Še 7 jih je padlo

Nazadnje so padle Književnost i medijska kultura, Sarajevski Marlboro, Mama Leone, Hitna služba, Fukara, Otvorena pisma in Istočni epistolar. Padle so v tem vrstnem redu, že mesec nazaj. Zadnji čas za tole, preden pozabim.

.

Književnost i medijska kultura Igorja Mandića je zbirka esejev na temo iz naslova, objavljenih do leta 1984.

Igor Mandić je intrigantna persona. Vanjo sem se naravnost zaljubil, ko sem predlani na HTV zasledil oddajo "Emisija opće prakse" (korekten opis, tu je pa en forum) - štiričlansko omizje se je v isti zasedbi dobilo vsak teden in komentiralo aktualne družbene in kulturne teme. In Mandić je vedno tako izstopal, da sem čakal samo na njegove monotono, zateglo, leseno in hitro izstreljane prispevke, ki pa so po lucidnosti in netrivialnosti nekajkrat presegali karkoli, kar se da videti v Sloveniji. Tip je neskončno ciničen in duhovit (a vedno brezizrazen kot maska), svojeglav (v marsičem se z njim ne strinjam) in zna svoja stališča res izvirno argumentirati.

No, tale knjižica je stara že četrt stoletja, izšla je v komunistični Jugi in predvsem pred resničnim vzponom "medijske kulture", ki prežema naš čas. So pa eseji lucidne bravure tedaj mladega, zagnanega, idealističnega, svežepečenega komparativista.

In dejansko eseji, zgrajeni po žanrskih pravilih (teza, antiteza, sinteza / argumenti in protiargumenti...).

Mene je zanimalo, kdo je Mandić, in sem dobil zanimiv vpogled. Sicer vama pa tega seveda ni treba brati.

.

Sarajevski Marlboro Miljenka Jergovića je zbirka novel iz obleganega mesta, prvič objavljena 1994. Jergović je prav tak, kot sem zapisal tule. Človek z uvidom, mojster empatije, tragičen in duhovit. Sarajevski Marlboro ne trobi eni ali drugi strani, ta knjiga sebe nima za "orožje", ni vir ali sredstvo manipulacije, ne poenostavlja, ne posplošuje in ne "kolektivizira".

Vojna in podobna izredna stanja (denimo volitve) v literatih rada zbudijo neke vrste navijaštvo, redukcijo na "vaše" in "naše", gon po agitiranju in sploh nekakšno popreproščenje v dojemanju družbe. Pri drugih vzbudijo ravno nasprotno - Miljenko Jergović je vzoren primer avtorja, ki ta poligon razume kot možnost, da zagleda posameznika. Osebnost definirajo odločitve. In le izredna stanja primorajo posameznike sprejemati odločitve, skozi katere se latentna psihopatologija lahko konkretizira kot definicija njihove osebnosti. Še enkrat pa naj poudarim, da se Jergović ne opredeljuje, ne daje vrednostnih sodb in ostaja nevtralen, takorekoč neopazen. Precej priporočam.

.

Mama Leone pa je knjiga, kjer se Jergović prej omenjeni nevtralnosti in neopaznosti izogne - gre za avtobiografijo. Zbirka novel je avtobiografska na način, podoben Vieweghovemu v Čudovitih pasjih časih, kar je samo dobro. Je pa res, da meni, vsaj na začetku, nekako ni stekla - morda ravno zaradi odpovedi avtorski neopaznosti, v kateri sicer tako briljira, morda zaradi okornejšega prevoda, morda zaradi dejstva, da je nisem prebral v izvirniku. Je pa tudi ta knjig seveda fajn.

.

Hitna služba je naslov zbirke kolumen, ki jih je na začetku omenjeni Igor Mandić objavil v Vjesniku od 1999 do 2005. No, to brati je pa čista radost. Za razliko od njegovih prispevkov v Emisiji opće prakse, večinoma ciničnih izstrelkov v par besedah, se tu lahko naslajamo nad izdatnejšo argumentacijo. Mandića res občudujem - vtika se v malenkosti širokega spektra, je izviren, nikogar ne jebe 5 posto, pravi samotni jezdec, inteligenten, načitan, trmast in predvsem velik prijatelj zdrave pameti.

Res je, da je v nekakšnem NOB-jevskem levičarstvu včasih v sporu s prej naštetimi vrlinami in naravnost navijaško nedosleden, ampak to mu zaradi izjemne srčnosti mirno odpustim.

Kolumne so razdeljene v vsebinske sklope, skozi njih pa se lahko lepo poučimo o določenem obdobju hrvaške politične realnosti, predvsem pa o Mandićevih osebnih travmah. Najlepši je sklop o Cerkvi - Cerkev naravnost sovraži, hkrati pa ji (v obdobjih, ko občuti osebno "krizo ateizma") podeli tudi nekaj dobronamernih nasvetov. Cerkvi je denimo blazno zameril, ker se je skozi svoje medije pridušala nad "vudujevstvom" (ko so na nekem pustnem sprevodu zabadali igle v Tuđmanovo lutko), povsem pa da je prezrla kao resnično blasfemično in družbeno škodljivo pisanje De Sada, ki so ga v akcijah masovnega opismenjevanja (kot pri nas!) trdo vezanega skoraj zastonj prilagali dnevnemu časopisu. Lepo pa je brati tudi o njegovem sovraštvu do interneta, da se vrnemo k sodobni "medijski kulturi".

Hitno službo zelo priporočam prebrati. Predvsem pa bi Slovencem privoščil kakega Mandića osebno.

.

Fukara Ivana Aralice je dobrih 550 strani nečesa, o čemer si tudi po (zelo hitrem) branju nisem povsem na jasnem. No, jasno mi je, da je knjiga, zložena okorno, brez vsakršnega talenta, a v neznosno afektiranem slogu, zanič - kaj dosti več pa nisem zastopil.

Potem pa sem malo posurfal in mi je še manj jasno. Odkril sem, denimo, čudne povezave, v katere so vpleteni nekateri avtorji, po katerih sem pred kratkim posegel. Ugotovil pa sem tudi, da bi za razumevanje Fukare moral vsaj bolje poznati hrvaško politično situacijo zadnjih nekaj let.

Tule je najprej korektna recenzija. Spisal jo je, zanimivo, isti Zoran Ferić, katerega 2 knjigi sem z veseljem prebral v predprejšnji rundi in torej zanj jamčim, da je "naš". Ampak pazi to: Ferić pojasni, da naj bi bil Fukara sam Miljenko Jergović! Ker pa je ta povsem "naš", mora biti Aralica pravi pizdun! Ampak Aralica je vendar akademik, član HAZU, predvsem pa se ponaša s korektno disidentsko in politično zgodovino (Maspok pa to), s prvim romanom o "Bleiburgu" (tako Hrvati imenujejo Rog), Četverored (čeprav naj bi bil roman zanič, nevreden Velike teme), po katerem so posneli tale film, pa je jasno pokazal, da je "naš". Ampak vrnimo se k Ferićevi recenziji - objavljena je v Nacionalu, časopisu medijskega tajkuna Pukanića, ki že zaradi tega dejstva ne more biti "naš". Sploh pa po sramotni epizodi, ko se je zmenil s policijo, da je medijem na očeh v norišnico odpeljala njegovo ženo (hotela se je ločiti in pobrati polovico bogastva). Čeprav je naslednji dan Pukanić, da bi se opral, insceniral(?) atentat nase (podnevi, na Ilici!) - ta gotovo ni "naš". Skratka, prava kolobocija, kjer ni nič več jasno.

