DANES (Vzporedni svet in oljne slike)

Tudi to sem napisal pred 6 leti, pa še vedno podpišem

Študij končujem v času, ki je rehabilitiral marginalce do te mere, da so prevzeli razvejano mrežo manjših ambicioznih galerij, kjer se od nekdaj skušajo uveljavljati mladi umetniki. Po drugi strani so prvorazredne, pomembne galerije v rokah povsem drugih generacij, ki živijo v modernizmu, ali pa so preveč ambiciozni, da bi sponzorirali kaj drugega kot slavna tuja imena. Opazil sem torej, da sem kot izučen slikar s svojimi olji na lanenem platnu sam največji marginalec: za prve premalo napreden, za druge premlad.
Zato bi si rad razjasnil, kaj (lahko) pomeni biti štafelajni slikar danes, kakšen sploh je današnji čas, na katere stvari se da vplivati in katere se da v zvestobi lastni igri mirne duše prezreti.

Govoril bom o preteklosti in še več o prihodnosti; danes iz naslova je predvsem kraj, od koder opazujem.

* * *

Oljno slikarstvo naj bi izumil flamski slikar Jan van Eyck (1385-1441). V slikarjih je bilo nekoč mnogo akimističnega zanosa; sistematično so preizkušali različne snovi, ki so jim prišle pod roko, skrivnosti so šle z njimi večinoma v grob, če se do njih niso dokopali vztrajni vajenci. Nova odkritja so nastala kot posledica vztrajnosti in sreče. Kakorkoli že, je eno večjih odkritij ugotovitev, da se nekatera olja na zraku sušijo, druga pa ne. Posušijo se na primer makovo, orehovo, laneno olje; bučno, sončnično in olivno pa ne. Ugotovitev, da da mešanica zdrobljenega pigmenta in sušečega olja čez čas čvrst, inerten strdek korektne barve, torej pomeni začetek slavne zgodovine. Za razliko od tistega, kar so poznali prej, omogoča olje tudi debelejše nanose, podslikave niso nujno potrebne, sliko je možno dodelovati, predvsem pa barve tudi po sušenju ohranijo svežino in enak karakter. Res pa je, da se stvar lahko suši leta dolgo. Do danes se je ohranilo 9 van Eyckovih slik, je pa zato v tej tehniki nastalo nešteto novih.

Oljna slika izgleda danes podobno kot včasih; platno je napeto na podokvir, ki je gledalcu skrit. Sestavljen je, ne zbit, da se da z lesenimi klini velikost regulirati. To je zelo praktično, če se na sliki kasneje pojavijo gube. Kot podokvir lahko uporabimo tudi kaj cenejšega, kar pač pride pod roko, ampak je ponavadi tudi težje, manj trdno in brez možnosti reguliranja. Platno je grundirano; slikamo na grund, platno je le njegova armatura. Grund je mešanica veziva (ostankov prekuhanih kož in kosti - kleja ), in polnila ( drobnega inertnega prahu - bolognske krede). Pomembno je, da laneno olje iz barv ne pride v stik z lanom iz platna, ker ga lahko razkroji.
Kar je naslikano, je narejeno z barvami, medijem in razredčilom. Barve so z lanenim oljem strte barvne snovi (pigmenti), in polnila. Z medijem barve redčimo in pripravimo za slikanje. Sestavljen je iz lanenega firneža (posebno obdelanega olja), terpentina in sikativa (sušilca). S čistim terpentinom redčimo medij in peremo čopiče.

Največja pomanjkljivost postopka je čas sušenja (s količino sikativa ne kaže pretiravati, ker se kvaliteta nanosa občutno poslabša). Problem pa so še strupeni hlapi, zamudnost grundiranja in čiščenja orodja. V šestdesetih se je začela uveljavljati povsem drugačna tehnika, akril. Barva je emulzija, disperzija - to pomeni, da so netopni delci pomešani z vodo v stabilno mašanico. Poljubno jo lahko mešamo z vodo. Po nanosu voda izhlapi, netopni del pa se hitro strdi v barvno plast. Delo je udobno, hitro, čisto. Problematična je le precejšnja razlika med mokro in suho barvo.
Večja zapletenost postopka in sijoče barve sta tudi razlog, da je olje med slikarji še vedno priljubljeno. Seveda pa ima olje na platnu posebno mesto tudi med laično publiko.

Pa je zamudno rokovanje z materialom sploh nujno? Ali bi se dalo materialnosti znebiti, da bi se slikar lahko posvetil predvsem podobi?


Svet se danes spreminja tako hitro, da to čutimo sproti. Nekoč je šlo počasneje, sprememb pa se je nabralo toliko, da je danes popolnoma drugačen od vskadana iz začetka 15. stoletja. Svet je končen. In razparceliran in prepreden z neskončnimi gladkimi, vročimi, trdnimi cestami. Koliko jim je takrat manjkalo do McAdama, pa bi slutili asfalt.
Povsod je toliko ljudi. In od vseh strahov - pred neznanim, pred boleznijo, vremenom, uroki, je ostal le strah pred smrtjo. Ljudje so zdravi, izobraženi in premožni; in vsak živi v udobju, o kakršnem je nepismen kralj le sanjal. Centralna kurjava, higienski vložki, hladilnik, avtomobil, zdravila, telefon. Letalo, jagode pozimi.
In vendar se lahko ob branju knjig mirno vživimo v takratni čas. Če bi danes posvojili najdenčka iz 15. stoletja, bi prav gotovo zrasel v krepkega Slovenca. Da, človek se prilagodi. Oziroma si prilagaja svet - če je bil tisti manj prilagojen, je današnji bolj. Če je tisti prehranil par 100 milijonov ljudi, jih ta 6 milijard.

Pospešimo razvoj v mislih! Čez 50 let 20 milijard! Prostora je teoretično dovolj, da se da toliko hrane še pridelati in ljudi nastaniti. Že danes je marsikje na svetu gostota prebivalcev tolikšna, kot bi bila tedaj povsod. Vendar pa bi kvaliteta bivanja padla, izgubili bi še zadnji okus skrivnostnosti in nepredvidljivosti narave, vse bi bilo urejeno, umetno, obdelano. Ves svet bi bil videti enako, delali bi roboti, 20 milijard starih brezdelnežev pa bi se borilo z materialnostjo svojih obilnih teles in zatekalo v virtualno realnost. Postavljali bi si torej dve vprašanji:
1. Kam z vnuki?
2. Kako izboljšati user interface (uporabniški vmesnik)?
Odgovor na oboje je: z direktno stimulacijo možganov. Namesto, da bi v vzporedni svet kukali skozi neudobna stereogramska očala in še skozi slabe, organske oči, namesto da bi mehanske dražljaje izmnenjevali skozi neudobno oblačilo, bi se znebili vseh posrednikov. In ko bi telo izgubilo še zadnjo pozitivno funkcijo, namreč prenašanja dražljajev vzporednega sveta do možganov, ga ne bi več rabili. Če bi se znebili telesa, ga ne bi bilo več treba hraniti, ne bi se staralo, ne bi izločalo. Naenkrat bi bil problem z nastanitvijo in prehrano dolgoročno rešen. Možgani z vso opremo potrebujejo kubični meter prostora. Zraščeni na spodbujevalce bi plavali v topli hranljivi plazmi, povsem enako kot v naših krhkih lobanjah. Imeli bi avtonomni sistem za vzdrževanje življenjskih funkcij in stimulacijo posameznikove realnosti, povezani pa bi bili tudi v kompleksno interaktivno omrežje, življenjsko stvarnost. Zaradi idealnih pogojev bi se povprečna življenjska doba ljudi podaljšala na 300 do 500 let, redki posebej zaslužni posamezniki bi si celo pridobili pravico do večnega vzdrževanja, tudi po možganski smrti. Zemlja je sposobna z do tedaj nesluteno kakovostjo življenja preskrbeti, da, nekaj tisoč milijard ljudi!
Seveda bi upoštevali najvišje etične standarde - o svetosti življenja, o pravici do zdravja, varstva zasebnih podatkov in podobno. Prehod bi izpeljali nevidno: v vzporedni svet bi najprej namestili simultano kopijo materialnega sveta, ki je seveda neobhoden za identiteto posameznika, vzgojo in izhodišče potovanj. Posebej primarna in sekundarna socializacija bi bili budno nadzorovani, da bi se izognili kasnejšim deviantnostim, pa bi posebej težke trenutke ublažili. Posameznik bi imel zavest o sebi kot o celovitem, duhovno, duševno, telesno(!) in socialno razvitem bitju.
Seveda pa sistem omogoča še vse kaj drugega. Predstavljajmo si avenijo steklenih kozarcev, v katerih plavajoči možgani drhtijo v večnih orgazmih, tu in tam mali Hitler neškodljivo kuri svoj krematorij, nekdo se na drugem jadranju okoli sveta bori z viharjem, spet drugje štirinajstletnik v polnem razredu piše maturo. To je popolna integracija telesnega v Platonov svet idej! Med posameznikovo realnostjo in njegovimi igrami ni več razlik! Izginejo razdalje, izgine čas, izgine gravitacija, izginejo problemi, krivice. Kdor želi krivice, dobi krivice. Kdor želi živeti kot nezaposlena gospodinja v predmestju Glasgowa in dopoldneve med vzorčastimi tapetami preživljati ob BBC Prime, naj.

V resnici pridemo do absurda vsakič, ko pri napovedih v kompleksnem sistemu vztrajamo pri fiksnih predpostavkah. Po teoriji sistemov moramo spremembe upoštevati sproti, pa naj gre za računanje statike novogradenj ali napovedovanje prihodnosti. Stvari težijo k temu, da bi bilo ljudem laže, osnova, s katere inovatorji vsakič štartajo, pa se spreminja. Ločimo torej velike stvari od malih. Velike stvari pomenijo spremembo sistema in se spreminjajo bolj poredko, vsakič pa pospešijo razvoj malih, tako da spremembe velikih stvari občutimo kot skokovit razvoj. Napovedi ponavadi veljajo samo do obdobja, ko se paradigma spremeni.
Napovedi iz sedemdesetih let o nadaljevanju eksponentne rasti števila prebivalcev do zloma, se tako niso obnesle. Če vsi otroci preživijo, ženskam pač ni treba več šestkrat rojevati, da bi dočakale vnuke. Kjer je blaginja, je otrok celo premalo, prebivalstvo pa je vedno starejše.

Danes, ko smo sredi informacijske revolucije, imamo srečo, da se paradigma spreminja. Imamo torej možnost, da bodo naše napovedi veljale dolgo.


