Kar je, je možno.

Malo preveč poenostavljen opis bistva Wittgensteinovega Logično filozofskega traktata? Nič hudega; naslov se temu prvomajskemu prispevku odlično prilega.

.

Že nekaj časa razmišljam o majhnih jadrnicah. Čisto zaresnih, s kabino, v kateri lahko prespita dva, a zelo majhnih. Ker se ob predpostavki, da mora biti stvar izvedljiva pri dolžini, manjši od 5 m, spopadam z lastno nejevero, me je malo srfanja po internetu dokaj potolažilo. O "ta zaresnih" majhnih jadrnicah bom pisal kdaj drugič, svoj "pet project" bom tu zamolčal, tokrat pa dajmo o tistih res absurdnih dosežkih človeka.

Seveda je jasno, da se nobena teh zadevic ne ponaša z bleščečim Portsmouth handicapom, lastne hitrosti si pa itak lahko sama izračunata.

***

Začnimo s tem, da je leta 1875 neki N. H. Bishop v tem po rekah Ohio in Mississippi prijadral iz Pittsburgha v Mehiški zaliv. Da njegova 3,6m dolga jadrnica ni imela kabine, lahko tokrat zanemarimo, ker je potopis objavil na internetu.

.

Leta 1892 je neki W. A. Andrews v tem prejadral Atlantik med New Yerseyem in Portugalsko. Da njegova 4,35m dolga jadrnica ni imela kabine, lahko zanemarimo, ker je frajer obdržal rekord v prečkanju Atlantika v najmanjšem čolnu kar 73 let!

.

Leta 1952 je neki dr. A. Bombard v 4,5m dolgem gumenjaku prijadral s Kanarcev na Karibe. Da tudi njegovo plovilo ne ustreza opisu jadrnice s kabino, lahko zanemarimo, ker je 65 dni preživel izključno od morja.

.

Leta 1965 je neki R. Manry prečkal Atlantik med Falmouthom v Massachusettsu in Falmouthom v Angliji.

4,05m dolgi jadrnici je ime enako, kot je naslov potopisu, Tinkerbelle.

.

.

.

Naslednji dosežek je jemati z rezervo, ker točnost podatkov ni zagotovljena.

Leta 1965? naj bi namreč nekdo preplul Atlantik, od vzhoda na zahod, v plovilu Bathtub, na sliki.

.

.

Leta 1966 je neki B. Verity, izkušen jadralec, ki je pred tem že 6x prečkal Atlantik (3x solo) in 2x Pacifik (1x solo), postavil nov rekord.

S 3,6m dolgo mašinco Nonoalca je iz Port Evergladesa na Floridi do Fenita na Irskem prijadral v 65 dneh.

.
Leta 1968 pa je neki Hugo s. Vihlen prejadral Atlantik v 1,8m dolgi jadrnici April Fool. Krenil je iz Casablance v Afriki in pristal v Miamiju na Floridi.

No, kot je razvidno iz slike, je stvar povsem neverjetna. Evo, našel sem še nazoren načrt barke.

Tip je napisal tudi knjigo, "April Fool: Or, How I sailed from Casablanca to Florida in a six-foot boat, by Hugo S. Vihlen, FN '97".

.

.

Leta 1968 je imel manj sreče neki W. Wills. S 3,3m dolgo jadrnico Little One je 3x poskušal prečkati Atlantik. V tretjem poskusu jadranja iz New Yorka v Anglijo je izginil, jadrnico pa so našli, prazno, 400 milj zahodno od Irske.

.

.

Leta 1973 je neki J. Ridding s 3,6m dolgo jadrnico Sjö Äg (morsko jajce) prejadral Atlantik in velik del Pacifika, potem pa izginil v Tasmanskem morju.

.

.

.

1979 je neki G. Spiess s svojo 3m dolgo jadrnico Yankee Girl prejadral Atlantik od Norfolka v Virginiji do Falmoutha v Angliji, v 54 dneh.

