Potapljam se že od malega - pravzaprav sem se v vodi od nekdaj počutil bolje kot na suhem. Pri šestnajstih, takoj ko so dovolili, sem naredil izpit pri DRM. Tisto leto sem nabral 18 potopov, držal morskega psa za rep, v živo videl jastoga in raroga, spulil 80 centimeterskega leščurja, v kerem je blo 22 rjavih leščurskih biserov, dosegel 47 metrov globine, videl gorgonije in podobno. Ker so veliki popusti za najem opreme trajali le prvo leto, je blo potapljanja s flašo potem konec. Ampak meni itak največ pomeni potapljanje na dah - s flašo lahko gre vsak kekec, če plača.
Neke male knjigice obstajajo, Sprehodi v naravo. Ena je bla o ribah, druga pa o vsem drugem kar naj bi blo v našem morju. Od malega sem si želel vse to videti v živo, v naravnem okolju. Videl sem vse, razen rdečih koral, to pa bo vendar treba nekoč s flašo. No, vsako poletje se torej intenzivno na dah potapljam in za hec vlačim ven tiste sijoče rjave školjke in pokrovače. Moji bejbi, D, gre to na živce, ne morem je prepričat da se mi pač fajn zdi če iz vode vsakič kaj privlečem. Potem iz tistih žaklov školjk na zabukovju delava pesek. No, skratka, prepričala me je, da sem si kupil podvodno pištolo.
Tole postaja daljše kot je bilo planirano, zato o tem, kako se iz luknje spipa ugorja, drugič. Na sliki pa lahko vsak vidi, kako se je moja kruta bejba razveselila kosila.
ps.
Kruta bejba je prav danes magistrirala! Vsi ji čestitamo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar