumnist "Janšič", namesto Rupla pa so tokrat objavili kar Mićota.

Obe prilogi se lotevata sumljivo podobnih vsebin. Malo papeža ("grafologija" me živcira enako kot "boienergija", ampak Dnevnikov Pogačnik je načelno luciden), malo religije (Objektiv o egiptovskih vahabitih, sobotna Milekova pa reportira z neke španske katoliške procesije).

Obe imata intervju z arbskim kritikom islama, vendar je Sobotna z Iranko Mino Ahadi močno premagala Objektivovega Egipčana Ala Al Asvanija.

Obe pišeta o demografiji - Objektiv začne z analizo stanovanjske strukture, Sobotna zmaga s člankoma Mije Repovž o demografiji in Patricije Maličev o fenomenu samskosti.

Obe prilogi imata nekrolog Kurtu Vonnegutu - Sobotna Mazzinijevega, druga Gradišnikovega; ker objavi še njegov vrhunski odlomek iz novega romana, primerljiv z bistrim člankom Nikolaja Pečenka (k njemu se vrnem kasneje) iz zadnje Mladine, zmaga Objektiv; je pa res, da je v Delovi Oni začel izhajati kar Gradišnikov podlistek.

Obe pokrivata urbanistično vizionarstvo - vendar Objektivov intervju z ljubljanskim Koželjem poseka Sobotninega s portoroškim Antolovičem.

Obe se lotevata ekonomije - vendar odlično razumljiv Dragiša Boškovič, stranski steber Sobotne, ki ga res leta dolgo berem, poseka Project Syndicatovo kolumno v Objektivu.

Namesto česa o ameriški predvolilni tekmi, kot sta Hillary in Obama v Sobotni, ponudi Objektiv nekaj o Simpsonovih in enega slabših Žižkovih člankov (o filmu "300" o Špartancih), v katerem uvodničar Žerdin vidi celo opis agonije LDS.

Objektiv se zelo na široko razpiše o famozni nedavni okrogli mizi društva novinarjev (in Slivnika), za uravnoteženost pa poskrbi Crnkovič z nasprotnim člankom; Sobotna o temi razumljivo molči, je pa zato prej omenjeni Mićo svoje svete krave tokrat prodal kot (Crnkovičevemu podoben) članek o slo novinarjih.

.

Začuda sta obe prilogi očitno uravnoteženi. Objektiv začuda zato, ker je "uravnoteženost" sinonim za gonjo nove oblasti, pred katero so mnogi novinarji prebegnili na Dnevnik. Sobotna začuda zato, ker bi po vsem, kar se sliši, morala biti najmanj črno trobilo.

Povrh je pa Sobotna, za razliko od Objektiva, že nekaj let speta s sponko. Premore pa tudi, resda vedno bolj oskubljen, slavni pp 29.

.

Bog

Da Sobotna ni črno trobilo, dokazuje članek o Dawkinsu.

Richard Dawkins, slavni zoolog, učenec nobelovca Tinbergna, ki danes na Oxfordu zaseda stolček za "ljudsko razumevanje znanosti" (ki ga financira točno tisti milijarder Simonji, ki se je dal zadnjič z rusko raketo izstreliti v vesolje in je še vedno tam, kar lahko spremljate na njegovem blogu), je zame pravo odkritje. Razmišlja namreč podobno kot jaz - oziroma, tu se spodobi, da se popravim - jaz razmišljam podobno kot on (na blogu sta na to temo vsaj prispevka Intelligent Design in Sekularizirajmo).

Dawkins je iz ozkega strokovnjaka postopno zrasel v popularizatorja znanosti, iz biologa v, recimo, "sociologa" (po vzoru "gena" je definiral "mem", kar se je dobro prijelo in je presunljivo uporabno) in iz publicista v enega najvplivnejših svetovnih razumnikov.

Predvsem pa je Dawkins zastavonoša boja proti verski blaznosti, boja za iztrebljenje "virusa religije", boja za zmago zdravega razuma. Za pokušino preberita vsaj odličen esej Viruses of the Mind, sam pa itak kanim čimprej prebrati njegovih 9 izjemnih knjig. Bog kot zabloda pa je sedaj poleg Sebičnega gena na voljo celo v slovenščini.

Razširite glas!

.

Pečenka

Na koncu naj priznam, da sem vse skupaj namenoma naslovil malo hecno zato, da bi privabil klikniti svoja rss bralca. Je pa tu vseeno neka logika: bilo je v soboto, zmagovalec časopisov je Delo, pa nekaj malega sem delal, Dawkins razkrinkava princip boga, avtor članka o njem je Nikolaj, katerega priimek je podoben pečenki, pečenko pa sem menda tudi jedel.