Arhitekt je še pred kratkim delal povsem analogno; večino časa je porabil za zamudno risanje s črnilom na paus papir, z ravnili, šestili in šablonami. Manjšo napako se je dalo spraskati z britvico, večja je pomenila začeti znova. Delo je monotono, za isti tloris je treba izdelati več podobnih načrtov, posebno zamudno je šrafiranje... Letraset in samolepilne teksture so stvar nekoliko olajšale. Nato je prišel računalnik. Naenkrat je bilo moč načrte sproti popravljati, delo na načrtu se je ohranilo! Za sestanek z naročnikom natisneš vmesno fazo, vse delo je varno sprevljeno doma. Originala ni več! Po potrebi materializiramo le določene informacije o načrtu. Vendar se ravno sedaj izgublja tudi ta potreba po analognem. Danes lahko mnogo stvari odložimo v vzporedni svet. Arhitekt dela načrt v vzporednem svetu in statik seže ponj prav tja. Strokovnjak za napeljave doda svoje, predračun nastane iz tam dostopnih podatkov o cenah materiala. Potrebe po prinašanju načrtov na poslovna kosila ni več.

V vzporednem svetu pa niso samo načrti. Tja že dolgo odlagamo pošto. Informacije iščemo samo še tam. Tam raziskujemo, brskamo, potujemo, izgubljamo čas. Zato tam gledamo reklame.
V vzporednem svetu o nas berejo zdravniki, dacarji in policaji. Potrebe po prenašanju papirjev je vedno manj; materialnost lastnege telesa mukotrpno spravimo na drugo mesto, od koder spet sežemo v vzporedni svet in si postrežemo. Vsak kraj z dostopom: torba Sport Billija. Igre in sanjarjenje postajajo resničnost, tudi za odrasle. V vzporednem svetu si vsak sam izbere identiteto; zunaj starec in punčka, znotraj dve mucki...

Kdor je kdaj risal v Autocadu, ve, da v vzporednem svetu ni gravitacije. Tam vse, kar ustvariš, stoji! "Daj mi trdno točko in premaknil bom svet," je prosil Arhimed. V Autocadu ga lahko sučemo okrog katerekoli točke. Vsakič, ko se lotimo na novo, ustvarimo novo vesolje. Vse črno, le nekje mala ortonormirana baza. V vzporednem svetu sobiva nešteto vesolij.
Predstavljajmo si: prostor brez dimenzij, hkrati smo lahko kjerkoli ali povsod hkrati, lebdimo brez teže, in raziskujemo med ikonami. Vsa prejšnja izkušnja nam služi le toliko, da se lahko vsemu presneto čudimo. Po drugi strani je novi svet tako prijazen, tako logično urejen, tako opojen - kdo bi hotel nazaj?

Da, umetniške slike pripadajo prvemu svetu. Ampak sobivanje vesolij, ali pa pluralizem diskurzov, nekako že tudi!
Posmodernizem stoji z eno nogo v analognem, z drugo v vzporednem svetu.


Ihab Hassan, ameriški guru metafikcije (met fiction), kot postmodernizmu pravijo Američani, našteva lastnosti, ki naj bi bile endemične prav za postmodernistično kulturo v celoti, za umetnost pa še posebej (Debeljak, 1989:105-107):
Indeterminacija je neka temeljna nezmožnost, da bi določili kakršen koli, še najmanj pa globalni položaj umetnin in ljudi v saodobnem svetu. Fragmentacija: postopki montaže, kolaža, literarne cut-up tehnike, paradoksi in paralogije. Dekanonizacija: Lyotardov zaton sleherne legitimizacijske avtoritete velikih zgodb, ki jo ponazarja z izenačitvijo Nietzschejeve smrti boga, Freudove smrti očeta, Foucaltove smrti subjekta in Barthesove smrti avtorja kot paradigmatskih zrušitev večnih vrednot. Tudi pluralizem ustvarjalnih metod in pravica manjšinskih diskurzov do obstoja. Izguba jaza in izguba globine - vse, kar ostaja po odstranitvi jaza, je le še gola igra jezikovnih razlik, ki edine ustvarjajo realnost. Nepredstavljivost kot anti-realistična tendenca, negativni total, ki ga sicer ni mogoče prikazati, mogoče ga je le evocirati, kakor tišino v literaturi, ki pa jo vendarle tvorijo besede. Paradoksalna struktura antireprezentacijskih umetnin naj bi predstavljala tisto, kar ni del nobenega jezika, ki je nevzdržno, grozljivo, skratka: na nek način absolutno. Ironija kot diskriminacija vseh kardinalnih paradigem, saj sprevrača enoznačne pomene, odpira prostor mnogosmiselni igri, polilogu, alegoriji, refleksiji in demistificira "avtentično" izkustvo. Hibridizacija kot mešanje umetnostnih žanrov, profesionalnega žargona in pojmovnika posameznih humanističnih ter znanstvenih disciplin v enotno, a heterogeno teksturo, ki se vzpostavlja na način travestije, plagiatorstva in pastiša. Zdi se mu, da je na tej ravni tudi ponovitev nekega teksta ravno tako legitimna kot izvirnik. Za ponazoritev jemlje znano Borgesovo kratko zgodbo o Pierru Menardu, piscu Don Kihota, ki je besedo za besedo prepisal Cervantesov original, vendar je zaradi časovne distance, spremenjenih zgodovinskih okoliščin in simbolnega konteksta nova verzija dobila povsem drugačen smisel. Za Hassana ravno hibridizacija v obliki spajanja visokih in množičnih kulturnih oblik predstavlja razširitev preteklosti in njeno svobodno razpoložljivost z vidika sedanjosti, v kateri pluralizem stilov v dialektični igri tistega "zdaj" in "včeraj" ne favorizira enega na račun drugega, marveč obravnava vse časovne moduse kot gradivo za mimikrijsko obdelavo. Karnevalizacija: heteroglosija in polifonija, "vesela relativnost" (namig na Nietzschejevo veselo znanost!) - vse to nosi s sabo karnevalizacija, v kateri vidi Hassan subverzivno obnovo vsebin in tradicij, ki so bile do sedaj potlačene ali cenzurirane. Od tod izvira tudi navdušenje nad kičem in popom, manjvrednimi žanri in parodičnimi formami. Performance briše mejo med aktivnimi usstvarjalci in pasivno publiko, vabi k sodelovanju in soudeležbi pri kreativnem projektu, skratka daje prednost procesu preoblikovanja pred končno obliko. Konstrukcija se sklicuje na sodobne znanstvene paradigme, znotraj katerih resnica ni globalna in univerzalna, marveč so si resnice različnih paradigem med seboj često nasprotne in protislovne, se pravi, da so mnogovrstne ravno v meri, v kateri so konstruirane, ne pa naravno dane.
Imanenca: na horizontu podaljšanih čutov v obliki televizije, novih tehnologij in množičnih medijev nimamo več opravka z neposrednim zapopadanjem sveta in eksistencialne izkušnje kot take, ampak zgolj s komunikacijskimi filtri, namesto produkcije objektov pa imamo opraviti s simulacijo kodov, ki vodijo v obscenost čistih in praznih form, kot pravi Baudrillard. (ibidem)

Debeljak vse zgoraj našteto žalostno postavi še v ultramodernizem, torej znotraj modernističnega okvira: "Metafikcija namreč še vedno ne izstopi iz poststrukturalistične igre razlik, neobveznega drsenja označevalcev, neskladja med vsebinsko intenco in njenim formalnim izrazom...Še vedno gre za estetski učinek, ki temelji na bistveni neprozornosti in nerazumljivosti in kot tak...terja kritiški diskurz oz. instanco avtoritete, saj je "laično" branje nujno že napačno branje".
Navaja primere modernističnih avtorjev (Eliot, Ezra Pound, Joice, Kafka, Musil, Proust, Beckett, Broch, Mann), ki so uporabljali iste strategije. Pravi, da lahko modernizmu lastno odsotnost identifikacije, katarze in estetskega doživljaja, opazujemo tudi pri metafikcijski literaturi; da nam drobci iz vsakdanje realnosti, na katere tu in tam naletimo, pri doživetju celote prav nič ne pomagajo: "Slej ko prej smo soočeni s praznim mestom transcendence, kakršnega poznamo iz klasičnih modernističnih umetnin".
Trdi, da Hassan umetnostne fenomene, ki jih ima za postmodernistične, definira z govorico, kategorialnim aparatom in estetsko samoumestitvijo samega modernizma. Da ponavlja kategorije in pojmovne oznake francoskih poststrukturalistov Kristeve, Barthesa, Derridaja, Deleuzea, Lyotarda, Baudrillarda in drugih.

Debeljak se sprašuje, ali je sploh ustrezno poskušati izluščiti strukturne značilnosti postmodernističnega stila, torej iskati en normativni stil.
Trdi da je, za razliko od (ultra)modernizma, za postmodernizem značilna neka specifična ohranitev modernistične individualne drže, ki se tako razlikuje od avantgardističnega podrejanja posameznikove imaginacije skupinskemu programu. Naslednja stvar je spoj protislovnih teženj, prisvajanje pestrega obilja estetik, ki izhajajo iz množične kulture, spajanje duhovnosti, igre, religije, raziskovanja in erotike, ki pa ne čuti več modernistične želje po "osmislitvi". Tretjo značilnost pa vidi v tem, da se je razlika med elitno in množično kulturo dokončno zabrisala, da je bodisi po vsebinski ali po produkcijski plati brezkompromisno vpeta v mašinerijo množičnih medijev in novih tehnologij. (Debeljak, 1989:113)


Danes je tak čas, da je treba prebrati, se naučiti, kaj se dogaja. Kakšne slike se slika, kako se razmišlja. Seznanjen je biti s teoretiki današnjega časa in potrjevati njihove vizije.
Pa vendar - se je treba tega, kako ravnati v današnjem času, sploh učiti (od teoretikov), ali naj umetnik pač ustvarja ( slej ko prej se bo že našel kdo, ki bo svoje dokazoval z njegovim )?
Kajti dejstvo je, da nekomu, ki živi zdaj, ni potrebno poznati Lyotarda in Habermasa, da bi doživel postmodernizem. Realnost je na srečo preveč kompleksna, da bi jo natančno zaobjeli v kakršnemkoli miselnem sistemu, enako je s sociologi kulture. Če je primer s postmodernizmom preveč drzen, si izmislim drugega: predstavljajmo si teoretike baroka, baročno realnost in baročni čas, nato pa v tem kontekstu ocenjujmo mladega človeka, ki živi danes. Če bo ustvarjal, bo njegov output zagotovo bliže postmodernizmu, kot baroku.
Zakaj bi sploh tako izredno dlakocepili pri stvareh, ki imajo v osnovi plavajočo vejico, in ki so v osnovi nastale kot poskus poenostavljenega, karikiranega ogledala realnosti. Ali je res treba, po vsem pisanju o današnji nemoči avantgard, od postmodernizma zahtevati jasen in odločen prelom?
Po drugi strani razliko relativizira že samo ime; post- je, čisto tehnično, popolnoma enakovreden predponi ultra-.

