Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Vas in Gospod iz San Francisca, Mali hudobec, Jaz, Edička, Porno, Ruta Tannenbaum, Buick Riviera, Dvorci iz orehovine, Smrt deklice z vžigalicami in otroci Patrasa, v tem vrstnem redu.

.

Vas / Gospod iz San Francisca Ivana Bunina. Prvi roman opisuje živahno zahojeno rusko zakotje, drugi pa je krajša zgodba o tem, kako si ruski bogataš končno privošči počitnice na Capriju, kjer pa ga fršlok in umre, to je vse. Bunin je sicer kritičen komentator življenja v carski Rusiji, ker pa v njegovih delih manjka nauk oziroma odrešitev v obliki klica po revoluciji, kot ga je nudil kak Gorki, ga v socrealizmu niso ravno častili. Če vaju ravno ne zanima ruski predrevolucijski kritični realizem, vama knjige seveda ni treba prebrati.

.

Mali hudobec Fjodora Sologuba je dovolj zabavna zgodba o nekem na vseh nivojih posebej pokvarjenem učitelju. Ampak - če vaju ravno posebej ne zanimajo zametki ruskega predrevolucijskega literarnega simbolizma, vama knjige seveda ni treba prebrati.

.

Jaz, Edička Eduarda Limonova pa je, nasprotno, nujno prebrati! Roman je izjemna prvoosebna pripoved ruskega emigranta, ki vedri na Manhattanu sredi sedemdesetih prejšnjega stoletja. Ampak - gre za specifičnega emigranta. Limonov je natanko tisti Rus, ki je, sredi najhujše hladne vojne, v reviji Time objavil nekakšen manifest proti samemu Solženicinu (saj vesta - bog i batina ruske emigracije). Limonov je popoln anarhist. Nikogar ne jebe 5 posto. Še bolj živo, kot sovraži komunistično SZ, sovraži kapitalizem, v katerega svetovnem jedru, na Manhattanu, pobira welfare (Limonov noče delati). Ampak čeprav je marsikaj, kar verjame in počne, na prvo žogo popolnoma iracionalno, ali pa vsaj destruktivno - se bralec z Edičko lahko identificira (no, to je le pretirano - lahko pade v fabulo). Sploh jaz, ki sem se "naučil brati" ob Bukowskem. Limonov v tej knjigi parira samemu Bukowskemu, marsikje pa ga celo prekosi. Delati ni maral niti Bukowski, a je preizkusil na desetine služb; Limonov, pač rus, Bukowskega prekaša celo pri pitju (!); "prekaša" ga celo v fuku - Bukowski se resda sprehodi skozi stare in mlade, lepe in grde, suhe in debele - Limonov pa gre onkraj in testira tudi črne moške klošarje; še najtežje pa priznam, ker s piedestala mečem mladostnega vzornika - da Bukowskega prekaša tudi v opisih, kako bi rekel - Življenja in Ljubezni. Resnično, če znaš Edičko pravilno brati, te med vrsticami, podobno kot bri Bukowskem, subtilno zadaneta resnici Življenja in Ljubezni. Evo, svoje navdušenje sem potenciral do patetike.

Zdaj pa pride na vrsto totalen antiklimax:

Limonov ni nobena ovčica. Človek je dejansko zajeban do fundamenta. In čeprav je razumljivo, da prvoosebni protagonist tako iskrenega romana ne more črpati od drugod kot iz avtorja, realnega človeka - je kontekst knjige nekaj drugega, kot kontekst resničnega življenja. Če lahko povsem iskreno, vulgarno podano biografsko avtorsko izpoved, v romanu spoštujem in zgodbo vrednotim po tem, koliko je konsistentna sama v sebi in kako dobro je podana - pa se ne morem izogniti temu, da ne bi avtorjeve resnične osebe vrednotil skozi splošne moralne kategorije. Najprej pa si oglejta, obvezno, tale video:

Oseba Limonov na obisku pri Karadžiću z mitraljezom strelja na Sarajevo

Torej: ali sem po tem dolžan pisatelja Limonova, ki so ga na zahodu po Edički slavili kot novega Kundero, zavreči? Ali si dolgujem moralnega mačka, če vama upam zatrditi, da je Jaz, Edička ena boljših knjig sploh? No, o tem bi vsekakor rad razpravljal s komentatorjema.

.

Porno Irvina Welsha je nekakšno nadaljevanje kutnega Trainspottinga - iste osebe, 10 let kasneje. Trainspotting sem si pred leti, pol leta preden je prišel sem, ogledal nekontaminiranega s podnapisi v nekem multipleksu v Belfastu. Film učinkuje, kot bi te povozil brzovlak - kar poleg tega, da je glasba, s katero je bil podložen, postala enako kultna kot soundtrack Tarantinovega Šunda, itak vesta. Podoben brzovlak je tudi ta knjiga - 550 strani nepreglednega brbotanja vulgarizmov, kurbarije, drogiranja, pretepov, podjebavanja, računov brez krčmarja, življenjskih radosti in življenskih resnic.

Zahtevnega prevajanja se je lotil tisti Skubic, ki je pred nedavnim napisal Fužinski blues (opis morda leži kje v razdelku "o knjigah", morda pa tudi ne), katerega bistveni presežek seveda ni vsebina, ampak implementacija vseh kategorij stiliziranih "čefurskih slengov" v slovenski pravopis. Knjižna slovenščina se z živo besedo že tako ne mara - še bolj okorno, kljub Skubičevi inteligentni virtuoznosti, pa je izpadel tisti knjižni spomenik fužinski besedi. Podobno pripombico imam pri tem prevajalskem podvigu epskih razsežnosti - kljub vsemu trudu, vloženemu v subtilen razvoj karakterjev junakov škotskega podzemlja, ki naj se manifestira skozi slovenjenje specifičnih slengov - se mi poslovenjeni Porno zdi še en dokaz, da je neprevedljivost tovrstnih govoric knjižni slovenščini imanentna.