S katamarančkom

Ker je ravno pogorel Seaway (če je zgorel desni objekt (razen uprave in dizajna), so poleg enega praktično končanega Shipmana 63, pa najbrž (ugibam) tudi prototipa in kalupa napovedovanega Shipmana 80, za kar so pred kratkim dobili 350.000.000 SIT davkoplačevalskega denarja, ter še kakšne drobnarije, šli v luft tudi en res velik 5-osni robot, ena manjša milling mašina in gigantska peč za karbon-epoksi odlitke, kar vse pomeni resen zastoj proizvodnje), pa dajmo spet nekaj o jadranju.

V Sharmu sva, za oba je bilo prvič, dvakrat najela katamaranček. 15 feetnega Hobieja. Enkrat levega, drugič desnega, na sliki.

Zelo lepo je bilo, da se v hudem vetru nisva uspela prevrniti. Še lepše je bilo prehitevati surfe. Najlepše se je pa bilo igrati s subtilnim dviganjem privetrnega trupa iz vode, (tako da flokistka žena ni opazila).

Zanimiva izkušnja, katamaran se jadra malo drugače kot jolo. Zvadila sva obrat v veter, se povsem izognila obratu od vetra in krepko doživljala nevarnost "obrata čez kljun".

Je blo fajn, bo treba še.

Inženir

Pred časom so sprejeli tisto bolognsko reformo, da bi bili študiji v EU med seboj kompatibilni. Ker se je pojavila možnost, sem ravnokar vskočil na "enotni magistrski študij".

Torej, zadnji izpit na FA sem napravil pred 7 leti, nisem pa napisal diplome. Zdaj moram naredit 6 (bolj ali manj brezzveznih) izpitov, diplomo pa smem pokazati po zadnjem, ki se ga bi dalo v prvem roku narediti oktobra.

Namesto "univ.dipl.inž.arh" kanim torej postati kar kao "magister inženir arhitekture".

Sam naziv mi ne pomeni ne vem kaj, zna pa biti praktičen na trgu dela. Drugi razlog je, da me stvar v primerjavi z 200 diplomanti, ki se zanimajo za drage diferencialne izpite (ampak zanje še vsaj 1 leto ni zagotovljenih mest) ne bo stala skoraj nič. Tretji, da se da spet fino "pasti noter", če guliš klopi z nekimi tujimi, mnogo mlajšimi, zelo zagnanimi ljudmi (tisti iz moje generacije so že davno skozi, ali pa so se sprijaznili, da so falirali). Četrti razlog je pa dejstvo, da si lahko relativno enostavno pridobim naziv, pravnoformalno kompatibilen s tistim, ki so si ga kolegi zelo drago plačevali na "podiplomskem" študiju na AA ali Berlage (staro diploma FA so namreč Evropejci nostrificirali kot triletni program).

.

Glavni razlog, zakaj si končno želim postati "iženir", je pa v spisu, ki kroži po internetu, lepo opisal nek mladi genialec:

.

Vroči stol

Pred kratkim je s privatne na ljudsko televizijo prestopil Vladimir V. Meni od nekdaj ni simpatičen - njegov imidž je mnogo bolj dodelan, kot njegove "politične analize". No, dali so mu oddajo, v kateri ima uro na teden 1 na 1 z gostom - do sedaj sem zasledil Rupla, Pahorja in Erjavca.

Ampak - to ni vroči stol! Vladimirjeve oddaje so zaenkrat podobne kramljanju z Ladom Ambrožičem. Čeprav formata Vročega stola menda niso kupili od Hrvatov, kot Piramido (za nove Odmeve, podobne Otvorenom, ne bi vedel), pa je jasno, da format ni dovolj. Vroči stol naredi novinar.

.

Edini pravi vroči stol je zame Nedjeljom u 2. Če lahko mirno zatrdim, da Jonas in Tarik Filipović svoj format obvladata, če lahko v Lidiji Hren z malo domišljije vidim Hloverko Novak Srzić in v Urošu Slaku nekaj Denisa Latina, pa se mi zdi Vladimir V. svetlobna leta od Aleksandra Stankovića.

Še nekaj ne-rib

Ker je vreme kislo, bo pasalo še kaj iz Rdečega morja. Slikce so bolj švoh kvalitete, je pa zato zaloga velika... O ribcah pa kdaj drugič.
.

Pri Ras Mohamedu sem v luknji na dnu reefa našel veliko želvo. Ker je delovala nekam asocialno, sem jo rahlo premaknil na plano, da bi jo lahko slikal v glavo in da bi jo opazili tudi kolegi z gladine. Gre za Hawksbillovo želvo (Eretmochelys imbricata), za jest so nekam strupene, zrasejo pa največ toliko, da je oklep dolg 90 cm.

