Petrovo načelo

Vsak napreduje dokler ne zasede položaja, za katerega ni sposoben. Ker kot nesposoben nima šans za napredovanje, na tem položaju občepi. Z ljudmi ki so že na tej stopnji, se vsi občasno srečujemo. Posebej veliko jih občepi za kakimi okenci.

.

Obstaja pa tudi neko drugo načelo, za katerega sem pozabil po kom se imenuje. In tule lepo prosim, če mi lahko kdo pomaga. Načelo, da se vsako delo razporedi skozi ves čas, ki je na voljo. Če je za neko stvar na voljo 2 uri, je precej verjetno da bo v 2 urah opravljena. Ampak če je za isto stvar na voljo 14 dni, je enako verjetno da bo opravljena v 14 dneh. No, kaj je že to za eno načelo?

Ker kar se mene tiče, je to načelo stvar, ki mene najbolje opiše. Kar se mene tiče, bi se to načelo moralo imenovati Petrovo.

.

.

ps. (15 minut kasneje):

Ga že mam!

Torej, javno razglašam, da funkcioniram izključno po Parkinsonovem zakonu.

Uh, uh #5

Princip zlate kletke

Nekoč je nek obrtnik metaforo, ki je ni niti prav razumel, vzel dobesedno. Stvar je vrhunec doživela pred par leti, ampak ker so taka okna "orenk", bomo vsi skupaj v zunanjo stran kletk zaklenjeni še dolgo.

Da ljudje z novo hišo doplačajo za zlate rešetke v oknih, vidite, tega jaz ne morem zapopasti. Sebe štejem za človeka, sposobnega empatije, ampak v glavo teh ljudi mi ne uspe zlesti. Če bi mi kdo razlagal, da nekje obstaja tak primitivizem, bi vzel da se šali. Ko vidim zlate kletke na vsakem koraku, verjamem da gre za subverziven umetniški projekt. Včasih se vprašam, kako izgleda pogled skozi zlato kletko od znotraj, pa se ne morem zbrati da bi si predstavljal. Morda gre za klic na pomoč, češ :"tu smo avtisti doma". Morda nekateri rabijo opozorilo v šipah, češ "do tu je not, tam naprej je pa zunaj". Bolje da neham.

Hiše

Berem Hiše. Nisem naročen, jih pa ponavadi kupim. Hiše so fajn, ker pišejo o stanovanjski arhitekturi na primeren način, za razliko od drugih, domačijskih, višjenakladnih podobnih slovenskih revij. Pri Hišah me moti, da je v debeli reviji tehtnega besedila manj kot za avtorsko polo. Da je reklam za slabo tretjino. Poleg tega reklama za strešnike Tondach v tak časopis pač ne sodi, pa čeprav dobro plačajo.

Zadnjič sem kupil paket, Petletko in majsko številko.

.

V Petletki naj bi bilo najboljše, zgrajeno v zadnjih 5 letih. Objavljenih je 38 hiš, od katerih je precej prenov, nekaj jih je pa izrazito neživljenjsko razkošnih. Razkošje na 120.000 m2 veliki parceli v bližini Ljubljane, z bleščečo vilo z notranjim bazenom (1107m2), ločeno hišico za goste (230m2) in gospodarskim poslopjem (345m2), pri meni vzbudi predvsem revolucionarna, komunistična, razlastiteljska čustva.

Od 38 publiciranih hiš jih med prostostoječe enodružinske novogradnje lahko štejemo 24. Problem vidim tule: v zadnjih 5 letih je prostostoječih enodružinskih hiš v Slo nastalo 40.000! Problem je še večji, ker je od tistih 24 hiš največ 10 res dobrih. Problem je še večji, ker po vsej verjetnosti ni tako slab izbor revije Hiše, ampak je tako klavrna zaloga novogradenj.

Nekaj se bo moralo spremeniti in Hiše, kljub vsemu, prispevajo v pravo smer. Prava smer je, da bo nekoč od 40.000 20.000 hiš objavljivih.

.

