Ovce na platnu

Bloga načelno ne zlorabljam preveč za teženje o slikarstvu, ampak naredimo tokrat izjemo. Spet sem 10 dni čepel na Zabukovju brez interneta in slikal. Tokrat sem med drugim končal 26 ovc. In pripravil še 30 platen: zmizaril podokvirje, napel laneno platno in jih s klejem in kredo klasično grundiral.

.

Ovce na platnu sem si izmislil pred 7 leti nekako tako:

- na trg spraviti poceni oljne slike s prepoznavnim motivom

- s tem se norčevati predvsem iz popularnih Slanovih petelinov, seveda pa tudi iz vsega drugega štancanja (Tuttovega kiča, Červekovih črnin, Mršnikovega čečkanja, Dorinih kozolcev, Đokinih "rezbarij", Berberjevih obrazkov in konjičkov, osladnosti Irene Polanec,..., Morandijevih črepinj...)

- da si ne bi zaprl poti, da ne bi zapadel v maniro, da bi se malo poigral med siceršnjim slikanjem, sem igro definiral tako, da so formati, slikarski in vsebinski pristopi različni

- slik ni možno korektno reproducirati: poslikan je zunanji rob (ali okvir, če je platno napeto tako, da je ta viden); slikce je dobro izbirati v živo

- s poceni slikami omogočiti ljudem, ki si ne morejo ali ne želijo privoščiti mojih večjih slik, da me kupijo; s tem prispevati h krepitvi blagovne znamke "akad. slik. tainta" (jaz)

- slike ne potrebujejo okvirja - robovi platna so lično oblepljeni s klejnim trakom, dodana je rinka za obešanje

- "Ovce na platnu" so zasnovane tako, da omogočajo kopičenje "metafizičnega balasta" okrog originalnih umetnin: veliko avtorjevega ročnega dela, laneno platno, klasičen grund, izključno oljne barve, prepoznavnost motiva, signatura, otežkočeno korektno reproduciranje, nobenih bližnjic... Vsaka ovca je garantirano "umetniška slika" in čisto pravo "olje na platnu" - to mora zažgati v Sloveniji!

- omejitev velikosti: daljša stranica meri največ 42 cm

- omejitev cene: bruto prodajna cena (kar plača kupec) min 60, max 200 EUR

- dokler povpraševanje močno ne preseže ponudbe, zagotavljati nizko, takorekoč proizvodno ceno; zgoden nakup je dobra naložba

- baza podatkov: vsaka slika dobi trimestno šifro, s katero je enoznačno definirana, na hrbtni strani je opremljena z nalepko s sprintanimi podatki o podokvirju, velikosti, datumih slikanja...; vse podatke in fotografije slik hranim v bazi

- posamezna serija meri 100 komadov, naslove znotraj serije izbiram naključno in ne po vrsti

.

Razmišljal sem tudi o tem, da bi slikce prodajal v posebnih ličnih škatlah, da se ne bi uničevale med premetavanjem po galerijah in da bi bile že takoj opremljene kot poslovno darilo, ampak bi bilo vse skupaj predrago... Slabo je tudi, da so vrednost poslovnih daril omejili na 65 EUR, kar je za ovce premalo...

.

Zdaj je končanih dobrih 170 "Ovc na platnu", zaključena je nulta, proti koncu gre serija Axx. Prodanih dobra polovica. Skupna bruto prodajna cena je pičlih dobrih 20k EUR, neto izplen, če se vse proda prek galeristov in legalno - dobrih 10k EUR. Pravzaprav dumping - zaenkrat se mi vse skupaj ni izplačalo.

Verjamem, da ovce imajo določen potencial, vidim pa tudi, da bi bilo treba stvar peljati bolj aktivno (čeprav imam do tega zadržke). Razstavljati tega samostojno ne maram, ker ne želim, da bi me identificirali s "pet projectom". Ebay je ena možnost, ampak se mi zdi, da bi imel z vsem skupaj več sitnosti kot dobička. Lepo bi bilo, če bi se našel moher in odkupil lot recimo 50 komadov za 5k EUR. Ali pa če bi se kak študent zrajtal in jih začel dilat po pisarnah za lepo provizijo... Mogoče bi bilo za začetek dobro že, če bi tule ločil prodane od razpoložljivih...