Knjige ne odsvetujem, priporočam pa hitro branje - recimo največ pol dneva.

.

Ruta Tannenbaum Miljenka Jergovića je prelep roman o zagrebški Shirley Temple, čudežni judovski punčki, o času pred in med NDH, in zgodovinska čitanka določenega obdobja (in območja) balkanskega kotla. Kmalu po tem, ko sem knjigo prijel v roke, sem se zavedel, da sem naletel na dragocenost. Da sem "odkril" Avtorja, Pisatelja, Genija. Z veliko začetnico. Pretresljivo dobra knjiga.

.

Buick Riviera istega avtorja je drobnejši, a spet, tokrat na drug način, Velik roman. Ogrodje tvori Bosanec v Ameriki, vojni emigrant. Ki si smisel eksistence na novo zgradi okoli stare ameriške kripe, ki žre 22 litrov. Ki se najde v tem avtu. Biuck Riviera je simbol njegovega bistva. S fetišiziranjem zunanje manifestacije tistega, v kar je uspel sestaviti razvaline svoje osebnosti, nekako ohranja ostanke življenjskega smisla. In bejba mu teži, ker kripa crkuje in žre 22 litrov!? Res fajn knjiga.

.

Dvorci iz orehovine istega avtorja so 530 strani debel špeh. Kronika neke družine, Dalmacije, Bosne in Balkana, sega (poglavja si sledijo v preteklost) dobro poldrugo stoletje globoko. Se sliši duhamorno? No, Dvorci iz orehovine bi znala biti najlepša, najboljša knjiga, kar sem jih kdaj bral. Vsako poglavje, vsaka stran, vsak stavek - suho zlato.

.

Menda se po treh njegovih knjigah spodobi spregovoriti par besed o avtorju.

Miljenko Jergović je izjemen avtor.

Njegova književnost je povsem nasprotne vrste od tiste prej omenjenega idiota Limonova. Jergović se ne izpostavlja kot "Jaz", ne kontrira, ne provocira. Ne moralizira, niti v smislu: "poserjem se na vašo moralo!". Ne.

Jergović pripoveduje zgodbe. Vseveden je. In povsem nevtralen. Je epsko širok. Poleg tega je pretanjeno liričen. Je mojster empatije. Njegove knjige so bolj žive, bolj resnične, bolj krute in bolj neskončno lepe, kot je lahko življenje samo. Kot Bog je, mater! Jergović je človek z uvidom.

Tip je, ob tem, da producira neznansko kompleksne romane, v katerih vehementno pokriva nekaj front hkrati - neverjetno produktiven. Ne vem, kako mu uspe. Štepa jih takorekoč po 2 na leto! Po učinkovitosti parira Stefančiču Jr, mater!

Prebavil sem že opuse precej nobelovcev, pa vama povem - tale Miljenko je vreden več kot večina. In ker je pri teh stvareh podobno kot pri tekmovanju za miss sveta - da je torej en bistvenih faktorjev geopolitična situacija - ima kot predstavnik pogorišča Bosne in sploh Juge, območja skratka, kateremu svet marsikaj dolguje, preden si bo opral vest - realne možnosti. Bosta videla - Jergović bo novi Andrić.

No, če za vatel vzamem avtorja, kakršnim slovenska kulturna politika deli Nagrade Prešernovega sklada za literaturo, pa sodim, takole čez palec, da je Miljenko Jergović vreden vsaj kakih 200 Milanov Klečev. Howgh.

.

Smrt deklice z vžigalicami Zorana Ferića je zbirka kosistentnih novel, ki skupaj funkcionirajo kot dovolj zanimiv kriminalni roman. Hrvati so itak friki, sploh tisti z otokov, kajne, in v tej knjigi svakojakih frikov mrgoli. Ima svega - pedofilije, nekrofilije, sodomije, transvestitstva, vina in rakije. Priporočam, sploh za na plažo.

.

Otroci Patrasa istega avtorja je v podobno posrečenem slogu opisana univerzalna, večna dilema kateregakoli srednješolskega učitelja: naj se trudi z ženo, ki je povrh pravkar zanosila, ali odide s srčkano sedemnajstletno učenko, ki da?

Lepo berilo, sploh za na plažo.

.

Lahko noč.

Kako pripraviti polža k poziranju

Ni problema. Goli morski polži so hvaležen fotografski motiv.

Ker so pri miru, ni jih treba iskati po luknjah, ne kalijo vode in ne ščipajo. Kot denimo jastogi. Najbolj zanimivo pa je to, da se da iz kolikor toliko uspele fotografije - polža doživeti mnogo bolje, kot v živo.

.

Spodaj imata 2 zanimiva polža, žal latinskih (in niti navadnih) imen tokrat ne vem.

Levi meri kakih 10 cm. Ker so se menda ravno gonili, jih je bilo precej na poraščenih skalah 1-3 m globoko.

Nastavitev običajna, podvodni makro, fleš.

Desni pa ni imel več kot pol centimetra, je pa zato čepel 8 m globoko. Da je polž, sem opazil šele po tem, ko mi je v oko padlo nekaj fluorescentno plavega na robu alge.