Namesto da bi v Eliotu hoteli videti izključno "modernista par excellence", bi si ga (pa Joicea, Kafko, Prousta, Manna...) lahko brez škode sposodili vsaj za predhodnika današnjega fenomena.
Prav tako bomo francoske poststrukturaliste raje videli kot znanilce konca, kot pa besne zaščitnike modernizma.
Kar se tiče "potrebe po kritiškem diskurzu" vsled "nujno napačnega laičnega branja": Debeljak sam navaja Eca, ki pravi, da pri modernizmu nekdo, ki ne razume igre, nima druge izbire, kot da jo zavrne, pri postmodernizmu pa je mogoče, da se igra ne razume in se kljub temu vzame stvari zares. In nenazadnje, kaj je to - "laično branje"? Reakcije laičnih gledalcev (tudi lastnih, ko še nisem bil tozadevno osveščen, se spominjam), bodo prejkone razočarale celo (danes že izredno redke) impresioniste, pa ne bi teoretikov postmodernizma. Je laični gledalec povprečni prerez skozi množico, ali je to tisti, ki je dobro poslušal pri likovnem pouku; je to katerikoli, če bi ga pač privedli pred sliko, ali ga smemo iskati le med tistimi, ki so v galerijo prišli sami (ali šolske ekskurzije in potovanja upokojencev štejejo ali ne?). Skratka, kdaj pa je bilo laično branje že pravilno? Oziroma, če stvar postavim drugače, katero branje pa je relevantno, če ne ravno laično! In če pride ven kaj drugega, kot sta si umetnik in kritik zamislila, menda ja ne bomo hiteli prat možganov vsej laični javnosti... Glede na zgoraj podani okvir kategorij trdim celo, da je "laično" branje nujno že pravilno branje. Komu naj bi sicer bilo namenjeno "brezinteresno ugodje", ki ga je modernizem v imenu vztrajanja pri negativnosti v bistvu izdal?

Postmodernizem je, z vpetostjo v mašinerijo množičnih medijev, sobivanjem različnih diskurzov in upoštevanjem množic, za umetnika problematičen. Širši domet, kot ga je njegovo ustvarjanje kadarkoli imelo, naj bi sovpadal z nelegitimnostjo modernističnega iskanja smisla. In res, kdor danes koplje v globino, slej ko prej pristane izključen iz glavnega dogajanja. Kot pravi Geldof z reklame za Večer: "Mogoče smo prvič, odkar je Človek zapustil Afriko, začeli govoriti skupen jezik, in - kako bizarno - izkazalo se je, da je ta jezik pop glasba".
Vidimo, da danes še zdaleč ne gre za nekritično poljubnost, arbitrarnost govoric in vsebin. Večje izpostavljanje pri količkaj kritičnem ustvarjalcu zahteva več gotovosti vase, več poguma (spomnimo se, koliko ju zahteva že sama izpostavitev človeka v vlogi umetnika), kar lahko enostavno preverimo. Ne Kiefer, ne Baselitz se, po prisotnosti v medijih in prepoznavnosti med laiki, ne moreta primerjati z, na primer, srednješolko Brittney Spears. Sama možnost izpostavitve še ne pomeni, da bo čas v medijih ekvivalenten kvaliteti umetnika. O kvaliteti v resnici ne moremo govoriti, ravno tako pa je ne moremo enačiti s popularnostjo.
Kakor je, po teoriji postmodernizma, ventil v podobi iskanja smisla (ali v poskusih priskrbeti si teorijo svoje prakse) nelegitimen, pa umetniku pomembno zadoščenje ponuja dvojna kodiranost dela, v katerem lahko uživa tako nešolana kot šolana publika. (Jencks, 1985)*

Debeljak trdi, da se vključitvi v svojevrstno ekonomijo slave količkaj zanimiv umetnik strukturno-nujno ne more več izogniti, kot se je lahko še v ultramodernizmu. (Debeljak, 1989:115)
S strukturno nujnostjo se ne morem strinjati; ravno tako kot je Picasso bil svetovni zvezdnik, za kar ni zaslužen postmodernizem, pač pa slikarjeva sposobnost in volja to vlogo prevzeti, se danes na primer pisec scenarija za film "Ko jagenčki obmolknejo", skriva (res pa je da, če se že brani slave, nima strahu pred 9 milijoni dolarjev, ki jih je ravno pospravil za nadaljevanje).
Naj tu spet opozorim na zgoraj nakazano previdnost pri prognoziranju. Če vzamemo za čvrsto izhodišče tezo, da več prisotnosti pomeni več slave, potem bo izredno velika prisotnost pomenila nepredstavljivo slavo. V resnici pride tudi tu kmalu do spremembe paradigme: prag vzdražnosti pade, s čimer se naše izhodišče podre - namesto slave se prisotnost v medijih zreducira na točno to; v razmerah inflacije prisotnosti pa lahko generator slave postane ravno izolacija! Podobnih primerov poznamo veliko; od Pečjakove vizije dolgoprstih glavačev, do principa pozitivne povratne zveze v biologiji, kjer se napaka konča z veliko spremembo paradigme - smrtjo organizma.
Menim, da je vtis o avtomatičnem vključevanju v ekonomijo slave predvsem posledica dejstva, da se kapacitete (predvsem elektronskih - drugi so že na mejah) medijev izredno povečujejo. Tudi če ob taki rasti umetniki vzdržujejo svoj procent prisotnosti, se absolutna količina pojavljanja, in s tem slave, povečuje. Trdim, da tako stanje Gaussovo krivuljo kvečjemu raztegne v smeri ordinatne osi (pomnoži za faktor rasti elektronskih medijev), nikakor pa je ne izravna, izniči, oziroma zanika.


Današnji trenutek je zaradi izrednega razvoja znanosti in tehnologije, zaradi možnosti novih medijev, zaradi vzporednega sveta, kjer vladajo malce drugačni zakoni, razpotegnjen v času. V njem ne sobivajo enakovredno le različne interpretacije, pogledi, diskurzi, ampak celo preteklost in prihodnost! Poleg tega ni zavrtan v globino, pač pa se razteza po površini. Povrh vsega je danes, ravno zato, ker je vsega znanja že davno preveč za enega modreca, doba specializacije. Smo kot korenčki (ali sončnice, čebule in hrasti): zakoreninjeni vrtamo v meso naših osnovnih zanimanj, hkrati pa s perjem (ali s cvetovi, krošnjami) široko gledamo po površini. Če si hkrati prizadevamo na posvečenem področju razumeti bistvo, kakršno je, nam današnji čas po drugi strani omogoča čim širši pregled nad celoto stvari, kot se kažejo.
Res, z zatonom DOSa uporabniku ni več potrebno poglobljeno znanje o računalniku, ampak je ta postal prijazen in uporaben takorekoč starim mamam. Da bi lahko z rečmi enostavno rokovali, je postala vsebina preveč kompleksna, da bi jo lahko razumeli, hkrati pa je potreba po razumevanju izpuhtela. Pralni stroji, daljinski upravljalci, videorekorderji, mobilni telefoni, vse postaja na videz enostavno, robustno in - uporabno.

Uporabnost oljnih slik vidim ravno v tem, da od današnjega človeka, ki že po malem lebdi, zahtevajo sestop v realnost. V tisto staro, oprijemljivo. Zahtevajo, da se ustavi, da gleda. In s tem, da gleda v sliko, mu dajo možnost gledanja vase. Namesto kopanja po predmetu lastne specializacije, ali pregleda nad celoto umetniške produkcije - stara, metafizična kontemplacija.
O tem, kako gledalca ujeti, pišem v enem kasnejših esejev.

Kar pa se tiče omejitev samega medija, sploh ni problema, saj se postmoderni umetnik kot nomad giblje skozi čas in iz kulturnega izročila jemlje za svoje potrebe tisto, kar mu ustreza. Od tod množica avto-poetik, zasebnih mitologij in privatnih ikonografij, s katerimi se legitimira postmoderna umetniška scena, na kateri sleherni ustvarjalec išče svojo pot skozi labirint tradicij. (Debeljak, 1989:121)

Za klasično sliko bodo vedno značilni njeno fizično dejstvo, podoba, ki jo nosi, in avra originala. Nikakršnih ovir pa ni, da ne bi tudi danes vsebina podobe odsevala trenutka, v katerem je bila ustvarjena.

* * *

Odločitev za olje in platno pomeni več kot hoditi po mestu z vedno umazanimi rokami in prsti, ustrojenimi od terpentina. Pomeni poklon zgodovini, ki se vleče skozi pol tisočletja, in vključitev v zgodbo, ki bo vedno zasidrana v (nekoč edinem) svetu kjer raste trava, piha veter in pojejo ptički, kjer kamen pade na tla in kjer je življenje kratko. Pomeni spopadanje z materialom, počasno izdelovanje ročnega dela, ki bo vedno zasidrano v balastu lastne materialnost. Z omejeno razstavno in obsoletno kultno vrednostjo pomeni ravno danes nekaj drugačnega in zanimivega.

_

Vira:

DEBELJAK, Aleš: 1989 Postmoderna sfinga, Založba Wieser, Celovec - Salzburg

JENCKS, Charles 1985: Jezik postmoderne arhitekture, Biblioteka Zodijak, knjiga 59, Beograd
* Arhitekt Charles Jencks ima sicer zelo duhovit slog, ampak tisto, kar v svoji veliki, barvni, bogato opremljeni izdaji iste knjige prodaja kot slikarstvo, mu jemlje vso kredibilnost!

Včasih skačem hit´, včasih pa počas

Ni res, da vsi skakalci govorijo počasi. Letos, ko smo dobili celo miss, ki govori hitro, kot da z njo ni nič narobe (kar ni pogosto), se je od nekod vzel še ta fant, Benkovič.

Na misel mi padeta dva stara, ki sta se ravno zadnjič nekaj sprla: Zupan je predstavnik teh, ki govorijo počasi, oni drugi pa se sliši normalno. Ampak do tega sem se dokopal z razmišljanjem, drugače pa bi še do sred prejšnjega tedna prisegel, da vsi skakalci pač govorijo počasi in leseno. No, pa se ti pojavi tale Benkovič, kot antipod Peterki (počasi), ki govori tako presneto pametno, zrelo, trezno in ja, še enkrat: hitro, kot da mu nič ne fali! Ta je naš novi Zmagovalec.
Lahko noč.

