Ljubljana: "the projects", #1

Vsaj polovica Ljubljančanov živi v socialističnih blokovskih soseskah.

Zadnjič sem se s fotoaparatom sprehodil skozi nekatere.

.

.

V kratki seriji

Ljubljana: "the projects"

ne bom pisal o delovnih zmagah arhitektov socialističnega modernizma, ki so danes profesorji na ljubljanski FA.

.

Rad bi samo, da odprete oči.

.

Ker Šiška neupravičeno visoko kotira, začenjam s 35 let staro sosesko v Šiški.

...

Ključ # 1: the projects

.

Ključ # 2: cena m2

.

Ključ # 3: pamflet

.

.

.

.

.

.

.

.

Uh, uh #15

sublimacija
.

Sublimacija je termin, sposojen iz fizike. In kemije.

Pomeni nekaj takega kot preskok faze, pri čemer je "faza" agregatno stanje.

.

Vidite, po svetu ljudje sušijo cote na toplem soncu, radiatorjih, mnogi pa jih, ne boste verjeli, zmečejo v posebne sušilne stroje.

Ne v Sloveniji. Ne, ne.

.

Slovenec, vidite, ne jebe trivialnih rešitev. Pravi Slovenec ne zaupa cot, jasno, ničemur drugemu kot sublimacijskemu servisu. Še več, pravi Slovenec ima privat sublimacijski sušilec cot. Res je, nevedno tujčevo oko ga ponavadi zlahka zamenja za - balkon.

.

Tujec zlorablja sublimacijo za printanje fotografij. Ali za proizvodnjo tiste vrste instant kave, ki je v trdih, oglatih, svetlorjavih zrnih, (za razliko od instant kave, kjer zrna spominjajo na benko).

Pravi Slovenec, jasno, se na vse to poserje.

.

Naj torej, nevednemu tujcu na ljubo, razložimo postopek sublimacijskega sušenja:

1. - mokre cote obesiš na mraz, da zamrznejo.

2. - sublimiraš, se pravi, čakaš, da se led upari.

3. - čez kak mesec preveriš, če je že.

.

Pravi Slovenec, vidite, ljubi zimo. Jebeš "toplo gredo", te dni smo uživali -15! In Slovenci, konkretno Ljubljančani, so zakurblali sublimacijske mašine, da je veselje!

.

.

.

.

.

.

Opaaa! #16

cube

.

Ker so Mokrine od nekdaj naše, paše to v Opaaa, čeprav se formalno nahaja v Haiderjevi deželi.

.

Stvar je izjemna. Vrhunska arhitektura, z vsebino. Trendseterski poligon - sredi avstrijanskega kičeraja.

.

Cube je brezkoridorna stavba (prva taka pri nas je denimo osnovni kubus Bežigrajske gimnazije). Boksi so umaknjeni na obod kvadrata. Pregledno, komunikativno.

.

Cube je zgodba o arhitekturi. Vodi nas skozi modernizem, brutalizem. Danes je seveda norišniška belina in hladen surov beton premalo; ni dovolj, da arhitektura sledi funkciji - ustvariti mora zgodbo, dogodek.

.

Cube je iskren. Materiali predstavljajo sami sebe. Ničesar noče skriti. Zaman boste iskali Knauf, omet, belež, spuščene strope.

Boks v Cubu: strop - surov beton; tla - betonski estrih, prelit s trpežnim epoksijem; stene - surov lesonit!; "pohištvo" - bosanke (vodoodporne opažne vezane plošče); postelje - prozorno lakirano surovo železo; umivalniki - ulitki iz surovega betona!; stene "showroomov" (boks-avla) - kaljeno steklo z barvnim rastrom, prosojno; stropi javnega dela - surove kombi plošče, vidni prezračevalni jaški, kanalizacija, vodovod, protipožarni tuši in štrom kabli...

.

Cube je prijazen. Po rampi se pripelješ v 3. štuk z beciklom v sobo. Butaj z bootsi, brcaj s pancarji, zamahni z boardom - Cube je neuničljiv.

.

V Cubu dogaja. Noč in dan. Barve se spreminjajo - močni reflektorji barvajo stene. Stekleni boksi prijetno žarijo. Bele pleksi mizice-tabureji se dajo prižgati kot luči. Veliki ploščati monitorji - povsod. V avli - zakurjen kamin. Nad njim je edina ometana bela stena - platno digitalnega projektorja. Glasba, vrvež, šund, smeh. Boardi, smuče, skati, becikli, gume, trampolin, Playstationi, bar, ročni fuzbal, klub...

.

In, seveda - Cube je poceni! 4 - 5 jurjev, z zajtrkom (zajtrk je do treh popoldne!).

.

Postavite to v Bovec, Kranjsko, pod Vogel, v Lucijo in v BTC!

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nassfeld je blizu

Tiste okrogle gondole mi grejo na živce,

zato je pa Cube toliko bolj oglat.

.

Pomembna prednost avstrijskih smučišč je,

da kartic ni treba vtikati.

.

.

.

Še 2 sta padli

Nazadnje sta padli Da Vincijeva šifra in Kralj alkohol.

