Out of the blog notice

Honeymoon.

.

Levo: Afrika.... Desno: Azija.

.

Je tam zdaj res sončno in toplo?

Je tisto morje res rdeče? Je voda res kristalno čista?

So tisti koralni grebeni res eni najlepših na svetu?

Nagradno vprašanje

Kdo je anonimnež?.

.

Prvonagrajenec dobi link po svoji izbiri v sidebaru tega bloga za obdobje 6 mesecev.

Zadoščenje

Moj Odmev na Mrkaića je ocenilo 54 glasovalcev, povprečna ocena 4,94. Dobil sem 53 petic.
Mrkaićev Odmev na Štrovsa je ocenilo 49 glasovalcev, povprečna ocena 1.98. Dobil je 33 cvekov.
.
Na sliki:
levo ocene njegovega članka,
desno ocene mojega.
(imena glasovalcev sem iz vljudnosti zablural)
.
S tem lahko debato z Mrkaićem mirno zaključim.

Mićo strikes yet again!

Po včerajšnji objavi mojega odmeva na Mrkaićev zanič članek je ta takoj spisal, pazi, "Odmev na Štrovsa".

Ker uporabniki spletnih Financ članke lahko ocenjujejo (1 do 5), še trenutna kotacija:

moj članek se drži pri 4.92, Mrkaićevo remek delo pa nekje pri 1.68.

Na svoj žalostni izdelek pa je včeraj popoldne dobil moj zaenkrat edini komentar na forumih Financ, ki ga kopiram še sem:

.

>>

No, pričakoval sem vsaj kolikor toliko luciden odgovor, pa se pojavi to cepetanje. Pa začnimo.

Stavil sem, da k podpisu ni potrebno dodajati ničesar, ker bo Mrkaić nemudoma začel prodajati moje slike. Stavo sem dobil.

.

@1: Brez slabe vesti se imam za funkcionalno pismenega. Še več, podoben status pogojno priznavam tudi Mrkaiću. Kar se pa tiče statusa svobodnega umetnika, do česar imam, kot je očitno, nekoliko ambivalenten odnos, če ne celo podobnega njegovemu, je pa tako: pravila so znana, legalist Mrkaić, ki je svetoval Petrolu v nasprotju z mojo moralo, a baje po črki zakona, lahko za podoben status svobodno kandidira. Menda obstajajo tudi pravila, po katerih ima Mrkaić po povratku iz širnega sveta zagotovljeno službico na eni najslabših svetovnih univerz, kranjski Sorboni – prav, dokler so za vse enaka. Naj spremenijo pravila in se bomo prilagodili.

.

Ironijo razumem – Mrkaić si je duhovit odmev zaslužil in ga tudi dobil.

.

@2: Najbolj duhovit del odmeva je Mrkaič dobil v razdelku pod naslovom Vesela šola. Ker ga pa kljub pogojni funkcionalni pismenosti ni zastopil, naj mu ga razložim:

Za jamranje o očitnem imamo vsaj 2 zelo lepa izraza – tavtologija in, naravnost idealnega, larpurlartizem. Da bi Mrkaićev izračun, katerega edini smisel je, kot zatrjuje avtor, umetniška vrednost, vsaj nekoliko osmislil, sem pokazal, kako veliko se lahko vsi skupaj iz njega naučimo. Nisem namreč imel srca, da bi ob dejstvu, da je 90 milijonsko omrežje večje od dvomilijonskega, Mrkaičev učeni izračun zavrgel kot nepotrebno razmetavanje njegovega dragocenega časa.

.

@3: Pogojno funkcionalno pismeni Mrkaić bi se po vsej verjetnosti lahko sam prikopal do zaključka, da se besede: “zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus”, ne nanašajo nujno na bližnji link, ampak so smiselne tudi same po sebi. Iz njih namreč nedvoumno sledi domneva, da je Mrkaič enačbo prepisal, ne pa na novo izumil. Iz dela za vejico pa bi celo velika večina slovenskih osnovnošolcev razbrala, da Mrkaiču nočem nič hudega. Ker pa se iz citiranega resnici na ljubo ne vidi tudi, da lapsusa ni nujno zagrešil Mrkaić, pač pa famozni stavci časopisov, se Mrkaiću za to krivico na tem mestu globoko in iskreno opravičujem.

.

