E-demokracija

O tem sem začel razmišljati nekako takrat, ko so 'resetirali Slovenijo', napisati pa sem se lotil šele zdaj. Ampak danes je vsaj tako aktualno.

.

Največji problem naše politike je v tem, da je žrtev človeške šibkosti. Slovenska prihodnost je talec slovenske politike, politika pa je talec človeške šibkosti njenih protagonistov.

Ni treba biti ravno rocket scientist za ugotovitev, da se slovenski politiki, poleg korupcije in nepotizma, vdajajo še vsaj 7 grehom. No, vam je znan kateri, ki bi bil kriv napuha, ali recimo pohlepa? Mogoče pohote? Jeze? Požrešnosti? Zavisti? Brez heca, kakšnemu niti lenoba ni tuja.

Lahko se premaknemu tudi k nekim zapovedim - celo če prve 4 tu zanemarimo, nimam občutka, da se jih naši politiki kaj prida držijo. O 5. razmišljajmo v zvezi z rdečimi dinastijami, ki so dale današnje antikomunajzarske prvoborce, ali obratno. O 6. v zvezi s popularnim sistemom "najprej diskreditacija, potem likvidacija" - ubijati se da tudi politično. O nečistovanju in krajah sploh nima smisla izgubljati besed. Pričati po krivem baje tudi ni lepo, pa vidimo, kako je... In tudi take poznamo, ki so si poželeli premoženja ali žene svojega bližnjega, kajne.

To je seveda vse človeško, to ni sporno. Politiki so samo ljudje. Naj jih nekaj naštejem: Borut Pahor, Janez Janša, Karel Erjavec, Katarina Kresal, Gregor Golobič, Zmago Jelinčič. In to je sam cvet naše prve lige...

.

Grešnim politikom, ki so samo ljudje, seveda ne smemo soditi preostro - eno je, se pravi, poslednja sodba - pri volitvah vsaka 4 leta pa gre predvsem za videz pred volilci, ki so do politikov precej bolj blagi, popustljivi, selektivni in kratkega spomina.

Gre samo za to, da ne verjamem, da je najbolj optimalno, da politiko zastopajo ljudje, ljudje pač. Od ljudi česa nadčloveškega nima smisla pričakovati - ampak ali bi se dalo vsaj politiko narediti imuno na človeško šibkost?

.

* * *

.

Politika brez politikov

.

Da bi človek prišel iz točke A do točke B, se je nekoč moral spoznati na prehrano in nego živine in na jahanje, če ne celo na obnašanje lesa in usnja, na jermenje, na dresuro, na vreme, na lokacije hlevov in prenošišč ob poti... Malo kasneje, ko so kočije postale motorizirane, se je bilo treba vsaj tako dobro spoznati na tisto nezanesljivo železje, stroj je bilo treba fizično zagnati z zunanje strani, ceste so bile grozljive, promet kot boj za obstanek. Po drugi strani pa so ravno zato tedaj mnogi delegirali del lastne odgovornosti za premikanje - raznim kočijažem in šoferjem.

Danes se pa vsaka nališpana bejba celo v najhujšem nalivu brez problema sama zapelje od tu do točno določenege naslova recimo na Dunaju - in to svetlobna leta varneje, hitreje, zanesljiveje, natančneje in seveda udobneje kot kadarkoli prej, pa čeprav šofira sama. Avtomobili so vedno kompleksnejši, da je upravljanje z njimi vedno enostavnejše. Uporabnik osebnega vozila je danes razbremenjen poznavanja kompleksnih procesov, ki med vožnjo potekajo v ozadju - njegova je le odločitev o destinaciji, za vse ostalo poskrbi avto(matika). Voznik se danes še največ ukvarja z lastnim udobjem - kakšno temperaturo želi v svoji coni, s kakimi zvoki se želi obdati, ali bi s kom komuniciral, bi kaj ohlajenega spil, si bo treba napudrati nos pred osvetljenim ogledalcem...

.