Outback

Računalnik imam v Ljubljani, kjer z D. živiva v posrečenem primerku diajvaja, atelje je pač na Zabukovju (kmalu pričakujte nekakšen FAQ diajvaja). Ta teden sem si torej vzel za slikanje. Lahko si predstavljate, kako se človek počuti ko izve, da se je znašel kot glavna novica na Carnioli. Odrezan od interneta!

Čeprav se je v tem času število zadetkov na blogu povečalo le za 180, na mojih straneh pa skupno za 700 (le 120 na portalu), se človek sprašuje o pozornosti javnosti. Bodo razumeli? Se bo komu zdelo vredno komentirati? Ali sploh koga zanima? Me bo končno opazila prava oseba? Bi moral svoje stvari vendarle opremiti s kako razlago?
Pred leti sem se odločil: "danes je človek pomemben, izobražen, bogat". Gledalcu ni treba razlagati. Ne maram majhnih, hermetičnih krožkov, namenjenih skrivanju pred konfliktom in lastnemu poveličevanju; ljudje niso neumni.
Ampak če danes pogledam svoje slikanje, ali apelira na širšo publiko? Vse kar naslikam je z zavestjo, da je mahati s čopičem anahronizem, še več, prav "absurdnost tega početja mi pomeni generator smisla", kot sem nekoč zapisal. Ampak to je hermetično; povprečen gledalec pa gleda in ocenjuje sliko-predmet kot ga ima pred sabo. (O teh stvareh moram en prispevek malo bolj podrobno napisat). Koga zanima, ali jaz svoje slikanje jemljem kot konceptualno slikarstvo, slike pa pač predvsem kot pričo in dokaz nekega absurdnega početja? Komu mar, čemu se silim za kakega izmed kvadratov zabiti 200 neto ur? Galeristom? Ki me silijo v dumping, ker cene pač določajo po kvadraturi?

Kaj mi je bilo treba riniti v javnost, ko si ljudje moje stvari ponavadi razlagajo tako, kot mi ni všeč? Kar mislim hudomušno, jemljejo resno; kar mislim resno, jemljejo za hec; kadar pišem s cinično distanco, nekateri veselo pritrjujejo metafori.
Sicer pa, there´s no such thing as bad publicity.

Spipati ugorja

Potapljam se že od malega - pravzaprav sem se v vodi od nekdaj počutil bolje kot na suhem. Pri šestnajstih, takoj ko so dovolili, sem naredil izpit pri DRM. Tisto leto sem nabral 18 potopov, držal morskega psa za rep, v živo videl jastoga in raroga, spulil 80 centimeterskega leščurja, v kerem je blo 22 rjavih leščurskih biserov, dosegel 47 metrov globine, videl gorgonije in podobno. Ker so veliki popusti za najem opreme trajali le prvo leto, je blo potapljanja s flašo potem konec. Ampak meni itak največ pomeni potapljanje na dah - s flašo lahko gre vsak kekec, če plača.

Neke male knjigice obstajajo, Sprehodi v naravo. Ena je bla o ribah, druga pa o vsem drugem kar naj bi blo v našem morju. Od malega sem si želel vse to videti v živo, v naravnem okolju. Videl sem vse, razen rdečih koral, to pa bo vendar treba nekoč s flašo. No, vsako poletje se torej intenzivno na dah potapljam in za hec vlačim ven tiste sijoče rjave školjke in pokrovače. Moji bejbi, D, gre to na živce, ne morem je prepričat da se mi pač fajn zdi če iz vode vsakič kaj privlečem. Potem iz tistih žaklov školjk na zabukovju delava pesek. No, skratka, prepričala me je, da sem si kupil podvodno pištolo.

Tole postaja daljše kot je bilo planirano, zato o tem, kako se iz luknje spipa ugorja, drugič. Na sliki pa lahko vsak vidi, kako se je moja kruta bejba razveselila kosila.

ps.

Kruta bejba je prav danes magistrirala! Vsi ji čestitamo!

Prvo razočaranje

Po dobrem tednu približno vidim, kako gre. Pisat je fajn, se pa hitro nabira in prispevki bodo začeli zginevat nekam v nepregleden arhiv. Zato sem preštudiral tale Blogger servis, pa add-ons, pa iskal po forumih in, pazi to:
na Bloggerju ni kategorij! Prispevkov se ne da rzvrstit po temah! Tisti blogi, ki to majo, so na drugih servisih.

Nekateri imajo lepo strukturirane strani, lično in pregledno. Sam bi zamenjal template, ampak taki za blogger stanejo po 30$, jaz pa iz principa iščem vse free. Pa kategorij, jasno, ni.

Potem sem našel Moveable Type. Lepo, ma vse, je zastonj za nekomercialne namene, ampak moraš met svoj server! Type Pad iste firme je komplet servis, kot Blogger, ampak stane 6 - 15$ na mesec, odvisno kaj vse naročiš.

Nekaj zasilnih in kompliciranih poti najbrž je. Lahko narediš več blogov, kot kategorije, na istem templatu, z istim profilom, pa jih medsebojno zlinkaš. Ampak to zdaleč ni isto.
Nekaj sem bral, da si lahko na posebno stran shraniš in po kategorijah urediš vse rss feede, pa jih linkaš nazaj na blog. Ampak jaz še nisem ta faza, najprej moram naštudirat rss, xml, atom, syndication in podobno.

Predvsem mam pa odpor do tega, da bi se zdaj dodatno učil razne programerske finte, jaz bi samo pisal. Se pa spomnim, kako sem pred 10 leti neki spacal skup v HTML, ko je blo res še na začetku.

Potem razočaranje s postanjem slik, kar piše na prejšnjem prispevku. Naj me prosim kdo potolaži, da se da s Hello hkrati poslat več slik v en post!

No, Blogger je seveda vseen fajn, da ne bo nesporazuma, predvsem je enostaven in zastonj.

Ellen MacArthur

Ne vem kako naj se lotim tega – ne morem napisati: »to, stara, bravo ej, rišpekt« ali česa podobnega, kar bi impliciralo, da smo na isti poziciji. Nekateri kul tipi sicer konstantno blogajo na ta način, ne vem…

Ellen zmagovalka

Meri 166 cm, tehta 55 kg. Stara je 28 let. Do danes je prejadrala skupaj 220.000 milj, 10x okrog sveta.
Pred tremi dnevi se je spet vrnila s poti okrog sveta, tokrat s krasnim novim trimaranom Castorama B&Q (čeprav so v Delu pisali B&O - ni vse Bang&Olufsen), z neverjetnim rekordom:

Prejadrana razdalja: 27.354 milj
Čas: 71 dni, 14 ur, 18 minut, 33 sekund
Prejšnji rekord (Francis Joyon leta 2004): 72 dni, 22 ur, 54 minut, 22 sekund
Rekord je izboljšala za: 1 dan, 8 ur, 35 minut, 49 sekund
Povprečna hitrost: 15,9 vozlov
Naveč milj v 24 urah: 501,6
Velikost trimarana: dolžina 22,9m, jambor 30,6m, teža samo 8,3t

Castorama B&Q je tisto veliko na desni polovici slike

To se gre tako: nekako po sredi Atlantika na jug, potem obkrožiš Antarktiko, tam sta rt Dobrega upanja in Horn, v vodi ledene gore. Sam, noč in dan, vedno na maksimumu, spi se po kosih po do 20 minut, razmere so malce drugačne kot s Peljarom med dalmatinskimi otočki. Ko si okrog, pa spet po sredi Atlantika nazaj gor domov. Okrog sveta se ne jadra skozi Panamski in Sueški prekop, je pa opisana pot itak dolga kot ekvator.

Kingfisher

Z Ellen sem se okužil, ko sem gledal dokumentarec o njeni poti na isti relaciji, s Kingfisherjem (monohull, open 60). November – februar 2001, torej Vendée Globe solo, non-stop round the world race. Drugo mesto, 94 dni, 4 ur, 25 minut.

Več o vsem BBC

ps.

A ma kdo, ki je na Bloggerju, kako izkušnjo v zvezi s slikami? Tale Hello je precej štorast, al ga pa jaz ne razumem. Uplovda le vsako sliko posebej, pa še vsako kot poseben post. Da sem sem spravil 3 slike, sem url vsake od ostalih dveh pejstal v kopijo tiste vrstice v HTML, kjer je bla prva. Dva posta sem zbrisal, tega pa preimenoval. Po moje ne sme bit tko češko.

Koran

Prebral sem Koran.
Kolikor vem, imamo zdaj kar tri prevode. Enega Jelinčičevega sina, ki je med drugim študiral na ultraortodoksni židovski univerzi v Izraelu, enega imajo muslimani za izvajanje svoje vere, eden pa je izšel v zbirki Žepna knjiga (cenovni razred F) pri založbi Učila Internešnal. Tega, prevod Erika Majarona, sem prebral.

Komentiral ne bom, da si ne nakopljem fatve, raje s hrbtne strani prepišem par besed:

Koran je ena izmed temeljnih verskih knjig in hkrati svojevrstna literarna mojstrovina, ki sodi na knjižno polico vsakega razgledanega človeka.
Je sveta knjiga muslimanov, ki verujejo, da je v njej zapisano Božje razodetje preroku Mohamedu, in vernikom še danes daje napotke za življenje.
Koran je tehtno branje za vsakogar, ki želi bolje razumeti dogajanja v sodobnem svetu, islamsko kulturo, muslimane ter njihovo vero.

Morda vseeno ne bo narobe, če povem, da v tem prevodu namest Allah dosledno piše Bog.
Pa da notri najdemo vse bistvene prigode iz Stare zaveze in junake kot so Abraham, Noe, Mojzes, pa seveda Jezus in Marija. Majaron je tudi ta imena prevajal po krščansko.
Priporočam!

Prešernova nagrada

Prešernovo nagrado in 4.300.000 tolarjev sta dobila flavtistka Irena Grafenauer, za vrhunsko poustvarjalnost na področju glasbene umetnosti in slikar Bogdan Borčič, za življenjsko delo. Posvetimo se njemu.

Velike Prešernove nagrade vedno podeljujejo ljudem v visoki starosti. Kar opravičijo z utemeljitvijo, da je za življenjsko delo. Nagrajenci si nekakšno veliko priznanje države zaslužijo, pa vendar… Konstantno se dogaja, da najvišje nagrajujejo stvari, ki so v primerjavi s sodobno, predvsem od države prek inštitucij umetniškega sistema sponzorirano produkcijo, marginalne in globoko passe. Najvišje je nagrajeno delo, ki je kar najbolj oddaljeno od tega, kar podpira uradna kulturna politika na tem področju.