Posvetimo se sedaj še Mrkaićevemu stavku: “Če bi bila formula napisana napačno, kot laže Štrovs, bi bil rezultat 45 in ne 57, kot sem pravilno izračunal in napisal,” ki predavatelja kranjske Sorbone pokaže v naravnost bleščečem sijaju. Soočimo torej mojstra logike Mrkaiča s tem briljantnim rezoniranjem, založeni z dejstvom, da je v izvirnem članku napisano: "Andrew Odlyzko in Benjamin Tilly sta kritizirala Metcalfov rezultat in trdila, da vrednost omrežja narašča kot N-log(N), kot produkt števila uporabnikov in njegovega logaritma”

.

Imamo 4 podatke – avtorja enačbe, s katerima je enačba enoznačno definirana, sumljivo enačbo, razumljiv opis (...produkt…) in rezultat. Jaz sem stvari sicer preračunal, ampak tudi brez tega bi se dalo zaključiti, da gre pri zapisu enačbe za lapsus, kot sem velikodušno zaključil.

.

Logik Mrkaić pa je izračunal, da bi bil, če bi bila formula napisana napačno, rezultat 45, in da sem jaz lažnivec. Ja ljuba Marija – Mrkaić bi moral nemudoma dobiti profesuro najmanj na MIT!

.

Peter Štrovs

Finance

Rahlo predelan prejšnji prispevek sem objavil

tule.

Mićo strikes again

V sredo je Mrkaič objavil nov članek. Pod naslovom Ob kulturnem prazniku: naj Prešerna slavimo ali preklinjamo? se sprašuje: "koliko smo oškodovani, ker so naši kulturniki pomagali pri ohranitvi slovenskega jezika in ker so preprečili, da bi nas ponemčili in s tem vključili v bistveno večje jezikovno območje, kot je naše".
.
Mrkaić, ki agresivno ozmerja vsakega, ki komentira karkoli v zvezi z ekonomijo, za bedaka ali raje sifilitika v tretjem stadiju, se rad skuša na drugih področjih, posebej rad piše o kulturi. Tokratna tema je zanimiva, namenoma je dregnil v tabu, bombica je poknila, forum pa se je zapacal z neomejeno količino sranja, zmerjanja in tožarjenja, dokler ni Gustl na dela prost dan prišel s tenisa in vsega skupaj zaprl.
Sam nimam problemov s tabuji, moti pa me, da je članek zanič. Pojdimo po vrsti.
.
Tavtologija

Članek se vrti okoli dejstva, da slovenski jezik govori malo ljudi. Mrkaić opozarja na nekaj, kar je itak znano. Gre za navaden larpurlartizem.
.

Kulturniki
Vprašanje iz naslova se naslanja na premiso, da so naši kulturniki preprečili, da bi nas ponemčili in celo, da gre slava ali graja Prešernu. To je hudo poenostavljanje, naj na kratko pojasnim, zakaj:

.
a) Mrkaić se obnaša, kot da je slovenščina nekaj fiksnega in statičnega. Naj ga spomnim, da je knjižni jezik, približno podoben našemu, stvar dogovora iz 19. stoletja. In nekatera plemena, ki so jih 500 let umetno združevali s standardnim pravopisom, se med sabo še danes ne razumejo. Pogovorite se z Rezijancem ali vsaj s Prekmurcem.
.

b) Mrkaić dobro ve, da ima večina jezikov skupnega sorodnika v nekakšni praindoevropščini. Proces, obraten od tistega, pred katerim so nas bojda ubranili naši kulturniki, je pripeljal do par velikih jezikovnih skupin, ki so se dodatno drobile na posamezne jezike. Osnova slovenščine pa so sploh neverjetno razdrobljena narečja. Ki so nastala in se ohranila po nekakšni inerciji, vsekakor pa brez pomoči “kulturnikov”.
Nastanek slovenskega knjižnega jezika je potemtakem posledica ravno takega procesa, pred kakršnim naj bi nas po njegovem neki kulturniki ubranili - združevanja v večje jezikovno območje.
.

c) Mrkaić najbrž ne ve, da je kulturnik Bohorič prvo slovensko slovnico Articae horulae succisivae leta 1584 napisal v latinščini, v slovenščino pa jo je prevedel šele kulturnik Toporišič leta 1987. Najbrž mu ni znano niti, da je Kraynska grammatika kulturnika Pohlina 1768 izšla v nemščini.
Gotovo pa mu je znan sodobnik kulturnika Prešerna, kulturnik Kopitar, po katerega nazorih naj bi se slovenščino namenilo preprostim, neukim kmetom, cvet naroda pa naj se izraža nemško ali vsaj ilirsko (=hrvaško). Zdaj vsi vemo, da Mrkaič ponavlja tisto, kar je kulturnik Kopitar neuspešno predlagal že pred 200 leti.
.