Tole je pa podvodni super makro, namesto fleša pa sem vklopil led diodo. Fleš da seveda mnogo več svetlobe, ampak je pri super makru problem zaradi paralakse. Tista led dioda sveti ves čas, ko ostriš. Pa žarek je usmerjen pod kotom, tako da trofiš na cilj. To je posneto denimo le 3 cm od polža.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

S tem fotičem sem skratka pod vodo zelo zadovoljen. Seveda je pa na suhem bolj igrača - tam mnogo, mnogo boljše fotografije naredi moj 6 let stari robustni Canon G5, čeprav ima senzor le 5 M pixlov.

.

Lahko noč.

Iščem Karadžića

Živim v Sloveniji.

- na Balkanu ga išči, mi smo civilizirani!

.

Pod mano je 200.000 brez groba pokopanih.

- ne štej kosti, črnuh!

.

581 prikritih grobišč. 63 let.

- glej v prihodnost, nazadnjak!

.

Stradali so jih v koncentracijskih taboriščih. Naložili na živinske vagone.

Roke zadrgnili s telefonskim dratom. Populili zlate zobe in odsekali prstane.

Pobili so jih sistematično. Strel v tilnik. Zmetali v brezna.

Povrh so zmetali granate - na pretek jim jih je ostalo po koncu spopadov.

Iz izvirov je tekla krvava voda. Marsikje je začelo neznosno smrdeti.

Nasuli so apna. Tu in tam prekopali, prestavili.

Potem so čez zgradili socializem.

- ni res... vsi so tako delali...

saj Japončke smo pa z atomsko bombo... zaslužili so si, nacifašisti...!

...

bili so proti OF = Partija = slovenska državnost = SFRJ = revolucija = socializem = JLA = parlamentarna demokracija = Dolomitska izjava = Evropa zdaj! = socialističnazvezadelovnegaljudstva = kapitalizem = FLRJ = nacionalni interes = samoupravljanje s temelji marksizma = menedžer = Tito = socialni transferji = zvezasocialističnemladine = pediatrična klinika = Damijan Murko = ozimnica = Ustavno sodišče = sindikat .... !!!

...

povojni poboji = samostojna Slovenija = EU ... a štekaš!!!?

.

* * *

Na slovenskega Karadžića ni razpisana nagrada 5.000.000$.

Nihče ga ne išče. V Haagu se jim fučka zanj.

.

Slovenski Karadžić ima rad naravo. In otroke. Ima lepo hišo, polno slik. In kožuhov, rogov in čekanov. Je dober lovec. Ima imenitno zbirko najboljših pušk.

.

Njegovi sinovi so izjemno uspešni. Vrhunski strokovnjaki. Menedžerji. Ali pa kulturniki. Ali pa pravniki. Sodniki. Tožilci. Notarji. Pa seveda športniki - hja, pozna se, če so vso mladost igrali tenis v Vili Podrožnik. Njegove hčere so stevardese.

.

Slovenski Karadžić se ni skrival v luknji kot Sadam. Ni se izdajal za bioenergetika in izgledal kot Sadam, ki so ga izbezali iz luknje, ko so ga potegnili z beograjskega tramvaja.

.

Slovenski Karadžić je živel dolgo, mirno življenje. Bil je mnogokrat odlikovan. Neprenehoma so mu izkazovali največje časti. Bil je častni gost. Poklonili so mu umetniško sliko. Sedel je v VIP loži. Pred smrtjo se je, za vsak slučaj, dal maziliti duhovniku. Kot gre nosilcem partizanske spomenice, so mu na javni televiziji pripravili čudovit nekrolog. Za njegovim pogrebom je šla smetana naroda. Zbor mu je pel partizanske in narodne. Grobnico mu krasi dramatičen spomenik.

.

Tu pa tam je še kak živ. Slovenskih Karadžićev počasi zmanjkuje.

Slovenski Karadžić je danes betežen starček. Ne boji se Haaga, ne boji se Wiesenthala, da bi ga lovil po južni Ameriki. Slovenski Karadžić živi mirno življenje. Samo mir želi. Sonce, mir. Le noči ne mara.

.

Noči so dolge. Ko končno zaspi, sliši žuboreti goste, smrdljive, krvave potoke.

Ko končno zaspi, vidi strel v tilnik.

Vidi ga osemtisočkrat.

Vidi ga dvestotisočkrat.

.

Lahko noč, slovenski Karadžić.

O brezmadežnem spočetju

Človeku, ki se ima za relativno splošno razgledanega, se včasih zgodi da ugotovi, da je o kakšni stvari, o kateri naj bi v grobem vedel kako in kaj, v resnici dolgo živel v zmoti. Meni se je zgodilo zadnjič, ko sem po internetu iskal podatek, koliko je bila Marija stara, ko se je z njo spečal Sveti Duh. To me zanima, ker razmišljam o sliki na temo pedofilije, pa se mi zdi malce škandalozno, da je imela menda punca takrat med 12 in 15 let, kajne. Zdaj pa k stvari.

.

kriva in prava vera

.

Vidite, jaz sem do pred kratkim živel v zmoti, da v dejanju brezmadežnega spočetja nastopajo osebe Marija, Sveti Duh, Jezus (je spočet) in Jožef (je malo redundanten).

.

V resnici pa pri takozvanem brezmadežnem spočetju nastopajo osebe Joahim, Ana in Marija. Pri čemer se prva dva vdajata čisto pravemu mesenemu poželenju, spočeta pa je Marija.

.

aksiomatika

.

Govorim seveda o katoliški doktrini; vseh krščanskih ločin je čez 1500, kolikor toliko pa Staro zavezo uporabljajo tudi muslimani in judje. No, zaradi podobnih malenkosti, kot je interpretacija "brezmadežnega spočetja", so se znali med sabo že pobijati, kajne. Še enkrat - govorim o interpretaciji tiste religije, ki jo vodi papež v Rimu.

