Odpiram sezono

p: Jetzt gehe ich na morje, fischefangen.
d: Ich auch, Ich auch!

p: Mit nehme Ich diese Bucher.

d: What about me?

p: Let's go.

Opaaa! #3

Najlepša hiša v Rožni dolini. Zgradilo jo je to podjetje iz Ribnice, čigav je načrt ne vem.

Ja, macesen. Ja, ravna streha.

Lepo sivi. Ne zamaka.

Pravljica

Živela sta dva različna; eden starejši, glasnejši, hitrejši, drugi tišji; brata. Eden je šel za dohtarja, tišji za arhitekta. Eden je držal slovenski rekord v prostem potapljanju na dah, 49 m globoko in nazaj. Eden je šel za srčnega kirurga, drugi je naredil dopisni tečaj.

Elan je takrat delal Evropo, rumene ali rdeče spodaj in kremne zgoraj. Delal je še 375, prijetno nepotopljivo igračo iz ABC plastike, z rdečim rebrastim trupom in belo notranjostjo, z jamborom, bumom in dvemi jadri. Pa 430, poliesterski čoln z rebrastim trupom rdeče ali rumene barve in kremno notranjostjo, z grdo gumijasto obrobo na spoju, pa z jamborom, bumom in dvemi jadri. Pasare namenjene jadranju, z belim trupom in svetloplavo palubo, majhne grde jadrnice s kabino, takrat menda ni več delal. Imel pa je še Express, 777 cm dolgo, čisto ozko jadrnico z visokim koritom, narisano za zunanje morje.

Prvi je bil JJ.

Drugi je bil JJ.

Pa sta prišla do Elana. Pa narisala 19. Jadrnico, ki se lepo začne, a se na najširšem delu kar konča. Lahka in prostorna za 5.9m, sicer pa jo lahko za tretjino podaljšaš z velikim spojlerjem. Pa 31. Pa 33. Pa 43. In so zmagovale. In sta postavila morski Elan za 10 let.

Pa je šel JJ, srčni kirurg, za direktorja marketinga k Žanoju in nazaj. Pa sta se širila izpod Šmarne gore na Lisice pred Bledom, kjer jima je "..." narisal delavnico.

(Pred vsakim stavkom me ma da bi napisal ... and the rest is history.)

And the rest is history.

Samo še tole.

And the rest is history.

ps.

In JJ si je postavil najlepšo hišo v Rožni dolini.

KONEC

(vsaka podobnost s čimerkoli je, v duhu današnje diskusije, zgolj naključna.

vsaka netočnost je, v duhu pravljic, opravičljiva)

Opaaa! #2

Saj se najde kaj spodobnega tudi v Srednjih Gameljnah. V smeri od Šmartnega zaviješ za Rašico na levo v gmajno. To so povsem korektni bloki, jasnih potez, prijetnih zemeljskih barv, ličnih enokapnih streh, velikih oken, majčkenih atrijev in podzemnih garaž. Pa macesen, macesen majo!

Problem je, da tole prodajajo po 400t/m2, je pa dobrih 15 km iz centra Ljubljane. Za stanovanje malo pod 150 m2 in tri podz. parkirišča lepih 60M. 60M se da verjetno bolj modro obrnit...

Pa vseeno - to so korektni bloki. Če se bo kaj tega prijelo tudi okolice, je civilna družba menda pripravljena potrpeti.

Uh, uh #2

what were you thinking!

Civilna družba naj pripravi demonstracije v Srednjih Gameljnah.

Haloscan commenting and trackback have been added to this blog.



To je sicer res, ampak mi je požrlo vse obstoječe komentarje, tako da sem čez naložil backup. Rad bi vam omogočil trackback, ampak ohranil vse stare komentarje. Prosim za nasvet!

Kovačeva kobila

Odkar sva z D. končala stanovanje v Ljubljani, v ateljeju na Zabukovju nimam računalnika. Ko je na blogu mrk sem torej tam, ali pa počnem kaj še pametnejšega. Tam izgleda te dni torej tako, kasneje, ko se hrasti olistajo, se ne bi nič več videlo.

V bistvu bi se rad, ker že komentiram hiše, s tem malo ekskulpiral.

Torej, očitno tu ne gre za arhitekturo. Ampak hiša je bila zafurana že preden so jo, zgrajeno do druge plošče, pred 15 leti skupaj s precej zemlje in papirji kupili za danes smešnih 12 000 mark. Pri vikend udarništvu sem mel sam precej prste vmes in mislim, da je tudi z mojo pomočjo stvar izpadla manj zafurano kot je bila spočeta.