č) Zakaj Mrkaič prezre kulturnike, ki so se zavzemali za vključevanje v večvredna jezikovna območja? Poleg raznih stalinističnih internacionalistov je naša zgodovina vendar polna panslavistov, nemškutarjev, jugoslavenarjev...
.

d) Zakaj nemščina? Če so nas poklicni kulturniki (taki, abonirani na državne jasli), kdaj pomagali obraniti pred vključevanjem v večje jezikovno območje, je bilo to vendar pred kratkim! Ali Mrkaić ne upa razmišljati o velikem jugoslovanskem jezikovnem območju? Zakaj je Mrkaić molčal pred 15 leti, ko smo tako nespametno izstopili iz bojda neskončnokrat vrednejšega omrežja jezika poveljevanja v JLA?

.
Go, Wiki!

- Osrednji trije odstavki so v bistvu prepis iz Wikipedije - Odlyzka, Tillyja in Reeda se na strani Metcalfe's law ne da zgrešiti. Zgrešiti se ne da niti Mrkaićeve napake pri prepisovanju formule, ko produkt števila in njegovega logaritma zapiše kot njuno razliko, ampak to lahko velikodušno vzamemo za lapsus.
Ne da pa se zgrešiti niti slavne izjave, zaradi katere je izumitelj Etherneta Metcalfe, ki je leta 95 napovedal katastrofalen zlom interneta in kasneje svojo napoved, zmiksano v sok, pojedel, tako ljub libertarcem:
The Open Source Movement's ideology is utopian balderdash [... that] reminds me of communism. [...] Linux [is like] organic software grown in utopia by spiritualists [...] When they bring organic fruit to market, you pay extra for small apples with open sores -- the Open Sores Movement.
.
Sveta preproščina
Mrkaič 3x stori logično napako: namesto da bi striktno govoril o primerjavi vrednosti omrežij jezika, zagreši neosnovano vrednostno sodbo, denimo: "nemščina je po Reedu 10 na 26 milijonovkrat več vredna od slovenščine".
Tu je namreč treba biti zelo natančen - arbitrarnost, površnost, kakršno si je privoščil Mrkaić, je neznanstvena, oziroma, kot bi to najbrž označil on, naravnost FDV-jevska!
Čim namesto o primerjavi omrežij spregovori o primerjavi vrednosti jezikov, bi moral postreči z mnogo bolj kompleksnim sistemom spremenljivk, kot je število uporabnikov. Še več - vrednost jezika, če jo označimo z Mrkaićevim opisom: "slovenski jezik je prav prijeten in dovolj bogat za izražanje še tako sofisticiranih idej", od števila uporabnikov skoraj ni odvisna.

.
Vesela šola
Primerjava jezikov je podkrepljena z nadvse znanstvenimi matematičnimi izračuni, ki dajo zelo enoznačne rezultate: Mrkaić je izračunal, da je nemščina od 57-krat do 10 na 26-milijonovkrat več vredna od slovenščine.
Glede na to, da je število vseh atomov v vesolju reda velikosti med 10 na 78 in 10 na 81, je takoj jasno, kako praktičen in koristen je njegov izračun in (uporabimo statistični termin, ker je Mrkaić baje statistik na IMF) kako zanamarljiva je standardna deviacija.
Ker iz Mrkaićeve aplikacije Reedovega zakona izhaja, da je jezik A za število vseh atomov v vesolju krat vrednejši od jezika B že v primeru, da ga uporablja pičlih 265 ljudi več, vam ne priporočam računati, kolikokrat vrednejša je mandarinska kitajščina od cirilične srbščine. Namesto tega predlagam konstanto - mićo. 1 mićo naj bo naravno število, verjetno okoli 265, definicijo pa izluščite iz prej povedanega, da se ne ponavljam.
Primer praktične uporabe: če bo v nekem trenutku mandarinsko kitajščino obvladalo 1.000.000.000 ljudi, angleščino pa 1.000.000.000 + 1 mićo, torej 1.000.000.265 ljudi, bo po Mrkaićevi razlagi Reedovega zakona angleščina tolikokrat vrednejša, kolikor je atomov v vesolju. Domača naloga: uporabi novo konstanto na čimbolj izviren način!