.
Leta 1981 pa je Spiess z isto jadrnico prijadral še iz Kalifornije v Avstralijo.

.

.

Leta 1982 je neki B. Dunlop s svojo 2,73m dolgo jadrnico Wind's Will prečkal Atlantik od zahoda na vzhod.

.

Junija 1984, med poskusom obkrožiti svet, je izginil nekje med Aitutakijem na Cookovem otoku in Avstralijo.

.

.

.
Leta 1983 je neki W. Dickenson z 2,67m dolgo jadrnico God's Tear prečkal Atlantik med Massachusettsom in Irsko. Na žalost se je njegova lepa jadrnica raztreščila na obali, ker je revež po 142 dneh jadranja zaspal. Življenje mu je rešil irski svetilničar z otoka Arenmore.
.

Leta 1983 je neki T. McClean z 2,37m dolgo jadrnico Giltspur prečkal Atlantik med novofundlandskim St. John's-om in portugalskim Oportom.

Z istim Giltspurom je Atlantik prečkal že leto prej, preden ga je z motorko skrajšal za 55cm.

.
Tom McClean je tisti, ki je leta 1969 prvi preveslal Atlantik. Takrat je rabil 70 dni

.

Leta 1983 je neki Tom McNally s točno 2m dolgo jadrnico Big C prejadral Atlantik od zahoda na vzhod.
.

.

.

Leta 1988 je neki A. Coulston z 2,4m dolgo jadrnico G'Day 88 prišel iz Avstralije na Novo Zelandijo. Tu je še podrobna risba.
.

.

.

.

Leta 1993 je že omenjeni Tom McNally z rekordno kratko, 1,6125m dolgo jadrnico Vera Hugh, v 134 dneh prijadral iz portugalskega Sagresa v Fort Lauderdale na Floridi.

.

.

.

Istega leta je že omenjeni Hugo Vihlen s še krajšo, 1,6m dolgo jadrnico Father's Day prijadral iz Nove Fundlandije v Anglijo. Tudi tokrat je s sabo prevažal izvenkrmni motor.
Za boljšo predstavo poglejte, kako jadrnica izgleda od spredaj in s strani.

.

.

Leta 1998 pa je že omenjeni Tom McNally prekosil samega sebe in se pojavil z najkrajšo prekooceansko jadrnico doslej. Vera Hugh II je dolga pičlih 117,5 cm.

Iz Tangiersa mu je uspelo priti na Kanarce, čez Atlantik pa takrat ne.

.

No, vse skupaj je seveda že na moč absurdno.

Tole je pač boja.

*

Če se bo pa kak bloger odločil prečkati Atlantik na gajbi pira, naj pa seveda tule pove.

Opaaa! #18

Se peljeva zadnjič z bicikli skozi Gameljne, pa čez Rašico na Dobeno, pa dol v Trzin, pa skozi Nadgorico v Črnuče, pa pod Rašico nazaj, skozi Gameljne in domov. Pa na Dobenem zagledam kul hišo.

.

Ko slovenski investitorji ambicioznost izražajo na povsem napačne načine, je res lepo videti hišo, ki izstopa zaradi pravih stvari.

.
V prostor je umeščena skrbno, z občutkom za osončenost in razgled, predvsem pa tako, da je nepozidan čim večji del parcele.
Arhitektura je razkošna v preprostosti. Poglejte, lesena hiša ne pomeni nujno brunarice!
Skeletna konstrukcija iz masivnega macesna nosi pločevinasto enokapno hladno streho. V skelet je postavljen bivalni kvader s terasami. Vse je jasno, nič ni skrito, vse iskreno.
Sklepam, da gre za dvojček - na zahodni strani sta dva vhoda, stanovanji pa imata menda eno pritličje, drugo zgornje nadstropje, srednjega pa vsako pol.

.

.

.

.

.

.

.

.
.

Še prigoda, h kateri lepo paše tale ilustracija

(ni fotomontaža).