.

Da Vincijeva šifra Dana Browna (novoletno darilo) je padla v četrtek.

Razvpita knjiga se res dobro bere. Nekje čez polovico sicer rahlo zvodeni, kot bi se avtor zbal nastavkov za drznejši razplet, ampak je najbrž imel svoje razloge.

Namesto tega, kar itak veste, naj povem, da je to tudi knjiga o Mali morski deklici, Levjem kralju, in Mikiju. Predvsem pa je hvalnica Sfingi in njegovim megalomanskim spomenikom, za največjega poznavalca resničnega krščanstva pa na koncu izpade slavni kitajski arhitekt.

Sam jemljem Da Vincijevo šifro predvsem kot učbenik za pisanje uspešnic; predmet je splošno prepoznaven, zgodba je vseskozi vsidrana v realnost, imamo šokantno razkritje (po restavriranju je Zadnja večerja dejansko taka, naj nekateri cepetajo ali ne), predvsem pa je napisano v zelo kratkih poglavjih, ki se vedno končajo tako, da te zanima brati naprej.

.

Kralj alkohol je padel v petek. "Mladinski pisatelj" Jack London (= Martin Eden = John Griffith) mi ni nikoli šel. Pravzaprav je to prva njegova knjiga, ki sem jo prebral (zgolj zato, ker nisem našel prav nič drugega), pa še ta je tako obskurna, da po nekaj guglanja sploh nisem več prepričan, da jo je sploh kdaj napisal. Bral sem prevod Založniške hiše Dolenc iz leta 98, ne vem od kod se je vzel.

No, gre za izčrpno utemeljitev avtorjevega navijanja za uvedbo volilne pravice tudi za ženske (govorimo o začetku 20.stoletja), ki je pravzaprav avtobiografija. Genij, ki je 18 let zdržal pisati 1000 besed/dan, in ki se je z dna prebil do položaja najbogatejšega ameriškega pisatelja, mene ni prepričal:

Čeprav se vseskozi zavzema za prohibicijo (to je v času pred zloglasno ameriško prohibicijo) in bi ženskam pustil voliti predvsem zato, jasno, da bi uvedle prohibicijo, je namreč tak car, da ni videti, da bi mu tisto dolgoletno popivanje pretirano škodilo.

Njegova življenjska zgodba je, če hočete, prej kot svarilo pred pitjem - alkoholna zgodba o uspehu.

Res, živel je kratko (40 let je skoraj pol manj, kot jih je dočakal Bukowski).

Krotko ne.

Opaaa! #15

Se peljem zadnjič skozi Stransko vas, pri Dobrovi, pa zagledam tole.

.

Majhna družinska hišica je zrasla kot nadomestna gradnja.

Namesto da bi staro kmečko hišo povsem izbrisali, so ohranili del obodnega zidu z okni in portalom, ki služi kot slikovita ograja.

In poklon stari kmečki hiši.

.

Nadvse posrečeno.

.

.

.

.

.

.

Uh, uh #14

.

Se peljem zadnjič skozi Dobrovo,

pa zagledam tole.

.

.

Pretresljivo...

.

.

"Uh, uh" prispevki

Nočna

. Stari vrh, 9.1....

.

6 - 9.30

gužva. pelješ se: 8x

Nedelja

Če je čez vikend tema, je treba proti morju.

.Za Nanosom - sončno!

.

.slika 1: portoroško tihožitje

.

.

.

.

slika 2: kič včasih paše

Andy Kaufman

V sredo so na nacionalki zavrteli film Man on the Moon Miloša Formana, z genialnim Jimom Carreyem. Povod za tole razmišljanje.

.

Umetnost se da ločiti na tisto, ki se ubada s smiselnostjo lastnega obstoja, in preostalo. "Visoka", pomembna umetnost, spada v prvo kategorijo vsaj zadnjih 150 let, kolikor približno obstajajo inštitucije umetnostnega sistema, kakršne poznamo še danes. Časi, ko je bila visoka umetnost vprežena v bistvo inštitucij, kot sta Država ali Cerkev, so dokončno minili.

Potrebo po utilitarni funkciji umetnosti danes zadovoljujejo dizajn, dekoraterstvo, pop, če smo pri glasbi, in "štanc", če govorimo o klasičnem slikarskem in kiparskem metjeju.

Stvari so redko črno-bele, in tudi pri taki delitvi umetnosti obstaja precej izjem (tudi takih, ki potrjujejo pravilo), mejnih primerov in nesporazumov. Elaboriram lahko v komentarjih.

.

Za "visoko" umetnost je značilno, da dajo avtorji jasno vedeti, da rušijo norme zavestno. Da je za pervertiranjem tradicije in pričakovanj - iskanje smisla in s tem motivacije za delo.

Picassa ne bi sprejeli kot so ga, če ne bi bili na voljo dokazi njegove genialnosti v vsem razumljivi obliki mladostnih študij v slogu klasičnih mojstrovin.

Cagea ne bi nihče jemal resno, če ne bi bil študiran, uveljavljen glasbenik, ko je objavil slavni komad 4'33".