Instinkt pa mi pravi tako: Fukara je zanič knjiga; če se moram že odločiti, pa je Jergović gotovo "naš", za Aralico pa bi prej rekel, da je "njihov".

Bi bil pa hvaležen, če me na to temo kdo razsvetli :))

.

Otvorena pisma Predraga Matvejevića je zbirka, ja, odprtih pisem. Otvorena pisma so zlata vreden dokument o burnih 80-tih (in malo širše). O času propadanja komunizma, o času prebujanja zavesti o človekovih pravicah, svobodni volji, pa o zametkih nacionalizmov, ki so kulminirali v Yugo-vojne. To je dokument o času "enoumja" (kot danes radi poenostavljajo mnogi), ki pa je v resnici, od blizu, bilo ravno nasprotno od tega.

Matvejević pa idealističnega don-kihotstva ni prakticiral le po Yugi, ampak vehementno po vsej Evropi. Pisal je vsem, od Poncija do Pilata; in o vseh - niste še slišali za disidenta, za katerega se ne bi zavzel v odprtem pismu. Čeprav nekaterih v resnici ni nikoli poslal in so bila prvič objavljena v nekakšnem samizdatu 85-ga v Beogradu (bral sem kasnejši trdo vezan ponatis).

Matvejevič ni bil outsider, prej funkcionar - svojih funkcij pa ni zlorabljal za izgovor za pasivnost in udinjanje režimu (kot stvari žal nekateri predpisujejo pri nas danes, bohpomagi), ampak ravno obratno, kot piedestal, s katerega se sliši dlje. Ena funkcij, na katere je bil delegiran, je vplivno funkcionarstvo v mednarodnem PEN-u.

Še zanimivost: iz prej omenjenih Mandičevih kolumen je razvidno, da Matvejevića naravnost sovraži :))

.

Istočni epistolar istega avtorja se ponaša s konsistentnejšo zgradbo, čeprav gre spet za nekakšno zbirko odprtih pisem. "Poslana" so pokojnemu očetu, Rusu (Predraga z bosansko Hrvatico zasnujeta v Mostarju), iz Rusije.

Gre za izjemen potopis - po poteh razblinjanja idealov. V SZ odhaja s polno glavo idealističnih zgodb, ovitih v strašno spoštovanje očetovega spomina - ki pa se ob stiku z realnim okoljem sesuvajo kot hiša iz kart. Ne gre le za kraje, gre za koncepte, ideje in usode ljudi.

Res lepa knjiga. Je pa res, da je Matvejević najbolj zaslovel z neko drugo, katere naslov zveni v podobnem ritmu, Mediteranski brevijar. Na pamet toplo priporočam tudi to.

.

Lahko noč.

DVA / die ZWEI

Sinoči je bila v zamejskem Beljaku (Villach) otvoritev razstave,
ki me je okupirala večino poletja.
Spomladi sva z ženo v taistem Beljaku na povabilo podjetne zamejske galeristke Šikoronje sodelovala na veliki skupinski razstavi GEMMAKUN?TSCHAUN.
Od 278 umetnikov jih je v KUNSTHAUSSUDHAUS, v opuščenih prostorih mestne pivovarne, razstavljalo kar 124.
.
Moje slike so se jim najbrž dopadle, saj so me takoj povabili k samostojnejšemu nastopu. Prostor, ki ga je spomladi zapolnilo 124 avtorjev, sva tokrat imela na razpolago dva. Najavili so nekako takole:
.
DVA / DIE ZWEI letos v znamenju kontrasta
Galerija KUNSTHAUSSUDHAUS v prostorih stare beljaške pivovarne
je leta 2007 začela čezmejni projekt DVA / DIE ZWEI, kjer vsako leto predstavi umetnika iz Avstrije in Slovenije. Lani sta razstavljala znana mojstra Giselbert Hoke in Janez Bernik.
Letos pa se bosta predstavila Hans Staudacher in Peter Štrovs.
Razstava je v znamenju nasprotij dveh navidez popolnoma različnih avtorskih poetik in umetniških svetov, ki pa ju druži „zvestoba čopiču“.
Hans Staudacher, danes je star 85 let, velja za najpomembnejšega avstrijskega slikarja informela in tašizma. Kljub slavi ostaja liričen in ekspresiven, upornik in outsider.
Ljubljančan Peter Štrovs je ravno 50 let mlajši. Postmodernističen, post-medijski umetnik, kritičen, političen, „cinični realist“. Predvsem pa - klasičen slikar.
.
Razstava je pravzaprav dvojna retrospektiva - Gospod Staudacher je dobavil kakih 100 slik v razponu 30 let, sam pa sem jih z muko priskrbel 50, v razponu 10 let, kolikor časa jih pač produciram. Za postavitev pa so poskrbeli organizatorji, tako da sva rezultat avtorja videla tik pred otvoritvijo. Obesili so kaki 2/3 materiala, seveda v razmerju 60/40 v prid starejšemu mojstru. In se nama obema dopade.
.
To je bil velik dogodek. Res pa je, da so ga slovenski mediji letos popolnoma prezrli, čeprav so bili obveščeni. Morda se bo pa le tudi kdo "od spodaj" opogumil pokukati skozi karavanški tunel in objavil uničujočo kritiko - časa je še skoraj ves mesec :))
.
Prišlo je kakih 300 - 500 ljudi, med njimi beljaški župan, samo nagovori so trajali 40 minut, muzikanti pa so špilali najprej zunaj četrt, notri pa še 4 ure. Z gospodom Staudacherjem pa sva se takole nastavljala z obveznim sponzorskim pivom:

Tule pa je par posnetkov, ki bodo mogoče pokazali vzdušje mešane postavitve slik v slikovitem ambientu. Galerija je pravi labirint v 4 etažah. In meni ta prostor sede precej bolj, kot kako sterilno razstavišče.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

No, vabljeni! Do 10.10.

(Dienstag bis Freitag 11.00 bis 18.30, Samstag und Sonntag 10.00 bis 15.00 Uhr).

Aja, jaz imam vse slike sicer objavljene tule, se pa tja pride seveda tudi s klikom na slikco na vrhu desnega stolpca, tik pod naslovnim benerjem, ampak ljudje to izjemno težko ugotovijo :))

Lahko noč.

Sipa

Sipa (Sepia officinalis) je za jest precej bolj plebejska, bolj "gmajn", kot ligenj, kalamar. Je pa zato za pogledat neskončno bolj aristokratska.

.

Sipa je, če jo primerjamo z lignjem, tolsta, čokata, samotarska žival. Zgrajena je okrog konkretne, masivne kosti, za razliko od tistega kalamarovega celuloida. Predvsem pa je to ena simpatična, inteligentna, zvedava žival.

.

Slovi po izredno razvitih očeh, primerljivih s tistimi vretenčarjev, ki na drevesu življenja vedrijo precej nadstropij nad sipo, pa po vrhunski sposobnosti mimikrije, po izjemni sposobnosti manevriranja, po dimni zavesi in po papagajskem kljunu med lovkami.

.

S fotografij je lepo razvidno, kako vrag lepo posnema barvno shemo okolja. Na drugi sliki pa vidita, da se zna sipa obilno posuti s pepelom (no, s peskom) in da se zna po potrebi tudi zelo dobro naježiti.

.

Sipi na tretji in četrti sliki sta mi z izvirno gestikulacijo menda skušali nekaj dopovedati. "Hočeš šopek rož?", ali "Izplavaj, pritepenec!", ali pa samo gostilniško: "Auf bix!", kdo bi vedel...

.

.

Lahko noč.

Leščur

Pa dajmo spet nekaj izpod vode, ker se je ravno začel september.