Grmada je pripravljena.
.

.
Ko sva občudovala hišo, je po cesti z Rašice primarširal možakar:

»GRDA, A NE?«
P: ?
»GRDA HIŠA, KAJ?«
P: Men se zdi tole tu okrog daleč najlepša hiša.
»TRANSFORMATOR.«
P: Poglejte okrog sebe.
»NE VKLAPLJA SE V OKOLICO«
P: Po mojem skromnem mnenju se vklaplja edino ta. Pač pa se ne vse druge…
»? ... LEP POZDRAV!«
P: whatever…

Uh, uh #16

Trailer trash trailers

.
Najbrž se sprašujeta, od kod dobijo tiste čudne, velike, kao prikolice, v kakršnih živijo zvezdniki Jerryja Springerja?

.

Se peljem zadnjič z biciklom mimo Ježice, pa ugotovim, da jih delajo v Sloveniji!

.

Primerek na sliki je remek delo firme iz Ljubljane, ki zastopa neko slavno špansko znamko Sun Roller.

.

Za vsak slučaj sem preveril še novomeško podjetje, ki je nekoč s prijetnimi prikolicami s plavo črto servisiralo Jugo in pol Evrope. Tudi Adria je podlegla.

Logo zarota

.

Bachus center

Prijeten lokal sredi Ljubljane,

v lasti dinastije Jankovič.

.

.

.

Altima

Skrivnosten sklad s kajmak otokov.

Z garancijo dojčebank.

.

..

.

Istrabenz

Cvetna nedelja

Krvavec

.

Za april - precej idealno.

Do danes sva v sezoni nabrala kakih 15 smučarskih dni, kar je zadovoljivo.

Se pa seveda še da.

.

FIS tekma. Na slikah: štart, nekaj vmes in cilj. Ker imajo močne zvočnike, je težko preslišati rezultate. Evo: pri bejbah je bila Tina Maze druga, pri tipih pa Aleš Gorza peti. Prva dva sta bila Čeha, potem pa še Bolgar in Avstrijec.

.

.

.

.

.

.

Paparace in rumeni tisk sicer preziram, ker pa je po plaži paradirala Tina Maze, sem se kljub temu posebej potrudil za svoja bralca.

Kako se vama zdi?

Pomisleki

Odgovor na vprašanje iz tega prispevka je padel 11. marca. Sloba je potemtakem nehal biti aktualen, preden je razpadla tista maska.

*

Ob volitvah v Belorusiji se je veliko govorilo o "zadnjem evropskem diktatorju". V naših medijih pa nisem zasledil malenkosti, na katero tu spominjam:
Natanko pred 2 letoma je Lukašenko smučal na Krvavcu! Nekdanji predsednik Kučan ga je sprejel celo na protokolarnem Brdu! Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč nerodno, so se zmenili, da je bil uradno samo na povsem zasebnem obisku pri direktorju Rika.

*

DJ Pavlič je odstopil po pičlih 3 mesecih. V primerjavi z Mrkaićem je resda dolgo zdržal, (se je pa tudi pustil zelo dolgo prositi, preden je privolil v ministrovanje). No, jaz verjamem, da iskreno, pošteno prepričanje hitro trdo udari ob umazano politično realnost. Za razliko od zagnanih novinarjev pa tistim govoricam ne bi nasedel - prej verjamem, da so jih lansirali iz krogov delodajalca, zraven pa ponagajali še Simonetiju, ker si je po tistem šušmarjenju z Mercatorjem (in Delom) drznil podvomiti v brezmadežnost škafarjev. Hja...

*

Ukrajina. Naučili smo se, da je oranžna kratke sape. Ves kredit, ki si ga je (nekoč lepotec) Juščenko, zastrupljen in iznakažen nabral pri predsedniških volitvah, je izpuhtel. Prorus Janukovič je na tokratnih, poštenih parlamentarnih volitvah, krepko zmagal. Za njim je lepa tajkunica Timošenkova, Juščenko pa je povsem popušil. Julijo, ki jo je pred meseci pognal iz vlade, bo moral po novem ponižno ubogati. Hja...