.

Ker je slovenska družba nominalno kake 80% katoliška, sem seveda mislil, da je interpretacija "brezmadežnega spočetja", ki sem jo absorbiral z življenjem v tej družbi, prava. Zato sem najprej pomislil celo na to, da je kak duhovitež na to temo izvedel "Google bomb" in sabotiral celo Wikipedijo :))

.

Sam sicer nisem religiozen, še več - koncepta "duhovnosti" sploh ne zastopim, predvsem pa ga na srečo do zdaj še nisem potreboval. Bil sem pa, resnici na ljubo, deležen že 2 katoliških zakramentov - "svetega krsta" in "svete poroke" ("prvemu obhajilu" in "birmi" sem se uspel izogniti, seveda pa računam, za vsak primer, še pravočasno ubosti zakrament "poslednjega maziljenja").

Ampak katoliška dogmatika je na nekem nivoju podobna matematični aksiomatiki (je pa res, da so, ko se premaknemo k izrekom, matematični dokazi neskončno lepši, tehtnejši in trdnejši). In seznanjanje s konsistentnimi sistemi pravil in posledic je na moč zanimivo - sploh danes, ko kot stranski produkt globalizacije med seboj trkajo sistemi različnih religij, kar se žal pogosto kaže tudi kot anahronističen diskurz verskih vojn (prižgite televizijo).

.

Vrnimo se k našemu primeru.

Po katoliški doktrini je tista Marija edini človek, od Adama in Eve pa vse do danes, ki je brez takoimenovamega "izvirnega greha". "Izvirni greh" je, kot veste, natanko tisto, kar se izbriše z "zakramentom svetega krsta". Menda je Jezus, kot pravijo, zase zahteval "čisto posodo, v kateri bi se utelesil". Ko sta se tisti Joahim in tista Ana, se pravi, vdala mesenemu poželenju, ni bilo vmes nobenega Svetega Duha. Le zigota (Marije) je bila, od združitve spermija z jajčno celico, za razliko od prav vseh drugih ne vem koliko milijard ljudi - brez izvirnega greha.

Še bolj zanimivo je! Edinkrat v zgodovini, ko je katerikoli papež uporabil zanimiv koncept "papeške nezmotljivosti", je bilo 8. 12. 1854, ko je Pij Deveti razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Še bolje je pa preleteti kar tole, o imakulatni koncepciji. No, o tej problematki so se po slovensko lepo razpisali tudi tukaj.

.

išče se katolik!

.

Seveda sem o brezmadežnem spočetju nemudoma pobaral nekaj znancev, ki so deklarirani katoliki. In par takih, za katere vem, da so hodili k verouku in imajo vse zakramente.

.

Prav vsak od njih mi je postregel z napačno, zgornjo definicijo. Povedal mi je tisto, kar sem do pred kratkim mislil tudi sam, da verjamejo.

Glede na to, da je sistem katoliške vere javno objavljen, da so koncepti, aksiomi in dogme - jasno definirani, je zelo enostavno ugotoviti, kaj vse verjame človek, ki je katoliške vere.

.

Glede na to, da sem marsikomu pomagal, kako je pravilno verjeti, bi človek pričakoval reakcijo v smislu:

"Hvala da si me razsvetlil, zdaj sem končno prilezel iz brezna krive - v osvobajajoče zavetje prave vere! Le kako se ti lahko oddolžim?"

Simptomatično, sploh za našo deklarirano katoliško družbo, pa je tole:

Najprej se je vsak rigidno oklepal svoje krive vere.

Argumenti so le prilili olja na ogenj - naslednja faza je agresivnost.

Ko ni dvoma, da je stvar razložena in razčiščena, pride na vrsto denial.

Nato pa omalovaževanje, češ - saj je vseeno.

In na koncu še nasvet - brigaj se zase.

.

Nehvaležnost plačilo tega je sveta...

Lahko noč. :))

.

ps.:

domača naloga:

Najdi katolika!

Bonelia viridis

Pa dajmo spet nekaj podvodnega.

Tokratna žival je zelo obskurna. Za jest ni, grize ne, ni strupena in ni niti kaj pretresljivo lepa. Pravzaprav je edino, česar se človek razveseli, ko zagledo bonelijo - dejstvo, da še niso izumrle. No, jaz sem denimo čisto vesel, da so v določenem akvatoriju, kjer jih je še 10 let nazaj kar mrgolelo, kasneje pa so praktično izginile - danes spet dokaj pogoste.

Bonelia viridis je brezobličen zdriz, ki čepi v kaki skalni razpoki pri dnu. Edino, po čemer lahko sklepamo, da se tam nahaja, pa je njen dolgi izrastek. Izproži ga kake pol metra daleč in čaka, da na razcepljen, ploščat lovilec, pade kaj užitnega.

Na levi sliki vidite, kako to izgleda, desno pa imate celo žival. No, samico.
.
.
.
.

.

.

.

.

.

.

.

Poleg dejstva, da še niso izumrle, pa so bonelije širše pomembne tudi z bolj družboslovnega vidika. Na področju odnosov med spoloma, predvsem emancipacije moških, so namreč evolucijsko svetlobna leta pred človeštvom :))

Ko zagledate bonelijo, gre gotovo za samico. Samci so malo manjši.

Samci so mikroskopsko majhni in živijo zajedalsko življenje v spolnih organih samic.

.

