Uh, uh #8

Charles Jencks je definiral začetek postmodernizma v arhitekturi karseda precizno - sovpada z razstrelitvijo po svetlih merilih modernizma zgrajenega naselja Pruitt-Igoe Minoruja Yamasakija, v St. Louisu (Missouri), 16. marca 1972, ob 3h popoldne.

The projects so še vedno sinonim za brezosebno arhitekturo, mračne hodnike, majhne luknje, zložene v satovje, revščino, segregacijo, brezizhodnost, tolpe, geto. Mnogi so "poraz modernizma" komaj dočakali. "Poraz" Le Corbusierovih izhodišč, po katerih so, povrh vsega, pozidali ves komunistični blok, je dal poleta praznemu formalizmu in nakičenemu eklekticizmu, ljudem oj tako všečnemu.

.

Ampak špilanja z volumni, okrasnih pilastrov in vencev ne najdemo samo pri Gravesu. Naši vrli avtorji anonimne stanovanjske arhitekture so postmodernizem takoj zapopadli in postopno je pognalo nešteto bleščečih primerov. In, kako plemenito, aplicirali so ga striktno po površini, čez karikature "poraza modernizma", tako da bi stanovalci v kolosih, odrezanih od zelenja, obdanih z betonom, z majhnimi luknjami in mračnimi hodniki, tembolj uživali v kontrastu.

.

V romantičnih časih so rekli, da je dobra arhitektura taka, ki da lepo ruševino. Na tem bloku v Podutiku je pritrjena plošča, kjer piše da so ga postavili leta 92. In blok daje videz, resda grde, ruševine že po pičlih 13 letih!

As good as it gets

Starost: ko je število tvojih let večje od števila tvojih zob.

Glede na to, da so mi pred leti izklesali eno osmico,

sem dokončno - star.

Starting today.

.

Bolje ne bo nikoli.

Garancija potekla.

Še 2 sta padli

Nazadnje sta padli Nimfomanka in Čudovito vesolje. Obe iz zbirke Žepna knjiga, obe sem zadnjč kupil v Šparu, mislim da skupaj za 4 jurje pa pol.

.

Nimfomanka Valerie Tasso je bojda zapisana po resničnih dogodkih. Fraza, ki se pogosto zlorablja za pridobivanje kupcev, mene prejkone odbija; s tem, ali je knjiga napisana verjetno in ali dopušča empatijo, nima "resničnost" materiala nikakršne zveze. Ampak ta knjiga dejansko stoji!

Za razliko od večine knjig o fuku (ne vem če lahko sem prištevam obupno zanič, osladen in povsem razštelan zmazek Emmanuelle, ki je padla pred kratkim), Nimfomanka ne podlega pretiranemu čustvovanju. Stil pisanja bi raje kot s preprostim Hemingwayem, da ostanemo pri tematiki, primerjal z ljubim mi Bukowskim - kakor pri njem, stoično sprehajanje skozi dogodke meji skoraj na apatijo. Hkrati pa, spet podobno, junakinja kipi od volje do spoznavanja, do življenja. Po drugi strani je njena pozicija, vsekakor prej kot Bukowskemu, podobna tisti pripovedovalca iz razvpite Beigbederjeve knjižice, ki je lani pri nas izšla kot 2.999 Sit - je situirana, mlada, izobražena dama iz reklamarske industrije. Le da za razliko od Beigbederja, ki za moj okus podleže pretirani želji "biti pisatelj", Val ostaja konsistentna. Spodobno od nje je tudi, da nam prizanese s plehkim happyendom, čeprav je ta možnost proti koncu grozeče prezentna.

Nadvse dobrodošlo se mi zdi, kako knjiga s sproščenim pogledom relativizira določene situacije - v primerjavi z morečim razmerjem s psihopatom, postane njena odločitev biti kurba povsem sprejemljiva.

Odlična knjiga, sploh za na plažo.

.

Čudovito vesolje, s podnaslovom Superstrune, skrite dimenzije in iskanje končne teorije vsega Briana Greena je več kot samo še ena izmed poplave knjig pop-fizike. Knjiga je napisana čudovito tekoče in preprosto, vsaj kot Hawkingova Kratka zgodovina časa, in je ravno dovolj obsežna da si avtor, ki ljubi anekdotične primerjave, lahko da duška. S teorijo relativnosti in s kvantno mehaniko mimogrede opravi že v prvi tretjini, potem pa bralec počasi zdrsne v svet, v primerjavi s katerim tisto dvoje izgleda keks.