Če bi si Ive Tabar vrtal luknjo v koleno kar tako, bi ga slej ko prej umirili s prisilnim jopičem. Ker si je luknjo v koleno vrtal v galeriji, pred kamerami, je "umetnik".

Brez šopirjenja z intelektualnim potencialom, z vednostjo, informiranostjo in uvidom, ironija ni ironija, parodija ni parodija, cinična distanca ni cinična distanca, pač pa se vse skupaj spremeni v blodnje norca.

.

Za rušenje tabujev so potrebna jajca, čeprav se šopiriš z zavestnim namenom.

Za rušenje tabujev ob drznem skrivanju zavestnega namena - so potrebna kohones.

.

..

Krhki Andy je imel kohones.

Ves svet je imel za norca,

za ceno tega, da je imel ves svet

za norca njega.

.

Za zavestni namen

je vedel le sam.

OK, in Bob Zmuda.

.

.

Z lepo definicijo humorja ponavadi postreže Sašo Hribar: smešno je, če povsem običajno situacijo prestaviš v drug koordinatni sistem. In prav "odmik od koordinatnega izhodišča" odlično opiše tudi "visoko" umetnost.

.

Humor je, prav kakor umetnost, dekadentno razsipavanje s presežki intelektualnega potenciala, in bogati tisti del življenja, ki obstaja poleg najosnovnejših življenjskih potreb.

In tudi humor lahko postane štanca.

.

Umetnost pa je vztrajati v ironični distanci do smešnega, in ostati duhovit.

"Antihumor" je visoka umetnost. Andy ga je utemeljil.

.

Picasso in Braque sta risala oglato. Izumila sta kubizem. Utemeljila sta žanr.

Kaufman je impersoniral Elvisa. Še več - Kaufman je izumil impersoniranje Elvisa. Utemeljil je žanr.

.

Andy Kaufman, ta obupno zanič komedijant, ta klavrni derivat

brezupne želje biti duhovit, biti v središču pozornosti;

ali

ta genij, ki je edini vedel, da ima stvari pod kontrolo;

ta mojster, ki je režiral Trumanov Show tako, da so bili Truman vsi drugi;

ta Umetnik "visoke umetnosti",

je odšel v slogu.

.

Ko je pri rosnih 35 letih insceniral svojo smrt, je bil svet že pripravljen.

Nihče mu ni nasedel.

.

Frajer pa je iz inata

umrl zares.

Za (nikoli ni kadil) pljučnim rakom.

Seveda pa se da tudi podnevi

Krvavec, 4.1.

.

Lep dan je treba izkoristiti, sploh če se obeta poslabšanje. Včeraj je bil lep dan. In do Krvavca mava le 22km.

Snega je končno dovolj, proge so odlično pripravljene in začuda celo vzdržijo do konca. Nič plundre, nič ledenih plošč. Kdor ga rabi, si še lahko poišče pršič.

Jasno do enih, kasneje se je valila megla. Ampak se je vedno pojavila kaka luknja, ki je pregnala zoprno brezkontrastno difuzno svetlobo. Seveda nobene gužve.

Za Novo leto sva si izmenjala čeladi. Ko si čez bučo enkrat posadiš čelado, ne moreš razumeti, kako si kdaj lahko smučal brez. Takih je danes le še tretjina.

Ponoči dogaja

Stari vrh, 3.1.

6 - 9 zvečer.
žičnic: 1
ljudi: 100
vrste: nobene
pelješ se: 10x
.
Smučati ponoči je zame precej novo, zato sem temu primerno navdušen. Sinoči je bilo posebej lepo, ker je bila v Ljubljani ves dan megla, na Starem vrhu pa spet jasna noč, da se je videlo zvezde.

Kaj je Stari vrh zaeno smučišče, tega jaz ne vem. Menda je precej levo, kakšno je podnevi nimam pojma, videl sem ga pač le 2x ponoči. Levo in brezvezno ali ne, pa ima 2 močna aduta: do tja je pičlih 25km, ponoči pa prižgejo luč.

Če hočeš kaj pametnega smučati, je treba za Krvavec vstati ob 7h. In žrtvovati dan. Za nočno na Starem vrhu se je pa dovolj spraviti od doma nekaj čez 5 popoldne, kar je mnogo bolj človeško. Če se sprijazniš, da ni sončenja, in če izbereš večer, ko je sklepati da ne bo grozne gužve, se lahko fajn razgibaš. Za tistih nekaj ur tudi ne rabiš malice in WCja, tako da se jih da komplet izkoristiti.

Ker je za nočne, daljše osvetlitve pametno uporabiti stativ, prilagam nekaj obupno zanič posnetkov iz roke. Kot lahko vidite, poleg vsega končno postajo žičnice krasi kozolec z inspiring plakatom.

Tudi ponoči se da

Stari vrh, 30.12. lani

.

6.00 - 9.30 zvečer.

žičnic: 1

ljudi: 2000

čakanje: 20 minut

pelješ se: 7x
.

Pretegneš se ravno ne,
je pa precej idilično.