Kaka ideja?

.

Prejšnji teden sem torej spacal tele, privoščite si jih, dokler so đabe:

.

Nekaj "aktualno - političnih":
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "poročnih":

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "umetniških":
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Nekaj kao "fantazijskih":

.

.

Kategorije

Kot sta opazila, se da po novem brskati po kategorijah.
Presedlal sem na novo Bloggerjevo platformo (dolgo sem odlašal), prispevkom dodal oznake in skušal videz bloga približati prejšnjemu (po menjavi štartaš s standardne predloge).
.
Do nadaljnega ostajam na Bloggerju, ki mi (zastonj) nudi iluzijo popolne neodvisnosti.
Kategorije se da drugače poimenovati. Moti me, da se seznam lahko uredi le po abecedi ali volumnu - lahko bi naslove določil tako, da bi se smiselno zložili po abecedi, lahko jih pa enostavno oštevilčim.
Viden števec sem prestavil v sidebar, ker ga pod footer, kot je bil prej, nisem znal spraviti (da se v footer, ampak grdo zgleda).
Arhiv ima po novem bolj kompaktno obliko, klik na puščico odpre meni.
.
Za urejanje videza je po novem na voljo grafični vmesnik, ki je sicer enostaven za uporabo, ampak tudi omejuje. Kodo se da sicer direktno editirati, ampak direktno vstavljanje java scriptov ne prime vedno. Koda je zelo poenostavljena, vse kar narediš skozi grafični vmesnik, pa je označeno kot "widget". Menda se da widgete pisati tudi neposredno, ampak se mi ne da zajebavat.
Po novem imam možnost na blog pripeti AdSense reklame in zaslužiti kak cent. Zanima me, ali bi koga od vaju reklame zelo motile.
.
No, če ma kdo od vaju v zvezi z videzom in organizacijo tega bloga kak nasvet, pripombo ali željo, naj pove, menda se da vse urediti.

Bližnje srečanje

Zgodilo se je v prestolnici ostarelih hipijev v Akabskem zalivu, Dahabu. V Lonely Planetu sem prebral, da je dobro iti v vodo tudi pri Ligthouse reefu, pa sem šel. Za grebenom sem opazoval ob steni, ki se z muljastim dnom stika kakih 15m globoko. Pa zagledam tri šopke mehurjev, kako se dvigajo iz kalne vode. Se spustim do tistih preobloženih potapljačev in pol minute delam kot oni, da bi se jim zazdelo zamalo, kako zmore en kekec v kopalkah, in se počasi dvignem gor.

Takrat se pojavijo z leve, naenkrat, čisto blizu, nisem še vdihnil, delfini. Špuknem iz snorkla, nimam se časa ustrašit, vem da imajo zobate kljune (ampak bal sem se pesekov), adrenalin šine, grabim se za fotiča, hitro se čudim, vroče postane, vidim repe, izginejo. Uh!

.
Vem, da je treba delati hitro in učinkovito... divji so, imajo zobate kljune kot orke... jih motim, naj grem stran?... radovedni so... prijazni... veličastni. Vmes gledam ven, iščem trikotnike... nič... Aha! Zaplavam proti njim, trikotniki potonejo, nič... se potopim, 15m stran opazim silhueto, izgine... Iščem zgoraj... pojavijo se blizu, en se vrže iz vode, gredo sem? ... raje me imajo, če sem riba... odtrgam se 2m od gladine... pridejo.

.
Trije, družina! Ata je ogromen, čez 2 metra in pol, mama manjša, obnjo je prilepljen mladiček. Drži se je - brez rok. V vsakem trenutku se dotikata.