Stvar je v tem, da se kot edina možnost, ki bi splošno relativnost (znotraj katere pri običajnih pogojih povsem korektno funkcionira Newtonova fizika) združila s kvantno mehaniko, tako da bi zajela standardni model osnovnih delcev, vesolja in vse 4 sile, vključno z izmikajočo se gravitacijo, kaže teorija strun. Stvar si lahko predstavljate kot matematični model, vendar za razliko od srednješolskih grupe, obsega in kolobarja nekajmiljardkrat bolj kompleksen. Ko postopno sprejmemo idejo strune, ko se sprijaznimo s tem, da je v našem vesolju poleg 3 iztegnjenih in časa, še vsaj 6 zavitih dimenzij, lahko pristanemo še na dodatno dimenzijo (skupaj 11). Ko iz strun nastanejo 3D brane še ne, ampak ko naj sprejme eno-, in celo ničdimenzionalne 3D brane, pa se bralca malce poloti dvom. Zakaj naj sprejmem kupčijo, ki mi za na videz zanemarljivo pojasnilo - ponudi nepredstavljivo kompliciran sistem, ki je že na prvi pogled še mnogo bolj hroščat! Naj pojasnim z anekdoto:

Pride Mujo domov k Fati, ves krvav, slep na eno oko in brez roke.

Šta ti se desilo Muujo!

Pa kladio sam se s Hasom u oko, da mi ne može iščupat ruku...

.

Zanimivo se mi zdi, da Greene za najboljšega še živečega - in celo za največjega fizika vseh časov, označi Wittna.

Novi zame so tudi 6-dimenzionalni Calabi - Yaujevi prostori, ki so zelo pomemben sestavni del teorije strun.

Seveda pa si bralec zapomni tudi nazoren prikaz kvantne pene (to nima nič s Peno dni Borisa Viana), ki obstaja že po standardnem modelu, na dolžinah manjših od Planckove dolžine (milijoninka milijardinke milijardinke milijardinke centimetra).

In predstavo o mirnem niču lahko kar pozabimo - vakuum v resnici poka od življenja; če pogledamo dovolj od blizu, vse brbota od nastajanja in anihilacij delcev.

.

Tovrstno literaturo, in posebej to knjigo, priporočam vsem, ki so iz nezavedanja dejstva, da je povsem racionalna, dokazljiva, s poskusi utemeljena in v praksi aplicirana znanost v resnici tako neverjetna, kompleksna in res, čudovita, da se pred njo lahko skrijejo vse pravljice, še posebej ranljivi. Knjigo absolutno priporočam šarlatanom in njihovim odjemalcem, pa tudi vsem pretirano versko gorečnim.

Kakovost življenja

Ugor s prejšnjega prispevka po vsej verjetnosti ni živel kdo ve kako kvalitetno - v želodcu je imel 2 trnka, ki bi po naravni poti težko prišla ven. Desni, večji trnek je dolg celo 5 in širok 2 cm. Manjšega trnka se drži 15 cm tankega laksa, ki ga je zlahka strgal, večjega pa 5 cm debele špage, s kakršno je po navadi zvezan parangal. Špago je revež preglodal.

.

Okrog primerjave kvalitete življenja pa se sučejo tudi komentarji pri tem prispevku. Menda je to zanimivo brati, če ne zaradi drugega zato, ker se je pri enem prispevku nabralo več volumna, kot ga vsebuje povprečen siblog. Seveda vse vabim, da se vključite v ta larpurlartizem, kjer se v prazno kopiči toliko intelektualnega potenciala in ur zbranosti.

Hitro in učinkovito

Idealen vikend na morju, čeprav je blo 70% dežja.

Jedla sva kar sem našical - norma za 2 so 4 ribe in 2 veliki rakovici, tega se vedno držim.

Prebral sem 2 dobri, debeli knjigi, skupaj 710 strani.

.

