Nazadnje so padle Čudoviti pasji časi, Vzgoja deklet na Češkem, Igra na izločanje, Razširitev področja boja, Camera obscura, Rdeča trava, Vaje v slogu, Devet, Zakon linča, Pogovor gluhonemih in Bela Masajka. Zadnja od njih že predprejšnji teden. Obnovimo torej, preden pozabim.
.
Čudoviti pasji časi so zelo prevajan zgodnji roman sodobnega (letnik 62) češkega pisatelja Michala Viewegha. Čehi so tisti, ki so že nekoč zahajali na jugoslovansko obalo in po katerih se je prijel trdoživi pejorativ "češko". Čehi me zanimajo. Zanimajo me seveda tudi Poljaki in sploh ves srednje- in vzhodnoevropski pokomunistični spleen. Zaenkrat se zdi, da so o izkušnji, ki smo jo delili, drugje sposobni pisati neobremenjeno, odkrito in s humorno distanco - v naši z "ideološkim bojem" zastrupljeni močvari, kjer splošno velja, da smo do sedanjega trenutka iz komunizma prilezli zvezno, pa primerljivo literaturo katarze močno pogrešam. Na srečo se tu pa tam vsaj kaj lepega prevede...
Čudoviti pasji časi so v bistvu prvoosebna pripoved, a zvito maskirana v tretjo osebo. Za razliko od Kundere je Viewegh vseskozi za odtenek bolj distanciran, ne filozofira direktno in ne daje vrednostnih sodb. Kvido, ki ga spremljamo od spočetja do jugoslovanskih vojn, se vseskozi ponaša z izjemnim intelektom. Inteligentni, nepokvarjeni, naivni otrok, okoli katerega je spletena družinska kronika, je metafora "posameznika" (njegova družina je metafora "družbe").
Spomnim se, kako so nas v Jugi vzgajali, da smo nekaj posebnega. Kadar smo hvaležno šli skozi "najbolj odprto mejo na svetu", pa se v bogatem in urejenem svetu nisem mogel znebiti vtisa, da smo od ljudi gnilega kapitalizma posebni predvsem v smislu, da smo vredni manj. Danes je jasno, da posamezni Nemec, Italijan ali Amerikanec zaslug za tedanjo "večvrednost" v primerjavi s posameznim Jugoslovanom, Poljakom ali Rusom ne more iskati v sebi. Največji presežek te odlične knjige vidim ravno v tem, da skozi duhovito družinsko kroniko sposobnih intelektualcev spretno oriše destruktivno absurdnost socializma. Slovencem, vzgojenim v "samoupravni" Jugi, ki se imajo od nekdaj za vsaj toliko večvredne od Poljakov in Čehov, kolikor manjvredne so se počutili pred zahodnjaki, pa jo svetujem kot učinkovito sredstvo za izkoreninjenje pejorativa "češko".
Odlična knjiga!
.
Vzgoja deklet na Češkem istega avtorja je lahkotnejši romanček, ki se dogaja že v tranziciji. Osnovnošolski učitelj tako in drugače inštruira bogataševo hčer. Sproščena forma, neprikriti avtobiografski inserti, neposredno nagovarjanje bralca. Pohvalim izvrstne citate, s katerimi je opremljeno besedilo.
Knjiga hitro mine, vtis, ki ga pusti, pa je medlejši od udarnega naslova. Vseeno fajn.
.
Igra na izločanje je tretji roman Michala Viewegha, ki je padel v tej rundi. Naslov, ki krasno ponazarja takorekoč bistvo življenja, je svoboden prevod češkega imena tiste igre, ki jo tudi pri nas igrajo po srednjih šolah. Ampak po naše, med dvema ognjema, ne bi zvenelo niti dvoumno.