Stari opazuje, zdrsi čisto ob meni, masa, popolno oblikovana... na kljunu zarisan nasmeh... veliko oko me razume... Štoparski vodnik... hodili smo po kopnem, pa smo šli nazaj... grem lahko z vami? ... Na vse strani me vleče... čudil bi se še... fotografirat... se jih smem dotaknit?... ne bom stegoval rok... tako smo enaki, gledamo, se čudimo... z gesto bi jih degradiral v predmet radovednosti... ne drznem si... nekako smo si podobni... res, to niso ribe...
.
Na spodnji sliki: ko se odtrgam od gladine, se iz modrine prikaže obris, dokler se ne izostri... Desno: v morju se ga težje izvoha, ampak kdo ga je spohal, pa skoraj ne more ostati prikrito...
.
.
.
.
.

.
.
Ko smo opravili, zavriskam proti obali (Yiiiiiihaaaaaa!!!), hkrati pa vidim 15 črnih domorodcev, kako poskačejo v vodo in čofotajo sem. Hja, jaz sem opravil, skulirano jo hrbtno pičim proti, se pravi, ženi. Pa jo najdem povsem v šoku, besno in tudi malce veselo...:

"Sem mislila, da so morski psi! Že 100 metrov prej sem jih gledala, trikotne plavuti, kako grejo proti teb... Me nisi slišal, ko sem klicala... Ne mi tega delat...," mi je molila fotoaparat.

Ah, to se ja vidi, da so delfinčki... majo zaobljene trikotnike... pa repov se ne vidi, ker mahajo gor-dol, pesekom pa štrlijo v zrak... pa saj veš, da vedno pazim, da me ne bi kaj požrlo...
.
.
.

.

.

.

.

Tisti z obale, ki jim ni uspelo biti v pravem trenutku na pravem mestu, pa so zaman čofotali po zalivu.

Lahko noč.