Sovražim vinske gorice in arhitekturno opustošenje, kakršno vlada po slovenskih sončnih gričih, tako da štejem za svoj bistveni uspeh, da hrasti še stojijo in so se vmes lepo odebelili. Z vseh koncev so namreč pritiskali stari zapitki, ki živijo samo še zato, da iz leta v leto sebi pridelajo letno dozo alkohola, da bi namesto hrastov naštepali trte (tisto kar se vidi v ospredju je vinograd soseda Milana).

Sovražim transformatorje in rakete, ki čakajo na izstrelitev po naših sončnih gričih. Za svoj uspeh tako štejem tudi, da mi je naš transformator uspelo spraviti v neboleče proporce: horizontala macesnovega plota, ki kot kvazigank obkroža hišo, jo optično preseka in zniža. Pri macesnu se lahko pohvalim: kupil sem ga na žagi v Škofljici, kjer se jim je nabral pri podiranju lesa nekje na trasi avtocest, po ceni nižji od tiste za smreko - izgubljeni delavci pač niso vedeli, kaj s kupom presušenih plohov čudnega rdečkastega lesa. Poleg tega sem vse preobrnil in izbral res lep les. To sem dal odpeljati v neko večje mizarstvo, kjer so mi žaganje in oblanje obračunali po številu dejanskih minut, ko je mašina laufala. Macesen sem skratka dobil 4x ceneje kot bi bilo normalno. (to sem kasneje ponovil za Ljubljano). Macesen je poln čreslovin in zdrži desetletja, neprepariran. Sčasoma na soncu posivi, dobi prijetno srebrno patino.

Sovražim na milemeter ravne, gladke, s skrbno našpičenimi vogali izdelane, obvezno sladolednih barv (vodita cigansko-plava in kanarčkovo-rumena) fasade, po možnosti še s podvojenimi, noter vzetimi in belo pobarvanimi vogali in prav takimi obrobami oken. Bolj ko je hiša zafurana, bolj se ljudje trudijo to poudariti s fasado. Sam sem raje v okolici študiral fasade avtentičnih, opuščenih zidanic in štal. Hišo sem izoliral s kombi ploščami, da je bila podlaga dovolj močna za težko fasado. Naročil sem kamion savskega prodca 0-8 mm iz Hotiča in hišo sam ofrajhal z grobo malto iz tega peska, apna in belega cementa. Fasada je lepo uspela, taka je kot na starih štalah in gradovih. Zaradi grobe teksture se vanjo pod vsakim kotom lovijo sence, hišo pa taka obleka optično zmanjša. Pritličje, pod gankom, pa je zaglajeno in temno pobarvano, da se malce skrije.

In nauk? Študiranemu človeku se fajn zdi, če sam, fizično, kaj nardi. Je pa to nevaren hobi in če so (in žal ponavadi so) ljudje preveč zagnani in v napačno smer, zafurajo pokrajino. Po pameti!

2 debeli

Otroci polnoči in Pločevinasti boben sta padli zaporedno, ampak čisto po naljučju. Da sta padli zaporedno je zanimivo, ker sta si knjigi precej podobni.

Otroci polnoči Salmana Rushdieja so prva njegova knjiga, ki mi je prišla v roke. Bi rad prebral še Satanske. Na kratko, gre za sodobno zgodovino Indije, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije popka sveta. Za prav vse kar se zgodi, je nekako kriv naš glavni junak. Napisano je zelo zgoščeno, ogromno je nekih oseb, težko je vsemu slediti. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Najbrž naporno branje za tiste, ki želijo vsemu slediti, zanimivo pa je tudi za hitrega bralca, če kdaj pa kdaj upočasni. Zadnji del knjige vseeno odsvetujem tistim, ki trpijo za kastracijskim strahom.

Pločevinasti boben Gunterja Grassa je, vsaj po Nobelovi nagradi, precej razvpita knjiga. Tu gre za kratko sodobno zgodovino poljsko - nemških dežel, pisano v prvi (in tretji) osebi s pozicije nekoga, ki me še najbolj spominja na osebnost tistega reveža iz Susskindove knjige Golob. Pripoved je vpeta v resničnost, konkretni zgodovinski mejniki so zelo lepo zliti z, domnevam, nekoliko domišljijsko zgodbo. Iz pisanja na vse načine veje širina. In neka meni ljuba duhovita cinična distanca do stvari, ki so lahko tabu. Do konca nas še bolj zanima prebrati, ker razen tega kar je očitno, kljub vsemu ne vemo zakaj konkretno se je pripovedovalec znašel v norišnici.