Leščur (Pinna nobilis) je tista velika školjka, ki jo v Strunjanu meter globoko lahko najde vsak otrok. Jaz sem se za potapljača pilil ravno tam, po dva poletna meseca od 6. leta do konca osnovne šole. Pulili smo jih ko nori, dokler nas zaradi preobilja ponudbe ni doletelo pomanjkanje zanimanja in smo se sistematično lotili tistih polžev z rdečim poklopcem, ki se jih je baje uporabljalo, smo nekje slišali, celo za nakit. Dokler nas ni prijelo kaj drugega...

Takrat je bilo zabavno, ampak šele kasneje sem se zavedel, kako malo zagnanih otrok je potrebno, da dejansko vplivajo na krhek podvodni ekosistem.

Baje leščurji izumirajo.

.

Tu imata zdaj par leščurjev, posnetih spomladi okoli JZ Istre, do 8m globoko. Naletel sem na cela polja orjaških primerkov, vmes pa je tudi dovolj mladega zaroda, da se zdi, da prav nič ne izumirajo. Na prvi pogled jih je povsod precej več kot pred 10 leti. No, in marsikje precej manj kot pred 25 leti, to je še bolj res.

.

Leščurje v resnici, mnogo bolj kot zagnani otroci, ogroža izumiranje podvodnih travnikov. Trava se povsod redči kot moji lasje, predvsem pa izumira tista bogata, široka in visoka sorta morske trave, pozidonija. V Slovenskem morju je že prej praktično ni bilo, zdaj pa izginja tudi južneje. Vsa trava, ki jo vidita okoli teh leščurjev, je tiste druge, zanikrne sorte (Cymodocea nodosa). In se močno redči.

.

Da se zdi, da je leščurjev spet veliko, je posledica preprostega dejstva, da izginja travna koprena, v kateri so skrito vedrili skozi evolucijo. In malo je bolj žalostnih prizorov, kot polje trofejnih leščurjev, še živih, ki raste iz gole mivke, obsojeno na žalostno smrt. Tega se vidi veliko preveč.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nadaljujmo bolj veselo: leščur lahko zrase skoraj do metra, na peščenem dnu krasno funkcionira kot trdna opora pritepencem tipa ostrige, polži, mahovnjaki, črvi cevkarji in alge, seveda pa ne smemo pozabiti na čisto male rakovice (Pinnotheres pinnotheres), s katerimi živi v simbiozi. Po ena ali dve imata na razpolago, enako kot leščurjevo mesovje, notranjost njegove lupine. Naj omenim še to, da je leščur sposoben izdelovati bisere. Navadno so rjave barve in predvsem kapljastih oblik. Moj rekord je, da sem nekoč v leščurju, ki sem ga izpulil (izjemoma s flašo) 37 m globoko v Murterskem morju, našel 22 dovolj lepih biserov.

.

.

.

.
Na koncu pa se posvetimo še leščurskemu mesovju. Ja, leščurji so dobri za jest. Sluzasto meso in mišico vzameš ven, opereš v morju in narežeš na velike kose. Osušiš in povaljaš v mokici ter ga zalučaš na vroče olivno olje, da se malo popeče. Začimbe niso potrebne. Tako pripravljeno meso je rahlo pikantnega okusa, zazna se subtilen priokus po papriki.
Seveda pa jed ni tako dobra, da bi bilo zaradi nje vredno ubiti prekrasno školjko. Lahko noč.

Gužva

Zadnje čase imam toliko dela, da za pisanje izjemno lucidnih komentarjev o aktualni predvolilni problematiki enostavno nimam časa. (Kaj šele o 8 knjigah, ki so padle že pred 2 tedni.) Pa bi rad in bom kmalu kaj napisal.
Za začetek pa bom vrgel na blog nekaj podvodnih fotografij, da se prekine neilustrirano besedilo.
.
Skratka - poletje sem žrtvoval za slikarstvo.
17. septembra bo otvoritev moje do zdaj daleč najpomembnejše razstave.
V v galerijo spremenjeni stavbi stare mestne pivovarne v Beljaku, KUNSTHAUSSUDHAUS, so lani začeli čezmejni projekt DIE ZWEI - vsako leto bodo hkrati predstavili enega avstrijskega in enega slovenskega avtorja. Ampak začeli so z velikimi imeni. Lani nas je zastopal sam Veliki Janez Bernik! Meni pa so za "partnerja" dodelili slavnega 85 letnega informelovca Hansa Staudacherja.

Tu imata dokaz, da se je lani pod žaromete prišel sončit celo Haider osebno! :))
.
No, jaz delam počasi in 50 - 60 velikih slik, kolikor bi jih radi, pomeni zame 10 letno retrospektivo. Prvič bom skupaj prikazal praktično vse od tu, pa Kvadrate in precej Prerezov, zraven pa bom najbrž vrgel še Pesnike in nekaj ovc, če bom našel čas dokončati serijo parafraz vojnih slik po nagrajencih World Press Photo (v slogu "A93"). Uspel sem si sposoditi tudi nekaj prodanih slik, ki bi jih rad pokazal. Tik pred koncem pa imam še 3 velike slike, bomo videli, če mi bo uspelo...
.
Pravkar pa rihtam seznam slik za zavarovanje in vmes razmišljam, ali sem revež ali pa niti ne, in tudi, ali bi bilo smotrno s polnim kombijem inscenirati karambol s požarom in se za nedoločen čas preseliti na Tajsko :))

Olimpio-/ "PENZIONIKI"

Vidim da je nek skromni Brežičan posebej dobro vrgel kladivo in kot prvi državljan samostojne Slovenije dobil zlato olimpijsko medaljo v atletiki. Svaka čast!
.
Potem pa gledam včeraj dnevnik POP TV, kjer ga imajo v studiu in se malo pogovarjajo.
Pa pojamra, da je za medaljo iz enega naslova dobil 30.000 ojrov, Italija (ki ima tridesetkrat več davkoplačevalcev) pa da iz podobnega naslova daje po 4x toliko. O tem, koliko športnikov v olimpijskih finalih svoj trud izračunava iz obljubljenih državnih nagrad, tu nima smisla razpravljati. Niti o tem, ali mora manjša država (čeprav obljubljen denar prav nič ne vpliva dejanski rezultat, razen morda v primeru, ko država "kupi" uveljavljenega šampiona) deliti milionske zneske, velike države (kjer je v reprezentanco nekajdesetkrat težje priti), pa naj delijo drobiž - ali je bolje ravno obratno. Posvetimo se tule izključno "upokojenski problematiki".
.
Mladenič olimpionik je namreč nato odločno, skoraj nestrpno in na način, kot da mu to pripada, oziroma skoraj na način, kot da so mu nekaj, kar mu pripada, vzeli, spregovoril o tem, kaj da mu pripada.
Omenjal je športnike na splošno, ki se "upokojijo" prej, in posebej športnike z vrhunskimi rezultati (do 8. mesta na OI), za katere bi morala država bolje poskrbeti:
.

"Hočem penzijo v višini dveh povprečnih bruto plač, od 35. leta starosti.

To mi pripada."

.
Glede na to, da je bila izjava v studiu iste TV hiše, ki se ponaša s številnimi uspehi na temo socialne demagogije na področju pokojnin, se mi je zdelo čudno, da sta cenjena novinarja zahtevo sprejela mirno, z odobravanjem in predvsem brez kakršnihkoli podvprašanj.
No bom pa jaz.
.
1.

Torej - zdrav fant v najboljših letih, ki lahko vrže kladivo 82 metrov, ni za v penzijo.