Včeraj popoldne, po krasnih neurjih, se je vreme približno umirilo, tako da sem si domov grede pri D. izprosil še malo čofotanja. Da bi našical nekaj rib za domov. Na plažo sva šla z dežnikom.

Vstopil sem ob 4h popoldne. Za vsak slučaj s spodnjim delom obleke in 4 kg svinca.

Matral me je velik kaval, izredno simpatična riba, ki sem ga hodil gledat 3 dni, pa se mi ni pustil. Sem pa izpod njegove skale snel velikega špara (al pa fratrc, šarg, pic, kdo bi vedel, je bil pa kar velik za svojo sorto), veliko vrano in 5 škrpočev. Ko sem obupal nad kavalom, sem še malo pogledal naokrog in spotoma napičil še enega škrpoča, dokler nisem pod neko drugo skalo opazil velike srebrne ugorjeve buče. Sem še tega napičil, ga v pičlih 5 minutah spipal iz luknje, pa je blo naenkrat rib skoraj preveč. Namesto ciganjenja na malem plinskem kuhalniku sem jih spekel lepo doma, v pečici, s krompirjem. Mmm.

DIY #6

Stanovanje je v bistvu končano že eno leto, ampak prat sva nosila, sramota, k zgornjim sosedom. Do danes.
.

Stvar je v tem, da nama pralni stroj ni šel v koncept. Priključke za pralni in sušilni strij sem sicer v kopalnici naredil, ampak tako lepega stroja, da bi ga hotel na tikovem parketu gledati namesto previjalne mize, preprosto ni.

.

Stroju sva zato namenila zanemarjeno luknjo, bivšo deponijo premoga, ki je zdaj kurilnica, in v kateri so poleg kotla z gorilcem, kupa ventilov in eksapanzijske posode še cisterna za olje, 2 kombinirana bojlerja in plinski bombi za zgornjo in spodnjo kuhinjo. Ampak da bi se tu lahko prale cote, je bilo treba luknjo malo zrihtat.

.

Najprej sva na grobo poflikala luknje okrog cevi v stropu in stenah. Mešala sva pol gipsa s pol nivedurja in s tem lepila koščke siporeksa, ter vse grobo poravnala.

Vogale okrog okna sem okrepil s perforiranimi aluminijastimi kotniki.

Stene in strop sem premazal z akrilno emulzijo.

.

Potem sva vse na fino ometala s kemagledom G. Ker gre le za zanikrno luknjo, sem se pretiranemu brušenju, kitanju s kemagledom F, brušenju in kitanju z jubolinom tokrat izognil.

.

Po tleh sem polil ajmer izravnalne mase mapei, ki je ostala od dnevne sobe.

.

Stene in strop sva prebelila, kjer ne bo ploščic.

.

Položil sem ploščice, enake kot so v kuhinji, jedilnici in hodniku. D. je vestno spucala fuge.

.

.

.

Fugiral sem z mešanico mase za ozke in široke fuge (1:1), tako da sem ravno porabil stare ostanke.

Ko se masa malo posuši, jo spereš z gobo. Ko se spet posuši, spereš še enkrat. Do čistega je spucala D. Tudi cisterno, peč in vse cevi, temeljito.

.

.

Potem sem okrog ploščic prebelil s čopičem. In retuširal tudi po stenah, kar se je zamazalo med fugiranjem.

.

.

In iz usrane luknje je nastal prostor, dovolj sterilen za cote prat.

.

.

Potem sva šla kupit stroj. Kombiniran s sušilcem, ker ni prostora z 2 mašine. Kaj izbrat? Candy boh ne daj, ko smo se že enkrat opekli, boschev za 150 nima niti vodne blokade, indesit, beko in zanussi itak odpadejo, miele za 300 ne bom kupoval če ga ne bo nihče videl, gorenje pa nima kombiniranih. Sva zbrala electrolux, ki je svinjsko grd, ampak baje soliden, pa še programator se lepo vrti, nič ne škrta kot pri vseh drugih. Kot po navadi sva malo barantala in sva ga dobila iz 173 za 145. Plačal sem ga jaz.

.

.

Ko sem naredil garderobo, sem mislil na to, da bo treba nekoč tam skozi spravit pralni stroj. Vseeno ni bilo rečeno da bo šel skozi. Lahko se pohvalim, da je bilo lufta 2 mm.