*

Afganistan, posttalibanski. Reveža, ki je pred leti prestopil h krščanstvu, je ovadila družina in mu grozi smrt. Po mednarodnih pritiskih na Karzaia so sojenje opustili, češ da je Abdul R. nor, azil pa mu je ponudila Italija. Kljub vsemu se človek sprašuje, kak smisel ima, da 49 slovenskih vojakov prodaja glavo pri vzdrževanju "nove, demokratične" afganistanske ureditve. V čigavem imenu pošiljajo slovenske vojake branit šeriatsko pravo? Ki očitno ni kompatibilno s svobodo veroizpovedi kot eno osnovnih človekovih pravic? V mojem že ne. Sekularizirajmo!

*

Samo še to, ne morem da ne bi: SOF.

Cvet slovenskih reklamarjev hara po Portorožu, kovačeva kobila pa še nikoli ni bila tako bosa. Tisti astronavt, lepo vas prosim, na idiotski gradient podlagi!

Bedasta utemeljitev "celostne podobe" letošnjega SOF-a je ravno tako osnovnošolsko za lase privlečena, kot njena grafična izvedba. Sramota!

Bosna

V BiH sem bil prvič, če ne štejem voženj po jadranski magistrali skozi Neum. Povsem brez predsodkov in dobronamerno - se marsičemu iskreno čudim. Čeprav malce dolgo, je tole menda dovolj zanimivo, da se bo bralcema zdelo vredno prebrati do konca. Zakaj smo sploh šli pozimi v Bosno, pa piše tukaj.
.

Infrastruktura

Odsotnost infrastrukture je opazna na vsakem koraku, na vseh nivojih. Da ni avtocest, razen tistih 10 km med Zenico in Sarajevom, je še najmanjši problem. Država je blokirana. Notranje je razdeljena na enklave, ki sicer niso več fizično ločene z zapornicami, zgovorne pa so katoliške cerkve in džamije, pri Srbih pa poleg pravoslavnih cerkva še vseprisotne grabljice. Formalno ima država enotno policijo, vojsko in podobno, v resnici so enotne le registrske tablice brez lokalnih simbolov. Pristojnosti policij so striktno omejene na enklave.

V oči bode odsotnost urbanizma, inšpekcije, sodstva. Kamorkoli se obrneš, stojijo obupno grde, neomatane, prevelike hiše po tipskih projektih, kakršne so značilne za Slovenijo, ampak v Bosni je mnogo huje. Kamorkoli se je komu sprdnilo, stoji kuća. Pokrajina že brez tega, vsaj v tem letnem času, spominja na eno samo veliko, puščobno, zanikrno Zasavje. Pot skozi Bosno si najbolje predstavljate, če si v spomin prikličete klavrno dolino med Hrastnikom in Trbovljami, a za odtenek bolj sivo, za odtenek bolj umazano.

.

Vojna

Dayton je nesporno prinesel mir, s katerim sicer nihče ni pretirano zadovoljen, a mir. Maščevalnih pohodov, paravojaških milic ali, bognedaj, terorizma, ni. Res je, da kdaj komu ponagajajo, kdaj zagori kak avto, sem in tja prileti kak kamen, a tega ni zelo veliko. Namesto formalno zagotovljenih vrnitev na domača ognjišča, begunci iz sovražnih enklav pragmatično prakticirajo menjave in prodajo nepremičnin.

Poleg širnih, povsem opuščenih območij porušenih, požganih, izropanih hiš, v okolici katerih je morebitne mine srhljivo preraslo grmovje, kakršna je na primer pokrajina med Srbskim Brodom in Dobojem, človeka vsakič pretresejo sveži grobovi na krajih, kjer nekoč ni bilo pokopališč. Mnogo srhljivejša od prizorov, kakršen je na sliki, so pokopališča med bloki v Sarajevu. In tisto veliko, znotraj deteljice na priključku severne vpadnice na mestno šestpasovnico.