Še 8 jih je padlo

Nazadnje so padle Raziskovanje človeškega razuma, Mass. Identity. Architecture., Latinski pregovori, Resničnost, Architecture and its Ethical Dilemmas, Znanstvena metoda, Kristalni čas in The Red Sea - The Coral Garden, v tem vrstnem redu.
.
Raziskovanje človeškega razuma Davida Huma, eno temeljnih filozofskih del, je napisano izredno jasno, preprosto in razumljivo. Razmišljanje iz srede 18. stoletja pomeni višek angleškega empirizma in hkrati podlago kasnejši nemški klasični filozofiji. Iz srca priporočam - še več, za rajc prepisujem iz čisto zadnjega odstavka:
"Če vzamemo v roke kakšno knjigo, ..., se moramo vprašati: Ali vsebuje abstraktno sklepanje o količini ali številu? Ne. Ali vsebuje izkustveno sklepanje, ki zadeva dejstvo in obstoj? Ne. Vrzite jo v ogenj, saj so v njej sami sofizmi in prevare."
Še tole: kadar si sposojam iz knjižnic, dostikrat naletim na podčrtane knjige. Konkreten izvod je imelo v rokah vsaj ducat pridnih punčk, ki so, vsaka s svojo barvo, podčrtavale najbolj nebistvene dele, ob strani pa dopisovale debe klicaje in izjemno abotne opombe. Rezultat je knjiga, kjer je vsaj enkrat podčrtano prav vse besedilo... Pridne punčke, prste k sebi!
.
Mass. Identity. Architecture. - Architectural Writings of Jean Baudrillard, je ena tistih knjig, ki jih ne bi bilo treba. Fragmenti, intervjuji, monologi, vse skupaj pa (po izboru nekega Francesca Prota) zloženo v za lase privlečeno trdo vezano knjigo.
Čeprav je znano, da pridne punčke doživljajo orgazme, ko zaslišijo "simulaker", se jaz takrat primem za pištolo. Baudrillard mi ni nikoli šel - prebral sem kake 4 njegove knjige, ampak zdi se mi, da je s svojim pop karkolizmom nekako prelahko postal preslaven.
Sicer pa - o avtorju vse dobro, ravno ta teden je namreč umrl.
.
Latinski pregovori, izbor Blanke Jarni, so (ad oculos) tako drobna knjižica (contra factum non datur argumentu), da ne vem, če jo sploh lahko štejem. Vendar - a cane non magno saepe tenetur aper.
Kaj bi še pametnega povedal... Recimo:
Animo imperabit sapiens, stultus serviet. Ali pa: Vis sapiens dici? Pauca et meditata loquere! Pa seveda: Stultitiae est se ipsum in evidens periculum conicere.
Pa tudi te modrosti ne bo odveč ponoviti:
Varium et mutabile semper femina. :))
.
Resničnost Lojzeta Kovačiča je knjižica, s katero sem začel seznanjanje s premalo čaščenim avtorjem. Njegovo pisanje je vseskozi avtobiografsko in vseskozi v tretji osebi. Oboje je značilno tudi za njegovo življenje - vedno tujec, vedno nekako alieniran, vedno v konfliktu, vedno nekako distanciran. Izjemno inteligenten, vedno hudo preizkušan, a zato življensko moder, premore nek objektiven uvid, ki ga vrhunsko podaja s cinično distanco do družbe in sebe.
Romanček, izdan 1976., opisuje solženicinovski kazenski bataljon in junakov pobeg v komunistično Ljubljano - kot je alieniran on, je alienirana revolucionarna družba in spodrezena povojna Ljubljana, katere fragmenti so podani z reminiscencami na predvojni vrvež. Ne pričakujta srečnega konca.
.
Architecture and its Ethical Dilemmas, edited by Nicholas Ray, je čisto zanimiv zbornik esejev avtorjev, ki so sodelovali na neki konferenci na Cambridge School of Architecture leta 2004. Kvaliteta malo niha, ampak kako polovico je treba prebrati... Dobro, v resnici je od 14 esejev kaj vreden le tisti Toma Spectorja...
.
Znanstvena metoda Marijana Tršarja je dovolj duhovita zbirka novel pismenega slikarja, pri kateri me motita samo 2 stvari. Prva so (hecno, ne?) njegove obupno zanič ilustracije - od "plaže" človek pač pričakuje udobno branje, ne pa da mora vsako drugo stran sramežljivo skrivati (in posledično vztrajati v nesprejemljivo neudobnih položajih) pred zvedavimi pogledi bližnjih brezdelnežev, "hvatajučih braun boju".
Druga stvar je arhaičen slog, ki bralca vrne recimo v 80-ta leta prejšnjega stoletja. Res, kot bi spet bral Evgena Juriča, Pavlihovo pratiko ali kar Pavliho. Od pismenega slikarja, rojenega leta 1922, ki je dal poleg nacističnega skozi tudi precej povojnega komunističnega šikaniranja, bi pričakoval kaj drugega kot ta "slog samoupravnega socializma" (knjiga je izšla 2004).
Sicer je pa zbirka satir čisto fajn, povrh pa še zelo kratka. Priporočam.
.
Kristalni čas Lojzeta Kovačiča je izjemna knjiga. Med branjem sem se dokončno odločil, da je avtor po mojem mnenju najboljši slovenski pisatelj vseh časov. To je praktično, ker če me sedaj kdo povpraša, lahko takoj izstrelim: Lojze Kovačič. Ampak - kje so ga skrivali, da se mi je tako dolgo izmikal?
Kot sem omenil zgoraj - njegova sposobnost vživljanja, objektivnega uvida in hkratna ironična, cinična, na mestih samo duhovita, vseskozi pa nekako depresivna distanca, ki preveva vse njegovo življenje in pisanje, je naravnost navdušujoča. Avtor, ki ga je življenje zgodaj spodrezalo (rojen v Švici nemški materi in slovenskemu očetu, ko obubožajo jih izženejo v to vukojebino, kjer oče kmalu umre, mater, sestro in nečakinjo pa zaradi "nemškega videza" spet izženejo komiji, ko jih je iskal po koroških taboriščih je našel mater noro...), je kot najboljši pisatelj zablestel v drugem jeziku, slovenščini...