Naključje?
Knjigi sta napisani na prav določen način, recept za tako pisanje se da prav jasno izluščiti.
Na primer: da prvoosebni pripovedovalec o sebi pogosto govori v tretji osebi, je precej močna stvar in bi zarad mene lahko bila predmet zaščite avtorskih pravic (če so celo programske zanke, po novi evropski zakonodaji). Grass je tu bolj sistematičen, Oskar skoraj po pravilu o sebi govori v prvi in tretji osebi hkrati v istem stavku.

Midnight´s Children je prvič izšla 1981, Die Blechtrommel 1993. Kdo je čigavo, preden je napisal svojo, prebral, izračunajte sami.
Rushdie Nobelove ne bo nikoli dobil. Je pa s svojim pisanjem pokasiral fatvo, kar mu je precej zagrenilo življenje. Nobelovo je precej lažje dati predstavniku nevtralnega srednjeevropskega spleena.

Opaaa! #1

Se vozim zadnjič po Ljubljani, pa na lepem zagledam kul hiše. Končno nekaj, kar izgleda kot stroj za bivanje, za razliko od posrane kvazi domačijskosti, s katero se razen res redkih izjem kitijo prav vse enodružinske novogradnje. Ali pa za razliko od tistega v prejšnjem prispevku.

Svojih 6 delnic Save sem prodal pred 3 leti, ko sva z D. delala izkop, po 26. Vmes je Sava povsem izstopila iz gume, ameriški denar pa razpršila v turizem in drugo, očitno pa so začeli tudi z investicijami v stanovanjsko gradnjo. Danes je Sava po 45.

Trnovske lepotice so dali narisati biroju, ki se je sestavil ko so zmagali natečaj za WTC, in očitno je dobro, če investitor zna delegirati odgovornost izven svoje projektive.

Pazi, to še ni končano (zemljo sem sam ozelenil v fotošopu), pa saj vidimo za kaj gre.

Poleg sodobne arhitekture, ki težko prodira v stanovanjsko gradnjo, skrbi za detajl, ličnih fasad iz Trespa plošč, pa seveda ravnih streh, je dobrih še nekaj velikih stvari. Dobro je, da gre za nizko, zgoščeno stanovanjsko gradnjo, kjer je (mikro)urbanizem enakovreden arhitekturi. Da so tlorisi dobri, enostavni. Da je izkoristek prostora zadovoljiv (bruto 250m2 zemljišča/stanovanje), da so bivalni prostori usmerjeni v atrij, ki je z 90m2 primerno velik, da je skupno parkiranje urejeno v polkleti pod notranjim skupnim dvoriščem, da vstopiš v svojo hišo iz garaže. Dobro je rešena hierarhija odprtega prostora od javnega, poljavnega (dvorišče med nizoma hiš) in zasebnega (atrij). Izjemna je lokacija, 15 min peš do Centra, vzhodni niz je odprt proti Gradaščici. Dobrih je tudi precej manjših stvari, na primer zenitalna osvetlitev spalnih hodnikov v nadstropju, kvalitetno stavbno pohištvo, ogrevanje z majhnimi individualnimi kotli na mestni plinovod, utp kabli v vsaki sobi, nadstreški iz kaljenega stekla, terase tlakovane s tropskim lesom.

Je pa nekaj velikih stvari tudi slabih. Osvetlitev SZ in JV niza se razlikuje za 180°. V atrijih zasebnost ni zagotovljena, saj sta vanje obrnjeni dve etaži, iz zgornje pa pač pokrivaš dogajanje v vseh atrijih v nizu. Razmerje med bruto in neto stanovanjsko površino je preslabo na račun prevelikih pomožnih prostorov v kleti, ki pa jih je treba enako krepko plačati. In smo pri ceni. Zadnje 3 od devetih hiš v kompleksu, ki še niso prodane, so po 94, 97 in 101M. In pazi to: za to ceno ne dobiš parketov, ploščic, notranjih vrat, obloge in ograje notranjega stopnišča, niti kopalniškega porcelana. Povrh vsega pa dobiš že vzidane splakovalne kotličke LIV Postojna (19t), ne pa vsaj, kot bi glede na ceno pričakoval, Geberit (50t). Uh.