Če je profesionalni športnik za kariero delno žrtvoval šolo, ali pa če ravno za doktorat tudi sicer ni bil - še ne pomeni, da si po 35. letu ne bi mogel najti dela. Ne silim ga v Revoz (vzamejo vsakega) - naj s prihranki odpre gostilno ali začne kak drug biznis. Če že nikakor noče svojega znanja in izkušenj (ki jih je v največji meri financirala ravno ta "nehvaležna" država), deliti z mladim rodom in služiti kot učitelj telovadbe, kondicijski ali specifični kladivometalski trener, pa seveda športni funkcionar. Ali če denimo nikakor noče odpreti zasebne kladivometalske šole, kot delajo številni "upokojeni" športniki, od tenisačev do atletov.

Predvsem pa naj meče tisto svoje kladivo vsaj še do Londona, zdaj pa naj, dokler je še posebej "hot", posname čimveč reklam in sklene čimveč sponzorskih pogodb itd.

.
2.

V tej državi imajo v zvezi s penzijami ljudje vedno bolj nerazčiščene pojme.

Pokojninsko (in invalidsko) zavarovanje je ZAVAROVANJE. Za čas, ko človek ne more več delati - zaradi starosti ali zdravstvenih težav. Kot pri vsakem zavarovanju (čeprav je državni pok. sistem specifičen zaradi prisilne udeležbe in socialnih korektivov) - je renta odvisna od prispevkov. Izplačilo pa se da uveljavljati, ko napoči škodni primer (starost...). Če denimo nekomu, ki hišo zavaruje proti požaru, ta ne zgori - mu zavarovalnica na tem planetu ne izplača odškodnine.

Naš olimpionik, ki ga nihče od davkoplačevalcev ni posebej silil, naj v njihovem imenu meče kladivo, pa trdi, da mu iz žepov davkoplačevalcev (iz proračuna ali pa iz prispevkov, ki jih od plač ljudem trga ZPIZ) - pripada renta, primerljiva s poslansko plačo. Od 35. leta do smrti. Če bo po tem kaj delal ali ne.

Glede na to, da je povsem jasno, da se naš olimpionik za zahtevano rento ni posebej zavaroval, se meni nekako zdi, da mu ne pripada. Če bi, glede na znano specifiko kuglometalske športne kariere, sam odgovorno sklenil zavarovanje na prostem trgu, tu ne bi bilo nobenega problema. Še šivilja plačuje prispevke za penzijo 30 let in ji potem (10 - 15 let?) pripada borna renta - zakaj bi mlademu, zdravemu (in relativno premožnemu) olimpioniku ogromno rento plačeval "jaz"?

Če so športne kariere bolj koncentrirane in lahko v kratkem času prinesejo ogromno denarja - si naj pač kuglometalci, če si to lahko privoščijo, 10 let na mesec plačujejo 5.000 ojrov zavarovanja, pa bodo mogoče pri 35 res dobili dosmrtno rento v višini "dveh povprečnih bruto plač". Ali pa naj pač investirajo v nepremičnine, delnice in zlato, ali pa denar spičijo za luksuz - njihova stvar.

.
3.

Če kani naš olimpionik po 35. živeti še 50 let in zahteva 3.000 ojrov neto na mesec, nas bo stal, poleg nagrade 30.000 ojrov, ki jo je dobil z nekega naslova, še 1.800.000 ojrov. Skoraj 2 milijona.

Glede na to, da izkušena novinarja v studiu POP TV ob taki zahtevi nista niti trznila, bi jaz tule predlagal, da stvar popravijo tako, da zahtevajo od sodelujočih na predvolilnih soočenjih, da se o omenjeni stvari izrečejo. Naj začnejo z Ehjavcem in nadaljujejo po spisku.

.

Kaj pa vidva mislita?

Ugor

Pa dajmo spet nekaj podvodnega, ker je še vedno poletje.

Ugor (conger conger) je velika kačasta riba brez lusk, ki živi po luknjah. Če človek po luknjah stika sistematično, slej ko prej kakega najde. Sam sem jih že precej pobil (nekaj jih je tule) in pojedel, zadnje čase pa se zadovoljim s fotografijami (s takimi nisem bil zadovoljen). Takole izgleda ugor na svojem domu.

Lahko noč.

Padli sta še dve

Grem zadnjič v trgovino kupit kruh in mleko znamke Badžet, pa na stalaži Žepne knjige pred blagajno najdem dva zanimiva kosa, tudi "badžet".

Nazadnje sta torej padli Veliki pok in Tkanina vesolja.

.

Veliki pok Simona Singha (450 strani) nosi podnaslov Najpomembnejše znanstveno odkritje vseh časov. Zgradba spominja na slog slovenskega fizika Strnada, ki zgodovino fizike na poljuden način predstavlja skozi zanimive življenjepise. Singh pa tole knjigo zelo lepo ilustrira tudi z razlago, kako bi rekel, znanstvene metode. Tekmujoči teoriji vsakokrat enostavno in pregledno ovrednoti skozi znanje, ki je bilo dostopno v danem trenutku. Ko so stvari predstavljene tako, nima nikakršnega smisla iskati najzaslužnejšega genija - bili so časi, ko je bilo treba biti, da bi uradni pogled na svet premaknil za ped, nekajkrat gajstnejši, kot kdaj drugič za dva metra.

Iz vsebine naj omenim še belgijskega fizika Lemaitreja, ki je veliki pok napovedal pred drugimi. Tip je posebej zanimiv zato, ker je vse življenje vzporedno predano fural karieri res vrhunskega fizika - in župnika. Jaz sem bil, izgleda, tako levo indoktriniran, da sem do sedaj mislil, da to skupaj ne gre.

Napisano je zelo preprosto, za široke ljudske množice - knjigo se da prebrati (in razumeti) hitro, v prvo. Zelo priporočam!

.

Tkanina vesolja Briana Greena (630 strani) nosi podnaslov Prostor, čas in tekstura resničnosti. Knjiga se pravzaprav začne tam, kjer se prejšnja konča. Je pa tako - kljub temu se da kaki 2/3 prebrati hitro in kolikor toliko razumeti. Proti koncu pa je podobno, kot sem napisal že pri komentarju Čudovitega vesolja.

Iz vsebine bi rad posebej opozoril na teorijo, po kateri je "vesolje", se pravi tisto, kar je počilo v velikem poku, najprej merilo kar kakih 10 na -26 cm, tehtalo pa pičlih 12 kilogramov. Odgovora na to, od kod se je vzela ta 12 kilska pikica, niti ta teorija ne da, je pa ta stvar tako velika in tako lahka, da se jo da pravzaprav tudi zanemariti. Vsaj v primerjavi z nečim neskončno majhnim in hkrati neskončno težkim, a ne, kakor bi si človek izgled "izvora" intuitivno predstavljal.

Evo, 12 kil pa si lahko celo konkretno predstavljam. Mislim celo, da sem v letošnji pomladno-poletni sezoni nabral vsega skupaj ravno tam okoli 12 kg gob :))

Bralca pa naj opozorim še na napakico, ki sem jo slučajno opazil - besedilo ob skici kvantnega izničevalca z zapoznelo izbiro (7.5 b, stran 238) namesto pretvornik R vseskozi omenja pretvornik D, kar lahko bralca zavede. Najbrž lapsus.

Greene je vrhunski stilist - njegov slog je sočen, podkrepljen z duhovitimi primerami, in res pozorno popreproščen, da se bralec ne ustraši. So pa zato ob koncu priložene obsežne opombe s sklicevanjem na real-life članke, kjer je razlaga zahtevnejša.

Ma - po moje bi to moral vsak prebrati.

