kolumna objavljena v reviji HIŠE #85, september 2014
.
Ljudje se staramo. Starajo se tudi hiše. Živimo dlje, dlje
pa živijo tudi hiše. Ko se pojavi nov človek, so vanj uprte vse oči, vsi ga
hvalijo kot najlepše bitje, mu želijo vse dobro in mu prerokujejo bleščečo
prihodnost. Podobno delajo revije, kot je ta, ko se kje pojavi nova hiša.
Ampak svet je šel naprej – starost ne pomeni nujno
zapuščenosti, izolacije, odpisa – ko se življenjska doba daljša, se svet
prilagaja starostnikom. Stranka penzionistov iz mandata v mandat kreira vladno
politiko, čili seniorji se imajo voljo na novo izumljati, prenavljati in
izobraževati, če že ne delajo do konca istega kot prej. Čas gradbeniških
rekordov pa je tudi minil, zaradi zajetnega stanovanjskega fonda, kjer je v
vsakem trenutku kar 175.000 stanovanj praznih, pa se pozornost od novogradenj
usmerja v vzdrževanje in takšno ali drugačno prenovo. 'Prenova' se je izvila iz
vplivnega območja duhamornega 'varovanja kulturne dediščine' – zdaj je vse
visokoleteče in tuje zveneče kot 'makeover', 'reinvention' ali vsaj 'facelift'.
Pri ljudeh - in hišah.
Mogoče se zdi tak uvod malo privlečen za lase, ampak hiše in
ljudi ne le da lahko – celo morali bi jih obravnavati skupaj. Hiše rastejo
okoli ljudi, za ljudi. Stene postanejo stanovanje, stanovanje dom. Brez sramu
si drznimo parafrazirati celo slavno socialistično puhlico iz 'udarniških'
časov o 'Nas' in 'Cesti': človek gradi
hišo - hiša gradi človeka! In ker vsesplošna kriza še kar traja, ker je od
časa, ko je bil gradbeni sektor najbolj pregret in nepremičninski balon najbolj
napihnjen, že kakih 5 let – si drznimo še več! Od iluzij o varni naložbi iz
časa poceni kreditov, velikih vizij in tako imenovanega 'nadstandarda' (ki
ustreza taki definiciji luksuza: jedeš
luk, a suze teku same), ko se je zdelo, da bodo cene v nedogled rasle in se
bo dalo z lahkoto prodati prav vsako zidovje – se ozrimo k Murglam!
.
* * *
»Murglje«
so resda ultimativna desničarska metafora Zla – a hkrati svetel primer objektivno
uspešno zasnovanega, zgrajenega in starajočega se stanovanjskega naselja. Ampak
to ni edina čudna dihotomija s tem v zvezi, ki razkriva pojmovno zmedo in
paradokse v slovenski družbi.
 |
| Slika 1: Murgle; 'murglje'; izvirna maketa, razstava v Moderni Galeriji, 2010, foto Peter |
Njihov
avtor, arhitekt France Ivanšek je (z ženo) leta 1986 dobil nagrado IKEA »za
izjemne inovacije na področju arhitekture in oblikovanja interiera« - istega
globalnega giganta pa imajo mnogi naši dušebrižniki stalno v zobeh, češ da
uničuje kvalitetno domače obrtniško delo, ki da zaradi brezobzirne neoliberalne
nizkocenovne multinacionalke ne more preživeti.
Slovenski
arhitekt je torej še pred padcem železne zavese doživel priznanje
kapitalističnega podjetja, na katerega ležiščih je bilo spočetih10% prebivalcev
Evrope – še danes pa je Slovenija slepo črevo istega kontinenta, ki ne premore
ene same IKEA trgovine. Pravkar so jo dobili celo Hrvati, Slovenci pa romamo
čez mejo v kakega od 16 bližnjih centrov, s katerimi so nas strateško pokrili.
Ingvar
Kamprad je prototip »1%« pohlepnega neoliberalnega kapitalista, sploh za naše
čuteče levičarje - ki pa, glej ga zlomka, v glavnem vsi živijo točno v Kampradu
ljubih Murglah. Da bo stvar še bolj čudna, je človek, ki se leta smuka po
lestvicah najbogatejših na svetu – v resnici neskončno škrt in skromen, svetlobna
leta bolj kot katerikoli naš levi zastopnik levih idej, od levih
profesorjev-politikov z lukrativnimi sp-ji za popoldansko svetovanje, do
socialno čutečih levih F21 managerjev.
