Nazadnje so padle Moje Življenje in težki časi, Mišolovka Walta Disneya, Zapiski, Škola pisanja, Večernji akt in Jelena, žena koje nema, v tem vrstnem redu.
Ker je zadnja od njih padla že pred poldrugim mesecem, je za tale zapisek res že skrajni čas. Prej se mi enostavno ni dalo.
.
Moje življenje in težki časi Jamesa Thurberja je nekakšna duhovita avtobiografija. No, resnici na ljubo gre prej kot za duhovitost za dokaj prisiljeno duhovičenje, slog, ki bi lahko spominjal na meni ljubega Twaina, pa je žal prej bližje Jeromeju Klapki Jeromeju, ki pa meni nikoli ni sedel. Največji presežek knjige se skriva v izdatnih, izjemnih opombah - ne vem pa, ali spadajo k originalu, ali pa je zanje zaslužen prevajalec. Gradišnikov prevod je sicer spet vrhunski, knjiga pa spet (ne vem ali ima nesrečno roko pri izboru, ali pa je to posledica pretirano skrbnega prevajanja) nekako ne steče. Nič bistvenega ne zamujata.
.
Moje življenje in težki časi Jamesa Thurberja je nekakšna duhovita avtobiografija. No, resnici na ljubo gre prej kot za duhovitost za dokaj prisiljeno duhovičenje, slog, ki bi lahko spominjal na meni ljubega Twaina, pa je žal prej bližje Jeromeju Klapki Jeromeju, ki pa meni nikoli ni sedel. Največji presežek knjige se skriva v izdatnih, izjemnih opombah - ne vem pa, ali spadajo k originalu, ali pa je zanje zaslužen prevajalec. Gradišnikov prevod je sicer spet vrhunski, knjiga pa spet (ne vem ali ima nesrečno roko pri izboru, ali pa je to posledica pretirano skrbnega prevajanja) nekako ne steče. Nič bistvenega ne zamujata.
.
Mišolovka Walta Disneya Zorana Ferića je še ena vrhunska zbirka kratkih zgodb. Parkrat sem že omenil, da je Ferić genij - in spet se je potrdilo. Zelo priporočam, sploh za na plažo!
.
Zapiski Boba Dylana nudijo izjemen vpogled v razmišljanje še vedno žive legende. To poudarjam, ker se je meni tam na začetku 90-tih prejšnjega stoletja zgodilo, da sem mislil da je Dylan že dolgo mrtev, potem pa so se po Ljubljani pojavili plakati za njegov koncert. Iz radovednosti sem seveda šel, koncert na Pečečnikovem štadijonu pa je bil nepozaben. Legenda se je izkazala za živo, Dylan je bil ravno tako majhen in je imel ravno tako nosljajoč in raskav glas, kot je treba, živ pa je še vedno. Še več - po tistem koncertu je doživel še svetovni comeback ali dva, izdajati je začel knjige in si dal prirediti celo nekaj slikarskih razstav in je danes še bolj legendaren kot kadarkoli.
Knjiga je super, Dylan pa izpade relativno razgledan in neizmerno kul. Zelo priporočam!
.
Škola pisanja Pavaa Pavlićića je ena taka lepa zgodba. Pavlićić je en tak čisto pravi čisto navaden pisatelj, ki piše čisto prave navadne romane. Ne gre mu za to, da bi se njegovi bralci metali na trepalnice, češ kako neizmerno nerazumljivo pameten, sodoben in ambiciozen da je pisatelj - ampak zna napisati zgodbo. Pri njem se da prekrasno pasti v fabulo - brez vseh nepotrebnih zunanjih zlorab jezika in strukture romana, ki so danes vsaj toliko, kot so takorekoč obvezen sestavni del, tudi že popolnoma zlajnane. Njegove knjige so v glavnem nastale tam od 80-tih do konca prejšnjega stoletja, večina torej še preden so Vukovar, kjer živi (v glavi še vedno, sicer pa že dolgo v Zagrebu), izbrisali banditi. Mogoče mi znajo tudi zato priklicati nostalgijo, takorekoč jugonostalgijo (se posipam s pepelom), nostalgijo po "dobrih starih časih", po časih ko je Vukovar še stal in ko je bil družbeni kontekst še dovolj rigiden, hkrati pa že dovolj navrtan, da je obstajal čas za razmišljanje o zgodbah, ki niso Velike. In malo stvari je lepših (in pomembnejših - se takoj posipam s pepelom) kot meditiranje o "majhnih zgodbah". Kot je ugotovil že Lojze Kovačič v Kristalnem času - resnično velike so le majhne zgodbe.
No, tu se zgodba vrti okoli nekakšnega stroja, ki je iz osnovnih dejstev znal sam napisati zgodbo, znal pa je denimo tudi predlagati več varijant zaključka. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!
.
.
Večernji akt istega avtorja je roman, za katerega v splošnem velja enako kot zgoraj. Konkretno pa govori o nekem nadarjenem Mihovilu, ki zna izredno dobro kopirati slike in dokumente. Zgodba (ki je izpeljana preveč popreproščeno) predvsem omogoča nešteto nastavkov za razmišljanje, knjiga je super ravno zato. Priporočam!
.
Jelena, žena koje nema Iva Andrića je zbirka krajših zgodb (ne več našega) Nobelovca. Kaj jaz vem - če me je Na Drini ćuprija nekoč do konca držala na trnih, mi tokrat izrazito gostobeseden, arhaičen slog, poln bosanskih turćizmov (na koncu je priložen slovarček), enostavno ni sedel. Mogoče mi ni sedel ko sem bral in je knjiga sicer izjemna? Mogoče celo. Vrednostni sodbi se bom torej izognil, presodita sama (branja je knjiga seveda vredna)
.
Pa je! Sam da je, končno... Vzelo mi je mesec in pol - in dvajset minut, ko se mi je spet začelo dati. Aja, naslednja runda je vmes že davno padla :))