Majska številka je povprečje količine besedila v Hišah precej dvignila - majskih hiš ni treba prelistati v 5 minutah, ampak jih dejansko lahko bereš 2 uri! Številka je tematska, z naslovom "Živeti urbano".

Ampak majske Hiše se na vse kriplje trudijo lansirati besedo, pazi:

.

urbanit.

.

Vse sem res skrbno prebral, ampak evo, ne razumem, koji jim je kurac treba lansirati besedo "urbanit".

Dovolil si bom krajši ekskurz: mnogo arhitektov je preveč fasciniranih nad "biti kul". Mnogo je pridnih punčk, ki se ne čudijo, ampak so fascinirane nad čudenjem: "čuditi se, oh, fensi". Ki ne živijo, ampak so fascinirane nad življenjem: "lajf, kul". Mnogi so življenjsko odvisni od iskanja zvenečih, svetovljanskih, velikih besed, s katerimi bi lahko ponazorili svojo fasciniranost nad "uvidom". Mnogi imajo veliko potrebo po sestavljanju velikih besed v neznansko učene sintagme, kot na primer "kiber - box", s katerimi je naslavljati svoje "projekte". Maskiranje z velikimi besedami so prevzeli od šarlatanov, ki vejo kako je treba. Ampak šarlatani so od maskiranja z velikimi besedami zares življenjsko odvisni, arhitektom pa bi mnogo bolj koristilo če bi se spustili k ljudem in se potrudili, da jih lahko zares vsak razume. Sestop naj postane vrednota.

Danes, ko je jasno da lahko mestni način življenja živi vsak ki je manj kot uro od Koloseja, torej praktično vsa Slovenija, je nekaterim mnogo do tega da bi še Ljubljano odrezali od 200.000 lastnih prebivalcev. Nekdo si prizadeva tistih nekaj srednjeveških trinadstropnih hiš razglasiti za NY, in nekaj svojih znancev sosedov za edine prave slovenske "urbanite". Ker to je tako strašno kul.

.

Nekaj mest imamo. Vsa preostala Slovenija je predmestje. Živeti tu ali tam, v mestu ali malo ven, je stvar odločitve. Ki pa na način življenja v resnici zelo malo vpliva. Čeprav so se nekateri izmed nas preimenovali v "urbanite", smo vsi vedno bolj iste sorte. Ampak temu, kar praktično vsi že smo, preostali pa bodo padli v eni generaciji, temu smo do sedaj mirno, preprosto, rekli "meščan".

Dobro jutro.

Lepa slika

Nazadnje sem narisal tole sliko:

Zelo mi je všeč. Ima tapeciran usnjen okvir. Z njim je bilo veliko dela.

Kako se ti zdi?

Zadnje dni...

Zadnje dni imam idej za pisanje kot še nikoli, ampak enostavno ne najdem časa za pisat blog. Našel sem nekaj zanimivih hiš, videl zanimivih nekaj razstav, v delu imam nekaj zanimivih slik...

Ker ravno spet odhajam, nimam časa eleborirati, nekaj čisto malega pa lahko napišem.

.

Včeraj sva v Benetkah preštudirala razstavo Luciena Freuda (čez 80 slik, Museo Correr, 9 EUR). Mirno povem, da je to najboljše kar sem kdaj v živo videl. Malo težje tudi priznam, da je v slikanju morda vendarle mogoče vztrajati tudi brez velike doze slabo prikritega cinizma. Drugič več o tej razstavi.

Pregledala sva tudi pol Beneškega Bienala, torej na Đardinih, kjer so nacionalne selekcije. Nič pretresljivega, več o tem drugič.

Za vsak slučaj še opozorilo glede bienala:

- Đardini so zaprti vsak ponedeljek

- Arzenali so zaprti vsak torek

Če je treba vse pregledati v istem dnevu, se je treba tema dnevoma izogniti.

nič tehtnega

ob 3.30 sva prišla v lj., ob petih je treba vstat ker greva pogledat tisto v benetke.
bioritem si bomo uredili kasneje.
tudi kak tehten post bo - kasneje.
lahko noč.