.

.

Sva ga malo obračala in odstranila vse blokade od prevoza. Potem sva sukala nogce, dokler ni bil u vaservago. Potem sem ga priključil na vodo, odtok in štrom. Treba je povedati, da štroma v kurilnici še nisem zvezal, tako da je zaenkrat na podaljšku.

.

.

Potem sem nabral nekaj cot in ga zakurblal.

Je trajalo 4 ure in 20 minut, da so se oprale do suhega.

.

.

.

Zdaj ko se torej ve, da mava gospodinjstvo končno komplet opremljeno, vse lepo prosim da poročna darila, ko bo (če bo) čas, zadržite zase.

Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Marsovske Kronike in Fahrenheit 451 Raya Bradburyja, Emmanuelle Emmanuelle Arsan, Sloni si zapomnijo Agathe Christie, V Swannovem svetu Marcela Prousta, Fantje iz Brazilije Ire Levina in Esej o slepoti Hoseja Saramaga, v tem vrstnem redu.

Padle so sicer že pred 3 tedni, ampak prej ni blo časa komentirat.

Zdej se mi pa ne da.

Končno

Končno se je M ozrla tudi name. Sicer samo s kratko notico in (žal samo črnobelo) reprodukcijo te slike v katalogu; ampak to, ali se ozrejo nate in kako, ali pač ne, ni odvisno od daritve, Kajne?

.

Če malo preštjem, imajo kako mojo sliko v zbirkah NLB, FB, MZZ, PP, RV, pa najbrž še kje.

Ampak čakati sem moral skoraj 32 let, da se je name končno ozrla M. In da me končno tudi ta inštitucija vidi v izboru "Slovenska umetnost 95'05", ne more bit slabo. Kupujte, dokler sem še poceni!

.

In nauk? Arhitekti so tokrat vstopili skozi široko odprta vrata, v izbor slo umetnosti so arhitekturo vključili kot enakovreden faktor. Meni pa se je spet potrdilo, da je bil tisti vzporedni študij na Akademiji ena slabših odločitev.

Breskve

Vidim zadnjič po televiziji kmeta ki jamra, da mu Fr. noče odkupiti breskev po 30/kilo.

V redu, če smo se že navadili da so tropske banane dvakrat cenejše kot japke, ki rasejo tu na vsakem drevesu, mi pa ne gre v glavo, zakaj mislijo da bom jaz kupoval breskve po 300, če dobim lepe nektarine po 199.

Pa zakaj Me. ali Sp. ne kupta vsak po 10 ton tistih lepih vipavskih breskev, pa jih prodata po 150!

(tako je, tale kratek prispevek je nastal zato, da blog ne bi izgledal zapuščen, ko se pa takoj spodaj še lepo dogaja)

EU vs ZDA

Ljudi ki imajo mnenje, in ga upajo celo javno izraziti in zagovarjati, sem vedno spoštoval. Imeti in izražati mnenje je luksuz, ki si ga danes premnogi ne znajo, ne smejo ali ne upajo privoščiti. Upam da se take sorte libertarizem, ki bi delodajalcem pustil povsem proste roke da se znebijo ljudi z drugačnim mnenjem, pri nas ne bo nikoli prijel. So pa znani primeri (pri nas sicer še menda ne), ko so ljudje leteli iz služb celo zaradi osebnih blogov.

L I B E R T A R E C je blog človeka z mnenjem, ki je po tem, ko so bušiji v večjem delu svetovne javnosti dokončno zapravili ugled ZDA, recimo v manjšini, zato pa toliko bolj dragoceno. Na siblogs se je pojavil šele pred kratkim, že utečen.

.

Ker zadnji prispevek predstavlja primerjavo ZDA in EU nekega švedskega ištituta, ki pa zanimivo ilustrira tudi diskusijo, ki se je pred kratkim razvila tule, se čutim nekoliko izzvanega.

.

Študija je, za razliko od večine izdelkov naših univerz, jasno in pregledno napisana in se prebere na dušek.