Zakaj se je torej treba vsem tako prekleto spoznati na politiko?! Zakaj se moramo ukvarjati s politiki? Zakaj, vraga, smo vsi do vratu potopljeni v njihove zdrahe, zakaj nas obremenjujejo z medsebojnim blatenjem, s samopoveličevanjem, s tožarjenjem, z zamenjavami strani... Zakaj povprečnega volilca, ki bi rad le dobro živel, kakor si pač vsak zase predstavlja - obremenjujejo z neskončnimi umazanimi podrobnostmi in s tehnologijo, ki bi prav lahko diskretno delovala v ozadju?

Predstavljam si lepši svet, svet brez politikov. Predstavljam si politiko, pri kakršni se nam ne bi bilo treba ubadati s politiki, ampak izključno z vsebino - s programi, strategijami, cilji. Predstavljam si politiko, kjer odločitve ne bi bile odvisne od človeške šibkosti ljudi politikov. Predstavljam si družbo, ki bi elegantno drsela k novim in novim ciljem, proces odločanja bi potekal avtomatsko, diskretno, v ozadju - ljudje pa bi se med tem lahko ukvarjali s čimerkoli drugim.

Odlustrirajmo politični razred!

Spodaj bom na kratko orisal, kako bi se to dalo, ne da bi posegal v bistvo današnje ureditve, ki je strankarska parlamentarna demokracija. (Stvari so prepletene, prebrati je treba vse točke.)

.

Avtomatizacija procesa odločanja

.

Zakonodajno vejo oblasti danes sestavljajo poslanci - živi ljudje, žrtve lastne človeške šibkosti. Proces sprejemanja odločitev je odvisen od volje in kapric teh ljudi - čeprav bi moralo načelno biti vse jasno, kot je jasno vsakokratno razmerje poslanskih sedežev.

Ljudje poslanci imajo preveč možnosti za miniranje procesa odločanja. Lahko "glasujejo z nogami", tako da se recimo ne pojavijo. Če se jih zmeni več skupaj, se temu reče obstrukcija. Lahko glasujejo nenačelno, v nasprotju s tistim, zaradi česar so bili izvoljeni. Obstajajo podmizne kravje kupčije. Stranke tudi dostikrat v praksi ne morejo uveljaviti teže, ekvivalentne številu sedežev, ker se tu in tam kak človek poslanec skuja zaradi osebnih motivov. ...

.

Predlagam, da se proces odločanja avtomatizira. Za vsak vloženi predlog zakona je povsem jasno, kakšno podporo ima - le da o njem ne bi smeli glasovati ljudje poslanci, ampak bi se podpora ugotavljala avtomatično. Stranke stvar podprejo ali ne, s težo, enako številu poslanskih sedežev. Če je stvar v koalicijski pogodbi večih strank, jo morajo podpreti vse te.

Stvar debate je le, kako se določi potrebna večina. Po tem sistemu s kvorumom ne bi bilo problema - vsakič bi bila "udeležba" 100%. Ampak glede na število strank, ki izhaja iz proporcionalnega sistema, bi bilo večino (ki bi bila avtomatično absolutna), včasih težko doseči. Lahko bi se zmenili, da za sprejem zakona določa relativna večina?

.

Financiranje strank

.
Današnja ureditev financiranja strank je izrazito neodporna na zlorabe zaradi človeške šibkosti. Problematičen je sistem donacij, problematična netransparentnost. Posebej problematični pa so morebitni črni fondi in razni obvodi, po katerih se stranke morebiti financirajo mimo zakona in zaradi katerih morebiti postajajo netransparentni dolžniki netransparentnih uslug.

.

Predlagam, da se financiranje strank dovoli izključno iz dohodnine, denimo tako, da vsako leto ob napovedi vsak označi, katero izmed trenutno registriranih strank podpira, in tisti gre za tisto leto določen promil, podobno kot je že urejeno financiranje društev. Nepodeljeni glasovi se porazdelijo proporcionalno. Kakršnokoli drugačno financiranje se drastično prepove.

Vsekakor mora biti financiranje strank urejeno tako, da pripadnost stranki niti približno in v nobenem primeru - ne bi moglo vplivati na bogatenje posameznikov, podvrženih človeški šibkosti.
.

Sprememba koncepta volitev

.