Ivanšek v
predgovoru prve izdaje (ker se je tedaj zameril Partiji z ugotovitvijo, da si
70 % ljudi želi pralni stroj doma* (* France Ivanšek: Družina,
stanovanje in naselje, Ambient, 1988, str. 10), je
izšla šele po 27 letih, 1988!) anketne raziskave Savskega naselja 1961 zapiše,
da je leta 1950, »še kot študent in prvi urednik revije Arhitekt, ki se je
odločila za več demokracije v arhitekturi, na lastni koži spoznal resničnost
ocene, da se je naš socializem takrat zelo grdo držal, malokoga je maral. Mene
že ne,« pravi, »zato sem takoj po diplomi 1954 odšel za nekaj let v
Skandinavijo, takratni vzor bolj humanističnega pristopa h gradnji stanovanj.«* (*Ibidem, str. 9) Z znanjem, ki ga je pridobil s kljubovanjem
Partiji, je na koncu v brk Partiji zasnoval naselje »za male ljudi« – ki pa to
nikoli ni bilo, saj je zaradi svojih prelesti kmalu postalo (in ostalo)
svetišče perspektivnih, propulzivnih, in na koncu zaslužnih in ostarelih -
partijcev. Hiše danes niti po kvadraturi, niti po višinskih gabaritih, niso nič
posebnega – vseeno pa si jih naša jet-set elita še vedno preprodaja kot vroče
žemljice, nato pa v razkošne prenove investira vsaj še enkrat toliko. Povampirjeni
neoliberalni »1%« milijarder Kamprad pa si medtem v svoji skromni, murgelskim
podobni hišici, ko zoba kruh, ki ga je pozno popoldne v lokalni trgovini uspel
dobiti znižanega na pol cene, misli svoje.
 |
Slika 2: Igvar Kamprad, 87, lani, ko je bil še predsednik upravnega odbora; neoliberalec, milijarder; upokojiti se ne namerava. (Mail Online, 29.3.2013: The frugal billionaire: IKEA magnate lives in modest house, eats at his store's cafe and shops at local market)
|
O vsem tem
se, upam, počutimo dovolj nelagodno, da se lahko iskreno prevprašamo o tem, kaj
je zares pomembno, kaj res šteje. Tudi pri stanovanjih.
France Ivanšek
pravi: »Zame, ki sem se z vprašanji
stanovanjske kulture ukvarjal vedno kompleksno in poglobljeno, je za presojo
odločilna maksima: dobro stanovanje = funkcionalno + lepo stanovanje. Samo
estetsko, obenem pa nefunkcionalno stanovanje, DOBRO ne bo nikoli, če seveda
izhajamo iz dejanskih potreb stanovalcev in če njihovemu mnenju priznavamo
določeno vrednost in veljavo. Zame pa so bili v arhitekturi ljudje vedno
najpomembnejši.«* (* France Ivanšek: Družina, stanovanje in naselje, Ambient, 1988, str. 11) Na isti strani pa pravi tudi: »Raziskava nam je pokazala, da si ljudje zaradi določenih predsodkov
celo v dovolj velikem stanovanju ne znajo pravilno razporediti niti spalnih
mest tako, da bi vsi ustrezno spali.« Zato je vzgoji ljudi - da bi
razumeli, kaj je za njih ustrezno in si želeli ustreznih stvari, da bi lahko
potem njihovemu mnenju res priznali vrednost in veljavo – posvetil vsaj toliko
dela, kot načrtovanju zanje. In med izpolnjevanjem želja ljudi ter med
poslanstvom razsvetljevanja s pozicije vsevedne Stroke, pa tudi med tako
imenovanim povampirjenim desničarskim neoliberalizmom in levičarsko
sociologijo, nenazadnje med plebejsko Ikeo in aristokratskim Applom – je precej
več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Igra ponudbe in povpraševanja je
subtilen ples med ugotavljanjem potreb, trendsetterstvom, futurologijo, inovativnostjo,
drobnimi izboljšavami, revolucionarnimi spremembami paradigem – in med
dobičkonosnostjo, bogatenjem, zagotavljanjem delovnih mest, kupno močjo,
nategovanjem, osrečevanjem in izobraževanjem potrošnikov.