Hiša, v kakršno se končno lahko vseliš, te tako pride skoraj 1M mark, kar pa je za nekaj, kar bi moralo biti vsem dosegljiv standard, odločno preveč. Kako naj torej mlad par, pa čeprav TINK (2 incomes, no kids), ki lahko na mesec skupaj pozabi 300t, računa na tako stanovanje? Na leto lahko pozabi na 3,5M. Bi zbral v 30 letih, če ne bi upoštevali stroškov kredita. Realno pa v 50 letih, če bi ti kdo odobril kredit za tako dolgo. Povsem racionalno, nepretenciozno in funkcionalno stanovanje za mlado družino si tako lahko privoščijo le otroci denacionalizacijskih upravičencev, razvajeni nemoralneži ki sebi na čast zapufajo vso žlahto, premožni direktorski penzionisti in tisti, ki zadanejo na Lotu (ampak tisti imajo drugačen okus, kot sem že nekje omenil).

Uh, uh #1

Tole sem včeraj snel na Barju, pri Črni vasi, 10 km od centra Ljubljane, pa je tako uh, uh, da si zasluži da s tem začnem. Čeprav malo potenciran, je to na žalost popolnoma korekten primer tipičnega slovenskega poselitvenega vzorca in tipične slovenske stanovanjske arhitekture. Da se ne ponavljam, preletite tole.

Včasih me gledajo postrani ko fotografiram njihove hiše, čeprav so večinoma vseeno videti ponosni. Vzel sem si pravico hiše objavljati in komentirati, to po moje ne spada pod varstvo osebnih podatkov s katerim so danes vsi tako obsedeni. Kaj se dogaja not, dobro, nikogar ne briga, ampak zunanjost je pač javna last in na žalost še kako vpliva na podobo krajine.

Zakaj pa ne

Zakaj pa ne bi še malce hiš komentiral? Zakaj ne bi nekaj materiala, ki ga itak zbiram za tisto, tule porabil? Uvajam dve novi rubriki, Uh,uh in Opaaa!

Mogoče že jutri kaj lepega.

Lahko noč.

Blog kot se šika

Tega sem našel, priznam, na vidmarju, pa vseeno.

"Have an analytical mind? Like to cook?" Potem beri Kuhanje za inženirje!

Sistematično, analitično, dobri recepti.

Sam navdušen kuhar, sicer recepte vedno jemljem prosto po prešernu. Sem pa vedno z zanimanjem študiral kemijo kuhanja (npr. zakaj zrezek postane rjav: ker karamelizirajo sladkorji v mišicah), kar je, če skušaš take teme načeti s kako kuharico, tabu. Pred par leti sem iz pasivnega, preplašenega sledilca receptov preskočil v fazo, ko kuham smelo, samozavestno, eksperimentiram, ne merim in ne tehtam in se receptov namenoma lotevam naokrog, nikoli direktno. Čujev blog zato berem kot duhovito čtivo. Ampak stvar je res obširna, sistematična, profesionalna, fotografije vabljive, recepti dobri.

Pred časom, po enem tednu na Bloggerju sem razočarano ugotovil, da so možnosti omejene. Ampak tale Majkl Ču je našel način. Ne vidim sicer drugega razloga, kot da na Bloggerju vztraja iz principa, pa vseeno. Vidim da ima webhosting, na ta način se najbrž lahko malo bolj špila kot ostali. Ampak poglejte njegov sidebar! V osnovni template je v sidebar, kolikor razumem, spravil še en blog, se še malo špilal in sedaj ima kategorije (za tiste ki ne vejo: to, da se na Bloggerju prispevkov ne da razvrstiti po kategorijah, je za nas velika travma). Vidim tudi, da prispevke naslavlja sistematično, tako da se že po abecedi razvrstijo smiselno.

Cooking for Engineers si 20.000 zadetkov na uro povsem zasluži.

Še 5 jih je padlo

Nazadnje so padle E=mc2, Na Zahodu nič novega, Tri hčere svoje matere, Peklenska pomaranča in Mladi levi.