Pogovartjati se je možno tudi o spremembi volilnega sistema, ampak tu se posvetimo predvsem nujnim prilagoditvam koncepta volitev, da bi bil v skladu z avtomatizacijo sistema odločanja. Nekatere stvari pa se da prilagoditi tudi novemu sistemu financiranja strank. Ampak še vedno gre za posredno, strankarsko, parlamentarno demokracijo in proporcionalen volilni sistem!

.

Ukine se volilni cirkus, ukine fizični parlament, razmerje formalne moči med političnimi subjekti pa se določa avtomatično iz podatkov o davkoplačevalski podpori.

Če vzamemo tako, je treba razmisliti:

.

- ali bi volitve bile lahko vsako leto?

Avtomatski sistem odločanja vse opravi v delčku sekunde, virtualni parlament se zato lahko brez škode reorganizira vsako leto.

.

- ali redefinirati 'volilno pravico'?

V Avstriji se recimo začne s 16 leti. Razmislimo lahko tudi o tem, da se jo z določeno starostjo ukine.

Lahko bi volilno pravico vezali na plačevanje dohodnine - odločal bi le aktivni del prebivalstva. Saj res - zakaj imajo penzionisti sploh volilno pravico?

Sam pa se denimo zavzemam za to, da se volilna pravica podeli prav vsem državljanom tako, da imajo zakoniti zastopniki živih, a ne poslovno sposobnih ljudi, dodatne glasove - starši za vse svoje mladoletne otroke (bodoče davkoplačevalce! - naj starši presodijo, koga voliti, da bo za prihodnost teh otrok najbolje). Enako bi lahko zakoniti zastopniki glasovali v imenu dementnih - ampak po moje bi bilo itak smiselno volilno pravico ukiniti z upokojitvijo, kar bi preprečilo, da se vedno bolj 'stara' družba spremeni v gerontokracijo.
Veliko stvari je za razmislit...

.

- poenostaviti volilni proces?

Lahko ostane kot je, vsaka 4 leta fizične volitve.

Lahko pa to spremenimo v E-volitve - voli se po internetu, izkažeš se z elektronskim podpisom. Lahko so E-volitve vsaka 4 leta združene z oddajo elektronske dohodnine, lahko je to celo vsako leto.

Ljudem bi teoretično lahko še bolj olajšali življenje s tem, da se jih razbremeni celo 'volilnega dejanja' in se to avtomatizira. Sistemi za avtomatično ugotavljanje posameznikovih preferenc že obstajajo, se hitro razvijajo, s pridom pa jih že uporabljajo denimo ponudniki spletnega oglaševanja, ki na vsak ekran prikazujejo oglase, ki so za konkretnega uporabnika potencialno zanimivi. Rešiti je treba le par malenkosti v zvezi s tem, kako razbrati konkretnega človeka iz IP naslovov naprav, ki jih uporablja. Obvezno logiranje z geslom mi ni všeč - ampak najbrž se bo tudi to slej ko prej avtomatiziralo - če ne z vsajenimi identifikacijskimi čipi, pa vsaj z diskretnim zaznavanjem biometričnih značilnosti...

.

Preoblikovanje strank

.

- Politične stranke se po novem popolnima 'resetirajo' - prepove se javno izpostavljanje političnih akterjev, piarovstvo, in celo spin-doktorstvo. Kdor se odloči zaposliti v strankarskem pogonu, se zaveže diskretnosti in anonimnosti.

.

- Za potrebe javnih nastopov in mednarodne komunikacije se vsaki registrirani stranki dodeli po en avatar, kot recimo 'Vida' (avatarja si vsaka stranka lahko izdela sama), ki se obnaša v skladu z registriranim strankinim programom, poleg tega pa zadosti obvlada osnove praznega besedičenja v protokolarne svrhe, pač kot 'Vida'. S tem se odpravi diskriminacija glede na lepoto, spol, všečnost in podobno, s čimer se za vekomaj prepreči potencialen izbor vlade kao "všečnih lepotcev", ekvivalentne aktualni.

.

- Ukine se parlamentiranje, retorične eskapade politićarjev, Parlamentarni kanal RTV in predhodni ter postkoitalni zakonodajni referendum, ..., namesto tega se vse politično odločanje izvaja avtomatično, po računalniškem algoritmu, pač v skladu s politično podporo davkoplačevalcev in vsebino zavezujočih strankarskih programov ali morebitnih koalicijskih zavez.
.