Če se
ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da Apple, Samsung, IKEA in France Ivanšek te
stvari razumejo bolje – managerji slovenskega nacionalnega interesa, slovensko
bančništvo, slovensko gradbeništvi, slovenska lesna industrija in slovenska
protireformna tranzicijska politika - pa so jih žal razumeli slabše.
Malce
karikirano in poenostavljeno bom orisal zgodovino slovenskega stanovanjskega
fonda. Fevdalizem in sporadična srednjeveška jedra zgoščene pozidave; zemljiška
odveza, manufakture, industrijska revolucija, meščanstvo, eksponentna rast
prebivalstva, urbanizacija. S številom ljudi, z njihovimi potrebami, možnostmi,
pričakovanji in zahtevami, se je izboljševal tudi stanovanjski standard.
Konkretno se je pri nas poleg srednjeveških vasic in mestnih čebelnjakov
nabralo nekaj svetovljanskih avstro-ogrskih palač; z enim uspešnejših
arhitektov obdobja stare Jugoslavije, Šubicem, ki je poleg Nebotičnika pozidal
še pol Ljubljane, so vzgojno opravili po vojni, ko ga je »uzela magla« med
vihtenjem krampa na progi Brćko–Banovići; Plečnika, katerega Tržnice so mirno
zgradili v času nacifašistične okupacije ožičenega »mesta heroja«, so za dolgo
utišali in marginalizirali (na novo smo ga odkrili šele posthumno); slovite
Valvasorjeve gradove so pijani zmagovalci izropali in požgali (ruševine je rehabilitiral
šele Stopar), lastnike kapitala pa označili za državne sovražnike, pobili,
izgnali in razlastili… Nov družbeni red je prinesel elektrifikacijo,
industrializacijo, delavski razred in blokovsko gradnjo sovjetskega tipa, po
reformi leta 1965 pa se je poleg sovjetskih opažnih sistemov razbohotila tudi
gradnja enodružinskih hiš … Neformalni socialni sporazum, v skladu s katerim je
Partija tistim, ki niso dobili »kadrovskih stanovanj«, omogočila gradnjo hiš,
vsem iz blokov pa vikendov, je stanovanjsko blaginjo zavlekel daleč skozi
gospodarsko krizo s hiperinflacijo, tako da so nas z rušenjem železne zavese
prehiteli celo Kitajci (!), kaj šele Poljaki, Nemci in Romuni … Osamosvojitev
je končno prinesla fasade na opečne, za kako nadstropje in teraso povečane
tipske kolose po naših njivah, ter Jazbinškov zakon, ki je vsem tistim, ki niso
bili deležni nevaloriziranih kreditov v hiperinflaciji, omogočil spremembo
»stanovanjske pravice« v lastninsko za par jurjev mark. Kmalu so se pojavili
novopečeni bogataši – primarna akumulacija kapitala se je v demokraciji
dogajala na tri načine: prek certifikatov smo dobili pidovske barone, z menedžerskimi
odkupi iz rdečih direktorjev tajkune, z denacionalizacijo pa veleposestnike.
Menda sta v 23 letih dve osebi obogateli celo iz nič, brez političnega zaledja,
loterije, servisa elitnega omrežja in uzurpacije prava – le s trdim delom in
podjetnostjo – ampak dopuščam možnost, da gre le za urbano legendo. Še enkrat
pa velja omeniti tudi rekorden delež lastnikov stanovanj zaradi hiperinflacije,
ki je požrla kredite, ter Jazbinškovega zakona, s čimer so ljudje dobili
kapital za zavarovanje večjih posojil za podjetniško pobudo ali plezanje po
nepremičninski lestvici. In cene so začele rasti. Socialni inženiring vsevedne
ljudske oblasti je zamenjala rehabilitacija pohlepa, skrbno načrtovane
socialistične soseske (mnoge prav
posrečene) pa stihija. Starim amortiziranim luknjam cena ni padla, karkoli
novega pa je bilo v primerjavi z njimi vsaj v kakšnem smislu dejansko »nadstandard«;
prodati se je dalo vse, če ne zaradi potreb, pa kot »varno in donosno naložbo«,
banke so denar metale iz helikopterjev tako investitorjem kot kupcem, na
tlorise pa nihče več ni bil pozoren. In potem – kriza. Gospodarska, finančna,
gradbena, politična, moralna, vse naenkrat.
Denar je
postal nedostopen, začeti projekti so nasedli, banke so pogoltnile odpise in
postale lastnice nepremičnin, ki so bile zastavljene premalo premišljeno in
prepotratno, da bi se jih dalo prodati po ceni, ki bi vsaj pokrila stroške.