Kot edino zveličavno, absolutno in vseobsegajoče merilo za primerjavo držav forsirajo BDP/prebivalca. Predstavijo tudi protiargumente, torej da BDP ne zajame sive in črne ekonomije, ki lahko predstavlja velik delež tudi v razvitih državah, in da se zato pojavljajo novi sistemi za primerjavo, katerih neoprijemljivi parametri pa naj bi bili podvrženi povsem arbitrarni presoji merilcev in s tem neprimerni. Navajajo neko "levičarsko" študijo, po kateri so Švedi višje ocenili kvaliteto življenja v Bolgariji kot v ZDA, kar naj bi bil absurd. Argument za uporabo BDP/prebivalca je tudi to, da je statistično dokazano, da si ljudje želijo in se tudi selijo iz območij z nizkim na območja z visokim BDP.

Zanimiva je primerjava stanovanjske površine/prebivalca, ki kaže, da so Amerikanci za precej kvadratnih čevljev na boljšem.

Zadnja tretjina študije je namenjena grafom, kjer vsako državo Rumsfeldove "stare Evrope" primerjajo z zveznimi državami ZDA. In jo prikažejo kot eno petih najrevnejših ameriških provinc.

.

Avtorji dejstvu, da primerjajo demokracijo z najdaljšim obdobjem miru, z najstarejšo in najkrajšo ustavo, z uradnim jezikom ki je lingua franca sveta, z relativno majhno gostoto prebivalstva, s strateško lego med Atlantikom in Pacifikom in po zlomu komunizma edino supersilo - z razdrobljeno, babilonsko, gosto naseljeno staro celino, ki je sproducirala najdaljšo ustavo na svetu in ki skoraj polovico denarja nameni kmetijskim subvencijam, ne posvečajo pozornosti. Izhajajo iz tega, da je bila ekonomska situacija leta 70 primerljiva, še leta 90, ob osvoboditvi vzhoda, pa da je bila Evropa na dovolj dobrem izhodišču za svetovni primat.

Preden se lotimo reform, ki jih bo Evropa najbrž morala začeti, se ustavimo na začetku intagracije vzhoda. Ali je situacija leta 90 res pomenila enoznačen razcvet evropskega gospodarstva? Danes se vidi da ne. Vzhodna Nemčija, ki je bila opustošena od ruske okupacije in neprimerno na slabšem kot YU, je prva vstopila v EU. Nemci so na vzhod, za ceno današnje recesije, dobesedno z vagoni zvozili nad 1000 milijard mark, in ni še konec. Preostali del srednje in vzhodne Evrope se je priključil malo kasneje, trg se je povečal, gospodarstvo in kupna moč raste, ampak za delovno intenzivne panoge smo prav tako prebogati kot "stara Evropa", in delovna mesta se selijo na Kitajsko. Vzhod hrepeni po višjem standardu, hkrati pa se socialnim ugodnostim socializma ne želi kar tako odpovedati. Model, da bo vzhodna evropa z zastonj delom v nedogled servisirala zahod, ni nikoli zares zaživel. Skratka, širitev stane.

Ob tem me res zanima, kako bi na gospodarstvo ZDA vplivala priključitev preostanka majhne Kube (poleg že okupiranega Guantanama), če je špekulacija o združitvi z denimo Mehiko preveč pretenciozna.

.

Eno osnovnih pravil pri pisanju eseja je, da ob vsakem argumentu predvidiš protiargumente in tako nasprotnika razorožiš. Čeprav so avtorji študije protiargumente kriterija BDP uporabili dokaj korektno, sploh v primerjavi z bušijem Karlom Rovom, mojstrom za "curljanje", katerega zadnji dosežek je perfidno pervertiranje inštituta svobode tiska, ko je šla za 4 mesece v zapor, ker noče izdati svojega vira, bušistično trobilo Judith Miller (afera Plamegate), se ne dam tako hitro odpraviti.

V zadnjem delu študije avtorji pokažejo, kako Amerikanci za legalno, obdavčljivo delo porabijo največji delež potencialnega skupnega delovnega časa - 3/4, celo razvita stara Evropa pa le okoli 1/2. Čeprav je logično da je sistem z manjšimi davki, ki se jim ljudje ne izogibajo z neprijavljenim delom, učinkovitejši, pa je ta podatek pomemben zato, ker jasno kaže, da v BDP/prebivalca nikakor ni zajet ves dohodek. Obstajajo države, kjer bi po tem kriteriju morali ljudje nemudoma pomreti od lakote, pa se vendar prebijejo. In celo iz te študije lahko sklepamo, da evropejci v resnici živijo bolje, kot kaže BDP/prebivcalca. Da o Sloveniji ne govorimo.