- Ljudje, ki jih, pač glede na količino denarja davkoplačevalcev, ki jim gre, v svoj pogon zaposlijo stranke, lahko inkognito študirajo, tuhtajo in sploh rešujejo svet, dokler ne sproducirajo uradnega dokumenta, ki se imenuje 'Program'. Svoj Program seveda vseskozi dopolnjujejo.
.

Program

.

Politične stranke se razlikujejo izključno po svojih Programih (in po politični in posledično finančni moči), vsekakor pa so povsem razbremenjene 'strankarskih prvakov', se pravi ljudi, podvrženih človeški šibkosti.

.

Program mora biti napisan v skladu z vnaprej znanim formalizmom, da se ga da digitalno sprocesirati, da bi bil uporaben za avtomatiziran proces odločanja.

.

Program mora stranka vložiti pred začetkom volilne kampanje, da ga določena služba preveri in zavrne ali potrdi. Stranka, ki ni uspela potrditi dopolnjenega Programa, na volitvah nastopa s starim. Potrjen Program je ZAVEZUJOČ!

.

Programi, se pravi stranke, enakovredno tekmujejo med seboj - ker so formalno (ne nujno vsebinsko!) kompatibilni, se jih da enostavno primerjati, recimo s kakim računalniškim programčkom.

Kot sem že omenil, bi se dalo Program, najkompatibilnejši posameznemu volilcu, določiti celo avtomatično - ampak nič ni narobe, če pravico izbire volilec zaenkrat uveljavlja zavestno.
.

Iz programov jasno izhaja, s kom stranka sploh lahko koalira. 'Neprincipialne koalicije' odpadejo. Stranke se seveda lahko združujejo v predvolilne in kasneje vladajoče koalicije, enako kot zdaj - le podmizne kravje kupčije odpadejo.

Kot izhaja iz potrjenih Programov - avtomatizem parlamentarnega odločanja potrdi ali zavrne posamezne zakone tudi mimo formalnih koalicij.

.

Virtualni parlament

.

Rezultat volitev se odraža v številu poslanskih sedežev. Razmerje števila poslanskih sedežev določa politično moč strank.

Ampak sedežev ne bi več zasedali ljudje, podvrženi človeški šibkosti. Virtualen parlament deluje brez ljudi - poslancev! Za potrebe volilcev bi bil seveda na voljo vmesnik, ki bi nazorno ilustriral vsebino virtualnega parlamenta, z razločno obarvanimi strankarskimi sedeži.

Virtualni parlament je izredno učinkovit - odpade vse 'parlamentiranje', razpravljanje v korist raznih človeško šibkih egov, odpade odsotnost, odpade nečimrnost, napuh, pohlep in podkupljivost, odpade nenačelnost, odpadejo prestopi... Odločanje je avtomatizirano - ko je (predhodno ustavno preverjen) zakon vložen, se o njem odloči v trenutku.

...

.

Virtualna vlada

.
Večinska koalicija v svojem mandatu de facto upravlja z državo. Ena možnost je, da stranke predlagajo in izglasujejo mandatarja in ministrski zbor v fizični obliki, se pravi ljudi, podvržene človeški šibkosti, enako kot zdaj.

Ampak ljudi nima smisla preveč obremenjevati (po moje je, denimo, Pahor preobremenjen), zato lahko upravljanje z državo prevzame 'virtualna vlada'. Za interne in meddržavne, prezentacijske in protokolarne potrebe države, bi virtualno vlado seveda morali zastopati ljudje. Ampak nobene potrebe ni, da bi to bili "nadljudje" - nadpoštenjaki, nekoruptni, skromni, delovni, požrtvovalni, modri - ljudje torej, kakršni v resnici ne obstajajo.

Ker bi bili razbremenjeni sprejemanja odločitev, bi lahko za fizično zastopanje virtualne vlade najeli navadne referente - postavne, snažne in olikane, izvežbane v praznem besedičenju in leporečju, dovolj brihtne za dojemanje različnih socialnih situacij, skratka prezentabilne.