Rane se celijo. Ampak ljudje se hitro odprejo in nasujejo stvari, ki jih raje ne bi slišal. V množici se zdrzneš ob mrtvih očeh, ki so videle preveč, ob otopelih obrazih s trzajočimi tiki. Kamorkoli pogledaš, te spremlja statistično utemeljen neprijeten občutek, da si s pogledom zajel Silva Pluta ali dva. Živi so ubijali, mnogi grdo. Vsaj generacijo bo trajalo...

.

Islam

V Bosni ni sledu i islamskem fundamentalizmu, pred kakršnim svarijo svetovni mediji. Obnovljene (porušenih je bilo nad 2000) džamije opazujem z naklonjenostjo. Elegantni suličasti minareti prebadajo pokrajino z magičnim vonjem Orienta.

Na sprehodu po Ferhadiji (ekvivalent Čopove ali Ilice) opazujeva urejene ljudi. Čeprav mnoge skrivajo lase pod ruto, se pari držijo za roke, javno si izkazujejo ljubezen. Izložba svilenih serajev poleg izložbe čipkastega perila. Sarajevo!

Mesto gosti vse vrste cerkva. Vera je osebna, stvar svobodne izbire. Med najprijetnejšimi ljudmi, ki sva jih srečala, so globoko verni Muslimani. V kafano vstopita skromna sinova lastnika, omizje, zatopljeno v pogovor o prihodnosti, spoštljivo pozdravita s poklonom in prijetnim salam alejkum.

.

Kitajci

Samo v Sarajevu je že več kot 10.000 Kitajcev. Bosanskim razmeram so se, kot je razvidno s fotografij, brez problema prilagodili. Predel ob mestni vpadnici že imenujejo Chinatown.

.

Standard

Srednji razred je prva žrtev bosanske tranzicije. Boj za pozicije je končan, namesto pidovskih, so tam na privilegiranih izhodiščnih položajih vojni dobičkarji, mafijski šefi in skorumpirani politiki. Vsi si želijo, kot je običajno, legalizirati poslovanje in čvrst kapital prepustiti otrokom, drago izšolanim na tujih univerzah. Kdo, mislite, sme odpreti lokal na jahorinskem smučišču? Brez žegna botrov - nihče.

Na eni strani ograjene graščine, Cayenni in blindirani ML-ji, na drugi velika večina otepa revščino. Zaposlenih je 1/3 sposobnih ljudi. Plače, pokojnine, socialne podpore, so ponižujoče. Cene kot pri nas. Raja živi po nedokončanih kućah na podeželju in v neskončnih socialističnih soseskah večjih mest.

Sarajevo (prva slika) izgleda kot neskončne Fužine. Vtis o "urbanem" podeželju si ustvarite iz preostalih fotografij.

.

.

.

.

.

.

Kahva, šiša, smreka

Če je Starbucks sinonim za ameriško hegemonijo, je raj tam, kjer "kava" pišejo "kahva". Mohamed, kazandžija, nama je skozi labirint Baščaršije pokazal pot do lokala Male Daire (na fotografiji). Kahva, turska. Servirana rajski - vsak svojo džezvico, v šalčki dve kockici sladkorja, na pladnju ustnika. Nedolžno brbotajoča šiša diši po jabolku. Sedi se nizko ali na tleh. Ne drum&bass - bass&frula! (morebiti celo neznano godalo). Neverjetno dobra glasba. Ure minevajo...