Slikarji so na višku intelektualnih in ustvarjalnih sposobnosti v poznih dvajsetih letih, zgodnjih tridesetih letih. Picasso je npr. Avignonske gospodične, ki pomenijo oster prelom z zgodnjimi obdobji, ustvaril pri 26ih.
Pri nas je to starost, ko je najtežje. Tudi starcem, danes razvrščenim v vrsti za veliko Prešernovo nagrado, je bilo takrat težje. Precej več bi jim pomenilo, če bi avans od dividend na minulo delo prejemali v času, ko so verjeli v svoje delo le sami in ko so si skušali ustvariti dom, družino. V leth, ko so se z življenjem sprijaznili, ko jim zunanja potrditev ne pomeni nič več in ko lahko eno svoje platno unovčijo za denarno vrednost nagrade, je tako priznanje prepozno in nepotrebno.

Borčič se je s svojim nastopom predstavil točno tako, kot velja za zakoreninjen romantičen mit o Umetniku. Prebral je o svojem dnevu, ki izgleda natanko tako, kot naj bi dan umetnika izgledal po splošnem prepričanju. Zaključil je celo tako:

…Skušal sem samo v besedah zgostiti usojen mi sleherni slikarski dan – biti znova vzpostavljen v soočenju s samim seboj, s sliko in z zbranostjo v tišini ateljeja. Vse, kar je zunaj tega, ni več slikarjeva zgodba, ampak le še zgodba o njem.

Pa je res? Kdo si, razen starcev, ki lahko preigravajo romantični, stilizirani modernizem, ker se jim to na vse načine dobro obrestuje, lahko privošči tak dan?

Ali vse, kar je zunaj tega, res ni več slikarjeva zgodba? Trdim, da je v praksi danes mladega slikarja njegova zgodba predvsem, kar je zunaj tega. Vsi sodobni slikarski uspešneži so dobri predvsem v promoviranju zgodbe o sebi.

Lahko noč.

Feng Shui

Ko delam ponoči, ponavadi poslušam nočni program. V soboto je bilo posebej zanimivo.

Po moje obstajata dve vrsti šarlatanov: tisti, ki služijo na račun tuje nesreče, in oni, ki najprej sejejo strah, pa šele potem služijo na račun tuje nesreče.

V zvezi s stanovanji je pri nas nesrečnih veliko ljudi. Razumljivo je, da so nesrečni stanovalci socialističnih blokov (tudi sam sem živel v Fužinah). Na prvi pogled manj razumljivo je, da so nesrečni tudi stanovalci tipičnih slovenskih prostostoječih enodružinskih hiš.

Človeku, ki živi v pretesnem, nefunkcionalnem stanovanju v kakem razpadajočem bloku, za mračnimi hodniki, s čudnimi sosedi, s sanjami o lastnem vhodu, o koščku trate, se ne spodobi težiti s tem, da mora biti po kitajskem horoskopu okno na isti steni kot vrata, da mora biti spalnica izredno velika, da je vhod tako blazno pomemben in da akvarij nikakor ne sme biti pod stopnicami.

V sloveniji je, res, skupaj z vikendi 400.000 stanovanjskih hiš. Povprečna slovenska hiša stoji na 600 - 800 m2 veliki parceli in je črnograditeljska izboljšava enega od treh najcenejših tipskih projektov. Stoji ponosno na sredi parcele in ima okna na vse štiri strani. Okna na vse štiri strani imajo tudi vse sosednje hiše, tako da se stanovalci vseh hiš skrivajo za (naj mi Nizozemci oprostijo, če ne poznajo pomena te besede) firnki. Ne samo da je podkletena, poleg pritličja in podstrešja ima ponavadi še nadstropje, ja, bruto 300 kvadratov! Ker so navadna okna cenejša od jaškov s kletnimi, je slovenska hiša dvignjena iz zemlje za pol etaže. Ker je cela hiša prevelik zalogaj, je končano le stanovanje v pritličju, kakih 80 kvadratov. Ker je hiša dvignjena za pol etaže, se v stanovanje v pritličju pride po stopnicah. Ker je stanovanje, kjer se v slovenski hiši živi, odrezano od sicer primerno velike parcele, ima slovenska hiša balkone. Tista, ki ima več balkonov, je lepša. Ker imajo balkone tudi vse sosednje hiše, na balkone nikoli nihče ne stopi. Na balkonih se (res, poglejte, tudi pozimi) sušijo cote. Tiste hiše, ki niso dvignjene za pol etaže, so dvignjene za celo etažo. Te imajo v pritličju garažo. Tiste ki nimajo garaže, imajo prizidek. Nad garažo imajo te s prizidkom teraso. Ker terasa zamaka, imajo teraso pokrito. Boljša je tista hiša, ki ima največjo in najbolj pokrito teraso. Ker je na terasi dogčas in mračno, ni tam nikoli nikogar.

Okrog hiše, na zemlji, ki stane v okolici Ljubljane po 300 mark kvadratni meter, raste zelenjava.

Ljudje, ki morajo živeti v slovenskih hišah mislijo, da so nesrečni zaradi česa drugega. Ti ljudje iskreno verjamejo, da bi morali biti zaradi slovenske hiše srečni, drugi pa da jim zavidajo (kar je na žalost menda celo res).

Ljudem, ki so se zakockali s svojo življenjsko investicijo, v kateri je kvaliteta stanovanja in življenja enaka kvaliteti stanovanja in življenja v socialističnih blokih, pa tega, pomislite, niti tako ne dojemajo, tem ljudem se ne spodobi težiti s tem, da morajo na poti do sreče požagati najljubše drevo. Da morajo že tako nefunkcionalen tloris, sestavljen iz samih lukenj in hodnikov dodatno uničiti zato, da energija ne bo ušla skozi, ampak da se bo zapletla v labirintu, se dokončno zaciklala, obupala in se vdala.

Ko slišim "energija", se primem za pištolo.

Slovencem želim, da bi znali poiskati vzroke za svojo nesrečo, in da bi rešitev za svoje probleme znali poiskati pri tistih, ki jim morda res lahko pomagajo (na primer pri kakem od 2000 slovenskih univ.dip.inž.arhov ali kakem od 500 štud.arhov).

Vrli gostji nočnega programa (in stotinam podobnih) pa polagam na dušo, da naj svoje storitve imenuje s pravim imenom. Če gospa nudi toplo besedo nesrečnim in osamljenim, naj reče: nudim toplo besedo nesrečnim in osamljenim. Pot do dobrega denarja tako ne bo nič manj plemenita, se bo pa na njej elegantno izognila ekskurzu v vode, ki so domena drugače poklicanih.

Vrli gostji nočnega programa pa seveda tudi svetujem obilo rezanega cvetja, o katerega vplivu na posteljno veselje je tako modro svetovala poslušalki z rdeče pobarvano spalnico.

Lahko noč!

Poslanstvo

Tole sem napisal pred 6 leti, pa še zdaj podpišem:

Našteli so nekaj imen, in čez kako uro smo, z vseh vetrov natrpani v nekakšni učilnici v drugem delu mesta, reševali smešno lahke teste. V resnici je šlo za anketo o socialnem statusu nadarjenih učencev, kar je povsem nebistveno - zame bistveno je le eno vprašanje, ki sem si ga zelo zapomnil, in en "ne", ob katerem sem svoj list še posebno skrbno skrival pred sosedo.
"Ali imate doma kako umetniško sliko?", je mnoge opogumilo, da so se po testiranju veselo dajali, kdo da je večji poznavalec, pri kom da imajo večjo zbirko. Jaz pa sem se z žalostnimi mislimi o domačih stenah, kjer povsod visijo le moje stvaritve, potuhnil in sem šele kasneje, ko smo hodili nazaj, previdno vprašal skromno sošolko, ki se mi je zdela primerna žrtev, kaj je napisala pri tistem vprašanju. "Ah, to je bilo pa res lahko - saj ima vsak kako tihožitje doma."
Tistega dne sem sklenil, da bom sam nekoč imel polno stanovanje pravih umetniških slik. Prav v tem dogodku pa tudi korenini moja tiha odločenost, da bi razkrinkal skrivnost umetniškosti umetnin, ki me je po čudnem spletu okoliščin pripeljala na Akademijo.

Študij slikarstva pa mi ni postregel z odgovori, nasprotno - bolj sem poslušal različne modre ljudi, bolj nekonsistentne (ali pa nezvedljive na skupni imenovalec) so se mi zdele njihove zgodbe. In več ko o teh zadevah vem, manj jasnih odgovorov vidim. Sama vprašanja...
Sčasoma pa sem opazil, da so moja vprašanja retorična, da namreč implicirajo odgovore. In čeprav se mukotrpno sistematično urejanje misli ne more kosati s slastjo postavljanja zavitih vprašanj, je nagrada vredna truda.

Opažam tudi, da sem se zapletel v čudno kolobocijo, ko mi ne vem kak trud in dokazovanje med študijem, znotraj naše generacije in Akademije prav nič ne pomaga, da bi se izognil nečastni prihodnosti. Zdi se, da je za nas pripravljenih malo scenarijev: zalagati prodajne galerije, obiskovati likovne kolonije ali učiti likovni pouk na osnovni šoli. Vsako od tega je seveda zanimivo in lepo, škoda pa se mi zdi obstati pod svojimi zmožnostmi - početi skratka stvari, ki bi jih lahko povsem korektno počel tudi brez take ali pa s (kakršnokoli?) drugačno izobrazbo.

Tu bom razmišljal o tem, kakšen je domet možnosti znotraj poklica, za katerega sem se izučil; s čim se danes sooča izučen slikar, kaj sedaj pomeni slikati z oljem na laneno platno.
Skušal bom tudi ujeti skrivnost umetniškosti, pokazati kaj je umetnost.


* * *

Zanima me, kaj lahko v življenju dosežem kot slikar. Da bi to nekako ovrednotil, me zanima celo, kaj je največ, kar lahko umetnik doseže. (Da, naslednja stopnja tovrstnega samospraševanja je, kaj je največ, kar lahko doseže človek, ampak ostanimo samo pri umetniku.)

Slava! Danes lahko vsak pričakuje Warholovih 15 minut slave. Ampak na vrhu jih vztraja le malo. In če pomislimo, katera imena bo kdorkoli izstrelil na priklic, se bo končalo s Picassom. Da, tista prava slava je posmrtne narave. Za tako pa niti najhujša nečimrnost in sistematičen trud nista garancija. Vsekakor pa je umetnikov dovolj malo in infrastrukture za seznanjanje gledalcev z njihovimi dosežki dovolj veliko, da se bo o vsakem govorilo več, kot na primer o kolegu inženirju.