In za zastopnika predsednika virtualne vlade si sam kot en tak ideal lahko mirno predstavljam nekoga takega kot je Pahor.

.

* * *

.

Ko opazujem to državo in naš politični razred, se mi zdi, da se med tem, ko se ves svet argumentirano odloča izključno o destinacijah - mi še vedno prerekamo o tem, katere sorte oves je najboljši za naše kljuse in pri kaki temperaturi morajo biti kovani žeblji za podkve, da bi lahko voz potegnilo vsaj kakih 15 km naenkrat...

Kost je vržena, veselo glodanje!

O neki suhi oranžni majici

Včeraj (no, in predvčerajšnjim) smo se zapeljali v Čatež, da bi mala dva malo čofotala. Ampak opisal bi rad neko malenkost, ki se je zgodila všeraj 5 pred 4 popoldne, pa je šele zdaj, ponoči, prišlo za mano, da je morda vredna omembe.
.
Najmanjšega sva namakala v zelo ploščatem (a sem prav rekel?) bazenčku za dojenčke. Ko sem ga podal ženi, sem vrgel oko na ta malo večjega, ki je zraven čofotal z rokavčki. V gleženj globoki vodi se mu ni imelo kaj zgoditi, pa sem vrgel oko še malo naokrog. Pa smo tam.
.
Zagledam punčko, keke 4 leta staro, z velikim nagim plastičnim dojenčkom v naročju, kako koraka proti vodi, zraven mostička, preko katerega je speljana pot preko tistega 'kanala', ki povezuje 'zunaj' in 'znotraj' (po katerem se da plavat 'ven'), to je v prvem objektu "termalne riviere". Koraka proti cilju na drugi strani, okrog nje prav tedaj prav nikogar, bazena očitno ne vidi, in - čof, kar zmanjka je. Skočim s svoje pozicije, par korakov, pa v bazen zraven punčke (vmes, v tisti sekundi, za vsak slučaj še na dolgo in široko premeljem vse aspekte zatečene situacije, v smislu, ali je mala v resnici dobra plavalka in izvaja kake fore, ali pa se zgolj utaplja, in podobno...), "stala" je pod gladino, z odprtimi očmi, to sem dobro videl in si zapomnil, jo zgrabim za trup in v isti potezi zadegam na kopno, igračo dojenčka je čvrsto držala, še vedno široko razprte oči, zmeden pogled, očiten šok, najbrž je uspela spiti tudi par požirkov bazenske brozge...
Od "utopitve" do 'rešitve' je trajalo kake 4 sekunde. Peto sekundo je prišel eden tistih, ki so plačani za reševanje, v oranžni opravi. Še ene 3 sekunde pa je trajalo, da se je prikazala otrokova mati.
"Oranžni" me ni niti opazil, čeprav je otroka "prevzel" iz mojih rok. Punčka je končno začela jokati, pjuvati vodo, v trenutku si je dal z njo veliko opravka, potem pride še njena mati, histerična, z očmi komunicira izključno z "reševalcem", se pravi taoranžnim, s tistim v povsem suhi majici. Malo se še dam na voljo, stoječ spodaj v vodi, če bi kdo od njiju blagovolil z mano vsaj neverbalno pokomunicirati, denimo s kakim hvaležnim pogledom ali čim podobnim, pa se ni zgodilo prav nič takega, in sem se diskretno odstranil. K svoji družinici.
.
Za to, kar sem naredil včeraj 5 pred 4 popodne, seveda ne pričakujem odlikovanja Predsednika države. Ničesar niti ne pričakujem, neviden in prozoren kot izgleda sem, od skrbnih staršev tistega otroka, ki so se kasneje tako zahvaljevali uradnemu, oranžnemu, Zaresnemu "Rešitelju" v perfektno suhi majici.
Le zapisal sem, bolj zase kot za koga od vaju dveh, moja bralca. Mogoče bo kdaj kdo prebral, ali pač ne, in mogoče, mogoče - imam 'eno' v dobrem. Eno, za vsak slučaj... Če bo kdaj čofnil kateri od najinih; če bo kdaj, na poti v šolo denimo, kak voznik na srečo pravočasno ustavil, take stvari...
Lahko noč.