.

Zaključek
Metcalfov zakon je uporabna zadeva na precej področjih, tudi pri socialnih omrežjih. Direktnih uporabnih aplikacij v zvezi vrednotenjem klasičnih jezikov pa ne boste našli, razen če jih kdo za lase privleče.
Tu veljajo drugačna pravila.
Čeprav so nacionalne države izum poznega 18. in 19. stoletja, čeprav je bila narodna homogenizacija sorodnih (in kakega nesorodnega) plemena navadno umetno, celo nasilno voden proces, čeprav je domnevno drobljenje enotnega človeškega omrežja na nešteto manjših jezikovnih otokov kot nekaj absolutno slabega (kot kazen božja za človeško prevzetnost) zapisano v berilih nekaterih religij, jaz narodne identitete, z jezikom vred, ne bi jemal drugače kot z izrazito naklonjenostjo. Majhni jeziki zaslužijo vsaj toliko skrbi in pozornosti, kot ogrožene živalske vrste.

Mrkaiču torej na njegovo vprašanje v zvezi s Prešernom jasno odgovarjam: slavimo!

Dvomljivce, asimilirane, tiste z razvejanimi koreninami, tiste s tujezvenečimi priimki in tiste, ki jih je prevzel melting pot tujine, pa tolažim: glede na to, da slovenščina še nikoli v zgodovini ni bila v niti približno tako ugodnem položaju kot sedaj, ko je celo uradni jezik EU, je danes smiselnost obstoja našega jezika povsem neumestno vrednotiti.

Namesto tega bodimo konstruktivni in zablestimo s funkcionalno pismenostjo v lastnem in tujih jezikih. Če si pa kdo želi objavljati v časopisih kot Economist ali FAZ, je jezikovna bariera njegov še najmanjši problem.

.
Na sliki: Willendorfska venera.

Avtor: neznani Avstrijec.

Starost: 24.000 - 26.000 let.

Vrednost po Reedu (po Mrkaiću):

(2 na n) - n - 1; n=1

Vrednost = 0

Če za konec obrnemo tisto slavno reklamo za kreditne kartice:

cena: priceless

Zavrnili "logo"

Takoimenovani logotip, ki je v resnici znak, so danes uradno opustili.
Potrdili pa so izjemen slogan, ki ga je predsednik vlade nosil na kapi že mesece pred začetkom natečaja. Enega izmed spodnjih, uganita sama:

I'm in SPAIN!

FRANCE, Prešeren

Come to SwEDEN!

I feel SLOVEnia

I'm HUNGaRY!

Ni se mi dalo

Vidim, da že 3 mesece nisem nič napisal.
Z blogom sem začel pred skoraj 2 leti, ko je to tu počelo le par frikov. Danes je baje drugače. Baje? Tujih blogov nisem bral že vsaj pol leta. Čas se da v glavnem bolje porabiti.
Leto in pol mi je zneslo pisati po 2 relativno tehtna prispevka/teden, ampak ko se človek znajde pod prisilo rutine in pričakovanj tistih dveh rednih bralcev, ga mine veselje. Pod prisilo delam le za denar.
Kar ne pomeni, da sem se nehal opredeljevati. Seveda imam o vsaki stvari svoje mnenje. (Že slišim tisoče blogerjev, kako cepetajo, da imajo oni tudi mnenje in da ga je treba komentirati.)
Zanimivo je, da se je obisk ustalil pri 3000 pageloads/mesec, čeprav nisem nič pisal. V arhivu je že toliko ključnih besed, da si vedno kdo kaj prigugla ali najde.
Zdaj pa na kratko o stvareh, o katerih nisem pisal zadnje 3 mesece:

.

* * *

Neko neposrečeno jadranje

Prijatelj naju je zvabil na "tridnevno potikanje okoli Krka, z nekim prekaljenim domačinom - "barbo" in njegovo pasaro; na veliko naj bi streljali ribe in jih pojedli. Cena? Džabe!"