Ta je bila na zgornji meji, bučo je imela veliko kot skoraj jaz, oči pa večje ko krava. Pozorna bralca bosta na njenem oklepu opazila veliko fliko, ki pojasnjuje njeno asocialnost - želvo so imeli pod prsti veterinarji, ki so jo zaflikali, ko so jo našli razmrcvarjeno od kakega propelerja. Lepo se celi.

.

Evo, tega na Jadranu sigurno ni. Orjaška zeva (Tridacna gigas) je največja školjka na svetu. Te so majhne, z vrha reefov, ampak so zato barve bolj žive. Tam jih je ko dreka, pred vsako plažo. Barve mesa, ki gleda iz priprtih lupin, nihajo od zelenkaste do vijolične.

.

Orjaška zeva lahko zrase do 250 kg, prst ali zapestje pa lahko vsiljivcu odščipne že precej manjša. Bralca se bosta gotovo spomnila velike zeve, ki je vzidana kot umivalnik pri WCjih pod kičastim gradom Miramar zraven Trsta, kjer je rad ždel nek čudaški Habsburžan.

.

Najpogostejši so črni ježi (Diadema setosun) s srhljivo dolgimi, 30 cm bodicami, ki v šopih štrlijo iz lukenj, ampak nisem nobenega posnel.

Sem pa v Dahabu odkril prekrasne rjave ježe s topimi bodicami (Herterocentrotus mammilatus), debelimi centimeter! Ko sem kasneje v neki prodajalni kičeraja videl, da so njihove bodice masivne in da služijo kot spominki, mi je postalo žal, da si jih nisem par nalomil. Kot je razvidno, so ti ježi čvrsto zagozdeni po luknjah na vrhu reefov.
Naj omenim še takoimenovanega "blazinico za bucike" (Asthenosoma varium), zelo strupenobodičastega ježa, ki se ga na srečo težje najde.

.

Med čofotanjem po Nama Bayu sem kakih 10 m globoko odkril amfore. Bile so sumljivo cele in čiste, ko sem pa na nekaterih našel kovinske ploščice z napisi kot "John Smith, London", sem pomislil, da gre za umetniški projekt. V bližini sem naletel še na 3 skupine črepinj, potem pa sem začopatil bližnjega potapljača, kaj se to pravi.

"Artificial reefs", mi je rdečelasec razložil v londonski angleščini: "isto kot v Kinoteki - namesto zicev je folk sponzoriral črepinje, v zameno ma pa gor svoje ime".

Lepo, za morje skrbijo in pripeljali so si celo evropske biologe. Ko hrvaško morje crkuje, arabci poleg hotelov pazijo tudi, kaj se dogaja pod vodo.

Na slikci vidita, da si je artificial reef za dom že izbrala strupena Pterios miles.

Padle so še 3

Nazadnje so padle Deček in smrt, Prva hiša na Marsu in The Architect in Practice. Zadnja od njih sicer že pred 14 dnevi, ampak bolje da jih naštejem zdaj, kot da jih pozabim.
.
Deček in smrt Lojzeta Kovačiča me je malce razočarala. Knjiga, bral sem verzijo z začetka 90 tih, ki jo je avtor skrajšal na 2/3, je kljub vsemu preveč razvlečena. Ne vem, po Kristalnem času, ki je res izjemno delo, je moje navdušenje nad Kovačičem kar malo splahnelo... No, skozi nekaj 100 strani dolgočasne jamrarije se je dalo, kot izhaja iz povedanega, površno prebiti v 2 urah.
.
Prva hiša na Marsu Vinka Vasleta je super razvedrilo. Že nekaj časa me je zanimalo, kako ta duhovitež piše zunaj časopisov, in prijetno sem bil presenečen. Knjiga je, jasno, avtobiografska - nezgode, ki so jih Vasletovi imeli z vrstno hišo na Brdu (tisto novejše naselje zraven Monsa), so splošno znane. Poleg zanimivega stila, ki precej spominja na Mrkaićevega, je najbolj hvalevredna simpatično kruta samoironija - Vasle na način, na kakršnega se iz drugih norčuje Mićo, piše v prvi osebi in o sebi. Oziroma - sebi, ironiziranemu, v usta polaga stilsko in vsebinsko podobne stavke ter nemalo enakih sintagem. Zelo priporočam!
.
The Architect in Practice, 9th edition, Davida Chappella & Andrewa Willsa je izčrpna knjiga, pravzaprav priročnik, ki poleg tega, da bi morala biti obvezno čtivo na FA, paše v vsak biro. Knjiga sicer analizira iz perspektive UK, ampak z vstopom v EU, z odpiranjem trga inženirskih storitev, bolognsko reformo študijskih sistemov, ... je relevantna tudi pri nas.