.Nazadnje sta padli Satanski stihi in Kako sem izgubil nedolžnost - prva prejšnji vikend, druga to nedeljo.
.
.
.
Zadnjič sem na bencinski pumpi opazil stojalo zbirke Žepna knjiga in ga malo zavrtel. Lahko si predstavljata, kako sem se prestrašil, ko se je na njem pojavila tista Drnovškova knjiga za samopomoč. Na srečo sem takoj zraven zagledal Satanske stihe Salmana Rushdieja, lepo prevedene, debele in poceni, in si jih kupil.
Tipičen Rushdie, zgoščen, nepregleden, prezasičen, inteligenten, izvrsten. Seveda si ne delajta utvar, da bosta uspela slediti zgodbi - to bi bil dvotedenski projekt, sprejemljiv za kakega študenta primerjalne književnosti, ne pa za povprečnega, hitrega bralca, ki si špoga popoldne ali dve.
Ker sem lani, ko so Otroci polnoči (res povsem slučajno) padli hkrati s Pločevinastim bobnom, narobe ugotovil, da je Grass kopiral Rushdieja, naj na tem mestu omenim, da sta knjigi dejansko povezani. Rushdie pravi, da ga je inspiriral natanko Pločevinasti boben. Da ga ne bi spet posral, sem tokrat pred pisanjem naredil domačo nalogo - Satanski stihi se uradno naslanjajo na Bulgakovovo Mojstra in Margareto.
In, ja, fatva še velja. Rushdiejeva glava trenutno kotira nad 3M$, kar bi zneslo nekako 666M SIT. In, ne, osebno razlogov za vse skupaj res nikakor ne vidim. Knjiga je fajn. Heretični satanski stihi pa so itak v Wikipediji.
.
Avtobiografija Richarda Bransona, Kako sem izgubil nedolžnost, se je, odkar jo je že zdavnaj od nekod prinesla sestrica, dolgo valjala po policah. Končno sem jo prebral, hlastno.
Branson si je všeč (upravičeno), knjiga pa se dobro bere. Problem pri tovrstnih naspidiranih avtobiografijah, ki se prodajajo kot splošen recept za uspeh, je, da recept praviloma ne deluje. Da se ene uspešne življenjske zgodbe ne da zreducirati v pravila. ki bi, kar na splošno, delovala tudi pri vseh drugih.
Lahko pa poskusim: dobro je najprej imeti super starše, dobro je biti lep in karizmatičen, treba je uživati, razmišljati in ravnati je treba povsem nekonvencionalno, kot lisica je treba prežati na priložnosti, obdati se je treba z najboljšimi ljudmi, predvsem pa je vseskozi treba biti do konca zapufan.
Ker se knjiga konča nekako pred 9 leti, malo po tem ko je bil Branson prisiljen (za 1.000.000.000$) prodati Virgin Records tvrdki EMI (in se takoj zapufal za 18 ganc novih največjih avionov), me je zanimalo, kaj se zgodi potem. Kot vesta, je MP3 kasneje ogrozil glasbeno založništvo - Virgin Records je bilo torej pametno prodati. Po bitki z BA, za prostor na Heathrowu namesto Gatwicka, pa sem imel pomisleke v zvezi z Virgin Atlantic - takrat se ni še nikomur sanjalo, da bodo razni RyanAiri in EasyJeti letalsko prevozništvo obrnili na glavo.
Brez skrbi. Branson je danes vreden vsaj 3.000.000.000 funtov, kar zadošča za 9. mesto. Poleg solidnega prekooceanskega Virgin Atlantica pa premore še 5 nizkocenovnih letalskih ponudnikov (Virgin America, Virgin Blue, Polynesian Blue, Virgin Nigeria in Virgin Express). In še nekaj 10 podjetij pod znamko Virgin, od londonskih moped-taxijev, do firme, ki vas izstreli v vesolje. Car.
Še zanimivost, ki ni iz knjige: Branson zase pravi, da je libertarec.