Je pa sloves povezan tudi z nečim bolj oprijemljivim. Vendar sta denar in bogastvo dosegljiva še na precej drugih načinov, in preveč očitno pehanje za denarjem prinese umetnikom malo lepega. Predvsem pa se morajo hitro braniti očitkov, da niso več umetniki, ampak vse kaj drugega.

Za umetnike pa velja, za razliko od drugih ljudi, da si na primer čas in lepe ženske, skratka srečo, smejo privoščiti tudi po bližnjici, in ne le preko uveljavljanja v krutem svetu. Z odklopom od sveta, z zapiranjem v svoj mali, obvladljivi univerzum, z vzvišenostjo nad profanim vsakdanom. Zakaj bi smeli v oblake strmeti le otroci in upokojenci, zakaj ne bi pubertetniških vzorcev obnašanja negovali dokler gre, zakaj bi se podrejali vsakodnevni rutini vrlih davkoplačevalcev, ko pa je sreča iz rok v usta dostopna takoj. Zdi se celo, da je družba voljna umetnikom, za razliko od klošarjev, marsikaj spregledati in jih podpirati v njihovi drugačnosti in vztrajanju onkraj norm. Potrebuje jih namreč, za zgled in svarilo. Umetnik si torej lahko vzame svobodo.

Umetnik pa naj bi bil tudi zelo čuteč človek. Ki se zaradi preobčutljivosti umakne na samo, kjer lahko premleva, kakšne krivice so se mu in drugim zgodile. Ki mu ni mar za drugo kot za duhovno bogastvo. Umik je razkošje ali prekletstvo, prihranjeno le za nekatere. Občutljivost in poznavanje likovnega jezika, ki jim omogočata površnim nedostopno uživanje v umetnosti, prav tako.

Primeri, ko se vse možnosti srečno prekrivajo, so še bolj zanimivi - je pa bolj verjetno, da na primer več svobode pomeni manj denarja. Kakšne pa so konkretne možnosti v našem prostoru?
Poznamo umetnike, ki slikajo lepe, estetske slike, za tuje in lastno blagostanje.
Umetnike, ki »raziskujejo nova področja likovnosti«, ki so jim odprte galerije prvega razreda, o katerih pišejo celo najbolj razgledani in razvpiti kritiki.
Umetnike, ki poslušajo svoj notranji glas, boheme, ki so tako ponosni v svojem nekonformizmu, da zraven delajo še kaj drugega in preživijo, da zraven ne delajo nič drugega in životarijo, ali da uspejo prepričati razne sklade in državo, da njihov nekonformizem z denarnimi subvencijami podprejo.
Večne šolarje; umetnike, ki po diplomi nizajo specialke, študentske izmenjave, študijska potovanja, ki se kot kak kirurg celo življenje izpopolnjujejo.

Povzamem, da se umetnike razloči že na zunaj. In ker smo videli, da nas do sedaj sploh ni zanimalo, kaj so ustvarili, špekuliram, da na račun umetniške slave vedri tudi kak iznajdljiv duhovitež. Iz istega razloga pa se bojim, da se ne da naučiti receptov za ustvarjanje umetnin, prav tako kot samo izobrazba ni ne garant za poklicni uspeh, ne za osebno srečo.

Študij slikarstva izgleda tako: na začetku se dela črno-belo na papir, na koncu z barvami na platno. Veliko bolj praktičen akril izpodriva tako cenjeno "olje na platnu"; ker se hitro suši, in ker zanj zadostuje cenejši bombaž. Sam sem se, ravno zato, ker pri navadnih ljudeh olje uživa tak ugled, odločil za težavnejši material. In ker mi sedaj skladiščenje nakopičenih olj na platnu povzroča preglavice, bi si rad razjasnil, kaj sploh kopičim.

Povprečen človek z ulice ne bo imel večjih problemov z ugotavljanjem, da je določen predmet slika - prav vseeno je, kaj predstavlja, da le ima osnovne atribute, npr. da visi na steni, ima okvir. Ob sliki se bo zamotil vsaj toliko, da bo v kotu iskal umetnikov podpis.
Prva stvar, s katero pride gledalec v stik, je skratka fizično dejstvo slike. Razbere lahko, ali gre za uokvirjen plakat, za grafiko, pastel, akvarel, za akril ali celo olje na platnu. So barve žive ali blede, so vroče ali hladne, so poteze čopiča prikrite, ali agresivno zažrte v debelo plast barvne snovi.
Sedaj se lahko začne pogovor o vsebini, o tistem, kar je naslikano, o podobi. Ugotavljanje, ali je v konkretnem primeru slikarja motiviralo tihožitje, krajina ali žensko telo. Prepoznavanje nazornih pojmov rožic, kozolcev, teles. Razpoznavanje detajlov, razbiranje zgodb.
Za umetniško sliko pa je značilna še neka malce neoprijemljiva kategorija. Ker je ne zaznamo neposredno s čutili, ampak diskretno seva, jo imenujem avra. Na kratko jo lahko opišem kot edinost, izključnost umetnine, v resnici pa predstavlja kompleks pojavov, ki so na edinost vezani. Kasneje bomo videli, da je ravno avra originala najpomembnejša lastnost klasičnih umetnin.

O tem, kaj vse ljudje obešajo na steno, se da na široko govoriti. Zdi pa se, da so vzor vsemu obešenemu (tudi če se vmes kakšna znajde, je brez dvoma postavljena na častnem mestu ) umetniške slike. Slika je lepa stvar - iluzija namišljenih ali oddaljenih prizorov, okras stanovanja, prostor kontemplacije. Čeprav... Neko osnovno znanje o tem, katere znane slike iz svetovne kulturne dediščine so še posebej neprecenljive, ima vsak. Tehnično tudi ni nobenih ovir, da se ne bi dalo izdelati zadovoljivih poceni kopij Mone Lise, za vsak dom ene. V resnici pa imajo ljudje na stenah nemalokrat obešene tudi prave izbruhe diletantizma, osladnosti, neznanja, ali pa podobe, ki niso ne estetske, ne všečne, ne lepe, celo take, ki ničesar konkretnega ne predstavljajo, da so le original. Zanimivo je, da lastnik lahko povsem prostodušno prizna, da je ne razume, da mu slika ni všeč, hkrati pa ponosno navede nespametno visok znesek, ki da ga je zanjo odštel.
Slike krasijo naše stene zato, ker so lepe. Ali ker s svojo prisotnostjo ali podobo spominjajo na kaj lepega. Ali zato, da si v njih za trenutek spočijemo možgane. Ali ker jo vanje naložen denar. Ali zato, da nas in naše goste opozarjajo na to, kako smo uspešni.

Da bi zadostila povprečnim (malomeščanskim, če hočete) zahtevam, da bi zaživela kot umetniška, mora slika izpolnjevati nekatere pogoje.
Nič ni nenavadnega, če na steni visi slika. Drugače bi bilo, če bi viseli dokazilo o lastništvu hiše, fotografije avtomobila, nogavice, polne denarja in fotokopija potrdila o opravljenem zaključnem izpitu. Pred znanci pa se ne moremo postaviti s kakršnokoli sliko; najboljša je taka, da jo bodo znali umestiti že sami. Če bodo v podobi sami prepoznali delo signiranega avtorja, bo zaleglo bolj kot dolga razlaga h kaki prav tako dragi nepredmetni sliki, ki jim poleg tega, da še nikoli niso slišali za avtorja, ni niti všeč.
O dobrem okusu lahko priča tudi slika, ki se skoraj iluzionistično približuje realnosti, taka, ki ima za motiv kaj lepega in skladnega (na primer cvet, šopek, mucke), ali taka, ki je bila naslikana po naročilu. Na pomembnost slike lahko diskretno opozarja tudi oprema; lepo grafiko malega formata velja opremiti z razkošnim paspartujem in bogatim izrezljanim pozlačenim okvirjem.

Slika je torej artefakt, predmet, in kot taka ima specifične lastnosti. Je celota treh stvari: podobe, ki jo nosi, svojega fizičnega dejstva in skrivnostne količine, avre originala.
"Umetniškost" je širši pojem, ki zajema vse tri. Kaže se lahko kot posebej plemenita, vrhunsko izdelana podoba, razkošna velikost in oprema, ali kot poudarjena originalnost, edinost, prepoznavnost cenjenega avtorja. Pomeni pa veljavnost (sposobnost) slike, da sprejme nase nek zunanji pomen, da zaživi kot simbol lastnikove uspešnosti, plemenitosti, razgledanosti. Vloga menice, vrednostnega papirja je tako dobrodošla ali celo edino veljavna, da druge nagovore slike preglasi.


Rast zarodka od nekaj celic do rojstva, razvoj kompleksnih mehanizmov, organov, povezanih v sistem, primerjam s seznanjanjem z umetnostjo, z učenjem risanja po modelu, z absorbiranjem raznih modrosti, zapisanih v knjigah... Vse to je le pridobivanje aparata, ki je nujen za spopad s kompleksnostjo realnosti zunaj maternice.
Življenje - na začetku predvsem spoznavanje z lastnimi sposobnostmi, koordinacijo gibov in dojemanja, pridobivanje izkušenj, učenje na napakah, in počasi, postopno, z rastjo samozavesti, z občutkom obvladovanja okolice, tudi spopadanje z novimi izzivi, vse to lahko primerjamo z obdobjem po zaključku šolanja, ko začne iti zares. Ko mora dokazovanje znotraj šolskega kokona nadomestiti intagracija z realnim svetom. Referenčni okvir se drastično zamenja. Ta meja pa v resnici ni nujno tako jasna - oziroma so nastale vmesne oblike, kar samo potrjuje, da razlika obstaja, in da je za marsikoga nepremostljiva. Tu mislim na institucijo hišnega umetnika (artist in residence) na severnoameriških univerzah, pa tudi na primere iz domačega okolja; zarodki s slik znanega slovenskega umetnika pa s tem nimajo neposredne zveze.
Kolikor pa je vzdrževanje s strani univerz umetnikom omogočilo relativno neodvisnost od absolutnega imperativa profitne logike in zahtev množičnega tržišča, in je univerzitetni stil , ki branje, pisanje in analiziranje napisanega predpostavlja naivnemu, nereflektiranemu in predteoretskemu izkustvu, značilen za metafikcijske pisatelje (Debeljak, 1989:109), je naša akademija - prej kot zavetje drznih in ustvarjalnih - trdnjava modernizma, ki šola zalagalce prodajnih galerij in Majskih salonov. Varno zavetje šole, ko se študent udobno dokazuje v sistemu konkretnih nalog, zunanjih vzpodbud in korektur, je torej dvorezen meč. Podrediti se je treba Akademiji, ki pa kljub predpisanim programom v šolskih delih vidi več kot študije - kar ob koncu pripelje do slikarjevega osebnega izraza. Po drugi strani pa s formiranim modernističnim osebnim izrazom v realnosti sodobne produkcije nima kaj iskati.

