Vidim, da sem blog malce zanemaril. Zaenkrat tale malenkost.
.
Roje
Strojani so dobili lepo novoletno darilo. Menda gre celo za slovenski rekord - prejšnjega je menda držala Marta Kos, ki ji je Aaron Marko ob neki priliki podaril TT-ja. Ob tem me je zmotil predvsem člančič v Financah (ko sem zdaj brskal po njihovem arhivu, udarne primerjave cen ni več najti), ki je ničvredno nezazidljivo goščavo ob cesti pred Ambrusom ocenil na 80.000 eur. Poglejte, taki nestrokovni zapisi v uglednih medijih nam dražijo stanovanja! Isti članek je vrednost 2000 m2 zazidljive ravninske parcele s hišo na lepem kraju v predmestju Ljubljane, v bližini Save, z odličnimi prometnimi povezavami, hkrati pa dovolj na samem, predvsem pa bližje centru kot ves Tacen, Pirniče in Gameljne - znižal na pičlih 200.000 eur. Poglejte, taki nestrokovni zapisi v uglednih medijih vam zbijajo vrednost stanovanj, za katera ste najeli dolgoročne kredite. Želite, da se nam ponovi Anglija v 80.tih, Japonska v 90-tih ali ZDA v 2007!?
Čeprav so razni levičarji proti koncu prejšnjega leta vedno glasneje jamrali, da so Roje skoraj taborišče, je ista lokacija v trenutku postala za vse primerna. Meni se je zdela super od samega začetka - ali za veliko romsko družino obstaja večji raj kot hiša znotraj kompleksa centralnih skladišč Rdečega križa? :)) Da bližine največjega ljubljanskega vira pitne vode ne omenjamo :)
Četrt milijona evrov, kolikor znaša realna razlika vrednosti "zamenjanih" zemljišč, je majhna cena za rešitev zadeve, ki je državo doslej stala nekajkrat več. Skrbi me le, da se ne bi podobnega vzorca reševanja finančnih težav naučilo preveč slovenskih družin.
.
Inflacija
Hiperinflacije se dobro spomnim. V najhujših časih sem za svojo Zoisovo štipendijo prvega v mesecu dobil 30 mark, dvajsetega, ko so jo dejansko izplačali (če sploh), pa 14 (=7 eur!). Marke smo "skrivaj" kupovali kar na ljubljanski tržnici.
Ampak tedaj je bilo vsem jasno, da je inflacija razvrednotenje denarja. Ki ga je komaj dohajal (ali pa generiral) Beograd s svojo tiskarno ničvrednega papirja, na katerem je bilo vedno več ničel.
Današnje lahkotno govorjenje o inflaciji me zato malo bega.
- Če inflacijo definiramo kot razvrednotenje denarja, me mnogo bolj kot za nas - skrbi za Američane. Med 2000 in 2003 se je za dolar dobilo več kot evro. Od tedaj dolar strumno pada. Najlepše, premo, raste euro od leta 2006 (1,2 $) do danes (majčkeno manj kot 1,5 $). V zadnjem letu je euro v primerjavi z USD zrasel kar za 15%! Za euro se skratka danes dobi precej več dobrin, nominiranih v $, kot lani. Objektivna rast cen surovin na svetovnem trgu pa je v evrih manjša kot v $. Kako torej, da v zadnjem letu ne vem za demonstracije, ki bi jih glede na 15% inflacijo organiziral denimo "sindikat delavcev v javnem sektorju ZDA"?
- Inflacijo zato pri nas definirajo kot zmanjšanje kupne moči. Ampak - ali ne smemo dopustiti, da se, glede na objektivne okološčine, razmerja med cenami določenih dobrin skozi čas objektivno spremenijo? Nekajkratna podražitev železa in drugih kovin pred nekaj leti na našo inflacijo ni ne vem kako vplivala (je pa pomagala našim in vsem svetovnim železarnam na zeleno vejo, neki Indijec pa si je posledično lahko sredi Londona omislil najdražje stanovanje vseh časov). Nafto so bušiji s svojo izjemno politiko v zadnjem mandatu uspeli podražiti za 5x. 1.300.000.000 Kitajcev in milijarda Indijcev pa se ima menda tudi pravico do sitega najesti, kajne? Dokler bo povpraševanje po surovinah večje od ponudbe, roba na svobodnem trgu ne more biti poceni. Osebno se tolažim tako: Kitajci morajo svojo gospodarsko rast plačevati mnogo dražje, kot razviti Zahod, ki je zrasel na poceni nafti in hrani.
Spomnim se, kako je beograjska Politika konec 80-tih pisala, da imajo Slovenci po 1000 mark plače. V resnici je bila povprečna neto plača pri nas tedaj 600 mark. Ampak danes je povprečna neto plača v Sloveniji v resnici 800 eur (1600 DEM!) neto, v kar potni stroški in regres niti niso všteti! Preveč hudo nam vendar ni.