Izkazalo pa se je, da "barba" nima pasare, pač pa smo morali najeti drago jadrnico. Namesto okoli Krka smo štartali iz Zadra. Namesto 3 smo pristali pri 5 dneh. Izkazalo se je, da "barba" ni domačin s Krka, pač pa 71 letni gospod izpod Rašice, ki je nekoč lovil po mlakah. Namesto skritih kotičkov za podvodni ribolov - nam je "barba" vsak dan približno 35x razkril, kako je nekoč pri Piranu ulovil veliko kalamarov. Pri vsem odličnem vetru nismo mogli na polno jadrati, ker sta "barba" in njegov vajenec vseskozi s krme preko njunih "oh, tako izredno dragih palic" namakala trnke in zelo grdo gledala, če smo presegli 2 vozla. Ker smo imeli zaradi nepopisne hitrosti dnevno avtonomijo 10 milj, so odpadli preverjeno bogati kotički na bližnjem Dugem otoku - namesto tega smo v 5 dneh obkrožili Ugljan. Namesto rib smo jedli mrčes - "barba", nekdaj velika riba ribiške zveze Jugoslavije, ni pustil vreči nazaj niti prdca. Še več, gvata, babico, crnelja, lumbraka in pirko je hvalil kot največjo gurmansko poslastico. Na srečo lahko neomejeno količino pirk nastreljam sam tudi tam, kjer ni rib, tako da smo vseeno jedli ribe. Dokler si niso 3 frajerji v neki najbolj zanikrni štacuni na nekem otočku izvolili nakupiti ogromno vakumiranega rezanega pršuta po najvišji ceni vzhodno od Monaca, in hoteli to prijaviti v skupni fond...

Ne pomnim, da bi z D kdaj na morju tako malo doživela in jedla tako malo rib. Ponesrečeno.

.
Neke lokalne volitve

Naj se še tako imam za Ljubljančana, smem na lokalnih volitvah voliti le za župana Medvod. Ampak zanimiva je edino Ljubljana in mirno priznam, da sem zelo navijal za Jankovića. Ko je 3 mesece na oblasti, lahko ugotovim:

- da nova garnitura ni imuna na korupcijo. Sklepal sem, da Jankovič nima prav nikakršnega razloga, da se ne bi skušal kar najbolje izkazati. Hitro se je zgodilo, da je neka tetica iz ekipe zase fotokopirala in dala ukrasti debelo mapo s podrobnostmi o mestnih zemljiščih. Taka mapa lahko močno izboljša poslovanje umazanih, pokvarjenih špekulantov. Fuj!

- da se je parkiranje načelno podražilo, je pa dal dvigniti zapornico na grajskem hribu. Danes se da tako: zjutraj se zapelješ na Grad, na edino povsem zastonj parkirišče v mestnem središču, se z vzpenjačo spustiš v službo in zvečer nazaj, ter se odpelješ kot gospod. Celodnevno parkiranje tako stane 2 evra za vzpenjačo, kar je precej ceneje kot po novem v praznem Tivoliju.

- da v predlaganem proračunu manjkajo visokoleteči projekti. Je pa res, da je vlada z novim zakonom o financiranju občin naknadno spremenila pravila igre, kar je precej očitno nagajanje. Dejstvo, da je Viki in Danici ostajalo po 8 milijard/sezono, tega ne spremeni. No, včeraj se je vlada prvič sestala z mestno oblastjo in najbrž se bo počasi nehala sprenevedati.

- da je za podžupana nastavil profesorja Koželja s FA. To se zdi dobro, ker prestolnica potrebuje širokopotezne urbanistične in arhitekturne projekte. Skrbi me nekaj drugega. Splošno znano je, da se profesorji s FA, ki vlečejo dobro plačo, ne branijo evra postrani. Za trženje projektov, ki jih rišejo študenti, so ustanovili nekakšen "Inštitut za arhitekturo d.o.o", preko katerega si profesorji polnijo žepe. Ne vem, ali bo Koželj za podžupanovanje dobil plačilo, bilo bi pa higienično, da se mu s konkurenčno klavzulo prepreči kakršnokoli pobiranje procentov od poslov, ki jih bo uspel zlobirati. Mesto rabi jasne mehanizme za čisto izpeljavo velikih projektov in neodvisno inštitucijo "mestnega arhitekta". Še pomnite Jurančiča? Kolizej še vedno gnije sredi Ljubljane. Še pomnite Ovna? (No, novo vodstvo Stanovanjskega sklada RS deluje bolj pošteno.)

.