DIY #5

D. je lani podedovala tole hišo:

Hiša je pravi biserček, ker je praktično nezafurana. Stara kmečka hiša, z gankom po celi dolžini in s sekretom na štrbunk, nekaj zemlje in krasno zelo staro brajdo. Ker zaenkrat nimava pravega interesa, niti preveč dnarja, investirati tja dol, atelje mava pa itak tu, sva šla za začetek bolj po površini. Hišo sva prebarvala.

Zgornji del s čisto navadnim gašenim apnom, brez odra, kar z lojtro, z velikim čopičem. Apno slabo prekriva, tako da je bilo treba 3x - nič nenavadnega, včasih je treba tudi 4x. Porabla sva 6 ajmrov po 25 litrov.

Spodnji del sva najprej pobarvala z z vodo razredčenim cementom, kamor sem zamešal nekaj obstojnih pigmentov. Saje (ogljik) niso obstojne na soncu, se pa v vsaki Mavrici dobi črn železov oksid (pa zelen in rdeč), anorganski, poceni in obstojen. To se je izkazalo za slabo, ker se je takoj začel izločati soliter in je postalo grozno lisasto. Zato sem ves spodnji del premazal z akrilno emulzijo in nato zamešal barvo iz gašenega apna, veliko pigmenta in akrilne emulzije - ta se je obnesla. Na sliki je še malo lisasta, ker še ni bilo čisto suho.

Za fasado sva porabila: ne 2M, ampak 20t tolarjev, in 3 dni.

Nauk: U can make a difference! DIY rulz!

.
Okrog hišce je zdaj nova travca in izgleda precej idilično, lepše kot na sliki.

Jaz bi to hišo seveda prodal Angležem, ampak D, kako slovensko, o tem noče niti slišati. Nabijmo ji davka!

A proda kdo...

Med pospravljanjem starih predalov sem zadnjič našel nekaj fotografij, ki sem se jih posebej razveselil. Ker nisem vedel da sploh obstajajo, in ker so edini dokaz da je nekoč bila moja lušna jadrnica. Poleg tega sem se zavedel, da bo treba nujno spet malo na morje.

Moja Elan 375 je bila sicer malo štorasta, ampak vseeno zelo posrečena jadrnica. Z njo sem na primer večkrat (še pored Tuđmanom) protizakonito prijadral na kak notranji otoček Brionov in se celo izkrcal, še večkrat pa me je prestregla policijska jahta in sem se pač naredeil neumnega. Brioni so tisto v ozadju.

Fotografije morajo biti stare kakih 18 let, na sredi vsake pa je majhna bela pikica. Po precej fotošopiranja se je izkazalo, da so jadra.

.

Zdaj pa k stvari. Razmišljam, da bi prešaltal na majhen katamaranček. Ni nujno da ima flok, nujen je le trapez. A pozna kdo koga, ki bi se rad znebil starega 16 fitnega Hobie-Cata, voznega in s prikolico? Glede na to, da se jih na Floridi dobi od 400 dolarjev, bi dal pod 1000 EUR. Sem že iskal po hrvaških jadralskih klubih, pa nobenga odziva.

.

Pevsko tekmovanje zajcev na dobravi

Slikarska tekmovanja so žalostni dogodki, kjer se tre vedno evforičnih wannabies in vedno bolj apatičnih akademskih, ko se zaveš vse ničevosti slovenske slikarske scene. Bolj žalostne od ex-temporov (kako se sploh to sklanja?) so le še likovne kolonije, tako da je vredno tu nekaj napisat. Ex-tempore pomeni da na določen dan pokažeš platno kamor bi risal, da ti nanj pritisnejo štampiljko, čez en teden pa sliko prineseš organizatorju, ki s svojo ekipo strokovnjakov izpelje tekmovanje, naredi razstavo in podeli nagrade. S štempljanjem preprečijo, da bi kak zvitež uturil kaj iz svoje stare zaloge.
.
Seveda se kolonij, ex-temporov, razstav, otvoritev, dogodkov, projektov in podobnega načelno izogibam; da sem sodeloval na tradicionalnem 26. likovnem ex-temporu Rudnika Velenje je izključno zasluga D. Ne da bi vedel mi je prejšnjo soboto kupila napeto platno (5.600 SIT), ga dala poštempljati, izpolnila prijavnico v mojem imenu in mi potem do srede na vse načine vzbujala slabo vest, ko sem končno zalaufal. Zguglala mi je celo nekaj fotografij na temo "rudarstvo", mi posodila svoje akrilne barve in mi čisto sama zmizarila okvir. Na predpisano temo "Zavrtajmo v prihodnost" je bilo končno treba nekaj sproducirati.