Glejta, samo kratek odlomek:

"Jaz sem denimo pisal majhne zgodbe, ker sem mislil, da pripadam velikemu narodu... veliki narod rabi senzibilne detajle, da se udomači na zemlji... Kitajci potrebujejo povesti o čričkih, o pajčjih in mravljinčjih bojih, o nočeh, prebitih v gorskih samostanih, o sprehodih skozi nasade oljk in malin... Zmotil sem se bil: to je bil majhen narod, ki je rabil velike zgodbe... vcepljali so mu to željo po velikih tekstih - po Quo vadisih, po Zgodovini, po preveličani sakralni arhitekturi celo tržnic in javnih stranišč, po ekshibicionizmu, privzdigovanju. Ti si narod vrtičkarjev, so jim rekli, malih kmetov, pridnih delavcev, učiteljev, obrtnikov, železničarjev, hlapcev, kravjih dekel itd, iz tega, kar živite vsak dan, se ne da narediti ničesar... Če se hočete zavedati svoje veličine, morate etc. etc.... Vse samo v dobro sveta, nič za človeško naturo..."
.
The Red Sea - The Coral Garden Alberta Silliottija je knjiga, ki sva jo kupila na egiptovskem letališču samo zato, da bi med potjo nazaj ugotovila, da je velika grda riba, ki sem jo prejšnji dan šlatal v meter globoki vodi pred plažo, syinanceia verrucosa, smrtno nevarna (strup v žlezah njenih bodic, verrucotoxin (VRC), je najmočnejši ribji strup sploh!). Pa da so bodice tistih drugih, tako pogostih, našopirjenih rib, pterios miles, komaj toliko manj polne istega strupa, da se da pik preživeti ne da bi umrl. Pa da tiste lepe velike akvarijske ribe, acanthurus sohal, spadajo v skupino "surgeonfishes" zaradi skalpelsko ostrih izvlečnih nožkov pred repom, ki zarežejo grdo in globoko. In, seveda, da je bolj od barakud nevarna tista hecna lepa velika rumena ribetina, balistoides viridescens, "giant triggerfish", "the most aggressive and dangerous fish in the Red Sea... extremely territorial and does not hesitate to attack scuba divers..." Če tko pogledam, sva mela po svoje kar srečo...

Knjiga je praktična, izjemno pregledna in opremljena z bogatimi fotografijami. Je pa malce preveč jedrnata - na lastne oči sem videl vsaj 3x več rib, kot jih opisuje.

Rdečemorska tihožitja

Za kakih 700 kopenskih fotografij je zadoščala 2GB kartica, spodaj pa sem skuril 7 podvodnih fotoaparatov za enkratno uporabo (s filmi ISO 800).

Res je, nikoli več na koralne grebene brez vodotesnega ohišja...

Ampak slikce so kljub vsemu presenetljivo dobro uspele.

Tule je za začetek koralni izbor. Če koga kaj zanima, naj vpraša.

.
.
.
.
.

.
.
.
.
.
.
.
..
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.

.
.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

.

Kdaj drugič pa kaj o ribicah...

Sharm El Sheikh

No, tole je bilo res noro! Se bom potrudil navdušenje obtesat v nekaj objektivnega.

Ene par naslednjih postov bo pa bolj podrobnih, ko dobim podvodne slike.
.
Indijanski rezervat
.