Drugič, druga kafana, "Bosanska": kahva - bosanska. Postrežena z ratlukom. Avtentičen interier je cepljen na albansko slaščičarno, vse ostalo je pristno. Možje sedijo ure in ure, vmes modrujejo ali ne, in pijejo - kapučino! In nekaj zelenkastega, kar jim natakajo v kozarce iz zmahanih plastenk. Na ceniku najdeva - smreko. Naročiva - ja, prav je prinesel! Okus? Nekakšna bezgova šabesa, a iz smrekovih vršičkov. Ne more biti drugače, kot da uležan sirup iz smrekovih vršičkov in sladkorja razredčijo z vodo in ga kak teden v tistih plastenkah pustijo vreti v nekakšen mošt. To ohlajeno v kozarec prelijejo čez sladkor z limono. No, okus je v resnici kar nagravžen...

.

Namestitev

Hiša za 10, na samem smučišču, ki smo jo najeli, se je iz prospekta zdela vredna tistih 140 jurjev/teden. No, od zunaj, skrita v globokem snegu, je resnično idilična. Malo se je pa zalomilo pri notranjosti, ko se je izkazalo, da je postelj 7. Ampak družba ostarelih tabornikov (30+) in nekaj bejb se tega ne boji in se vedno nekako znajde (ne ne, nismo se "stiskali" vsevprek).

.

Kljub vsemu pa je treba izpostaviti avtentično bosansko-srbsko električno napeljavo, skrbno dimenzionirano za tuje, najraje slovenske, turiste. Bralcema seveda ne bo ušel komplet nadstandardnih avtomatskih varovalk v levem zgornjem kotu. In pod njim seveda čisto pravi dimmer, s katerim brez problema pričaraš ravno pravi odtenek svetlobe.

Kdo pravi, da "naredi sam" ne more biti orenk!

.

Posebej pa je treba izpostaviti, naj citiram iz prospekta: "kopalnico, tuš, WC". Vsakemu arhitektu zaigra srce ob besedi fleksibilnost in lahko si predstavljata, kako smo bili navdušeni nad tem one-of-a-kind sistemom čučavca s preklopnim tušem!

.

Slovenci itak pretiravamo s kopalnicami - buši rupu u tlo, pa je!

.

Korupcija

Ljudje prostodušno priznajo, da slabo plačana, a varna javna služba, recimo v zdravstvu, šolstvu, policiji ali upravi, stane vsaj 5000 kilometrov (1km=124 SIT). Strošek pa se kmalu povrne, ker s korupcijo vsi računajo in je samoumevno, da si na kakršnemkoli od navedenih položajev lahko občasno omastiš prste.

Meni se zdi zloraba uniforme tabu in sploh nekaj tako nezaslišanega, da sem na opozorila o crooked cops samo nejeverno odmahoval z roko. Naj zato opišem neverjeten pripetljaj:

-

Z D. sva se vsak večer odpeljala v samo 28 km oddaljeno Sarajevo, kjer sva ponavadi plačala parkiranje neposredno ob Baščaršiji. Se pripeljeva s hribov do tega križišča, na semaforju zelena, zavijeva desno, kot še 3 avtomobili. Zagledam 2 policaja - eden nekaj okleva s slabo vidnim loparjem, pozorno ga opazujem v retrovizorju, če naj slučajno ustavim. Zgleda da ja, ustavim v prvi ulici. Odprem okno, hoče kao papirje. Je v redu, pa pravi, da lahko stopim ven.

crooked cop: "Jao, kaj's naredu! Kva's čorav? Mamo vse posnet, s kamero. Celo noč boš pr sodniku za prekrške. Ma - vsaj 300 EUR te bo to vse stal. Jao, kva's naredu..."

peter: Sej nism nč naredu! Zelena je bla, več nas je zavil...

crooked cop: "Kaj drugi, kaj te briga "drugi"! Jao, to bo vsaj 300 EUR... "

peter (že mal negotov, če nisem vseeno kaj spregledal): Lej, pejmo tja h križišču pogledat - tam so tiri za tramvaj, črte so slabo označene, prvič v tujem mestu, verjamem da nisem nč narobe naredu, če pa sem, res nisem namerno...

crooked cop: "Kok mata dnarja?"