Še 9 jih je padlo

Nazadnje so padle Zakonska ljubezen, Angela's Ashes, Melanholija ali 1934, Prezir, Dolgčas, Notranje življenje, Jaz in on, Rimljanka in Človek ki gleda, v tem vrstnem redu. Drugo je napisal Frank McCourt, vse ostale Alberto Moravia.

Ker so padle že pred 3 tedni, je za tale zapisek že skrajni čas.

.

Angela's Ashes (s podnaslovom A Memoir of a Childhood) Franka McCourta je neštetokrat nagrajeni mednarodni bestseller, omenimo pa le Pulitzerja 1997.

Objektivno nadvse nesrečno otroštvo - revščina v irskih slumih v času depresije med obema vojnama (med slavno krompirjevo lakoto je bilo sicer še precej huje), a opisano iskrivo, iskreno in neskončno duhovito. Iz pisanja, ki je vsaj tako dobro kot Twainov Huckleberry Finn, veje ena sama volja do življenja.

Navidez dokaj debel paperback se zato prebere nadvse hitro. Čeprav je napisano v nekakšnem otroško - irskem slengu, ki bi mu težko rekli angleščina.

Raje Vuk-Stefanović-Karadžič-piši-kao-što-govoriš-angleščina :))

Zelo priporočam!

.

Zdaj pa K Moraviji.

Alberto Moravia piše na tako specifičen način, da lahko človek pograbi katerokoli njegovo delo in ga odpre kjerkoli - in avtorja brez problema ugane. Moravia je neznansko "cankarjanski", v najslabšem možnem pomenu besede. Vedno se znajde v naravnost kastrirajočih situacijah - in se jim trpeče predaja. Ta čustveni mazohist vse krivice, ki se mu vseskozi dogajajo, neprestano premleva in analizira. Na koncu se včasih zadovolji s prozorno samoprevaro, večinoma pa se, ko si končno pride na jasno, kako zelo je "u kurcu" - prepusti melanholiji.

Knjige so avtobiografske; tako bolečega kopanja po sebi - in tako bolnih situacij - si človek ne more izmisliti. Je preveč dobro opisano. Pa tudi okvir je skoraj vedno enak - on je wannabe umetnik, ki razloge, zakaj mu ne steče, vedno išče zunaj sebe. Najde jih v ženskah, ki ga kar naprej varajo, v prebogati materi (ali očetu, ampak vedno je starš le en) ki si ga ponužujoče "kupuje", in v raznih revolucionarjih, ki ga zaradi meščanskega pedigreja nikakor ne spustijo medse (fant pa bi se na vsak način rad šel komunizem).

Toliko na splošno, zdaj pa v telegrafskem slogu:

.

Zakonska ljubezen je mučno branje o tem, kako se našemu pisatelju dokaj hitro skurba žena. Na koncu, ko je vse res jasno, ne potegne nobene poteze, pač pa se odloči prepustiti melanholiji. Ampak knjiga je odlična.

.

Melanholija ali 1934. Naš pisatelj gre po navdih na Capri. Tam se odloči zapecati neko poročeno žensko, za katero se najprej izkaže, da ima tudi enojajčno dvojčico svobodnejših nazorov (ampak naš pisatelj si je vtepel v glavo točno tisto prvo), na koncu pa izgleda, da gre za eno punco, ki je malce igrala. Ta pa se je prišla na Capri ubit - ampak v veličastnem romantičnem slogu po knjigi nekega pisatelja Kleista. Našega potentnega pisatelja pa v svojo igrico vplete tako skrbno, da ta na koncu niti ne ve več, ali naj ga vse skupaj veseli, ali žalosti. Aja, vmes je vpleteno še malo fašizma, nacizma in komunizma. Zanimivo branje.

.

Prezir je knjiga o tem, kako se našemu pisatelju dovolj hitro skurba žena. On vseskozi nudi zasanjano ljubezen, ona njemu očiten prezir. Na koncu mu uide in se menda povrh še ubije, naš pisatelj pa ji je, kot vrhunec samoprevare, posvetil to koprnečo, razumevajočo knjigo. Ampak - res dobro knjigo.

.

Dolgčas je knjiga, kjer Moravia ni pisatelj, ampak kar slikar. Ki seveda ne slika, ker je "v krizi". Opazuje pa tudi nekega drugega, starejšega slikarja (ki je, za razliko od njega, kao povsem zanič), ki pa veliko slika in tudi fuka veliko mladih punc. No, ta stari hitro umre, naš pa se nesrečno zaljubi v eno izmed njegovih punc, potem pa se mu še malo zmeša. Knjiga se konča tako, da se avtor zadovolji z nekakšno samoprevaro, nalepljeno čez mazohistično predajanje melanholiji. Apak - tudi ta knjiga je res fajn.

.

Notranje življenje je za odtenek lahkotnejše branje. Gre kao za nekakšen intervju z neko Deziderijo - trajal naj bi kar 7 let. Razdeljen je na 3 dele: Bordel, Zločinska leta in Skupina in orgija. Knjiga na trenutke spominja takorekoč na Tri hčere svoje matere, ostalo pa je posvečeno fašizmu, nacizmu in temu, kako se dela komunistična revolucija. Pohvaliti velja, da se ta knjiga ne konča niti s predajanjem melanholiji, niti s samoprevaro. Konča se - na sredi, v zraku, kot bi odrezal. No, tudi ta knjiga je precej fajn.

.

Jaz in on je knjiga, v kateri Moravia (jaz) obračuna s svojim penisom (on). On ima celo ime - Federicus Rex. Družbeni okvir sestavja, jasno, saga o tem, kako bi se naš Jaz rad vključil med revolucionarje in tudi med umetnike (tokrat je scenarist), ki se kitijo z externalijami (po Miću). Ampak zgodba je stranskega pomena.