Sharm El Sheikh je ene sorte Las Vegas. Povsem umetno, razkošno, zeleno mesto za 400000 ljudi je zraslo sredi puščave na koncu Sinaja. Egiptovsko pumpo dolarjev varuje vojska in nešteto policajev, ob vseh izhodih so ćekpojnti z murali z nasmejano Štalo (Muu-barak).
Na sliki: območje rezervata se razteza 40 km ob obali. Zeleni pravokotnik na sredi je golf igrišče. Center dogajanja je Nama Bay, obkrožen. Kjer je križec, je bil najin dom.
.
Namesto blokovskih hotelov so tam "resorti" - naj opišem najinega: visoko obzidje obdaja 5 hektarjev veliko pravokotno parcelo. Za večkrat varovanim vhodnim portalom so avla, recepcija, jedilnice... Do "sobe" se pride skozi ta objekt, po 10 minutnem sprehodu skozi park palm, bazenov, skalnjakov. "Sobe" so v dvoetažnih hišicah po obodu parcele. Ker sva pametno izbrala resort v samem centru Nama Baya, je bilo od vhoda skoraj bližje do privatne hotelske plaže, kot do sobe (na sliki). Noria, absolutno priporočam.
O tem toliko besed zato, ker imam jaz hudo averzijo do hotelov in instant počitnic nasploh - ampak tule je bilo prijetno, varno, nevsiljivo, hrana odlična, sonce vroče, pod morjem pa sploh povsem noro, tako da sem bistveno spremenil mnenje. Namesto ciganjenja pri Hrvatih bova odslej menda letala carjevat k Rdečemu morju.
.
V Sharmu najdete hotele vseh svetovnih verig - Hyatt Regency, Marriot, Sheraton, Radisson SAS, Four Seasons, Savoy...
Hiltonov resort je npr čisto ob plaži, parki so za razred bolj zeleni, dražje "sobe" pa v pritličnih, razkošno obraslih hišah (slika: Hilton Nama Bay).
.
Meni je sicer najbolj padel v oči Mövenpickov resort Jolie Ville, ravno tako v centru Nama Baya in ob obali, kjer so "sobe" v prekrasnih modernističnih vilah brez vsakega "orientalskega" okrasja, kakršnih se ne bi sramoval Le Corbusier.
Zaenkrat sva tam najemala katamaran.
.
Vreme
.

Dežuje menda nikoli. Konec februarja: zrak 30°, morje 24°. Potapljaške obleke, čeprav sem jo imel s sabo, nisem oblekel.
So pa Arabci nenavadno zmrzljivi. Ženske so itak zavite v temne cunje od glave do pet, tipi pa se sprehajajo v volnenih pulijih in skajastih ćapskih jaknah (glej sliko).

Na izletih z jahtami po okoliških koralnih grebenih pa domači potapljaški inštruktorji v neoprenskih oblekah neprestano drgetajo in se v toplem morju krčevito stiskajo čez oprsje - res nenavadno.
.
Dopust

.

Še zelo na kratko, preden pozabim, najin spored:

- potapljanje po Nama Bayu (noro!)

- izlet z jahto, potapljanje v nacionalnem parku Ras Mohamed (noro!)
- avtobusni izlet (v lastni režiji) v hipijski Dahab v Akabskem zalivu (noro!), tam potapljanje (noro!)

- jadranje s 15ft Hobbie Catom v 4 boforih - prvič sva jadrala katamaran (noro!)

- izlet z jahto, potapljanje v okolici otoka Tiran (noro!)

- jadranje s 15ft Hobbie Catom v 5 boforih (leti ko sneta s'kira!)
.
In še tole, o čemer pa več kasneje, ko bodo slikce:

- videl kakih 200 vrst povsem norih rib, 50 vrst koral in vsaj nekaj sort čisto špecialnih ježev

- šlatal 1,2 m dolgo morsko želvo (Ras Mohamed)

- plaval z delfini v naravi (!!!) - med potapljanjem v Dahabu (Lighthouse Reef) so priplavali k meni in smo se takorekoč božali

- videl barakudo (!) - v naravi, meter dolgo, ji težil s fotoaparatom 2 dni zapored, dotaknil se je nisem, sem pa približal prst na 10 cm; seveda sem jo pokazal tudi, se pravi, ženi - koliko je parov, kjer sta oba videla zdravo barakudo v naravnem okolju? (noro!)

- doživel nepozabno bližnje srečanje z Napoleon fish, meter in pol dolgo in vsaj pol metra visoko (noro!)
- na avionu nazaj ugotovil, da je najnevarnejša riba Rdečega morja bojda izjemno agresivna Giant triggerfish, kakršnim sem vsaj 2x zelo težil s fotoaparatom, in ne kak morski pes ali barakuda (!)

...