.

Lahko noč.

Stik z zdravstvom

Za mano sta grozna dva dneva. Bil sem v stiku s slovenskim zdravstvom.

Naj kar takoj povem, da se je na srečo (samo od sebe) dobro končalo. In da se nameravam stiku z notoričnim slovenskim sodstvom odreči - tožil ne bom.

Zdaj pa k stvari.

.

V torek sva z ženo prvič res hudo padla na izpitu starševstva. Med previjanjem je fantek, danes ima dobro leto in mesec, odprl škatlico za nakit in pojedel en uhan. Panika!... ga je res pojedel ali se je le izgubil... vse sva preiskala, pa nič...

To je za pojest res grozen uhan. Iz medicinskega jekla, masivna kroglica kakih 8mm premera in kavelj. Grozen kavelj, ki se zatakne skozi uho.

Ampak fantek je vesel, živahen in nič ne kaže, da bi mu uspelo uhan pojesti. Jaz sicer takrat nisem bil zraven, ampak resnično nisem verjel, da bi ga lahko pojedel - najbrž ga sploh ni bilo v škatlici, se bo že našel... Žena je klicala pediatra in takoj smo se, za vsak slučaj, odpravili na urgenco.

O groznih občutkih krivde in poraza, da sva naredila tako idiotsko napako, pred kakršnimi seveda opozarjajo na prav vsakem izdelku, igrački, šolah za starše, vseh knjigah... nima smisla govoriti. Pred tem ne bežim in priznam. Ni hujšega, kot da zaradi neumne napake - spraviš povsem zdravega dojenčka v bolnico. Ampak vseeno bi rad, če se že zgodi, posvaril pred stikom s slovenskim zdravstvom. Tule je:

.

Zgodilo se je ob pol enajstih. Na urgenci UKC smo bili ob pol dvanajstih. Formalnosti, od enih vrat do drugih... in znašli smo se na oddelku otroške kirurgije. Formalnosti, fantka pregledajo (zdrav, poleg tega izrazito živahen in dobre volje), obrazci... Torej, sam pravzaprav nisem bil niti 10% prepričan, da je sinek tisti uhan sploh pojedel. Enak vtis pa je izrazito dajalo tudi osebje. Žena je bila prepričana 90%, fantek pa je menda razmišljal o čisto drugih zadevah... Ampak jasno je, da je treba zelo hitro ugotoviti, kaj je s tem.

Zdaj ne bom podrobno opisoval neznosno zanikrne organizacije dela, praznih hodnikov, neverjetno sovražno nastrojenih tetic za pulti (posebej ena, ki je, medtem ko smo v prazno čakali 40 minut, na računalniku gledala "strokovno gradivo" z naslovom Najcenejše počitnice in vmes jedla krekerje), pa tete v beli opravi, ki je vsake pol ure skočila na hodnik in ponižujoče ozmerjala in celemu svetu glasno razlagala podrobnosti o intimnih zadevah enega od dveh čakajočih na rentgen... Dovolj naj bo dejstvo, da smo prvi rentgenski posnetek malega dobili po dveh urah!

.

Glavno mesto države. Univerzitetni klinični center, najboljša bolnica daleč naokoli sploh. Urgenca, ponavljam - URGENCA. Kjer se posluje urgentno? Ne 3 ponoči, prišli smo na delovnik, sredi belega dne, ob pol dvanajstih. Ne, bolnica ni bila zasedena s tisoči zlomov zaradi poledice, ni imela opravka z žrtvami vlakovne ali letalske nesreče, tudi potresa 9. stopnje ni bilo. Še več, oddelki, po katerih so nas pošiljali, so bili izrazito prazni pacientov (in izrazito polni osebja, karkoli je že pač počelo). In pri vsem skupaj ni šlo za ne vem kako komplicirano diagnostično metodo, ampak za navaden rentgenski posnetek.

Ki je bil grozljivo nazoren. Uhan s kavljem. V želodčku. Ne bom opisoval, kako sva se počutila starša, ampak osebje se je izrazito zresnilo in nenadoma je - vse steklo hitreje.

.

Od prve rentgenske slike do trenutka, ko so sina odpeljali v operacijsko sobo, je minila še ena ura. Ura se je vlekla, a nova zdravnica je zatrjevala, da je stvar lahko v želodčku 8 ur in da se itak nikamor ne mudi. Fantku so tudi vzeli kri iz nogice in prstka ter mu v desni nart vstavili "kanal" za infuzijo. Ta ura je razumljiva - zbrati so morali ekipo - predvsem anastezista in pa ljudi, ki znajo voditi poseben kateter s kamero in kleščicami.

Našli niso nič. Uhana ni bilo več niti v želodčku, niti v dvanajstniku.

.

In med tem ko čaka, da iz operacijske sobe pripeljejo njegovega (sicer povsem zdravega) otroka, človek razmišlja. Zakaj ga je bilo treba uspavati in s tistim orodjem šariti po njem - zaman? Ali se ne bi dalo organizirati slikanja tik pred operacijo? In predvsem, glede na to, da je neizpodbitno, da je bil uhan v želodčku še ob pol dveh, ali se ne bi dalo vsega skupaj opraviti do takrat? V tem primeru bi uhan izvlekli s katetrom skozi usta - in skrbi bi bilo konec. Če bi od našega prihoda, do preproste rentgenske slike - minila ura ali ura in pol, namesto dveh. Ali če bi kako drugače ugotovili, ali je uhan sploh pojedel. Denimo z detektorjem kovine, kaj jaz vem. Ampak takoj, a ne.

Med tem ko čaka, človek razmišlja, kako bo grozljivi jekleni uhan s tisto špičasto kljuko - prišel skozi tista tanka črevca. Ne da bi se, denimo, zataknil v ožini med tankim in debelim črevesom. Ali bo - samo zato, ker je trajalo več kot dve uri, da so diagnosticirali, da je fantek v resnici pojedel uhan - potrebna prava, krvava, grda operacija? Ga bodo še enkrat uspavali, mu prerezali trebušček, mu iz vrečk dajali tujo kri, iskali, pa potem šivali... in bo, če bo šlo vse po sreči, ostala le grda brazgotina za vse življenje? Človek tako in podobno razmišlja, ko skozi vrata končno pripeljejo otroka. Na palici infuzija, majhno telesce pokrito z rjuho, še vedno nezavesten, hrope. Stokajoče, hropeče diha, nezavesten. Odpeljejo ga v sobo, na nožni palec mu priklopijo kabel aparata, ki kaže srčni utrip. In potem čakaš da se zbudi. Otrok, ki ti pomeni največ na svetu, in ki je bil pred par urami povsem zdrav in še pred uro razigran...

.

Popoldne ga še enkrat slikajo. Nedolžnega dojenčka že drugič obsevajo s tisto radioaktivnostjo v spodnjem delu trebuha. Uhan je nekje ob vrhu medenice. Zdravniki ocenijo, da lahko fantek spet začne jesti. Da bo ostal v bolnici, dokler uhana ne pokaka. To je, če bi šlo vse po sreči. Zdravnica tolaži, češ da so videli otroke brez problema prebaviti velike odprte varnostne sponke. Čakam samo še to, da me začnejo tolažiti, kak užitek je srati žiletke...

.

Sineku so za večerjo prinesli čokolino v šalci za čaj. In zraven veliko, res veliko žlico. Pa vprašava, če majo kako manjšo žlico, ker mali česa takega še videl ni, kaj šele, da bi lahko s tem jedel. Pa pravi, da nimajo, da imajo le čajno kuhinjo in ta čokolino, kuhinja da zdaj več ne dela. Pa vprašam, če imajo v čajni kuhinji slučajno tudi čajno žličko. Pogleda me, kot bi padel z Lune, češ jasno da ne. No, fantek je lačen in vseeno vse poje.