d (pride, odpenja žep na rokavu): poglejte, to je vse, samo teh 35 kilometrov, vse mava gor na Jahorini...

peter (zasikam): Kaj mu kažeš dnar! Pejd u avto, bom že sam, sprav ta dnar (pa ne tistih EUR kazat!). GRE ZA PRINCIP!

crooked cop: "Kok mata? To bo vsaj 40 EUR, jao, jao, kva's ti naredu!" (vzame blokec, kao piše listek)

peter (odločno): Ajde, pejmo tja na križišče pogledat pa mi pokaž kaj sm naredu (gre proti avtu, zaklenit)

d (meni): Lej, dejva jima tiste kilometre, sam da bo mir.

peter: Ne, ne grem se tega. Glej, UNIFORMO ma! Ne mu dajat dnarja!

d (gre k policaju)

peter (zaklene avto)

crooked cop (od daleč): "Ajde, bježi! Bježi!"

d (upehana priteče): Pejva, pejva, udklen!

peter: Kaj's mu dala dnar?!

d: Ne, sam reku je: "bježi, bježi"

Odpeljeva se proti parkirišču, policaja peš za nama. Nikakor ne misliva parkirat tako, da bi tista dva vidla, kje. Iz očitnih razlogov - ostaneva brez avta, 110 posto. Zapeljeva naprej, do semaforja.

crooked cop: "Kamo ćete? Evo, ima mjesta. PARKIRAJ!"

Parkirava, čakava v avtu da prdca odpujsata čez Miljacko. Takoj izgineva. Daleč, daleč, drugam...

.

Kriminal

V resnici ne bi bilo tako napak, če bi se v tistem trenutku odpeljala nazaj na Jahorino k družbi. Ampak - če smo že tu, pa dajva uživat Sarajevo, ">khm">najlepši grad<"khm<". Z veliko truda sva našla parkirišče na drugem koncu, varno daleč. V ozki, mračni ulici, pravokotni na Maršala Tita. Tabla, na njej piše, da se parkiranje plača. V isti ulici je parkiran policijski golf, v katerem nepokvarjen policaj je burek. Vprašam ga, komu plačam parkiranje, usmeri me do parkmašine. Namestiva listek, zakleneva in greva. Aja, še prej snamem ploščico radia in jo spravim v etui, tega pa zaprem v predal "za rokavice".

...Lep večer...

Uspelo se nama je ne izgubiti in priti do avta (še je tam). D. se začudi, da so njena vrata odklenjena. Hm, nič posebnega ni videt... Poglej poglej, predal je odprt!... Radio so spull!... Tle je šipa razbita!... Aja, tipke od radia so v predalu našl! Pa RedBull... No, vsaj gojzarjev, lopate in verig nama niso uzel, pa še 2 Jaffa keksa so pustil... Pa vsaj zaprl so... Pa v bistvu bi lahko tud večjo šipo razbil... No, sej...

Z nadaljnima 2 urama vaju ne bom moril - spoznal sem poštenega mestnega svetnika, poštenega mladega policaja in predvsem 2 zabavna, cinična inšpektorja, ki sta naprašila mesto zločina, pobrala prstne odtise, naredila zapisnik in mi še od nekod priskrbela privat selotejp (s katerim pa si, resnici na ljubo, nisem mogel pomagati).

Radio s CD in MP3 playerjem - pa pa! Najmanjše (od kar desetih) oken mojih korejskih jajc letnik 97 - pa pa!

Res je, tako butasta vseeno nisva, da bi jim avto sama v Bosno pred nos pripeljala. Mojih velikih korejskih jajc pa, dokazano, še Bosanec ne mara.

.

* * *

Tale naša Slovenija navsezadnje sploh ni tko švoh.