.

Narisal sem tole sliko:

Zavrtajmo v prihodnost, akril na bombaž, 1x1m, 6/05

.

Nastal je čisto korekten kvadrat, za kakršne normalno porabim vsaj 4 mesece. Glede na to, da lanenega platna nisem sam napenjal na podokvir in ga klasično grundiral (klej, kreda), ampak gre za kupljeno, grundirano in napeto bombažno platno iz Bauhausa, pa da se akril posuši v 15 minutah, za razliko od olja (1 teden), je slika lahko malo cenejša. Glede na to, da že imam nekaj kilometrine, da je na sliki prekritih več plasti, da je naslikano peš, brez bližnjic, da sem v teh 3 dneh kljub vsemu porabil vsaj 30 neto ur, od tega 10 nočnih (dvojna tarifa), pa v bistvu ne. Sploh ker je slika posrečena kombinacija spoštovanja obrtnih tradicij slikarskega ceha, in cinične distance do pričujočega ex-tempora. Šel sem, skratka, na zmago.

.

Čvrsto verjamem, da mora kvadratni meter slike stati vsaj približno toliko kot kvadratni meter prostora, v katerem visi. Enako velika slika Pasijon se prodaja za 380t, pred meseci sem ponižujočo ponudbo za 240t seveda zavrnil. Drugi, večji kvadrati so vsaj po 2k EUR. Pri rudarjih je bil "veliki grand prix" vreden 230t, ker pa ni provizije galerista, odšteješ le akontacijo dohodnine, tako da bi bilo v redu.

Pazi zdaj to: dali so mi "odkupno nagrado" 120t in mi vzeli sliko. Poleg sem dobil še "diplomo". Tolažim se tako:

- to je še vedno bolje, kot da bi mi dali "teden apartmaja na Rogli izven sezone", kar je bila ena od nagrad

- to je še vedno bolje kot če mi ne bi dali nič, kar je pri 140 tekmovalcih vedno opcija.

Kljub vsemu imam mešane občutke.

.

Aja, naslov je naslov neke abotne stare otroške radijske igre.

Tekma

Tri dni me ni, pa sem na siblogs globoko v drugi polovici, pa rumen kvadratek. Gajstnih blogerjev je že čist preveč. Kdor piše čez vikend, je v pondelk 1 week old. Kaj se ne bi dalo spremenit v 7 dni?

Metelkova

Tole se bo morda komu zdelo sporno.

.

Vsi skvoti nastanejo s premiso začasnosti. Ko se civilna družba inštitucionalizira, izgubi svoje bistvo. Določenih stvari ne smeš ujeti, definirati, legalizirati, inštitucionalizirati. Če to narediš, se spremenijo v nekaj drugega.

.