E=mc2 Davida Bodanisa me je razočarala. Stopnjam na poti do enačbe na silo forsira zgodbe, marsikje je na račun domnevne všečnosti in poljudnost površen in nekonsistenten. Kar se pop fizike tiče, še vedno prisegam na prvo izdajo Kratke zgodovine časa, Strnadove Zgodbe o fizikih, seveda pa je za vedno neprekosljiv Del in celota Wernerja Heisenberga (moj paperback iz 1977 Mohorjeve ima velik e=mc2 natisnjen na hrbtni platnici).

Na Zahodu nič novega Ericha Marie Remarqueja zveni znano, a odprl sem jo prvič šele zdaj. Prva svetovna, za razliko od razvpitega Hemingwaya napisana z naše (nemške, avstroogrske, slovenske) strani. Sočni opisi mesarjenja, brezizhodnost, vse je en velik klic proti vojni.

Izšla je 1929. Ker je Hitlerjevi militarizaciji in fetišiziranju vojne (kot delajo bušiji) Remarque motil koncept, mu zagrenijo življenje, da leta 39 emigrira v ZDA.

Tri hčere svoje matere, prisrčna miniaturica Pierra Louisa (umrl 1925), je skoraj stoletje prepovedana krožila pod pulti. Zadnjič pa jo najdem, v trdo vezano, v špeceriji, pa hop v voziček.

Mehanična oranža je naslov Gradišnikovega prevoda knjige Anthonija Burgesa, ki ji na platnicah piše Peklenska pomaranča. Gradišnika zelo cenim, ta je res maher. To je tisti, ki se iz čiste radosti loteva prevajati najzahtevnejše knjige; njegova, ne Toporišičeva kot je zmotno večinsko prepričanje, je "zgoščenka", znan pa je tudi po trpežnem lišaju na nerodnem mestu (če ste brali njegov dnevnik v Sobotni). Knjiga je pisana v slengu nacaščini, s katero se je res potrudil. Ampak na žalost ni berljiva. Jezik ne steče, vse, za kar je bilo porabljenega toliko truda, se zdi nekako brez veze. Se pa knjigo vsekakor splača odpreti samo zaradi Besede prevajalca in priloženega slovarja nacaščine.

Mladi levi Irwina Shawa, to je odlična knjiga. 700 strani pade kot bi mignil. Druga svetovna vojna, skozi oči treh junakov. Avstrijca Christiana, ki se znajde do vratu v nacizmu, Hollywoodca Michaela, uspešnega udeleženca družabne scene ki se prijavi za pešadinca in Noaha, ameriškega Juda, ki se požrtvovalno prebija skozi rasistično poniževanje znotraj Ameriške vojske, kjer pravtako služi kot prostovoljec.

Knjiga je presenetljivo odprta, objektivna, iskrena. Kot Remarque, ne olepšuje, ne idealizira. Za njo ostane breme nesmiselnosti svetovne vojne, v katero so na vseh straneh ujeti ljudje v najlepših letih, z ambicijami, strastmi, življenji.

Toplo priporočam.

Krožišče

Kot je vedel že premožni Dostojevski, pa kasneje naša oblast, ki je vsake kvatre gnala za šajtrgo vse po spisku, ni ga čez delo na zemlji. Zato sem tudi to pomlad ustanovil privat enočlansko delovno brigado. Iz ljubljane sem si po telefonu za 1.april naročil kamion peska na Zabukovje, potem pa 3 dni gnal kramp, motiko, lopato, grablje in seveda šajtrgo, da sem tistih 8 kubikov peska razmetal entropiji v brk v nekaj, s čimer sem spet zadovoljen.

prej - potem

Michael, no offense, to privat krožišče sem si omislil že pred 5 leti. Rekel boš sicer: "evo, še en, res so obsedeni", ampak šlo je za čisto racionalen premislek. Avto malo približati hiši, sosedu Milanu omogočiti da na veliko zlorablja služnostno pravico prek naše parcele, ohraniti tudi najlepšega od 7 hrastov, obrniti avto s stilom in, kadar je potreba, omogočiti parkiranje čimveč obiskovalcem na s peskom posuti podlagi, da mi brez potrebe ne uničujejo trate. Zunanji premer je 14 metrov, povprečni avto z rajdnim krogom med 10,5 in 12m lahko zvozi brez težav. Večji problem je z višinsko razliko - med najvišjo in najnižjo točko kroga je 80 cm, tako da nekaterim ne potegne.

Pesek je dobro vsake toliko časa pregrabiti in populiti plevel, da se ne zarase. Če 3 leta ne vzdržuješ, postane tako kot na levi sliki.

Lahko noč.