.

Potem je bila noč. Dežurala je žena. Bolje da ne opisujem, kako klavrne su tiste luknje na pediatričnem oddelku UKC, kjer so poleg treh železnih kletk (posteljic) le še trije stoli. Rekla je, naj ji prinesem spalno vrečo in je tako prespala na tleh. Ne, nobenih žimnic in armafleksov nimajo. Sestra pove, da starši pač prespijo na stolih ali na tleh, če hočejo ravno ležati, da pa seveda lahko grejo itak spat tudi domov...

.

Zjutraj ob 8h dojenčka še tretjič slikajo. Uhan s kavljen se zdi na čisto istem mestu.

In čakamo. Prinesel sem mu njegovo posodico, žličko, žemljice in tiste cverge, ki jih je navajen jesti za zajtrk. Preden dobro poje, sestra prinese kosilo. Veliko, odraslo porcijo v velikih, standardnih posodah s pokrovi. Poje še malo pireja in špinače. Pa prej in potem razgraja, se špila, vpije tisti dve besedi, ki ju že zna (papu, mama, pa-pa, beee, teta, ata, auto, hovhov, tutu...) in je sploh ves zdrav, vesel in navit. Ker si je ponoči seveda iz nogice izpulil tisti "kanal", ni več na kablu in se hoče veliko "sprehajati" in se da veliko nositi naokoli... Zakaj mora biti ta nedolžen, zdrav otrok v bolnici...?

Zasijemo pri vsakem prdku in čakamo. Čakamo na kakec. Najprej nič.

Ob treh popoldne pa žena telefonira, da smo zmagali :))

.

Seveda smo zdaj vsi neizmerno srečni. Ne morem pa se znebiti občutka, da nekaj hudo šepa v organizaciji našega zdravstva. Če je tako v ljubljanskem Kliničnem centru sredi delovnega dne - kako je potem sredi noči sredi zime sredi Haloz?

.

Lahko noč.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Vas in Gospod iz San Francisca, Mali hudobec, Jaz, Edička, Porno, Ruta Tannenbaum, Buick Riviera, Dvorci iz orehovine, Smrt deklice z vžigalicami in otroci Patrasa, v tem vrstnem redu.

.

Vas / Gospod iz San Francisca Ivana Bunina. Prvi roman opisuje živahno zahojeno rusko zakotje, drugi pa je krajša zgodba o tem, kako si ruski bogataš končno privošči počitnice na Capriju, kjer pa ga fršlok in umre, to je vse. Bunin je sicer kritičen komentator življenja v carski Rusiji, ker pa v njegovih delih manjka nauk oziroma odrešitev v obliki klica po revoluciji, kot ga je nudil kak Gorki, ga v socrealizmu niso ravno častili. Če vaju ravno ne zanima ruski predrevolucijski kritični realizem, vama knjige seveda ni treba prebrati.

.

Mali hudobec Fjodora Sologuba je dovolj zabavna zgodba o nekem na vseh nivojih posebej pokvarjenem učitelju. Ampak - če vaju ravno posebej ne zanimajo zametki ruskega predrevolucijskega literarnega simbolizma, vama knjige seveda ni treba prebrati.

.

Jaz, Edička Eduarda Limonova pa je, nasprotno, nujno prebrati! Roman je izjemna prvoosebna pripoved ruskega emigranta, ki vedri na Manhattanu sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja. Ampak - gre za specifičnega emigranta. Limonov je natanko tisti Rus, ki je, sredi najhujše hladne vojne, v reviji Time objavil nekakšen manifest proti samemu Solženicinu (saj vesta - bog i batina ruske emigracije). Limonov je popoln anarhist. Nikogar ne jebe 5 posto. Še bolj živo, kot sovraži komunistično SZ, sovraži kapitalizem, v katerega svetovnem jedru, na Manhattanu, pobira welfare (Limonov noče delati). Ampak čeprav je marsikaj, kar verjame in počne, na prvo žogo popolnoma iracionalno, ali pa vsaj destruktivno - se bralec z Edičko lahko identificira (no, to je le pretirano - lahko pade v fabulo). Sploh jaz, ki sem se "naučil brati" ob Bukowskem. Limonov v tej knjigi parira samemu Bukowskemu, marsikje pa ga celo prekosi. Delati ni maral niti Bukowski, a je preizkusil na desetine služb; Limonov, pač rus, Bukowskega prekaša celo pri pitju (!); "prekaša" ga celo v fuku - Bukowski se resda sprehodi skozi stare in mlade, lepe in grde, suhe in debele - Limonov pa gre onkraj in testira tudi črne moške klošarje; še najtežje pa priznam, ker s piedestala mečem mladostnega vzornika - da Bukowskega prekaša tudi v opisih, kako bi rekel - Življenja in Ljubezni. Resnično, če znaš Edičko pravilno brati, te med vrsticami, podobno kot bri Bukowskem, subtilno zadaneta resnici Življenja in Ljubezni. Evo, svoje navdušenje sem potenciral do patetike.

Zdaj pa pride na vrsto totalen antiklimax:

Limonov ni nobena ovčica. Človek je dejansko zajeban do fundamenta. In čeprav je razumljivo, da prvoosebni protagonist tako iskrenega romana ne more črpati od drugod kot iz avtorja, realnega človeka - je kontekst knjige nekaj drugega, kot kontekst resničnega življenja. Če lahko povsem iskreno, vulgarno podano biografsko avtorsko izpoved, v romanu spoštujem in zgodbo vrednotim po tem, koliko je konsistentna sama v sebi in kako dobro je podana - pa se ne morem izogniti temu, da ne bi avtorjeve resnične osebe vrednotil skozi splošne moralne kategorije. Najprej pa si oglejta, obvezno, tale video:

Oseba Limonov na obisku pri Karadžiću z mitraljezom strelja na Sarajevo

Torej: ali sem po tem dolžan pisatelja Limonova, ki so ga na zahodu po Edički slavili kot novega Kundero, zavreči? Ali si dolgujem moralnega mačka, če vama upam zatrditi, da je Jaz, Edička ena boljših knjig sploh? No, o tem bi vsekakor rad razpravljal s komentatorjema.

.

Porno Irvina Welsha je nekakšno nadaljevanje kutnega Trainspottinga - iste osebe, 10 let kasneje. Trainspotting sem si pred leti, pol leta preden je prišel sem, ogledal nekontaminiranega s podnapisi v nekem multipleksu v Belfastu. Film učinkuje, kot bi te povozil brzovlak - kar poleg tega, da je glasba, s katero je bil podložen, postala enako kultna kot soundtrack Tarantinovega Šunda, itak vesta. Podoben brzovlak je tudi ta knjiga - 550 strani nepreglednega brbotanja vulgarizmov, kurbarije, drogiranja, pretepov, podjebavanja, računov brez krčmarja, življenjskih radosti in življenskih resnic.

Zahtevnega prevajanja se je lotil tisti Skubic, ki je pred nedavnim napisal Fužinski blues (opis morda leži kje v razdelku "o knjigah", morda pa tudi ne), katerega bistveni presežek seveda ni vsebina, ampak implementacija vseh kategorij stiliziranih "čefurskih slengov" v slovenski pravopis. Knjižna slovenščina se z živo besedo že tako ne mara - še bolj okorno, kljub Skubičevi inteligentni virtuoznosti, pa je izpadel tisti knjižni spomenik fužinski besedi. Podobno pripombico imam pri tem prevajalskem podvigu epskih razsežnosti - kljub vsemu trudu, vloženemu v subtilen razvoj karakterjev junakov škotskega podzemlja, ki naj se manifestira skozi slovenjenje specifičnih slengov - se mi poslovenjeni Porno zdi še en dokaz, da je neprevedljivost tovrstnih govoric knjižni slovenščini imanentna.