Neki Brajdiči

Lahko se pohvalim, da Ambrus poznam že dolgo. Kot strasten gobar sem pred 15 leti vzel zemljevid, ocenil kje bi rasle in rekel: tule. Pisalo je Ambrus. Odpeljal sem se tja, malo za ciganskim naseljem zagledal idilično vasico, zavil na kolovoz in se pripeljal do roba gozda.

Močno zakrasel teren v Ambrusu redko razočara - ponavadi je dobro imeti koga s sabo, da legalizira dodatni 2 kili. Sprehod izgleda takole: najprej prečešita gozdičke med jasami, najde se hrastove jurčke in pozno štorovke. V strmo gozdno pobočje vstopita po desni strani in do kakih 100m višinske razlike pobirajta jurčke. Nato prečita levo, vzporedno s pobočjem. Lisičke, zelene golobice, posamezni jurčki. Čez kakih 300m spust po gozdni poti - gozd se razredči v gosto praprot in visoko travo pod hrasti in borovci. Marele in rdečeglavi turki, ogromna zaloga. Cesta vodi ob vznožju pobočja nazaj; ko prideta mimo kmetije, zavijta na travnike in po obronkih poberita še mnogo marel in občasnega kraljevskega karžlja (s karžlji se ne hecajta, ga je že kdo zamenjal z mušnico!). Nasvet: če naletita na polno hosto, je pametno vmes izprazniti košaro v avto - inšpektor brez naloga nima pravice vohljati po prtljažniku. Sicer pa jaz na inšpektorja še nisem nabasal.

.

Torej. Neki civil iz Ambrusa je pretepel drugega civila iz Ambrusa, nato pa je prišla sodrga z lopatami izganjat Brajdiče, češ da gradijo na črno... Pri vsej dolgi štoriji štoriji si je vredno zapomniti le tisto simpatično pregovarjanje Drnovška s kristjani ("a ste ljudje al niste?").

In ko Strojani danes živijo v skladišču Rdečega križa na Rojah, pičlih par kilometrov zračne črte od tu, se počutim nadvse dobro. Vsaj tisočkrat bolje kot dušebrižniško pravičniška liberalnoakademska metelkovska samonepredmojimpragomvska civilna druščina, katere tipični predstavnik Pahorjev kočevski župan Veber Janko je s sodrgo tedne ciganil po barikadah.

.

Neki Drobnič

Predolgo je trajalo. Od začetka sem verjel, da bo odletel mnogo prej kot v 2 letih.

.

Neka LDS

V čast mi je, da LDS nisem nikoli volil. Kot sem že nekje omenil, sem se vstopu v Zvezo socialistične mladine Slovenije v sedmem razredu osnovne šole ponosno izognil, kasnejši recidivi ZSMS-ja pa me niso nikoli fascinirali, niti v obdobju trdne in dolgotrajne, brezhibno spiarizirane vladavine LDS. Ampak ko se je stvar tako čez noč in tako dokončno sesula, da na pogorišču ni videti niti tistega majhnega čarovnika iz Oza, sem kar malo začuden.

.

Neki mediji

Po inerciji berem Delo, od nekdaj. V zvezi s tem pomnim 2 šoka - prvi je bil odhod Vasleta, Slivnika in druščine v začetku 90tih, ko so ustanovili Mag, Delo pa je čez noč postalo dolgočasna levičarska trdnjava. Drugi je bil sprememba formata Sobotne priloge iz intelektualnega v polovičnega, več kot 5 let nazaj. (Nedavno spremembo logotipa in fonta sem dobro prenesel.)

Pravtako od nekdaj berem Mladino. Spominjam se, kako sem hlastal po tistem, česar komunistična cenzura v predosamosvojitvenem času ni počrnila, če je revija sploh izšla. Kasneje mi sicer ni bilo všeč, da je preveč trobila v čast LDS - drža kritičnega intelektualca je namreč po definiciji opozicijska in če so "tvoji" na oblasti, je za medij slabo. Začuda pa je zadnji 2 leti Mladina vedno slabša - berem jo izključno zaradi Štefančiča, občasnih Aleksiča in Pogorevca ter genialnega partnerja Drnovškove sestre, Zorka. (Trampuš je seveda pronicljiv, ampak ga ne omenjam, ker baje živi z mojo sestrično.) No, saj jo še vedno preberem do zadnje črke, ampak nekako se mi zdi, da izgublja žar, ostrino ali kaj.

.