- Omenim naj še tretji vidik, ki na specifično slovensko inflacijo gotovo vpliva. Razlog, da se da pri nas hrano podražiti bolj, kot v euro sosedah, čeprav so odkupne cene večje enako, je pač monopol trgovcev. Vsaka stvar stane toliko, za kolikor se jo da prodati. In če ni prave konkurence, torej nikogar, ki bi bil stvar sposoben z zadostnim dobičkom prodati ceneje, smo pač prisiljeni plačevati več, kot bi bilo treba.
Finta trgovskih monopolistov: z večjim obsegom prodaje in učinkovitostjo so dejansko sposobni funkcionirati ceneje kot mali trgovci, ki so jih pri nas hitro izrinili s trga. Druga faza je žetev: ko imaš monopol, lahko diktiraš cene.
Sam zato pravim: "kurc gleda Ljubljanske mlekarne" in iz inata že 2 meseca kupujem izključno mleko Benefit. In, bogami, povsem dobro je, pa še pri srcu me greje občutek, da me ne jebejo u glavo.
.
Kaj torej žene naše sindikaliste in uradnike, ki imajo refleks inflacijske spirale prirojen od časov razpada Yuge, pri njihovem početju? Ajde, pa dajmo, povečajmo neto plače z 800 na 1.200 eur. Ali pa kar na 3.500! Takoj potem pa naj se Šrot zmeni z Mervičem in Tušem, da bodo Alpsko mleko prodajali po 37 eurov.
Slovenčki bodo še vedno demonstrirali v rdečih majicah, ki jih bo dobavil Semolič. Namesto pa, da bi z novo pridobljeno realno kupno močjo na svetovnem trgu kupovali zlato in delnice ter na veliko odpirali podjetja, tudi male trgovine, ali pa vsaj hodili po hrano čez (nevidno) mejo, bodo seveda, ker so tako pač navajeni, kupovali Alpsko mleko v bližnjem Mercatorju, po 37 eurov.
Bo torej majhni Sloveniji vendarle uspelo sesuti evropsko valuto? :))
.
Saško
Dotaknimo se še minorne teme, ki je deležna strašno preveč medijske pozornosti; smo globoko sredi zime, z vseh koncev pa nas obmetavajo s kislo kumarico!
Prvič sem ga videl kakih 8 let nazaj, ko sem zavil v mariborski OBI pogledat, če imajo kaj, česar niso imeli v ljubljanjskih Baumaxu in Bauhausu (OBI na Rudniku v Lj. so odprli kasneje). Če se prav spomnim, sem kupil samo nekaj kosov brezove vezane plošče in eno žago. No, stal je točno pred mano v vrsti pred blagajno - visok, črnolas, a skoraj brez briljantine, in oblečen, pazi, v trenirko(!), kot kak ćapec. Prepoznal sem ga šele po visokem glasu, ko je sitno spregovoril z blagajničarko. Tu je treba omeniti, da fant tedaj še ni bil zelo prepoznaven. V parlament je prišel kot nadomestni poslanec spomladi 2000, po smrti Petra Lešnika. Neposredno pa se je v parlament prvič plasiral jeseni istega leta. Drugič sem ga videl v živo par let kasneje, nekega večera na Miklošičevi, ko je tvoril markanten par s tedaj že "svetovno voditeljico za prihodnost". Hodila sta tesno objeta, kot zaljubljenca. AB, tesna sodelavka (še starega) Drnovška, je tedaj tako visoko kotirala, da mi javno izpostavljanje z briljantincem še danes ne gre v račun. .
Zdaj pa k bistvu. Tole je vse le povod, da lahko izlijem strašno bolečino, ki mi jo dotični povzroča vsakič, ko spregovori. Pustimo tokrat vsebinsko in zvočno neprebavljiv način podajanja vnemar - še mnogo bolj mu zamerim teror, ki ga zganja nad jezikom. Grozljivo je, da deklarirani nacionalist - ne zna slovensko.
Prav vsako frazo, vsako sintagmo - uporabi narobe. Dosledno naglašuje napačne zloge, poudarja napačne stavčne člene. Skozi neznanski trud, ki ga vseskozi vlaga v "govoriti pravilno ljubljansko", dobi vsaka njegova retorična eskapada naravnost tragikomično razsežnost.
.
Namesto analiziranja razcepa stranke nekdanjega udbaša in pravnomočno obsojenega roparja muzejev in cerkva, ki je danes strašansko bogat in ima mlado ženo, ali komentiranja vpletenosti dinastije Šrot, ali razgljabljanja o tem, ali bo šla BŽT (ki ima, mimogrede, precej podoben problem s slovenščino) k Pahorju ali ne, zaključimo razdelek v slogu kislih kumaric:
"Državljanke in državljani! Dogajanje iz zadnjega tedna nakazuje na to, da me bo Plemeniti poslej dosledno nazival z Saško" :)
*
Zadnje čase v glavnem čepimo v ateljeju, kjer še vedno nimam interneta. Ko bom spet več v Ljubljani, se oglasim pogosteje.