Zanimivo je, kako je Jaz majhen, bogi in na vseh nivojih kastriran, med tem ko je on izjemno lep in predvsem ogromen. Res, tale Moravija zna - da bi se lahko mazohistično predajal melanholiji, se, resnično "obdarjen" - ogradi kar od lastnega kurca in se z njim "spopade".

Naslovi poglavij so izjemni, tako da jih bom prepisal (seveda opisujejo njega, ne onega):

Desublimiran! / Ekspropriiranec / Mistificiranec! / Frustriranec! / Analiziran! / Razkrinkan! / Odtujen! / Instrumentaliziran / Travmatiziran! / Izpodbit! / Izigran! / Očaran! / Kastriran! / Usmerjen! / Deviiran! / Ukročen!

Vrhunska kniga. Zahtevno zastavljena, a doterana. Priporočam.

.

Rimljanka je napisana v prvi ženski osebi. Kljub vsemu je Moravia vseprisoten. Malo kurbarije, malo revolucionarjev, malo melanholije. Ampak - tudi ta knjiga je fajn.

.

Človek, ki gleda je avtorjev obračun z očetom. Tokrat je, lahko se vrnemo k "jaz in on", Federicus Rex kar njegov oče. Mučno, boleče branje. Seveda krasen sprehod skozi človeka, popolnoma pasiviziranega in kastriranega na vseh ravneh. A mučno branje.

Seveda se tudi ta knjiga konča klavrno - s predajanjem melanholiji, slabo prekritim z nekaj prozorne samoprevare.

Ampak - tudi ta knjiga je odlična.

.

*

Če se sekirate zaradi Ruande, Darfurja, Iraka, Afganistana, Čečenije; če se sekirate zaradi vse dražjih strateških surovin in hrane; če vas skrbi zaradi globalnega segrevanja, če vam je celo v zadnjih ujmah odpihnilo streho; če se vam podira tunel, ki ste ga zgradili; če imate plačo ali penzijo manjšo od 2000, 1000, ali celo 400 eur; če sin ni zdelal; če se vam je skisalo vino, ali celo sesedlo testo - berite Moravio.

Deluje katarzično.

.

Lahko noč.

Kaj stanovanja - arestov nam zgradite!

Malo sem prebrskal med osnutki in našel 2 meseca star zapisek ob novici o novem ljubljanskem zaporu. Če je blamaža v zvezi s slavnim avtocestnim tunelom deležna že skoraj preveč medijske pozornosti, je šlo tisto o zaporu preveč zlahka mimo. Pa začnimo.
.
V začetku maja so objavili novico, da se je minister Šturm zmenil z državnim Skladom kmetijskih zemljišč, da dajo Ministrstvu za pravosodje 4 hektarje zemlje na krasni lokaciji na robu Ljubljane, za gradnjo velikega novega zapora. Z Jankovićem pa so se zmenili za spremembo namembnosti - iz "kmetijskega" v "zazidljivo".
.
Spodaj imate satelitski posnetek območja, zraven pa, v istem merilu, načrt "Podrobnejša namenska raba..." iz pred kratkim sprejetega novega urbanističnega načrta MOL. Kraj, kjer naj bi stal novi zapor, sem označil z rdečim krogcem.
Kot izgleda iz TV prispevka, naj bi zapor stal natanko pred temi obupno zavoženimi hišami. Iz priloženega načrta pa je razvidno, da je glavni del lokacije že danes knjižen kot "območje proizvodnih dejavnosti". Kar je "kmetijskega" od tam proti Ljubljanici, pa je v glavnem močno poplavno ogroženo. Sicer pa čisto konkretna lokacija potencialnega stavbišča za tale zapisek niti ni bistvena.
.
.
.
.
.
.

.

(Za orientacijo: tista velika stvar levo zgoraj - tisto so Fužine. Po sredi teče Ljubljanica. Poševni pas na desni je avtocesta, z reko pa se križa s tistim ponesrečenim "landmark" mostom, obešenim na 3 prečokate stebre. Tisto med Fužinami in avtocesto pa je mestna norišnica.)
.

Kaj stanovanja -

.

Ko smo še živeli v Fužinah, sem med sprehodi metal oko na območje, ki sem ga zgoraj pobarval plavo. Tu je povečano.

.

Ogromno zemljišče med predelovalnico konjskih las Žima (levo zgoraj) in avtocesto, nekaj pa ga je tudi na drugi strani - je blokirano vsaj 20 let. Da gre za kmetijsko zemljišče, se ravno ne da reči, ker ga ne obdelujejo. Vem tudi, da je bila zapuščena, delno zasuta gramozna jama, dolgo blokirana zaradi nekih "ekologov", ki so ugotovili, da so se tam zaredile nekakšne posebne žabe in da je treba "ta pomemben košček nedotaknjene narave kar se da varovati". (?!)

Jaz pa sem sanjaril o "novih Murglah".

Zemljišče je, takole čez palec, veliko med 100 in 200 hektarji. No, ravno za pol Fužin, kot se lepo vidi. Na mestno infrastrukturo ne bi moglo biti bolje priključeno - je tik ob obvoznici, po Litijski in Zaloški potekata koridorja mestnih avtobusov, v bližini je precej osnovnih šol, BTC je čisto blizu, predvsem pa je okolica, narava, prekrasna. Ljubljanica, PST, Golovec, Urh, Orle...