Starega Kolizeja ni več, novega pa tudi ne. Ni Emonike, ni ljubljanskih »mestnih
vrat«, ni Tobačne, ni novega NUK-a, ni Šumija … V »Dvorih« katastrofalnih
tlorisov, ki so jih kanili unovčiti po 7.000 mark na bruto m2
(skupaj s kletnimi čumnatami po 20
m2 in terasami), stanujejo
socialni problemi, druga polovica pa je prazna; na Markovcu propada najnovejše
naselje z razgledom na morje; v strokovno nagrajenem najboljšem arhitekturnem
dosežku leta z izjemnim razgledom na zanikrne tire pa ponoči gori le ena luč …
Nekaj, skratka, ne štima.
Ko so na
Dunaju izpeljali gigantski milijardni projekt železniške postaje, besno pa
gradijo še nepredstavljivo veliko stanovanj in poslovnih stolpnic – pri nas vse
stoji. Čeprav Avstrija deluje v istem globaliziranem svetu, čeprav nas družijo
stoletja skupne zgodovine in čeprav tam dela ogromno naših ljudi. Nekaj morajo
delati prav, nekaj moramo delati narobe …
.
Čeprav je
stvar kompleksna in ima težave sedaj mnogo držav, pok nepremičninskega balona
pa so, tudi večkrat, doživeli že marsikje po svetu – pa je aktualna kriza
spodoben povod za tehten premislek o stanovanjskih zadevah. Zdi se mi, da je v
tranzicijskih letih nekam izpuhtela temeljna racionalnost, nadomestile pa so jo
pri izvedbi špekulacije, videz, površinskost, prazno besedičenje, vrtičkarstvo
- pri načrtovanju pa je vizijo in četudi le navidezno prizadevanje za skupno
dobro nadomestilo cehovsko lobiranje za razne »rekete«. Kombinacija
neprijaznega, kompliciranega in dragega sistema, in posledično izigravanje
pravil (od iskanja lukenj, do direktnih kršitev), pa dobrih rezultatov ne more
dati.
.
Zato je
prav zdaj primeren čas za vrnitev k Francetu Ivanšku. Njegove Enodružinske hiše
(1988) s podnaslovom Od prosto stoječe hiše k nizki zgoščeni zazidavi - doslej
ni še nihče presegel. Knjigo toplo priporočam, na tem mestu pa bi posebej
izpostavil le razdelek o obdobjih
družinskega življenja in njihovem vplivu na stanovanje.
 |
Slika 3: Potrebe povprečne slovenske družine glede na življenjska obdobja
(Enodružinska hiša /France Ivanšek; Ambient, 1988, str. 44) |
Ivanšek se skrbno
vživlja v statistično verjetne situacije živih ljudi in temu primerno skrbno
načrtuje dom okrog ljudi, za ljudi. Ki bo živel z ljudmi, ki se bo staral z
njimi, sa katerim in v katerem se bodo starali ljudje.
Arhitekt nas ne
gnjavi z nikakršno psevdoznanostjo, ampak predlaga najmanjši skupni imenovalec
racionalno dimenzioniranih pogojev za kakovostno bivanje. S strastjo, barvami,
upanjem, stiskami, odraščanjem, odkloni v iracionalnost, čustvi; z življenjem
ta okvir napolnijo ljudje. In res - iz okornih, ročno narisanih shem,
suhoparnih načrtov in zrnatih črno-belih fotografij – žari 'dom'. V njih je
mnogokrat več 'doma' kot v današnji inflaciji kričečih poljudnih tehnično
razkošnih tiskovin.
.
Vrnimo se k nosilni
temi. Ljudje se staramo skupaj z domovi, ampak razpon življenjskih zgodb hiš je
pestrejši:
- Nekatere živijo srečno do konca svojih dni.
- Najhuje je projektom, ki morajo tik pred začetkom akcije čakati Godota v vicah trajne začasnosti – take so ljubljanske jame parcele, pa bežigrajski Angkor Vat (Pečečnikov stadion).
- Trnuljčice so projekti, ki so obstali na pol zgrajeni.
- Barbike so zgrajeni, skoraj ali celo čisto končani projekti, ki ostajajo prazni, neprodani, kot lepe lutke, ki hrepenijo po tem, da se z njimi končno kdo poigra; čudoviti Situli se najbrž obetajo boljši časi, huje je s celimi mesti, ki na Kitajskem čakajo ljudi. Tudi na Severnem Irskem so imeli v 70-tih podobne zgodbe, npr Craigavon.