Življenja 6 prijateljev od srednje šole do štiridesetega avtor izredno spretno oriše skozi njihove oči. Čas ne poteka zvezno - nekaj se dogaja danes, nekaj v preteklosti iz perspektive konkretnega trenutka, preostanek pa se razjasni skozi reminiscence v posameznih pripovedih. Roman je zgrajen po nekakšnem sistemu, ki pa ga nimam časa razkrinkavati. Ko sem ga spet preletel, sem opazil, da 3 osebe vseskozi govorijo v prvi osebi, preostale 3 pa so predstavljene v tretji (med njimi oseba "Avtor"). Iz prejšnjih 2 romanov Viewegha dovolj dobro poznamo, da se zdi, da je v "prvoosebnih" Fujki, Tomu in Skippyju mnogo več resničnega avtorja, kot v Avtorju, ki je prisoten suhoparno, skromno in pozunanjeno.
Viewegh je seveda mojster vživljanja, empatije. V knjižici pa je najti tudi precej življenjske modrosti, nekakšnega uvida in zrele distance. Posebej mi je všeč, kako je skozi Fujko krasno razložil, kako bi rekel, samouresničevanje skozi nadkompenziranje prirojenih pomanjkljivosti.
Super knjiga - povrh pa se jo da brati hitro ali počasi, zares ali bolj zahec.
.
Razširitev področja boja Michela Houellebecqa. Ne vem, mogoče sem se ga že malo naveličal. Sicer kratka, a še vedno jamrarija, ki mi tokrat enostavni ni sedla.
.
Camera obscura Vladimirja Nabokova je knjiga o tem, da se ljubezni ne da kupiti. Sponzorušam je biti kurba imanentno. Pretresljiva pripoved (čeprav podana skrajno neosebno, brez vsakršnih vrednostnih sodb) o tem, kako iz nedolžnega lepega dekleta nastane do fundamenta pokvarjena prasica.
Da pa naši sponzoruši ne bi delal krivice, je treba pojasniti, da je prasica le v odnosu do "delodajalca", ne preveč privlačnega ostarelega bogatega likovnega kritika, ki pa je zaradi nje itak zapustil dovolj dobro ženo in otroka. Pravzaprav se vsak, ki snuje razmerje preračunljivo, slejkoprej izkaže za prasca. Ker gre za preračunljivost, je enostavno kazati na krivca. Za prasca se pa slejkoprej izkaže tudi tisti, ki ga vodi zaljubljenost. Ne sicer do objekta silnih čustev, pač pa do "kolateralnih" žrtev. Ampak ker slabo ni usmerjeno zavestno, ampak gre le za malomarno opustitev pričakovanega ravnanja, poleg tega gre pa itak tudi za stanje "bistveno zmanjšane prištevnosti", je s krivdo tu težje opletati. V romanu pa kot daleč največji prasec izpade umetnik ilustrator, takorekoč slikar - bohemska pijavka. Vendar pa velja tu pri sodbi biti še posebej pazljiv; ta ni nemoralen, pač pa amoralen. Funkcionira zunaj družbenih norm. In kaj je narobe, če nekdo pač vseskozi preizkuša meje možnega?
Navidez preprost roman, ostarele forme in jezika, a vendar brezčasno tehten povod za razmislek. Priporočam.
Nabokov je sploh car. Kot sin pomembnega poslanca dume in strahotno bogate dedinje sibirskih rudnikov zlata je deležen najboljše vzgoje, po revoluciji, ko družina emigrira na zahod, pa postopno osvoji še tega. Študira književnost na Cambridgeu. Živi v Londonu, Berlinu, Pragi, Parizu, veliko piše in objavlja. Leta 40 emigrira v ZDA, 45 postane ameriški državljan. Skrbi za metulje na Harvardu, predava na Cornellu in Harvardu. Lolito napiše šele pri 56ih, najprej izide v Parizu. Kmalu potem, ko čez par let izide še v ZDA, obogati in se posveti izključno pisanju. 72 ga sam Solženicin predlaga za Nobelovo nagrado.
.
Rdeča trava Borisa Viana se po površnem branju zdi dokaj blaga in brezveze. Spremna beseda Andreja Ferkolja marsikaj razjasni - pravzaprav gre za roman, v katerem avtor subtilno razloži svojo življenjsko filozofijo. In v Viana se je vredno poglabljati - sam ga kujem v zvezde, odkar sem pred 15 leti prebral njegovo čudovito delo Popljuval bom vaše grobove.