Knjige ne odsvetujem, priporočam pa hitro branje - recimo največ pol dneva.

.

Ruta Tannenbaum Miljenka Jergovića je prelep roman o zagrebški Shirley Temple, čudežni judovski punčki, o času pred in med NDH, in zgodovinska čitanka določenega obdobja (in območja) balkanskega kotla. Kmalu po tem, ko sem knjigo prijel v roke, sem se zavedel, da sem naletel na dragocenost. Da sem "odkril" Avtorja, Pisatelja, Genija. Z veliko začetnico. Pretresljivo dobra knjiga.

.

Buick Riviera istega avtorja je drobnejši, a spet, tokrat na drug način, Velik roman. Ogrodje tvori Bosanec v Ameriki, vojni emigrant. Ki si smisel eksistence na novo zgradi okoli stare ameriške kripe, ki žre 22 litrov. Ki se najde v tem avtu. Biuck Riviera je simbol njegovega bistva. S fetišiziranjem zunanje manifestacije tistega, v kar je uspel sestaviti razvaline svoje osebnosti, nekako ohranja ostanke življenjskega smisla. In bejba mu teži, ker kripa crkuje in žre 22 litrov!? Res fajn knjiga.

.

Dvorci iz orehovine istega avtorja so 530 strani debel špeh. Kronika neke družine, Dalmacije, Bosne in Balkana, sega (poglavja si sledijo v preteklost) dobro poldrugo stoletje globoko. Se sliši duhamorno? No, Dvorci iz orehovine bi znala biti najlepša, najboljša knjiga, kar sem jih kdaj bral. Vsako poglavje, vsaka stran, vsak stavek - suho zlato.

.

Menda se po treh njegovih knjigah spodobi spregovoriti par besed o avtorju.

Miljenko Jergović je izjemen avtor.

Njegova književnost je povsem nasprotne vrste od tiste prej omenjenega idiota Limonova. Jergović se ne izpostavlja kot "Jaz", ne kontrira, ne provocira. Ne moralizira, niti v smislu: "poserjem se na vašo moralo!". Ne.

Jergović pripoveduje zgodbe. Vseveden je. In povsem nevtralen. Je epsko širok. Poleg tega je pretanjeno liričen. Je mojster empatije. Njegove knjige so bolj žive, bolj resnične, bolj krute in bolj neskončno lepe, kot je lahko življenje samo. Kot Bog je, mater! Jergović je človek z uvidom.

Tip je, ob tem, da producira neznansko kompleksne romane, v katerih vehementno pokriva nekaj front hkrati - neverjetno produktiven. Ne vem, kako mu uspe. Štepa jih takorekoč po 2 na leto! Po učinkovitosti parira Stefančiču Jr, mater!

Prebavil sem že opuse precej nobelovcev, pa vama povem - tale Miljenko je vreden več kot večina. In ker je pri teh stvareh podobno kot pri tekmovanju za miss sveta - da je torej en bistvenih faktorjev geopolitična situacija - ima kot predstavnik pogorišča Bosne in sploh Juge, območja skratka, kateremu svet marsikaj dolguje, preden si bo opral vest - realne možnosti. Bosta videla - Jergović bo novi Andrić.

No, če za vatel vzamem avtorja, kakršnim slovenska kulturna politika deli Nagrade Prešernovega sklada za literaturo, pa sodim, takole čez palec, da je Miljenko Jergović vreden vsaj kakih 200 Milanov Klečev. Howgh.

.

Smrt deklice z vžigalicami Zorana Ferića je zbirka kosistentnih novel, ki skupaj funkcionirajo kot dovolj zanimiv kriminalni roman. Hrvati so itak friki, sploh tisti z otokov, kajne, in v tej knjigi svakojakih frikov mrgoli. Ima svega - pedofilije, nekrofilije, sodomije, transvestitstva, vina in rakije. Priporočam, sploh za na plažo.

.

Otroci Patrasa istega avtorja je v podobno posrečenem slogu opisana univerzalna, večna dilema kateregakoli srednješolskega učitelja: naj se trudi z ženo, ki je povrh pravkar zanosila, ali odide s srčkano sedemnajstletno učenko, ki da?

Lepo berilo, sploh za na plažo.

.

Lahko noč.

Kako pripraviti polža k poziranju

Ni problema. Goli morski polži so hvaležen fotografski motiv.

Ker so pri miru, ni jih treba iskati po luknjah, ne kalijo vode in ne ščipajo. Kot denimo jastogi. Najbolj zanimivo pa je to, da se da iz kolikor toliko uspele fotografije - polža doživeti mnogo bolje, kot v živo.

.

Spodaj imata 2 zanimiva polža, žal latinskih (in niti navadnih) imen tokrat ne vem.

Levi meri kakih 10 cm. Ker so se menda ravno gonili, jih je bilo precej na poraščenih skalah 1-3 m globoko.

Nastavitev običajna, podvodni makro, fleš.

Desni pa ni imel več kot pol centimetra, je pa zato čepel 8 m globoko. Da je polž, sem opazil šele po tem, ko mi je v oko padlo nekaj fluorescentno plavega na robu alge.

Tole je pa podvodni super makro, namesto fleša pa sem vklopil led diodo. Fleš da seveda mnogo več svetlobe, ampak je pri super makru problem zaradi paralakse. Tista led dioda sveti ves čas, ko ostriš. Pa žarek je usmerjen pod kotom, tako da trofiš na cilj. To je posneto denimo le 3 cm od polža.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

S tem fotičem sem skratka pod vodo zelo zadovoljen. Seveda je pa na suhem bolj igrača - tam mnogo, mnogo boljše fotografije naredi moj 6 let stari robustni Canon G5, čeprav ima senzor le 5 M pixlov.

.

Lahko noč.

Iščem Karadžića

Živim v Sloveniji.

- na Balkanu ga išči, mi smo civilizirani!

.

Pod mano je 200.000 brez groba pokopanih.

- ne štej kosti, črnuh!

.

581 prikritih grobišč. 63 let.

- glej v prihodnost, nazadnjak!

.

Stradali so jih v koncentracijskih taboriščih. Naložili na živinske vagone.

Roke zadrgnili s telefonskim dratom. Populili zlate zobe in odsekali prstane.

Pobili so jih sistematično. Strel v tilnik. Zmetali v brezna.

Povrh so zmetali granate - na pretek jim jih je ostalo po koncu spopadov.

Iz izvirov je tekla krvava voda. Marsikje je začelo neznosno smrdeti.

Nasuli so apna. Tu in tam prekopali, prestavili.

Potem so čez zgradili socializem.

- ni res... vsi so tako delali...

saj Japončke smo pa z atomsko bombo... zaslužili so si, nacifašisti...!

...

bili so proti OF = Partija = slovenska državnost = SFRJ = revolucija = socializem = JLA = parlamentarna demokracija = Dolomitska izjava = Evropa zdaj! = socialističnazvezadelovnegaljudstva = kapitalizem = FLRJ = nacionalni interes = samoupravljanje s temelji marksizma = menedžer = Tito = socialni transferji = zvezasocialističnemladine = pediatrična klinika = Damijan Murko = ozimnica = Ustavno sodišče = sindikat .... !!!

...

povojni poboji = samostojna Slovenija = EU ... a štekaš!!!?