Če bi ga namenili nizki, zgoščeni stanovanjski gradnji, in bi se sukali okoli 30 enot na bruto hektar, je jasno, da je tu več kot dovolj prostora za 2000 fantastičnih stanovanj. In za nekaj otroških igrišč, za vrtec in park. Vrstne, verižne hiše, stanovanjske preproge. Samo pritličje, pa do K + P+1.

.

Tu spet priporočam v branje tale še vedno aktualen pamflet. Tam je med drugim razložen izraz "filtriranje". Z upoštevanjem filtriranja lahko investicija v vrh (velika, kvalitetna stanovanja) - na trgu sprosti nekajkrat več stanovanj. Sam čez palec ocenjujem, da bi že samo tole naselje, 2000 enot, na trgu lahko sprostilo do 10000 stanovanj. In za nekaj časa rešilo stanovanjski problem Ljubljane.

.

V pamfletu sem omenil tudi razliko med zazidljivim in nezazidljivim zemljiščem. Zadnje dogajanje med skladom kmetijskih zemljišč, ministrstvom za pravosodje in ljubljanjsko mestno oblastjo stvar prekrasno ilustrira. Se pravi:

njiva + politična volja = zazidljivo zemljišče

.
- arestov nam zgradite!
.
Saj razumem - ob tempu, s katerim naša oblast vsakih nekaj dni ljubljanske zapore dramatično polni z Zidarjem in Penkom (ter jih naslednji dan izpušča brez obtožnic), je jasno, da so zapori pretesni.
Šalo na stran.
Zapor je po definiciji območje, izolirano od okolice. Zato je v bistvu vseeno, kje stoji. Res, v Kopru stoji sredi nakupovalnega središča. Ampak tista izbira je po svoje razumna. Vsak košček turistične obale in idiličnega zaledja je še bolj dragocen.
V Ljubljani je pa tako - zapreti nameravajo Povšetovo, kar je pohvalno, in zapor v ižanski graščini, česar ne razumem. In zgraditi novega na "zelenem polju" v neposredni bližini največjega spalnega naselja, v katerem živi 10% prebivalcev glavnega mesta.
Zakaj ne posodobite zapora na Igu? Ig je idealna lokacija, pa tudi okoliški prebivalci so zapora navajeni in se ne bi šli "civilne družbe".
Če pa je res treba graditi povsem na novo - zakaj ne raje na kakem degradiranem območju, ki je za stanovanjsko gradnjo manj primerno? Denimo kje ob železnici, pri ranžirni postaji med Poljem in Zalogom? Ali pa nekje med transformatorsko postajo Beričevo in prašičjo farmo Ihan? Ali pa v Črnučah, v bližini Dinosa ali pa naprej od Slovenijalesa (Hobby)? Ali pa na Rudniku, na območju nekdanje zelenjavne borze? Ali pa kje v industrijski coni Stegne? Ali pa vsaj v neposredni bližini golf igrišča pri ljubljanski deponiji odpada?
.
Kjerkoli že pa bo novi ljubljanski zapor stal - preden začnete vlivati temelje, si dobro oglejte tega:

zapor Leoben, Avstrija

(biro Hohensinn Architektur)

Lahko noč.

Sistemske zadeve

Zadnjič sem si končno kupil nov monitor.
.
Vzameš prvega... odviješ, daš na mizo,... pa je?
E... ni tako enostavno. Tule je:
.
Izbiranje
.
Najprej sem nekaj let čakal, da bi ploščati monitorji z ločljivostjo 1920x1200 postali dovolj poceni.
Potem sem počakal še malo, da bi dovolj poceni postali tudi tisti, ki niso čisto najslabši.
Najdlje sem čakal, da bi kdo izdelal monitor, ki bi bil po diagonali manjši od 24".
Potem sem malo preletel forume na temo LCD, TFT in celo S-PVA.
.
Sprva sem se precej ogrel za model Thinkvision L220x tvrdke Lenovo (kot se imenuje IBM, odkar so ga kupili Kitajci). Prvi 22" LCD monitor z resolucijo 1920x1200 (ne vem zakaj, razen mnogo manjših na laptopih, tega sploh ni!?), S-PVA matrika... Kritike so super, cena sprejemljiva. Premislil pa sem si po tem, ko sem preletel tale zanimiv forum (čez 300 komentarjev!). "Verniki" monitor hvalijo in priporočajo, posebej so navdušeni nad izjemno reprodukcijo barv, hkrati pa pravijo, da je treba vsaj en teden, da se na te nečloveško strupene barve navadiš, in da ga je treba itak skalibrirati s kvalitetnim kalibratorjem za vsaj 200$. Vsak, ki ga "verniki" prepričajo, pa potem na forumu jamra, kako nenaravno strupene da so barve in da se tega nikakor ne da porihtat, pa da so črke vse meglene...
Tako da sem potem vzel kar 24" SyncMaster 2493HM tvrdke Samsung. Ocenjen je visoko, meni se zdi lep, kombinacija sijajne črne in kroma se mi ponovi na "radiu", ki je v bližini, pa še zvočnike sem lahko odstranil z mize, ker ima že vgrajene. Kupil sem ga v Celovcu, 30 ojrov ceneje kot kjerkoli tu.
.
Ja... Pa?
Aha:
.
Priklop
.
Svoj glavni računalnik sem kupil pred 5 leti. Takrat sem dal samo za škatlo 1000 ojrov, tako da bi za nekaj časa zalegel. Da bi se ga dalo kasneje kaj dopolnjevati, a ne.