Torej, medijska scena se je, po prodaji Mercatorja po 38 pivovarni, v zameno za kontrolni delež Dela, kamor so za direktorja pripeljali tranzicijskega milijarderja Slivnika (natanko tistega, ki je "rušil Partijo" iz udobnega naslanjača v Centralnem komiteju), ki je nemudoma ukazal drago odkupiti svoj Mag skupaj z Markešem in dal z Večera za glavnega urednika pripeljati poslušnega Janšiča, ter takoj nagnati simpatičnega gimnazijskega maturanta Ervina, spremenila. Še več, nekdo je pritisnil na oglaševalce, da so se umaknili iz Mladine - in odkar so lastniki izgnali Severja, lahko v Mladini vsak teden (zgolj po naključju) beremo razkošne oglase za Delo.

Mladi Repovž je z Dela presedlal na Mladino (hvalabogu hitro - če je bilo vedejevstvo Mateje Hrastar tako obupno zanič, kot njena dva uvodnika, bi bil časopis danes mrtev kot Razgledi), vse ostale, ki so se znašli v nemilosti, pa je nemudoma pokupil Dnevnik, pametno.

Ampak pazi zdaj to: si kupim potem enkrat Dnevnik, ko je pobral vse te novinarje od Žerdina do Milharčiča, z iskrenim namenom, da bi se pustil prepričati in spreobrniti in se morebiti celo naročiti, pa...

Ni šans! Dnevnik je še vedno sranje. Predvsem pa je meni delov XXL "intelektualni" format preveč prirasel k srcu, da bi se mu mogel kar tako odpovedati, četudi je vsebina u kurcu.

.

Neki Gaspari

Če mu zamerijo, da naj bi nekoč s pozicije viceguvernerja Narodne banke Yu miniral uvedbo tolarja, da je bil finančni minister pod LDS, ali kaj podobnega - v redu. Meni osebno, ki se na to nič ne spoznam, je bil Gaspari zaradi svojega mirnega, navidezno skromnega, nevidnega značaja čisto všeč. Vsekakor je bližje čudaškemu Greenspanu, katerega neznatne obrazne grimase se v trenutku poznajo na Dow Jonesu, kot denimo Arhar, katerega nagnusno afektirana, samopomembna, evforična retorika me močno odbija. Če Gaspari nima podpore v parlamentu, pač ne more biti izvoljen. In ni bil.

Ampak ta stalinističen politični umor, pritlehna diskreditacija njegovega dela - po uvedbi evra, in predvsem uporaba Jelinčiča za pismonošo - oprostite, to je nagravžno.

.

Midva

Z D. sva se v soboto končno malo poročila. Če bi vedel, da sploh ni grozno, ampak je lahko celo fajn, bi se pustil oženiti že mnogo prej. Naj še enkrat čestitam svatom za udeležbo in se zahvalim za vrhunsko vreme.

.

Ne grem na kolena

Ko sem to prvič slišal, sem rekel, da bo megahit. Še več, z D. sva se takoj spogledala: "to bo najina pesem!" in od tedaj vsakič, ko zaslišiva znano melodijo, za trenutek odloživa delo in z občutkom izgovarjava izjemno besedilo.

Pred 14 dnevi pa sem po radiu slišal grški izvirnik. Et tu, Saška?

Treba pa je seveda priznati, da je bolj precizen plagiat najbrž težko narediti. Do zadnjega tona, zadnjega doživetega vzdihljaja, do zadnjega "Hej!" elektronsko pomnoženega backvokala! Super je, samo upam, da si se zmenila za avtorske pravice. Ali pa bomo poslušali rudanovske nebuloze, kot pri Lauri?

.

Neka Evrovizija

Ker nisem bil dovolj pazljiv, sem po nesreči slišal letošnjo zmagovalko Eme. Jako sem trpel, zelo je bolelo in sililo je na bruhanje.

Gospodična operna pevka, kaj se to pravi?

Oziroma drugače: kaj sili akademsko izobražene operne pevce, da se z varno plačanega hermetičnega piedestala tako radi skušajo v pogrošni mlakuži? Oziroma natančneje: kaj te je gnalo, neka Alenka Gotar, da, namesto da bi se ozrla po korektni Švajgerci, skušaš z najdebilnejšim "aranžmajem" v zgodovini slo po(p)dna prekositi Naceta Junkerja, Hajnija Blagneta, Zlatka Dobriča in Damijana Murka hkrati?

Sicer pa si je narod sam izbral, kar je pač ocenil, da bo letos najbolj zažgalo na tisti gay paradi...