.

* * *

Na slovenskega Karadžića ni razpisana nagrada 5.000.000$.

Nihče ga ne išče. V Haagu se jim fučka zanj.

.

Slovenski Karadžić ima rad naravo. In otroke. Ima lepo hišo, polno slik. In kožuhov, rogov in čekanov. Je dober lovec. Ima imenitno zbirko najboljših pušk.

.

Njegovi sinovi so izjemno uspešni. Vrhunski strokovnjaki. Menedžerji. Ali pa kulturniki. Ali pa pravniki. Sodniki. Tožilci. Notarji. Pa seveda športniki - hja, pozna se, če so vso mladost igrali tenis v Vili Podrožnik. Njegove hčere so stevardese.

.

Slovenski Karadžić se ni skrival v luknji kot Sadam. Ni se izdajal za bioenergetika in izgledal kot Sadam, ki so ga izbezali iz luknje, ko so ga potegnili z beograjskega tramvaja.

.

Slovenski Karadžić je živel dolgo, mirno življenje. Bil je mnogokrat odlikovan. Neprenehoma so mu izkazovali največje časti. Bil je častni gost. Poklonili so mu umetniško sliko. Sedel je v VIP loži. Pred smrtjo se je, za vsak slučaj, dal maziliti duhovniku. Kot gre nosilcem partizanske spomenice, so mu na javni televiziji pripravili čudovit nekrolog. Za njegovim pogrebom je šla smetana naroda. Zbor mu je pel partizanske in narodne. Grobnico mu krasi dramatičen spomenik.

.

Tu pa tam je še kak živ. Slovenskih Karadžićev počasi zmanjkuje.

Slovenski Karadžić je danes betežen starček. Ne boji se Haaga, ne boji se Wiesenthala, da bi ga lovil po južni Ameriki. Slovenski Karadžić živi mirno življenje. Samo mir želi. Sonce, mir. Le noči ne mara.

.

Noči so dolge. Ko končno zaspi, sliši žuboreti goste, smrdljive, krvave potoke.

Ko končno zaspi, vidi strel v tilnik.

Vidi ga osemtisočkrat.

Vidi ga dvestotisočkrat.

.

Lahko noč, slovenski Karadžić.

O brezmadežnem spočetju

Človeku, ki se ima za relativno splošno razgledanega, se včasih zgodi da ugotovi, da je o kakšni stvari, o kateri naj bi v grobem vedel kako in kaj, v resnici dolgo živel v zmoti. Meni se je zgodilo zadnjič, ko sem po internetu iskal podatek, koliko je bila Marija stara, ko se je z njo spečal Sveti Duh. To me zanima, ker razmišljam o sliki na temo pedofilije, pa se mi zdi malce škandalozno, da je imela menda punca takrat med 12 in 15 let, kajne. Zdaj pa k stvari.

.

kriva in prava vera

.

Vidite, jaz sem do pred kratkim živel v zmoti, da v dejanju brezmadežnega spočetja nastopajo osebe Marija, Sveti Duh, Jezus (je spočet) in Jožef (je malo redundanten).

.

V resnici pa pri takozvanem brezmadežnem spočetju nastopajo osebe Joahim, Ana in Marija. Pri čemer se prva dva vdajata čisto pravemu mesenemu poželenju, spočeta pa je Marija.

.

aksiomatika

.

Govorim seveda o katoliški doktrini; vseh krščanskih ločin je čez 1500, kolikor toliko pa Staro zavezo uporabljajo tudi muslimani in judje. No, zaradi podobnih malenkosti, kot je interpretacija "brezmadežnega spočetja", so se znali med sabo že pobijati, kajne. Še enkrat - govorim o interpretaciji tiste religije, ki jo vodi papež v Rimu.

.

Ker je slovenska družba nominalno kake 80% katoliška, sem seveda mislil, da je interpretacija "brezmadežnega spočetja", ki sem jo absorbiral z življenjem v tej družbi, prava. Zato sem najprej pomislil celo na to, da je kak duhovitež na to temo izvedel "Google bomb" in sabotiral celo Wikipedijo :))

.

Sam sicer nisem religiozen, še več - koncepta "duhovnosti" sploh ne zastopim, predvsem pa ga na srečo do zdaj še nisem potreboval. Bil sem pa, resnici na ljubo, deležen že 2 katoliških zakramentov - "svetega krsta" in "svete poroke" ("prvemu obhajilu" in "birmi" sem se uspel izogniti, seveda pa računam, za vsak primer, še pravočasno ubosti zakrament "poslednjega maziljenja").

Ampak katoliška dogmatika je na nekem nivoju podobna matematični aksiomatiki (je pa res, da so, ko se premaknemo k izrekom, matematični dokazi neskončno lepši, tehtnejši in trdnejši). In seznanjanje s konsistentnimi sistemi pravil in posledic je na moč zanimivo - sploh danes, ko kot stranski produkt globalizacije med seboj trkajo sistemi različnih religij, kar se žal pogosto kaže tudi kot anahronističen diskurz verskih vojn (prižgite televizijo).

.

Vrnimo se k našemu primeru.

Po katoliški doktrini je tista Marija edini človek, od Adama in Eve pa vse do danes, ki je brez takoimenovamega "izvirnega greha". "Izvirni greh" je, kot veste, natanko tisto, kar se izbriše z "zakramentom svetega krsta". Menda je Jezus, kot pravijo, zase zahteval "čisto posodo, v kateri bi se utelesil". Ko sta se tisti Joahim in tista Ana, se pravi, vdala mesenemu poželenju, ni bilo vmes nobenega Svetega Duha. Le zigota (Marije) je bila, od združitve spermija z jajčno celico, za razliko od prav vseh drugih ne vem koliko milijard ljudi - brez izvirnega greha.

Še bolj zanimivo je! Edinkrat v zgodovini, ko je katerikoli papež uporabil zanimiv koncept "papeške nezmotljivosti", je bilo 8. 12. 1854, ko je Pij Deveti razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Še bolje je pa preleteti kar tole, o imakulatni koncepciji. No, o tej problematki so se po slovensko lepo razpisali tudi tukaj.

.

išče se katolik!

.

Seveda sem o brezmadežnem spočetju nemudoma pobaral nekaj znancev, ki so deklarirani katoliki. In par takih, za katere vem, da so hodili k verouku in imajo vse zakramente.

.

Prav vsak od njih mi je postregel z napačno, zgornjo definicijo. Povedal mi je tisto, kar sem do pred kratkim mislil tudi sam, da verjamejo.

Glede na to, da je sistem katoliške vere javno objavljen, da so koncepti, aksiomi in dogme - jasno definirani, je zelo enostavno ugotoviti, kaj vse verjame človek, ki je katoliške vere.

.

Glede na to, da sem marsikomu pomagal, kako je pravilno verjeti, bi človek pričakoval reakcijo v smislu:

"Hvala da si me razsvetlil, zdaj sem končno prilezel iz brezna krive - v osvobajajoče zavetje prave vere! Le kako se ti lahko oddolžim?"

Simptomatično, sploh za našo deklarirano katoliško družbo, pa je tole:

Najprej se je vsak rigidno oklepal svoje krive vere.

Argumenti so le prilili olja na ogenj - naslednja faza je agresivnost.

Ko ni dvoma, da je stvar razložena in razčiščena, pride na vrsto denial.

Nato pa omalovaževanje, češ - saj je vseeno.

In na koncu še nasvet - brigaj se zase.

.

Nehvaležnost plačilo tega je sveta...

Lahko noč. :))

.

ps.:

domača naloga:

Najdi katolika!