Nazadnje so padle Nekropola, Niklas in Petra Bermudtzky, Hagar, Predmestje, Omejen rok trajanja, Ljubezni Sinjebradca in Odprla sem oči in šla k oknu. Ker je zadnja od njih padla že pred 3 tedni, zdaj pa je menda že Božič, bi se počasi spodobilo objaviti tale zapisek. Tokrat sem bral Slovence.
.
Nekropola Borisa Pahorja je knjiga, o kateri se zadnje čase veliko govori. Zaradi nje so avtorja lani počastili Francozi, letos Italijani, pravkar pa je postal tudi osebnost leta po izboru Vala 202. Pompa je naenkrat tako veliko, da je začel avtorju, ki bi si pri 95-ih zaslužil malo miru, že pošteno presedati. O tem, kdo vse namerava Nekropolo kupiti, podariti, celo prebrati, o tem, kdo vse in kaj je že lepega slišal o njej - piše že naš rumeni tisk. Pahor je naenkrat tak zvezdnik, da ga je rumeni tisk poln - kot protagonista in reference. 95-letni Pahor je takorekoč - če si izposodim iz zakladnice radijskih komentatorjev slovenske fuzbal lige - "porumenel".
Situacija je ravno obrnjena od tistega, s čimer se zadnje tedne ubadajo Hrvati; če moramo "rumenost" dojemati kot nekaj pozitivnega, kot bonus, kot logični nasledek uspeha in svetovnega preboja, ki je uspel prizemljenemu, razumnemu intelektualcu - pa "rumenost" kot izhodišče osebo v krogih, iz kakršnih prejšnji izhaja, vnaprej onemogoči.
Na Hrvaškem "strokovna komisija" nagrade Kiklop v kategoriji "Hit godine" za "najprodavaniju i najčitaniju knjigu" letos izjemoma ni hotela podeliti zato, ker je neka Nives Celzijus (dekliško Zeljković, poročena Drpić) skoz in skoz "rumena" - čeprav je s prodanimi 45.000 izvodi z naskokom prva. Res je, da ima knjiga, ki jo za 30 kun prilagajo časopisu, pred drugimi določeno prednost - ampak podobne situacije mora razpisovalec tovrstne nagrade predhodno vzeti v zakup, ne pa po končani tekmi spreminjati pravil, ker mu zmagovalec (zaradi čisto drugih razlogov od predpisanih) ni všeč.
.
Vrnimo se k Nekropoli. Ob vsem pompu sta moja bralca za začetek najbolj potrebna bistvene informacije: Nekropola je prvič izšla leta 1967. Ja, pred 41 leti. :))
Vedno uživam brati spod peresa oseb, ki jih prej "poznam" izven platnic - zanima me način, na katerega človek s pisanjem artikulira misli. Napisano je sveže, bistro, skoraj lahkotno - Boris Pahor je sicer luciden še pri 95-ih, vseeno pa je izkušnja branja nekaj čisto drugega, kot vtis o avtorju s televizije. Tema je sicer morbidna - sprehod skozi lepe kraje zloglasne preteklosti, z reminiscencami na izkušnje taborišč. Nakazane so klasične dileme - prevare za kos kruha, kupovanje naklonjenosti nadrejenih; se spodobi od sovraga zaradi "bonitet" sprejeti službo v hiararhiji taborišča... Nazorno in brez slabe vesti prikaže, da v ječi popolnega razčlovečenja boj za preživetje zasenči etične dileme. Pahor je kot tržaški Slovenec in izobražen človek preživel tudi zaradi znanja jezikov - kot razgledan Evropejec, kot destilat srednjeevropskih kultur, pa zgledno pooseblja kalvarijo evropskih narodov pod fašistično in nacistično oblastjo. Za promocijo Slovenije in osvetlitev raznarodovanja Slovencev pod Italijo med obema vojnama pa se lahko zahvalimo ravno dejstvu, da se s Pahorjevo zgodbo lahko poistovetijo, no, dokazano še vsaj Francozi in Italijani. Zelo priporočam!
.