Tale Francoz slovanskih korenin je res živel 100 na uro - po izobrazbi inženir je v pičlih 14 letih spravil skupaj 570 objav (literarnih, prevajalskih, kritiških) in 400 skladb! Baje je veliko žural in fukal, precej pa se je ukvarjal tudi z lastnim izumom - patafiziko. Najlepše pa je umrl, žal pri 39tih: med projekcijo zanič filma po romanu Popljuval bom vaše grobove se je tako razburil, da je uspel zavpiti le še: "My ass!...", nato pa ga je fršlok in se je mrtev zgrudil.
Slava mu!
.
Vaje v slogu Raymonda Queneaua so predstavnik tiste vrste umetnin, ki zvestobo principom priženejo do neprebavljivega absurda. Rešitev je enostavna: knjižice ne jemljite kot literarni, pač pa izključno, kot nenazadnje sugerira že naslov - jezikovni podvig.
Osebno pa me je mnogo bolj, kot na 100 različnih načinov opisan isti banalen dogodek, zadovoljilo dejstvo, da je Queneau prijateljeval s samim Vianom. Kako neki se mi je v tej rundi za prste prilepila tudi natanko pričujoča knjižica, čeprav se mi o tej povezavi prej ni niti sanjalo? Najbrž bo posredi patafizika... :))
.
Devet Andrzeja Stasiuka je zgoščen, nepregleden roman o poražencih poljske tranzicije, ki bijejo svoj kapitalizem v podzemlju. Ker pa je edino, kar se da konsistentnega iz knjige izvleči, specifično, moreče vzdušje, se mi nekako zdi, da bi se dalo isto bolje doseči tudi kako drugače, vsekakor pa dosti krajše.
Kaj jaz vem - Stasiuka sem pograbil po intrigantnem intervjuju pred mesecem v Sobotni. Ampak tega zanimivega, hiperaktivnega pisca in izdajatelja, bo treba zgrabiti še na kakem drugem koncu. Menda je tisti najnovejši roman, potopis po vukojebinah vzhodne Evrope, kaj boljši.
.
Zakon linča Daniila Harmsa je sicer padla že velikokrat, ampak vrže me vsakič znova. Harmsa (itak psevdonim) poznam le po tem izboru in prevodu Draga Bajta, ampak je dovolj. V knjižici si sledijo same tako izjemne mojstrovine (od enega odstavka do večstranskih), da si človek takorekoč ne more kaj, da mu ne bi glasno navdušeno pritrjeval v smislu: "Amen!", "Kapo dol!" in celo "Bog je!". O vsebini nič več - pač berite.
Le o avtorju: genija so dali komunajzarji v leningrajskem arestu leta 42, pri 37tih, ubiti z lakoto in mrazom.
Ocena: brez te knjige nikar ne hodite na počitnice!
.
Pogovor gluhonemih, izbor iz sodobne ruske kratke proze Boruta Kraševca. Tokrat sem imel res srečno roko - še ena odlična knjiga! Praktično vse novele so izjemne, prav taka pa je tudi spremna beseda prevajalca. Nič, pri tako heterogenem zborniku se nima smisla poglabljati v vsebino in vam težiti z obnovami.
Berite, žal vam ne bo!
.
Bela Masajka Corinne Hofmann je padla iz enega samega razloga - lastnih knjig mi je prehitro zmanjkalo, počitnice pa smo nepredvideno podaljšali, in ni mi preostalo drugega, kot da z nemalo gnusa pograbim še knjigo, ki jo je na morje vlekla žena. Tako, exulpiral sem se.
No, skoraj preveč. Knjiga niti ni zanič. Gre za dovolj zanimiv, napet potopis, da se hitro prebere sam od sebe, povrh pa se da izvleči tudi nauk ali dva. Tu vam jih navržem par v obliki zlajnanih floskul:
- Love is in the eyes of the beholder.
- Vsako razmerje vodi tisti, ki ima manj rad.
- Preveč preračunljivosti ni v redu (glej zgoraj pod Nabokov), premalo pa tudi ne.
- Kje imaš pamet, ženska!
.
Lahko noč.