Občutek imam, da se z Metelkovo dogaja nekaj podobnega kot s študentsko organizacijo. Danes ni varijante, da bi se mladi, čeprav imajo vse razloge, organizirali in na ulicah demonstrirali ker ne dobijo študentskih sob, ker z diplomo ne dobijo služb, kaj šele stanovanj; ker morajo mnogi ki si želijo družine, vsi hvaležni čepeti pri starših do 30. Oblast je potencialnemu študentskemu gibanju v zadnjih 10 letih subtilno odrezala jajca ravno z inštitucionalizacijo študentske organiziranosti, ki bi morala ostati neformalna, a po potrebi sposobna vsesplošne vstaje. Študente so nategnili s farso študentskega parlamenta, študentske vlade, vmešavanjem podmladkov političnih strank v zadeve, ki so izrazito cehovske. "Študenti" pri koritu niso nujno pokvarjeni v svojem bistvu, ampak so pač podlegli sejninam, plačam, funkcijam. Država tistih čez milijon bruto na mesec, ki jih vlečejo najbolj gajstni v študentski vladi, ne bi mogla bolje investirati. Vsa energija se izgubi znotraj birokracije organizacije, redke skupine s poslanstvom pa so podkupljene s koncesijami, kot je toleriranje Metelkove. Maso so utišali z boni za malice po gostilnah. O študentskih servisih bolje da ne govorim: davčni raj za biznismene-šefe, ki ga branijo zavedeni študentje-delavci, ki so v resnici jebena stranka.

.

Dejstvo, da metelkovci zasedajo elitno mestno lokacijo, ni nebistveno. Tistih nekaj istih obrazov, ki so si na vrhu metelkovske hierarhije zagotovili finančno eksistenco, bi mesto brez težav kupovalo s promilom mestne rente, ki bi jo lahko iztržilo za hektarje dragocenega, neznosno dragega zemljišča. Koncesijo metelkovcem bi morali preračunati v konkreten denar, ki ga mestni davkoplačevalci izgubljajo zaradi izpada potencialnega dohodka.

.

Pa sploh nisem nevemkako zadrgnjen - na Metelkovi je bilo precejkrat prav zabavno, tam je že bil kdaj fajn koncert, tam je prijeten klub s krasno (posebej pozimi) pečjo na drva, kak kolega ma tam atelje. (Celice ne morem šteti pod Metelkovo, niti novega Etnografskega muzeja - to je zdaj fiksno, izločeno iz skvota).

Spomnim se Berlina pred 10 leti, ko sem najraje visel v krasnem skvotu na Oranienburgerstrasse. Sploh so bila cela območja, kjer je padel zid, polna krasnih začasnih barov, klubov, vsesplošne ustvarjalnosti, življenja.

• Tam nekje je bil nek specialen bar, v pritličju zapuščene razsute hiše, ozek (kake 4m) in dolg. Takoj za vhodom se je ob levi začel kakih 5m dolg šank, desno od njega sta bila 2 stara kavča, za tem pa je bilo kakih 20m2 frej stojišča - plesišča. Sredi tega plesišča sta bila 2 ogromna lesena kola (strop je bil 5 m visoko), ki sta plesala. Zelo glasna trance muzika. V ta dva kola se je dalo strmeti ure in ure - plesala sta povsem kaotično, nepredvidljivo, ni se dalo izluščiti nobenega zaporedja gibov. To moram razložiti. Kola sta bila povsem navadna, na tla preprosto postavljena, ne vpeta, zgoraj pa med sabo povezana z elastiko. En kol je bil pod stropom povezan z vrvico preko škripca na steni, na drugi steni pa je bila škatlica (čudni atraktor), priključena na štrom, ki je vrvico enakomerno vlekla ven in not. Rezultat je bil skratka zelo James Gleick, in to s tako preprostimi sredstvi. Genialno. Najbolj nor je bil WC: za plesiščem je bil sredi stene prehod, prekrit s težko črno zaveso. Za zaveso: 20m2 velik prostor, ob eni steni širok skupinski stenski pisoar, nekje majhen umivalnik, ob steni nasproti vrat pa ena WC školjka. Frej, neograjena. Vsakič ko je kdo odgrnil zaveso, je celo plesišče videlo direkt školjko. Skratka, ko sem bil kaki 2 leti kasneje spet v Berlinu, tega bara ni bilo več. Bil je bar s premiso začasnosti, in vmes je nastalo 100 novih.

Izgon z Metelkove želijo prikazati kot konec sveta, s sloganom: "Če pade AKC Metelkova mesto, potem se center Ljubljane čez noč spremeni v predmestje". Menim, da ni tako hudo.

