torek, 3. april 2012

Še 5 jih je padlo

Nazadnje so padle Kao da me nema, Famous Last Words & Tombstone Humor, The Castle in the Forest, 1985 in The Hippopotamus, v tem vrstnem redu. In ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim letom, je za tale zapisek res že skrajni čas. Pa začnimo.
.
Kao da me nema / Slavenka Drakulić, 1999 (Feral Tribune, 2001)
Begunka iz Bosne v švedski bolnici. Se spominja vsega sranja. Iz mesta gre za učiteljico v zakotno šolo, vojna, taborišče, posiljevanje, mučenje... Na koncu rodi otroka, v švedski bolnišnici. Živi naprej.
Napisano je dobro, je pretresljivo, ampak jaz sem imel vseskozi en tak deja vu občutek. To vojno in razplet sem pač v živo spremljal po TV, nešteto filmov je po tem nastalo, pa to... Vsaj Grbavico je treba omenit, če že Angelininega prezremo, ker so mu srbske hekerji anihilirali rating. Sicer je pa tudi po tem že posnet film, a je ostal nekako prezrt.
Slavenka Drakulić mi je všeč, ker ji ni odveč zgrabiti bika za roge. Kolikor jo doslej poznam, pa se tudi ne trudi pretirano z moralnimi nauki. Če od knjig zahtevate katarzo, se tejle raje izognite.
.
Famous Last Words & Tombstone Humor  / Gyles Brandreth, 1979 (Sterling Publ., 89)
Kratko tole je, to je pa tudi vse. Izbor popolnoma arbitraren, o kontekstu praktično ničesar. Tu pa tam kak dober stavek. Eh.
.
The Castle in the Forest / Norman Mailer (Little, Brown, 2007)
Zadnji Mailerjev roman, tik pred smrtjo. O Hitlerju. Aplikacija Godwinovega zakona iz spletnih debat na pisateljski credo?
Neki Belcebubov odposlanec naredi raziskavo o Hitlerjevem poreklu. No, pravzaprav gre za poročilo o njegovem subtilnem vplivu na Hitlerjev razvoj... Adolf naj bi bil med drugim sad incesta, pa to. Zanimivo, dobro napisano, tu pa tam duhovito.
Priporočam, če ne zaradi drugega zato, ker je Mailer prvi pisatelj v zgodovini, ki je nagrado 'Bad Sex in Fiction' prejel posthumno.
.
1985 / Anthony Burgess, (Hutchinson of London, 1978)
Knjiga je seveda odziv na Orwellovo 1984, izdano 1949 (ki sem jo prvič prebral leta 1984). Stvar je iz dveh povsem različnih delov - v prvem Burgess presecira in dokaj sesuje 84, skozi esejčke in izjemne intervjuje s samim sabo; drugi del je romanček na temo projekcije prihodnosti, v slogu predloge, sicer pa v skladu s prej definiranimi smernicami. In Burgessova vizija je, no, kar aktualna, posebej za nas. Gre za to, da si oblast uzurpirajo sindikati. Vse je pretirano do absurda, ampak malce se pa po tej knjigi človek le zdrzne, ko na TV zagleda Semoliča...
Toplo priporočam! NNNP, preventiva, pa to...
.
The Hippopotamus / Stephen Fry, 1994 (Arrow Books, 1995)
Fry je živa legenda. Prvič sem ga opazil v kultni seriji Blackadder, od tedaj ga nesistematično, a navdušeno spremljam. Btw, zadnje čase je močan tudi na Twitterju - @stephenfry ima za 2 Sloveniji zasledovalcev!
Po prebranem lahko poročam, da je inteligenten, duhovit, razgledan in izviren tudi kot pisatelj. Nilski konj je neki zagrenjeni umetnostni kritik, vse skupaj rahlo komplicirano, prepleteno z zgodbo nekaga tajkuna, komedija zmešnjav. Ampak žlahtna, priporočam!
.
No, pa je. Še kakih 100 knjig sem v zaostanku, pa pridem na tekoče. Takrat, v megleni prihodnosti, bodo komentarčki spet bolj sočni. :)

3 komentarji:

  1. Si kdaj pomislil, da bi uporabljal kaj podobnega kot je goodreads.com? Meni se zdi kar priročen.
    Na stičišču tangente na Drakulićevo in hipotenuze Mailerjevega Gradu jaz vidim Dežulovićevega Christkinda. Toplo priporočam.
    LP, Bimbo

    OdgovoriIzbriši
  2. @Bimbo:
    ne, na to nisem pomislil, in sicer zato, ker je zaradi Twitterja in FB že tako vedno težje vzdrževati blog. potem imaš pa še Tumblr, Pinterest, Lightbox, Instagram, Linkedin, forum Financ... ja pa kdo bo potem še Goodreads uporabljal?
    vse se je tako razpršilo, da je nemogoče ostati fokusiran...

    hvala za priporočilo, menda Dežulovič piše tudi kolumno za Dnevnik, česar pa ne vem, ker Dnevnika ne berem. Christkind, zabeleženo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Peter, polovice od naštetih stvari ne poznam, druge polovice pa (skoraj) ne uporabljam. Crnkovičev egotrip in Kučićev članek v zadnji SP sta mi vsaj približno raztolmačila, kaj je Instagram.

    Crnemu bi sicer najraje zabrusil kakšno grenko, a nima več bloga. Na primer, da so pred circa pol stoletja amero-turisti hodili po svetu s plastičnimi Kodaki formata 110 in polaroidi, pa menda nikomur med njimi ni padlo na pamet, da bi se zaradi samodokazovanja vis-a-vis "pravim fotografom" čez celo stran NYT oholo skliceval na nekakšno "estetizacijo realnosti". Delat filozofijo iz instant fotografije, ker je pač ratala digifonasta se mi zdi močno deplasirano.

    Ja, fokus je res pomemben. :-)

    Dežulovića pa močno priporočam tudi v Dnevniku, če imaš pianistični ključ, seveda. Deželović drži zelo dobro povprečje, občasno pa napiše prav vrhunske stvari.

    LP, Bimbo

    OdgovoriIzbriši