2,4 GHz P4 sicer ni več kos novim dvojedrnim procesorjem, kakršnega imam v poceni laptopu, ampak zaenkrat mi še zadošča.
Papirje imam navado hraniti, med drugim tudi načrt matične plošče itd. No, not sem imel tudi Nvidijino 5200 FX s 128 MB rama, kar je bila tedaj super zmogljiva grafična kartica. Ker sem monitor vseskozi poganjal na 1600x1200, sem domneval, da bo novi lepo sedel.
Ni.
Šlo je enako kot prej, na novem pa mi je na vsaki strani ostal 160 pixlov širok črn pas. Downloadal sem si nove drajverje za staro kartico, pa še vedno nič. Poleg tega je vse skupaj tako zmrzovalo, da sem moral priključiti stari monitor, da bi sploh lahko prišel v "safe mode"... Sklenil sem, da rabim novo.
Ampak kakšna bi pasala? Zdaj so vse na PCI-e, jaz pa mam veliko zastarelih PCI slotov in AGP8x, v katerem je grafična. Iskal sem torej kartco AGP in spraševal prodajalce, kaka bi bla zame najboljša. Namesto Nvidie 7900 GT z 256, sem na koncu naročil tako z ATI-jevim procesorjem 2600 in 512 MB rama, ki je tretjino cenejša in predvsem precej novejša. Da ima novejši ram, DDR3, ki ga moja matična plošča ne podpira, naj ne bi bil problem. Vse na kartici je njena interna zadeva, važno je le, da je priklop (AGP) kompatibilen.
Aja, ker sem nekoč dal za 2x po pol giga rama skoraj 200 ojrof, sem zraven naročil še 2x po 1 giga DDR 400, kar je danes le 54 ojrof. Tako bi moral ves ram laufati na "dual channel", kajne.
.
Menda obstajajo ljudje, ki imajo šraufanje računalnikov za poklic. Takoimenovani sistemci.
Jaz seveda nisem nikakršen sistemc, ampak tozadevno popoln kekec. So pa baje računalniki zgrajeni po neki logiki - in spopadati se s to logiko je seveda izziv. Zato svoje računalnike vedno šraufam sam.
Par tednov nazaj sem denimo prestavil sistem iz starega, 80 GB, na novi, 500 giga interni trdi disk, ki sem ga tudi sam namestil. XP-je sem imel namreč 5 let na nesrečno tesni, 10 Gb particiji, in vse je bilo že neznosno zaštrikano in počasno. Sem se pa tega dolgo izogibal, ker je treba na novo inštalirati prav vse programe. In pospraviti "minulo delo", da se kaj ne izgubi. No, sistem je zdaj lepo aktiviran in vse laufa ko šus.
.
Izpulil sem torej staro in namestil novo grafično kartico. In tisti RAM. In prižgal, da bi namestil drajverje.
Ampak se mi sploh ni hotel zbutati - vmes se je ujel v logično zanko in sproti crkoval in se na novo zaganjal, ne da bi se v redu prižgal. RAM je pa zaznal, 3 giga "runs on dual channel". V "safe mode" mi je uspelo namestiti drajverje, ampak še vedno nič - normalno se ga ni dalo prižgati.
Čas za razmislek.

Najbolj očitna stvar, ki sem se je lahko domislil, je bila - napajalnik.
V škatli sem imel 300W napajalnik, na novi kartici, ki ima seveda že ventilator, pa čisto na drobno piše, da mora biti napajalnik močan vsaj 400W!
Telefoniram trgovcu, če misli, da bi bil problem v pomanjkanju moči, pa mi zatrdi, da seveda rabim nov napajalnik, po možnosti 550W.
Pobrskal sem po internetu, kak napajalnik bi jaz sploh rabil, da bi pasal. Nič jasno...
Potem sem odšraufal svojega in ga odprl (tam kjer piše: ne odpiraj under any circumstances!!!) in ugotovil, da so kabli zaliti v vezje in se jih ne da sneti na tej strani. Zato sem pač izpulil kable na drugem koncu, iz vseh porabnikov, vzel vse skupaj s sabo in šel po novega kar v BTC, ker nisem imel živcev čakati dostave po pošti.
Na koncu sem vzel 450 vatnega, ki je imel vse potrebne kable in predvsem velik, tih propeler na spodnji strani (stari je precej brenčal, kar je res, je res).
Doma sem hitro vse skupaj zmontiral in prižgal, pa - enako kot prej! Ni se hotel zbutati!!!
.
Takoj sem izpulil novo in namestil staro grafično kartico, da bi videl, kaj bo. Pazi to: isto sranje!
Potem sem spet malo razmišljal.
.
Glede na to, da je med butanjem vsakič prišel vsaj tako daleč, da je na črnem ekranu lepo pisalo, da 3 giga rama "runs na dual channel", crknil pa je šele po tem ko je pisalo nekaj v zvezi z AGP, sem zaupal "logiki" in v brk njegovemu zatrjevanju - računalniku izpulil par palic rama. Če sem hkrati namestil kartico in ram, pa če vzamemo, da s kartico ne sme biti nič narobe - potem mora biti ram!
Odstranil sem starega in pustil nov ram.

ČUDEŽ!
Namesto 1 GB (in namesto 3 GB) - bo zaenkrat notri 2 giga rama.
Bom pa najbrž hitro kupil še 2 enaka, ker je to zadnja možnost,

da bi tu notri kdaj imel 4...
.
Happy End
.
Računalnik dela ko šus. Monitor je super. Včasih ga zasukam za 90° in slika se avtomatsko prilagodi. Prostora je končno dovolj - na "namizju" in na mizi.
Še nauk:
ne mešaj 5 let starega in novega rama, četudi sta kao kompatibilna.
.
Lahko noč.