Opažam namreč, da se klasičnih štafelajnih slik, z oljem na platnu, če hočete, tam, kjer gojijo sodobno umetnost, ne razstavlja. Vidi se kipe, assamblage, performanse; in vsake toliko časa razkošno predstavitev naših uveljavljenih klasikov modernizma. Ko vsak dan zjutraj in zvečer držim čopič pred štafelajem, me torej skrbi, ali mi bo znanje, ki mi ga ponujajo, kot umetniku sploh kaj koristilo. Akademija, fakulteta ljubljanske Univerze, na državne stroške vsako leto proizvede 15 izučenih štafelajnih slikarjev, infrastruktura (galerije, kritiki) pa se jih predvsem otepa. Tu še sploh ni potrebe, da bi govorili o kvaliteti, da bi v galerijah našli prostor za domnevno boljše, manj nadarjeni pa naj se drugače znajdejo; gre za apriorno zavračanje - že zaradi tehnike, ki je zaradi zasičenosti trga, nezaupljivosti med generacijami in promoviranja s trudom uveljavljenih imen, razumljivo.
Izučeni slikarji se tako največkrat usmerijo v kaj čisto drugega; z nazivom "akademski slikar" razstavljajo video inštalacije, performanse, fotografije, se ukvarjajo z lutkarstvom, scenografijo, restavriranjem in največkrat z učiteljevanjem. Postavlja se vprašanje, ali je študenta smiselno voditi k slikarskemu osebnemu izrazu, če mu bo študij tako ali tako koristil le posredno. In ali je smiseln tako zaprt način študija, kjer so študenti različnih letnikov ločeni, različnih interesov pa pod isto tlako.

Danes malo ljudi proizvaja neposredno iz zemlje, vedno več pa jih dela v terciarnih in kvartarnih dejavnostih. Spopadanje s krampom, lopato in plugom je nadomestilo bolj donosno prijazno pihanje ljudem na dušo; ko je osnovnih stvari dovolj, se skrbi pojavijo na drugem nivoju - naenkrat je pomembno, katero vino piti, kaj nepraktičnega obleči, kak sistem je primeren za audiofila, kaj ne redi, kje ni mesa, katere znamke je kaj. Vedno več dela imajo vedeževalci, reklame za vroče linije pa zasedajo cele strani časopisov.
Slikarja primerjam z enologom, z astrologom, z audiofilom, z modnim kreatorjem: povsod metafizika, povsod so kriteriji izmuzljivi, povsod gre za deklariranje osebnih pogledov (ljudje pa naj izberejo), povsod so tudi cilji, namen relativni. Pluralizem diskurzov se ne kaže samo znotraj umetnosti, ampak je umetniški diskurz le eden od mnogih. Oziroma so vsi diskurzi umetniške narave... Ljudem se na vseh področjih ponujajo stilisti, svetovalci, guruji. Z vseh koncev nasveti, kako živeti, kaj jesti, kam iti. Katero sliko kupiti. V vse potrošniške verige se infiltrirajo novi posredniki, ki naj bi kupcu olajšali izbiro. Problem ni, kaj izbrati, ampak katerega prijaznega svetovalca poslušati.
Prehod iz Akademije, kjer si se lahko zanesel na interne "objektivne kriterije", v realni svet, ki je mnogo bolj neoprijemljiv, je zato precej stresen. Možnosti neposrednega dostopa do gledalcev, ki jih ponuja nova tehnologija, pa so precej bolj vabljive kot prodajanje lastne energije raznim posrednikom...


Razmišljanje o pomenu umetnosti nasploh in slikarstva me je privedlo do tega, da se precej ubadam z gledalci. V razvitem svetu traja obvezno šolanje od 8 do 12 let, zato se s pregovorno aroganco umetnikov ne strinjam. Danes je povprečen človek bolj izobražen kot kadarkoli v zgodovini. Posameznik je svoboden, pomemben in bogat. Po drugi strani se da z ljudmi izredno manipulirati preko istih medijev, ki nam širijo obzorje.

Umetnina je most med realnostjo sveta in intimno stvarnostjo umetnika, vloga likovne govorice kot jezika pa je ravno zato omejena. Relacija med umetnino in gledalcem ali celo med umetnikom in gledalcem preko umetnine, ni bijektivna. Kdor je kdaj opazoval reakcije različnih gledalcev na določeno sliko, ve, da je branje redko enolično. Sam ne vidim potrebe po dokazovanju, da je likovna govorica pravi jezik, v lingvističnem smislu. Tovrstna izpeljevanja se navadno omejijo le na določene značilnosti pravih jezikov, poleg tega pa iz njih izhaja, da se morajo gledalci in umetniki likovnega jezika naučiti ravno tako kot francoščine. Kljub temu, da likovna teorija sama raziskuje psihofiziološke vplive likovnih elementov na ljudi, in se na njihovo imanentnost in splošnost večkrat sklicuje.
Interpretacija epske vsebine ali tehničnih značilnosti izvedbe gledalcu lahko koristi, predpisovanje čisto likovnega dojemanja pa, ravno obratno, moč umetnin na konkretnega gledalca reducira ( ali napihuje ) na predpisano sporočilnost. Sam trdim, da se lahko likovnemu delu le čudimo, in bolj ko je naše čudenje naivno in prvinsko, več pridobimo.

Podobno, kot se spreminja vrednost delnic, čeprav ostaja potrdilo o lastništvu le-teh isto, se spreminja tudi vrednost slik. Vrednost slike se lahko spremeni vsakič, ko o njej povprašamo drugega kritika. Spominska, estetska, simbolna, umetniška in še kaka vrednost pa imajo vendarle skupni imenovalec - slika je vredna toliko, za kolikor se jo da prodati. Z vrednotenjem umetnin je zato križ; katerikoli na videz konsistentni sistem objektivnih kriterijev se pred lepoto in nepredvidljivostjo trga lahko skrije. Kajti trg je zelo nečastno občutljiv na predsodke, strahove in iracionalnosti neposvečenih množic.
Za domače razmere je morda še najboljša pragmatična rešitev, ki jo uporablja svetovno znana slovenska ženska in slikarka, ki zaračuna po kvadraturi.

Danes čas mineva hitro in na enak način ljudje potešijo svoja zanimanja. Površen pregled namesto vpogleda, kajti vsako poglabljanje je že izstop iz sveta, in če ni na področju, za katerega je specializiran, je za posameznika čas izgubljen. Podobno je celo z ogledom galerij; razen nekaj ljubiteljev, ali tistih, ki gledajo po službeni dolžnosti, večina drvi mimo slik. Ustavi se toliko, da prebere podatke o sliki in pripis, največ časa pa potem porabi v galerijski trgovini za poznavalsko kupovanje reprodukcij na karticah in znižanih razkošnih monografij.
Svet se je od časov velikih klasikov, ki visijo po svetovnih galerijah, precej spremenil. Porajajo se nove možnosti, tudi za umetnike, kako ljudem umetnost posredovati neposredno. Po drugi strani se v smer instantnega konzumiranja spreminja tudi infrastruktura artefaktov s, po Benjaminu, kultno vrednostjo. Reproduciranje štafelajnih slik prenaša le del informacij. Še več, od originala se bistveno razlikuje celo idealna kopija! In to dejstvo lahko prav gotovo tudi današnji ustvarjalec uporabi sebi v prid.

"Umetniške" slike v resnici zanimajo kaj malo ljudi. Z njimi imamo opravka, ko je treba obdariti kakega Abrahama, ali ko se sprosti kako delovno mesto. Pravzaprav lahko duhovno, duševno in materialno visok nivo življenja prav lepo vzdržujemo brez slik. To ne pomeni nikakršne askeze med sivimi stenami in kvečjemu opazovanja jesenskega listja - danes je življenje pisano. Skrbno oblikovan je vsak predmet, vsak delček, vsak papirček, s katerim pridemo v stik. Industrija vse, kar je moč objektivno definirati, gotovo zvito uporablja za pridobivanje kupcev. Danes smo potrošniki umetnosti vsi, in slehernik ima zaradi vsakdanjih izkušenj dovolj občutka za celoto, kompozicijo in harmonijo, da lahko marsikatero tihožitje ali kar cele galerijice, polne svetlikajočega se kiča, zviška prezre.


Soobstoj neštetih diskurzov, zaradi katerega je nezvedljivost fenomena umetnosti na določen imenovalec danes neproblematično dejstvo, je precej problematičen lahko za umetnika. Vsak, ki je kdaj skrunil njegovo belino, pozna strah pred praznim platnom. Ko zavest o tem, da je možnosti tako neskončno, da bi že prva poteza izpadla banalno in klavrno, mrtviči.
Zatrjevanja o edino zveličavnem modernizmu, ali o dobrih namenih umetnosti, ali o estetski vrednosti mi torej nič ne koristijo. Soobstoj diskurzov je toliko bolj evidenten zaradi možnosti, ki jih ponuja tehnologija. Danes obstajajo prostori, kjer so v svoji eksistenci povsem enakopravni stari mojstri, remek dela modernizma in dnevna produkcija. Antologije, katalogi, galerije, televizijske oddaje in predvsem seznam povezav, ki se pojavi, če nas Art zanima na internetu.

Posamezne teorije umetnosti veljajo le na omejenem področju. Rešitev je torej nespametno iskati v teoriji, ki bo tako kompleksna, da bo zajela vse, saj ne bi bila nič enostavnejša od realnosti in s tem nepraktična. Za iskanje skupnega imenovalca, ki zajema prav vse, kar spada v območje umetnosti, se je bolje premakniti za nivo višje. Splošna definicija mora nezvedljivost na skupni imenovalec že upoštevati...

Misel, ki najbolje povzema vse moje ugotovitve o umetnosti, pa ni nova. Umetnik jo je izrekel, ko se je še mlad šel dadaizem. Ta žlahtna tavtologija opiše bistvo kar najbolj direktno, namesto da bi se mu izognila.


“Vse, kar umetnik izpljune, je umetnost,”

je dejal Kurt Schwitters.
Oblika, snov, vsebina, kategorija niso tisto, kar neki izdelek povzdigne v umetnost, temveč zavestni namen umetnika, njegovo vedenje, da gre za umetnost. (Lynton,1994:127)


Čeprav izrečena že zdavnaj, je taka definicija umetnosti prav danes aktualna in zame zelo dobrodošla. Ne pustimo se zavesti prvemu pogledu, ko se stavek lahko umetniku zazdi pejorativen, celo žaljiv. Premislek bo razkril vso globino izrečene misli, ki najširše pokriva vsa področja umetnosti.