- Živi mrtveci so bleščeča, razkošna namenska arhitektura – zombiji, ki niso ne živi, ne mrtvi – sem spadajo 10 let stari objekti grške Olimpijade, pa tudi Putinov Soči se jim bo počasi pridružil.
- Mesta duhov so prostori, ki so živeli, a so jih ljudje zapustili – Dvigrad na koncu Limskega kanala je imel menda težave s kugo, slavna so ohranjena mesta, ki jih je prerasla kamboška džungla, Pompeje je presenetil vulkan, Černobil in Fukušimo je doletelo radioaktivno prekletstvo, Detroit pa izginotje delovnih mest…
- Žalostne so zgodbe zapuščenih hiš, ki jih porušijo – samo porušijo, kot da jih nikoli ni bilo, ali pa, da naredijo prostor novemu. Kolizej, Šumi, Pruitt-Igoe, Las Vegas…
- In končno hiše, ki se imajo srečo spremeniti v ruševine. Nad takimi se je navduševal tu popularni Piranesi, Auguste Perret, 7 let mlajši od F.L.Wrighta, pa je celo definiral arhitekturo kot »tisto, kar naredi lepe ruševine« (kar je kasneje parafraziral še kdo, denimo Souto de Moura).
.
Žalostne usode,
kajne. Vsem hišam velja privoščit polno, intenzivno življenje, tako, v simbiozi
z ljudmi. Rast, vzdrževanje, prenove, vsebino.
.
* * *
Te dni je
Stanovanjski sklad republike Slovenije zaključil prvo fazo soseske Brdo v
Ljubljani in jo dal na trg. Spletni uporabniški vmesnik je vrhunski, vse
informacije so na voljo, soseska tudi v živo izgleda lepo in prijetno. Prodajno
kampanjo je Sklad zastavil skoraj preveč agresivno, v smislu: »pohitite, preden
zmanjka!«, kot da ne bi bilo krize in popolnega mrtvila na trgu. Pa sem v
enostavnem iskalniku pritisnil »4-sobno« stanovanje, pač primerno za družino z
2 otrokoma. In med zadetki med drugim dobil precej variacij tega tlorisa:
 |
Slika 4: Stanovanje 2+2 za 165.000 evrov, izdelano v skladu z najnovejšimi strokovnimi smernicami
(SSRS, Zeleni gaj na Brdu, Stanovanje LBR4F109) |
Ne moti me toliko, da
ne gre za »nizko-gosto«, ampak za bloke, niti da iskalnik kot 4-sobno najde
stanovanje 2 + 2 neto velikosti skromnih 64 m2 ; niti da v Skladovi akciji
stane od 163 do 183.000 evrov, ki jih nimam. Moti me zasnova, tloris. Dolgo sem
zrl vanj, a prednosti dostopa do spalnice skozi 6,77 m2 veliko
PREHODNO kamrico nisem uzrl. Pri čemer ima to majčkeno 4-sobno stanovanje tudi
čisto pravo »ŠPAJZO«!? Ne zaznam opevane fleksibilnosti, ne predstavljam si
življenja 4-članske družine skozi 10 let, ne da bi razbijali predelne stene in
prestavljali vrata, skratka imeli nepotrebnega opravka s stvarmi, s katerimi bi
se v idealnem svetu moral pozabavati že projektant.
Ko tu in tam pogledam
tlorise sodobnih in dragih čebelnjakov in jih primerjam z objektivno boljšimi
celo iz socialističnih fužinskih blokov (npr. razporeditev, ki omogoča
»kroženje« okoli sanitarnega bloka – možnost različnih poti razbije monotonost
v majhnem stanovanju; pa WC in kopalnica sta dostikrat ločena) – pomislim na
Ivanška. In zazdi se mi, da bolj kot nekakšen »zeleni preboj«, »energetske
izkaznice« ali slavni Skladov Priročnik TPSG (tehničnih pogojev v stanovanjski
gradnji) za 290 evrov – potrebujemo tablice za standardizirano dimenzioniranje
in organizacijo prostora minimalnih in optimalnih stanovanj. Brez patetike,
strogo hladno razumsko, z mislijo na strašanski razpon tehničnega standarda
obstoječega stanovanjskega fonda.