Niklas in Petra Bermudtzky Marijana Pušavca je v otožnem slogu napisana po vsej verjetnosti avtobiografska jamrarija brez posebne literarne vrednosti. Knjiga je sicer čisto berljiva, ker obuja spomine na čas osemdesetih in devetdesetih, vsebinsko gre pa za to (če se še prav spomnim), da nekdo eno vseskozi bi, pa ko bi jo v resnici lahko, če bi se le malo bolje potrudil, zamudi; ko je že prepozno, pa dobi njeno pismo iz norišnice. Knjige ni treba prebrati, se jo pa skoraj splača izposoditi zaradi izjemno lepe fotografije na naslovnici.
.
Hagar Vinka Ošlaka je romanček o etičnih dilemah nekega župnika. Ošlak je fascinantna persona, nazadnje pa sem ga omenil v prispevku o zelotizmu. No, kot pisatelj pa me zaenkrat nikakor ni prepričal - dialogi so okorni, moralno ogrodje pa ni izpeljano skozi fabulo, pač pa nekako privzeto iz katoliške dogmatike. Saj, pač, nič hudega - ampak v zgodbi so nekonsistentnosti, v katere pa se mi tu ne zdi vredno poglabljati. Nič ne zamujata..
.
.
.
Naslednji avtor je, če sodimo po imenu (in mu odpustimo umlaut), tipičen Slovenec - ime mu je Vinko, priimek pa pove, da je iz ene moderne vasi. Na srečo se tipičnost s tem konča - gre za celovito, izživeto umetniško osebnost, za "mojstra na vsakem področju" in za persono z integriteto.
Za Vinka Möderndorferja sem prvič slišal pred leti, ko je Sobotna priloga začela z objavljanjem avtorskih "dnevnikov". Miha Mazzini je bil eden prvih, če ne celo čisto prvi, in prav njegovega sem si dobro zapomnil - ker naloge ni vzel dobesedno, pač pa nam je kot "dnevnik" prodal izjemno anlizo slovenske kulturne politike (s poudarkom na književnosti), z naslovom "Slovenska kulturniška laž". Spomnim se, da se je med drugim pridušal čez tedanjo bojda izredno duhamorno oddajo o knjigah (aktualno, Pisave, lahko mirno pohvalim) prikupne žene ministra za kulturo, ki se je pravkar poslovil (dokaj nekulturno, moram reči - če funkcionar predaja funkcijo nasledniku, se mora z njim rokovati kot z inštitucijo, ne glede na domnevne osebne averzije). No, tam je navedel, da je bil najbolj bran ali izposojan ali prodajan (saj je vseeno) slovenski avtor - natanko neki Vinko Möderndorfer.
Drugič sem slišal zanj par let kasneje, a še vedno davno, ko je neka visoka političarka Pahorjeve SDP, sicer znana igralka, Möderndorferjevi prijateljici iz njunega skupnega (z SDP-jevko) vikenda na Ljubljanskem Barju v Gradaščico neusmiljeno zmetala vso garderobo, potem pa jo je v besnilu ljubosumja baje še nago podila čez močvirje. Ne vem, v tej medijsko odmevni aferi sem se nagonsko postavil na stran ljubimcev - že zato, ker mi predstava o agresivni visoki predstavnici Pahorjeve stranke, kako poganja ljudi v beg za življenje čez Barje, ni preveč ljuba. Takrat sem se tudi odločil, da bom nekoč nekaj njegovega prebral.
No, končno se je zgodilo - tokrat so padle, v kronološkem zaporedju, 4 njegove.
.
Predmestje je mala analiza izvorov nestrpnosti - ko gre vse narobe, je vedno priročno posvariti pred Drugim in ga s tem postaviti podse. Ne glede na to, kako u kurcu si in ne glede na to, kaj je predmet zavidanja - kariera, izobrazba, hiša, lepota, denar, karizma, privlačnost, avto - vedno se da definirati kriterij, po katerem Drugega posekaš.
Konkretno pa stopi lokalnim luzerskim barflyjem na živce parček, ki je materialno še pod njimi. Parček, ki se naseli v zanikrno golo stanovanje, nima drugega kot zaljubljenost. Na srečo sta, kot bi rekla ta dva, Bosanca. Priročen razlog, da se namenijo z drevesa skozi njuno okno posneti "manifestacijo" njune zaljubljenosti. Občasno pa tudi ubijejo kakega psa.