Stavek govori o umetnosti; umetnost je vse tisto, kar umetnik izpljune. To bi lahko nalašč razumeli tako: umetnost delajo umetniki na ta način, da pljuvajo. Ker vemo, da umetniki ustvarjajo tudi drugače, moramo pljuvanje vzeti za konkretni mejni primer, sicer pa za metaforo. Pljuvanje je kot podoba zelo povedno. Stoji za navidezno lahkotnost umetniškega početja, za nekonvencionalnost, za vzvišenost nad družbenimi normami. Stoji tudi za zelo osebno izjavljanje iz notranjosti, za čiščenje podzavesti (spomnimo se ledvičastih pljuvalnikov, ki so včasih, ko še ni bilo zobnih past in toliko zobozdravnikov, krasili vsak javni prostor), za terapevtsko funkcijo umetnosti. In seveda, stoji za relativnost lepote, za to, da ima vsak okus svojega malarja. Pljuvanje nekega umetnika (njegovo početje) je nekaj, kar za širšo skupnost ni neposredno nujno in neposredno koristno. Za posameznika, ki s polnimi usti lepljive sline išče prostor, kjer bi se je diskretno znebil, pa je lahko obratno. Povzamimo sedaj del, ki govori o umetnosti:

Umetnina je tisto, kar ni neposredno nujno za preživetje, in za kar nekdo s svojo osebo jamči.

Stavek pa govori tudi o umetniku; umetnik je tisti, ki pljuva izključno umetnost. To ne pomeni, da je vsa obstoječa umetnost njegov izpljunek, še manj da je umetnost v načinu, tehniki, veščini pljuvanja; pač pa da je umetnost vse, kar je sam izpljunil. Iz stavka nedvoumno izhaja vsaj tole: umetnik mora znati pljuvati. Kdor je pozoren, bo videl tudi, da je umetnik šele tisti, ki tudi izpljune! Pljuvanje lahko seveda prav tako kot prej vzamemo za konkretni mejni primer in metaforo. Pljuvati, zares in kot metaforo, zna vsak. V resnici pa jih je zelo malo, ki dejansko izpljunejo. V vsakem od nas se skriva umetnik, artikuliran pa je samo v tistem, pri katerem pogum in želja po izpostavitvi premagata lastno nejevero, samokritičnost in skromnost. Torej:

Umetnik je človek, ki se za to okliče.


Pomembno ni njegovo delo samo na sebi, temveč v celoti z umetnikovo osebo, z njegovim hotenjem. Ugovora, češ da ne gre zares, da je to igračkanje, se lahko ubranim:
tu gre namreč za mnogo večje stave kot pri konformističnem sledenju preteklim tokovom! Če obstaja človek, ki stoji za na videz nesmiselno stvarjo, ki ni neposredno koristna ne njemu ne kakemu drugemu očitnemu namenu, ga lahko le z zanimanjem spoštujem.
In ravno situacije, ki se ne vklapljajo v utečene vsakdanje obrede, ki prinašajo zmedo, lahko nosijo ogromno sporočilnost. Človeka prisilijo, da pogleda stvari drugače, da se opredeli, da se zave kompleksnosti življenja, da najde skrito lepoto, da pogleda vase.

Preverimo sedaj to na konkretnih primerih. Enako velja za poskuse izviti se salonski tradiciji, ki so odprli pot modernizmu, ali za Duchampov poskus razstaviti navaden, kupljen serijski pisoar. Avignonske gospodične, ki se jih je sam Picasso ustrašil, da jih je za več let skril, so danes ponosni dokument o slovesnem začetku kubizma.

Pa danes? Prikličimo si v spomin Rusa Brennerja, ki je s sprejem narisal dolarski znak na Malevičevo sliko v amsterdamskem muzeju Stedeljik. Zastavil je ogromno, kršil vse norme. Pa ga le niso vsi odpravili kot norca ali kriminalca; revija Artforum ga je branila z vsem žarom. In kdo lahko zanika, da je odprl nešteto vprašanj, od tistih o nadgrajevanju umetnin (spomnimo se assemblagov Braca Dimitrijeviča), do relativiziranja absurdnih cen slavnih slik, ki nimajo nobene veze z umetniško vrednostjo, ampak so le posledica špekuliranja investitorjev.
Isti je presenetil ali pa razočaral tudi zbrane v Kapelici, ko je razbijal okna, ki so del galerijskega inventarja. Kakorkoli že, hladen ni ostal nihče.

Spomnimo se Orlan, lepotice ki se kazi s plastičnimi operacijami. Kakšna je njena stava? Kdo si drzne tako umetnost odpraviti kot neresno, koga ne pretrese do obisti?

Ali paše življenjsko delo Marine Abramovič, ki je še sveže v spominu, v našo definicijo?

Nenazadnje zahteva ogromno poguma in volje tudi vztrajanje v ustvarjanju osladnih, amaterskih slik, všečnih, če hočete. Življenjski projekt recimo Dore Plestenjak, Franceta Slane ali Irene Polanec drži slovenski družbi mnogo bolj kritično ogledalo kot vsako z velikimi besedami pospremljeno, utemeljeno, pokrito in podprto slikarsko udejstvovanje.
To ne pomeni, da podpiram šopkarstvo; ne vidim pa razloga, da ga ne bi pripoznal kot dejstvo in se mu iskreno čudil.
V čem se od tega razlikuje delo Komarja in Melamida? Samo v tem, da se zdi, da njun zavestni namen cilja dalj od naših slikarskih uspešnežev.


* * *

S tem sem nekako označil svojo popotnico v svet štafelajnih slikarjev. V svet na meji med racionalnim, razumskim preizpraševanjem in umeščanjem objektivnih dejstev v konsistenten sistem, in čustvenim, osebnim dojemanjem istih stvari; pa med tihim, skritim, intimnim, sramežljivim razmišljanjem in agresivnim, oholim, arogantnim nastopaštvom. In ker je danes slikati z oljem na platno neke vrste anahronizem, bom nalašč končal pozitivistično, oziroma kot pravi Arnold Hauser: "…Znanstveno usmerjeni subjekt, subjekt, ki spoznava, se mora osvobajati naključnih, pri vsakomur drugačnih potez navadnega, v vsakdanje življenje zapletenega človeka. Šele potem lahko postane objektiven nosilec normativnega, zares zglednega spoznavnega dejanja, prost vseh kratkoživih psiholoških vzgibov in naključnih individualnih nagibov. Nasprotno pa umetnostno ustvarjalni subjekt dolguje prav tem spremenljivim, enkratnim okoliščinam, ki so v vsakem času in okolju drugačne, ne samo posebnost in izvirnost svojega načina izražanja, temveč tudi povečano spoznanje, s katerim njegovo delo bogati svet podob in predstav. Osebna enostranost in na osebno gledišče vezani predsodki in mnenja, psihološko in ideološko premaknjena in gibljiva perspektiva, vse to je za umetnika vir zmerom novih, neslutenih skušenj in edinstvenih, neprimerljivih in nepogrešljivih spoznanj. Umetnikova osebnost postane zato pomembna tudi za druge ljudi, ne da bi se ji bilo treba razosebiti in se oropati naravnih vrednosti in vsebin. Nasprotno, kolikor bolj so poteze, ki jo zaznamujejo, subjektivne in edinstvene, toliko bolj je umetnostno pomembna". (Hauser, 1980:48)

prvič

Takole je - tole z blogi je baje v vzponu.
V slovenščini ni še nobenega pametnega slikarskega. Alu sproducira 15 akademskih slikarjev na leto, mnogo jih živi nato še 50 let. Menda torej obstaja niša 750 ljudi, čvrsto jedro. Hardcore. Potem so tu še razni družinski člani, prijatelji in znanci, pa smo na 3000. Baje obstajajo tudi kupci - tu pa tam se pojavijo govorice, da je kdaj kdo za katerega slišal. Nekaj ljudi se hodi kazat na otvoritve. Demeter Bitenc, svaka čast. Obstajajo nekateri, ki bi radi izpadli kul. Nekateri od teh lažje živijo v samoprevari, da se je zato dobro zanimati za umetnost. Par jih dobro, nekaj malo slabše, živi od prodaje tujih slik. Nekaj jih zelo dobro, še več dobro, živi od prodaje lastnih slik pa jih, pazi, še nismo zajeli. Nekaj, ne vem koliko, jih zadnja leta (proti plačilu) sproducira tudi Modic. Nekateri pridejo iz Benetk. Recimo torej, da je takih, ki se iz neke nuje zanimajo za te zadeve, kakih 5000. Na slepo streljam, da jih je vsaj še kakih 30, ki se za te zadeve zanimajo kar tako.
ALU sproducira poleg tega na leto tudi vsaj po 6 akademskih kiparjev. ... 300, sorodniki..., kupci kipcev..., ..., recimo iz te veje še kakih 2000. Do zdaj jih je skupaj 7030, zaključimo na recimo 20000. Priznam, oholo računam na svoj promilček, 20 komadov. Mirne duše prištejem še kakih 20 znancev, ki občasno zaidejo na moje strani. Evo naše niše.
Prvi letnik FA meri 120 rednih in precej samoplačniških kandidatov. Na leto sproducirajo čez 80 univ.dipl.ing.arhov. Pri nas je več kot 2000 univ.dipl.ing.arhov. V vsakem trenutku imamo kakih 500 štud.arhov. ...prištejemo, razširimo, pomnožimo... in ni vrag, da ne bi kdaj sem zašel tudi kateri od teh. Res pa je, da je nekaj zajetih že v prejšnjem odstavku.
Obstaja inštitucija, ki producira muzikante. O teh ne vem veliko, razen da smo imeli menda skupaj telovadbo, na katero pa itak ni nikoli nihče prišel.
Na statusu nas je 6-7000 (ugibam). Nekateri smo povrh na prispevkih, hvala Komisiji.
Čez 200 jih je na špecialni penziji. Svetlana zasluži, Peter Božič ne zasluži.
Oholo strnem, da bi lahko na tem blogu kdaj nasedlo tudi kakih 20 komadov po tej liniji.
60 kar tako(!), pa sploh še nisem upošteval tistih ki znajo brati, plavati ali spletkariti, da o tistih, ki ne marajo bušijev sploh ne govorimo!
Menda sem obstoj niše, ki bi upravičila obstoj tega bloga utemeljil tako dobro, da sedaj vsi vidimo, da je takih, ki jih živo zadeva predvidena ozka strokovna problematika v majhnem slovanskem jeziku samo malo več kot tistih, ki razumejo slovensko.
Lahko noč!