.

Ne verjamem, da lahko v Slovenijo preprosto prenesemo ameriški sistem, ki temelji na protestantski etiki. Ne predstavljam si, da bi v katoliško, a v resnici povsem sekularno Slovenijo uvedli ameriško priseganje na Sveto pismo v javnih inštitucijah. Ne verjamem, da si poleg teh nekaj tranzicijskih tajkunov želimo administracijo bušističnega tipa, ki državne interese zlorablja za rihtanje poslov lastnim korporacijam (Haliburton...). Ne verjamem da bi bilo naš komplicirani volilni sistem potrebno zamenjati za posrednega, elektorskega. Ne verjamem da nam je treba za vojsko porabiti z amerikanci primerljiv delež BDP, čeprav je Hitler na podoben način pred 2. sv. vojno "rešil" Nemčijo gospodarske krize. Ne verjamem da si želimo državo razbremeniti odgovornosti za pokojninski sistem in opazovati kak slovenski Enron, kako spravi na kant množico penzionistov. Ne verjamem, da bi morali pravice do javnega zdravstva dodatno krčiti. Ne verjamem da potrebujemo trailor-parke, v katerih bi, ne kot v naših počitniških avtokampih, dejansko živel trailor-trash s šoloobveznimi otroki (je pa res, da bi se še Jerry Springer držal za glavo, če bi videl slovenske hoste, polne ciganskih barak). Ne verjamem, da se v uvedbi smrtne kazni skriva ne vem kak civilizacijski presežek. Ne verjamem, da je pravica do nošenja orožja temeljna človekova pravica. Ne verjamem, da bi morali naš idilični hotel Dob spremeniti v arest podoben Ozu, in vanj strpati, kot Amerikanci, med 1 in 2% celotne populacije.

In čeprav ne morem dovolj skritizirati naše situacije na stanovanjskem področju, si ne predstavljam da bi Slovencem, ki v našem milem podnebju zidajo 200 tonske masivne hiše, uspeli kot svetel vzor prikazati tiste Amerikance, ki na območja tornadov jovo na novo postavljajo tiste velike, pisane lesene barake, da jih vsako leto odpihne.

.

S težkim srcem, ker mam ta teden precej dela, torej oznanjam: naj se diskusija začne!

Jadrnice

Revija Življenje in tehnika poleti namesto ene redne številke izdaja zanimive tematske priloge. Pred leti so tako izdali odlična in preprosta navodila za izdelavo atomske bombe, letos pa je neki Sime napisal knjigico o starih lesenih plovilih slovenske obale. To je res užitek preštudirat. Koliko znanja, tradicije, obrtniških skrivnosti, se je od romantičnih časov pred izumom motorja izgubilo. Batana, topo, guc, gajeta, pa večji bragoc, bracera, trabakula, pelig in loger; kdo bo danes hodil v hosto s šablonami po les za rebra...

.

Danes ponoči pa sta bila na radiu dva fanta, o katerih je pred kratkim pisal David, ki se z morjem spopadata na malo drugačen način. Mladeniča sta se priprav na septembersko regato Transat 6.50 lotila neverjetno ambiciozno, profesionalno in zaenkrat uspešno. Inteligentna, zgovorna gosta je bilo čisti užitek poslušat.

.

Ogrodje (brez oplate, palube in snasti) lesene, recimo 6.5 m dolge pasare, je sestavljeno iz 320-360 kosov. Vsak je bil izdelan posebej, ročno, in se je natančno prilegal drugim delom. Težka, robustna, masivna jadrnica je smela kake 4 milje od obale.

Nočna gosta pa sta si v Franciji izdelala taka trupa jadrnic: sendvič konstrukcija debeline 12 mm je sestavljena iz zunanje in notranje karbonske oplate (po 0.5 mm!), vmes je 11mm pene. To sta v vakuumu skupaj spekla pri 80°.

6,5 m dolg trup jadrnice, ki gre na zmago čez Atlantik, tehta 60 kg!