Mislim celo da bi bilo za Ljubljano mnogo bolje, če se energija z Metelkove infiltrira v različne prostore v mestu, kot pa da ostane v getu. Zakaj je Škuc, ki je v 90tih držal gor pol stare Ljubljane, danes mrtev? Ves utrip stare se je prestavil na plažo, kjer pa je klientela rahlo preveč šmekerska. Škucev prostor je enako na voljo kot nekoč, ampak ena otvoritev razstave na mesec ne pomeni da je živ. Nekoč so bili koncerti, knjigarna, dalo se je zdilat stare plošče, bar, muzika...

Segmenti Metelkove, ki so se v 12 letih dovolj razvili, se lahko organizirajo kot društva, če se še niso (nič ne stane), in poslujejo kot druga društva. Mlajši, zagnani anarhisti naj zaskvočijo kako od zapuščenih, blokiranih poslopij po Ljubljani, na primer prazni Rog, seveda s premiso začasnosti. Naj se razplete mreža!

Prvoborci, ki so danes pač 12 let starejši, pa naj svoje normalne osebne potrebe po ustalitvi, rednem dohodku in družini zadovolijo kako drugače, ne pa da za talca jemljejo kompletno svobodno produkcijo. Razumem, da se jim globoko v 40tih skvotanje upira, ampak naj to potem pač prepustijo mlajšim idealistom.

.

ps.

včeraj preberem v Delu, da si metelkovci po novem plačujejo varnostnike, da "sveto ciganijo" branijo pred grdimi, grdimi đankiji. In se je, po naravnem redu, začela segregacija tudi v tej deklarativno tako anarhični druščini.

Konurbacija

Mesta požirajo primestna naselja. Avtomobili krojijo način življenja. Oddaljenost od točke A do točke B se ne meri več v kilometrih, ampak v času; vsakih 22 km pomeni 10 minut (po predpisih). Avtoceste so fizični broadband koridorji. Broadband koridor v internet obstaja v točki A in v točki B.

.

Ljubljana je že zdavnaj požrla Šentvid, Jarše, Moste, Rudnik, Črnuče, Vrhovce. Zadnja leta pa se intenzivno dogaja nekaj drugega: velike nove stanovanjske soseske poganjajo v krajih, ki jih nismo šteli pod Ljubljano.

Jasno: Podutik, Tacen, Gameljne, Polje, Brezovica. Ljubljana si je priključila tudi Zalog, Dragomelj, Trzin, Mengeš, Domžale, Dob, Škofljico, Turjak, Ig, Rakitno, Kamnik pod Krimom, Borovnico, Vrhniko, Stanežiče, Medvode, Vodice, Kamnik, Grosuplje.

Ljubljančani kupujejo poceni stanovanja celo v Trbovljah, zemljo za novogradnje pa ob vseh krakih avtocest: proti Trebnju, Celju, Jesenicam, Postojni.

.

Zakaj ta uvod?

Ker kot da se urbanisti in investitorji tega ne zavedajo.

Nove soseske v naseljih v okolici Ljubljane niso odgovor na potrebe lokalnih centrov, pač pa spalna naselja za ljudi, ki so po službah in po duši Ljubljančani. Izobraženi, bogati, mladi urbani ljudje, ki hodijo "ven" v Ljubljano, v kino v Kolosej, in v trgovino v BTC.

Nove soseske z visoko gostoto prebivalcev niso "mestotvorne" v smislu, da bi urbanizirale lokalni center. So čudni spalni sateliti, na videz priključeni na bližnji zaselek, v resnici pa diirektno na Ljubljano.

.

Nekaj nevrotičnega je na tem, ali pa hinavskega, da namesto "vrtnih mest", zelenih naselij nizke zgoščene stanovanjske zazidave držinskih hiš, za Ljubljančane 30 km iz Ljubljane gradijo blokovska naselja.

Nekaj nevrotičnega je na tem, ali pa hinavskega da, če že gradijo naselja visoke gostote, ne izpeljejo projektov podobnih Mostecu, ampak zidajo kvazidomačijske, kvazi"ruralne" žrtve PUPov. Bloke z opečnimi dvokapnimi strehami, frčadami in čopi. Uh.

.