Kaj jaz vem - ta knjiga, v primerjavi s kasnejšimi, niti ni tko fajn. Moti me "knjižnost" dialogov (stvar bi lahko konkretneje lokalno umestil, čeprav razumem zakaj ni hotel), predvsem se mi pa zgodba zdi nekako okorno zastavljena.
.
Omejen rok trajanja je nekajkrat uspešnejši izdelek. Možakar se znajde v krizi srednjih let; z ženo ga dolgočasi, pobere pa zato na cesti mlado bejbo, ki je neverjeten izziv - preprosta in hkrati polna paradoksov, direktna in hkrati polna skrivnosti; ljubeča, a predvsem na način, da mu dopušča iluzijo, da je ljubljen; ranjena, a agresivna; arogantna in hkrati usmiljenja vredna. Predvsem pa potencialna tabula rasa, ki bi jo lahko obtesal in izpilil v ideal, za kakršnega se žena ni ravno izkazala. Na hitro se izseli in najame skromno stanovanje, kamor bejbo reši z ulice. Žena ga najprej malo prosi, potem mu malo nagaja; do časa, ko se mu ves ekskurz sfiži, pa mu pred nos že pomoli ločitvene papirje...
Knjiga je napisana dobro, diskretno je prežeta z resnico in modrostjo, bere se tekoče. Jezik je poln kar grobih vulgarizmov, ki pa v zgodbo sedejo bolj naravno, kot bi izpadla njihova odsotnost. Zelo priporočam!
.
Ljubezni Sinjebradca je roman, ki je za nagrado dobil izid v Dnevnikovi akciji. Razpečal se je v visoki nakladi, po čemer je povsem primerljiv z zgoraj omenjeno Golo istino. Ampak je fajn, fajn.
Formalno kriminalka, s prvoosebnim osumljencem (za katerega na platnicah piše, da se z njim nihče ne more identificirati...?) in presunljivo inteligentnim policajem, ki mu lepo parira.
V resnici pa je vse to le izgovor, le platforma, na kateri si Möderndorfer da duška pri razvijanju prej nakazanega koncepta tabule rase. In, seveda, naravno sedajočih vulgarizmov.
O vsebini nočem izdati nič več - to preberite. Dejansko gre za eno boljših slovenskih knjig za na plažo, vseh časov. Zelo priporočam!
.
Odprla sem oči in šla k oknu je romanček, prežet z nekakšno melanholijo. Zakonca mojih let, na zunaj idealna kombinacija, povrh izrazito dobro situirana, čepita na morju v fensi fletu tik nad obalo.
Knjiga je prešpikana s poševnoležečimi zapisi blagovnih znamk, ki predvsem kažejo avtorjev horizont v dojemanju koncepta luksuza (kar je lahko dvorezen meč - če se sfiži, izpade smešno), dajo pa tudi vedeti, da je prebral vsaj Beigbederjevo 2.990 SIT (jaz sem svojo pred par leti posodil Poloni T., pa mi je še vedno ni vrnila), če že ne Ellisovega Ameriškega psiha, ki je, kolikor vem, foro z blagovnimi znamkami prvi lansiral. Skratka - še jaz, ki ne dam dosti na čevlje, vem da se ime čevljev zapiše Baldinini, ne pa, Vinko, Baldini.
Koncept z brendi vsebini čisto sede - metafora praznine njunega partnerstva oz. eksistence, v kateri nekaj manjka, je pač, kot kontrast, ves tekst med imeni znamk. No, v tem tekstu pa piše, kako se med njima pojavi mlad, lep, svoboden klošar, povrh moder kot starec. Kot katalizator, ki prikliče spomine, strahove, dvome, odločnost, vdanost; katalizator, s katerim predelamo ta zakon. Da je konec dvoumen - da ne vemo dobro, ali je katalizator izpuhtel, ali pa ga v resnici nikoli ni bilo - prav nič ne moti. Kaj jaz vem - pod mus tega brati treba ni, urice ali dveh je pa knjiga seveda vredna.
.
Lahko noč.
.jpg){kind=link}
.jpg){kind=link}