Jahorina

Smučišče je veliko za 2 Krvavca. Visoko je nekako med 1600 in dobrih 1900. Do žičnic se pripelješ po cesti s Pal, 15 km samotnega, strmega vzpona skozi hosto.
Sneg je zagotovljen, toliko snega redko vidiš. Vreme v teh hribih je nekaj posebnega, čisto drugačno kot v dolini. Stalen orkanski veter, obilno sneženje, zameti, megla, medtem ko je v umazanosivem Sarajevu jasno.

.
Ljudje so flegmatično - apatični, stereotipi iz vicev o "balkancih" držijo. Primer: pred delujočo dvosedežnico se preriva 200 smučarjev. Človek, resda najbrž slabo plačan, pa stoji tam kot da se ga ne tiče, in pušča, da gredo mimo po 4 prazne gavge, in da na vsaki drugi zasedeni binglja en sam. Pravim, če bi človek samo prst premaknil, bi se prepustnost sedežnice povečala za 20%.

Žičnice so muzejske. Proge so slabo označene, nevzdrževane. Baje imajo 4 ratrage, ampak nobenega nisem videl pustiti sledov, pa tudi sneg je tako prhek, da se ga ne da enostavno steptati.

Ampak vse poplačajo brezmadežne širjave celca, če vam ustreza. Mora ustrezati.

Res pa je, da povsod tako neznosno piha, da ko po prevoženi lepi špuri po nedotaknjenem pršiču pogledaš nazaj, da bi ocenill svojo sled, veter vmes vse zradira. Dobesedno.

.

.

.

.

.

.

Te sončne slike so nastale na edini spodoben dan v konkretnem tednu. Ko sta delovali 2/3 muzejskih žičnic. Druge dni so pognali 1, 2, ali pa nobene, vseskozi pa veselo prodajali smučarske karte za polno ceno (3 jurje).

.

Ponudba na smučišču je bogata. Poleg nadrealistično anahronističnih kombinacij, kot je gospa prodajalka priboljškov na sliki, pomeni smučanje v Bosni predvsem čevape na snegu. In preostale dobrote iz mesnega arzenala, s toplimi lepinjami, kajmakom, čebulo... Ker je Jahorina v srbski enklavi, v meso žal stopi tudi pujs (ovčje-goveje halal dobrote se dobijo v dolini).

.

Na sliki vidite ambient tipične krčme na smučišču (to so Rajska vrata, da ne bo kdo razočaran npr. po obisku ravno tako, a drugače imenitnega, roštilj fast fooda Peggy). Odprto ognjišče ni le za okras - tu se kuha pod sačem.

.

Olimpijska infrastruktura je uničena. Ampak nihče si ni delal utvar, da bodo ruševine hotelov in hiš izpuhtele. Na to se navadiš že po poti skozi Bosno.

Se pa veliko gradi - zvečer imaš na sprehodu, z malo dobre volje, občutek, kot da si kje v avstrijskih gorah. Na prvi slikici je olimpijski hotel, na drugi idilična novogradnja, na tretji pa objekt, ki bo zaključen do naslednje sezone.

Vidite, tega omenjam, ker je 50% investitor nek nekdanji slovenski smučar Bojan Križaj. Aha. Če je Križaj tam pustil kako milijardico, pa menda lahko domnevamo, da verjame, da se Jahorini obetajo zlati časi.

.

.

.

.

.

*

Na počitnice v Bosno velja iti brez predsodkov, z dobrimi nameni in z določeno naklonjenostjo. Tako smo storili. In kljub temu, da so prijatelju pred apartmajem iz truge na strehi ukradli turne smuči, meni pa v Sarajevu razbili okno in izpulili avtoradio s CDjem, vam Jahorino priporočam.

.

preberi še: Bosna

Optimizem

Bralca sta verjetno predpostavljala, da naj bi za tokratne smučarske počitnice izbral Francijo, Dolomite, ali kaj na arlberškem, recimo mondeni St. Anton.

.

Preveč trivialno.

.

.

Smučat nismo šli nikamor drugam,

kot v - Bosno.

.

.

.

.

Nadaljevanje sledi.